Prodaja NLB in zdrava pamet

Drago Babič

Prodaja NLB je tik pred vrati, postopki že potekajo. Vendar bolj kot se bliža dan D, več je informacij in mnenj, ki postavljajo prodajo pod vprašaj. NLB skupina (v nadaljevanju banka) se izkazuje kot visoko dobičkonosna naložba države. V prvem kvartalu je dosegla 56% večji dobiček kot lani, kar na letnem nivoju pomeni 250 mio dobička. Res, da je tako dober rezultat predvsem posledica ukinitve določenih slabitev, vendar že brez teh vplivov kaže, da je banka sposobna dosegati letni dobiček najmanj okrog