Včerajšnji 3-urni sestanek med nekaj predstavniki vlade in koalicije ter upokojenimi uglednimi gospodarskimi predstavniki Zveze društev upokojencev (ZDUS) in tremi člani Sveta za civilni nadzor je bil dober piarovski manever vlade. Omogočil je predsedniku vlade Miru Cerarju, da je lahko na tv povedal:

Danes smo se ponovno sestali s predstavniki civilne iniciative in vodstvom Zveze društev upokojencev Slovenije in zelo uglednimi nekdanjimi gospodarstveniki Slovenije, ki smo jim več ur pojasnjevali vse spektre tega. In na koncu so rekli: res je, zdaj ali nikoli.

Ta izjava predsednika vlade je seveda čista manipulacija, saj nakazuje na to, da naj bi vlada uspešno prepričala predstavnike upokojencev in civilne družbe, da so njeni načrti za izvedbo gradnje in financiranja drugega tira pravilni in da zdaj obe skupini vladne načrte podpirata. Dejansko pa predstavniki vlade na tem srečanju niso podali nobene nove informacije, ki je ne bi že poznali, niti niso dali nobene nove zaveze vlade k racionalizaciji projekta in stroškov financiranja ter k boljšemu nadzoru. In vladni načrti niso dobili nikakršne naše podpore. Lahko da je kdo od udeležencev, ki do sedaj ni bil dobro informiran, zadovoljen, ker so si predstavniki vlade vzeli čas za 3-urno prijazno pojasnjevanje, vendar pa ta sestanek glede na do sedaj znano stanje stvari ni dal nobenega napredka.

Nadaljujte z branjem→

Revoltirana anketa v Delu je na naslovno vprašanje “Komu najbolj zaupate glede načrtov gradnje drugega tira?” razkrila zanimiv vzorec. Slaba tretjina respondentov je sicer skeptična in glede načrtov gradnje drugega tira ne zaupa nikomur. Od preostalih dveh tretjin respondentov pa je zanimivo, da jih dobrih 43% najbolj zaupa načrtom gradnje drugega tira, ki smo jih predstavili in zagovarjali v našem Svetu za civilni nadzor projekta, medtem ko načrtom tako predsednika vlade Mira Cerarja in načrtom “referendumskega upornika” Vilija Kovačiča zaupa bistveno manj respondentov (vsakemu po 28% pozitivno opredeljenih respondentov).

Vir: Revoltirana anketa, Delo

Nadaljujte z branjem→

Letos mineva 200 let odkar je David Rocardo objavil knjigo “On the Principles of Political Economy and Taxation“, eno izmed 4 ali 5 največjih klasik ekonomske teorije. Ob sicer številnih pomembnih temah (delovna teorija vrednosti, obravnavanje rent) je knjiga postala slavna predvsem po teoriji primerjalnih prednosti od zunanje trgovine, ki je nadgradila Smithovo teorijo absolutnih prednosti (no, zgodovinarji sicer Ricardu osporavajo avtorstvo teorije, nekateri pravijo, da je teh nekaj odstavkov teorije primerjalnih prednosti v 7. poglavju knjige dejansko najbrž razvil James Mill, tedaj največji ekonomist in Ricardov prijatelj, ki mu je Ricardo poslal osnutek knjige v recenzijo. Dve leti pred njim pa je isto tezo postavil tudi Robert Torrens. Iz tega razloga jaz pri predavanjih to teorijo imenujem Torrens-Ricardo-Millov model). V glavnem, Ricardova teorija je še danes najbolj razširjen koncept, ki kaže, da je zunanja trgovina koristna za vse države, tudi če stroškono zaostajajo pri vseh proizvodih (ker se je pač bolje specializirati v proizvodnji tistih proizvodov, kjer država najmanj zaostaja in uvažati proizvode, kjer zaostaja bolj, saj s tem bolje izkorišča svoje omejene resurse).

No, problem je, kot sem tukaj že nekajkrat pisal, predvsem v Temnejša plat učbeniških koristi proste trgovine, (pa tudi v Ricardov model v zgodovinskem kontekstu), da stvari niso tako enostavne, saj prosta trgovina ustvarja zmagovalce in luzerje. In če “luzerjem” socialne in druge politike ne uspejo komepenzirati njihovih izgub, kakor jim jih niso v času sedanje intenzivne globalizacije, ljudstvo nad prosto trgovino seveda ne more biti navdušeno. Alan Blinder se v spodnjem govoru sprašuje, zakaj politikom tudi 200 let po izidu Ricardove knjige ne uspeva ljudstvu dovolj prepričljivo “prodati” ideje o prosti trgovini.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Prodaja NLB je tik pred vrati, postopki že potekajo. Vendar bolj kot se bliža dan D, več je informacij in mnenj, ki postavljajo prodajo pod vprašaj. NLB skupina (v nadaljevanju banka) se izkazuje kot visoko dobičkonosna naložba države. V prvem kvartalu je dosegla 56% večji dobiček kot lani, kar na letnem nivoju pomeni 250 mio dobička. Res, da je tako dober rezultat predvsem posledica ukinitve določenih slabitev, vendar že brez teh vplivov kaže, da je banka sposobna dosegati letni dobiček najmanj okrog 150 mio. V dvanajstih letih po sanaciji do leta 2025 naj bi torej banka ustvarila skupaj okoli 1.850 mio dobička pred davki.

V sanacijo banke je bilo v zadnjih letih vloženo veliko davkoplačevalskega denarja, samo leta 2013 v okviru razvpite sanacije naših bank po diktatu EK in v režiji BS, 1.550 mio, s podrejenimi obveznicami še 258 mio, skupaj torej 1.808 mio. Že prej, med leti 2008 in 2012 je bila banka dokapitalizirana z 930 mio.

Nadaljujte z branjem→

Med včerajšnjim koncertom Đoleta Balaševića v Križankah (ki je bil seveda spet enkraten in fenomenalen, pri čemer mene fascinira njegova pripovedna sposobnost (in sposobnost pomnenja podrobnosti) v epskih monologih med pesmimi, brez da bi bral s tetoviranih rok; in še vedno me stiska pri srcu, kdo bo zamenjal Balaševića, ko njega enkrat več ne bo), no med včerajšnjim koncertom, ko je Balašević pel pesem “Putuj Evropo” iz leta 1993 (Putuj Evropo / nemoj više čekati na nas  / ne pitaj mnogo / dospečeš i ti na rdjav glas), me je prešinilo, kako dramatično se je spremenila podoba Evrope v naših očeh v zadnjih 25 letih.

Nadaljujte z branjem→

Martin Wolf, glavni ekonomski komentator v Financial Timesu, je spet napisal čudovit komentar, h kateremu je težko kaj dodati. V zadnjih štirih desetletjih so v zahodnem svetu naredili enako napako kot nekaj desetletij prej v Vzhodni Evropi: dovolili so, da dogmatska ideologija nadvlada upravljanju gospodarstva in države. Komunistična ideologija je izganjala zasebno pobudo in podjetništvo, konzervativna ideologija pa skrb za razvoj, socialno državo, zagotavljanje osnovnih javnih dobrin in infrastrukture. In obe sta klavrno propadli, socializem na drastičen način s padcem berlinskega zidu, konzervativni prostotržni model pa nam razpada in gnije pred očmi. Ljudje so zaradi enormne in masovne dogmatske ideološke zlorabe izgubili vero v koristnost prostega tržnega gospodarstva.

In težko je najti lepši opis fiaska konzervativne ideologije in potrebe po spremembi paradigme, kot v predvolilnem manifestu britanske voditeljice konzervativcev Therese May:

We must reject the ideological templates provided by the socialist left and the libertarian right and instead embrace the mainstream view that recognises the good that government can do. …

We do not believe in untrammelled free markets. We reject the cult of selfish individualism. We abhor social division, injustice, unfairness and inequality. We see rigid dogma and ideology not just as needless but dangerous.”

Nadaljujte z branjem→

Srečanje med  koprskim županom Borisom Popovičem in predsednikom vlade Mirom Cerarjem se je končalo z zanimivo, a zame pričakovano, izjavo župana Popoviča. Po poročanju Pop tv je nekajkrat povedal, da ima občutek, da je predsednik vlade slabo informiran o vladnem projektu drugi tir in da mu sodelavci očitno prikrivajo določene informacije:

Kot je ocenil po sestanku, je Cerar glede podrobnosti projekta pomanjkljivo informiran. […]

Kot je po sestanku v izjavi za medije povedal Popovič, je dobil občutek, da so sodelavci Cerarju prikrivali določene informacije. Cerar je sicer po njegovih besedah izrazil zaupanje v svoje službe, a kljub temu napovedal, da bo Popovičeve premisleke preveril. […]

“Že prej sem bil prepričan oziroma sem upal, da predsednik vlade nima vseh podatkov. Kot sem ugotovil, jih tudi nima. Upam, da bo, ko jih bo izvedel, ustrezno reagiral in končal mandat,” je poudaril Popovič. […]

Kot je izpostavil, sicer razume, da premier zaradi obilice obveznosti ne more biti obveščen o vsem, a se mu zdi prav, da se ustrezno odzove in preveri, ko ga nekdo opozori na dejstva.

No, to – da predsednik vlade Cerar očitno ni najbolje informiran o največjem vladnem projektu in da mu  najožji sodelavci ne povedo vsega – sem tudi jaz mislil lani spomladi. Zato sem zaprosil za sestanek, na katerem bi mu lahko pojasnil vsebinske podrobnosti v zvezi s projektom. Vendar sem dobil odgovor, da je predsednik vlade o projektu dobro informiran in da ne potrebuje dodatnih informacij. OK, v redu. Podobna zgodba se je ponovila pred tremi tedni, ko smo želeli v našem Svetu za civilni nadzor sestanek s predsednikom vlade, in nato spet pred dvema tednoma, ko smo želeli, da nam pojasni, zakaj je tako nujna vključitev Madžarske v financiranje in zakaj se vlada o tem noče niti pogajati. Do sestanka ni prišlo, ker smo dobili zelo nespodoben pogoj, da do njega pride.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

… da je oseba, s katero govorite, vsaj tako dobra kot vi (Bertrand Russell)

Vir: Bertrand Russell, Mortals and others, 1934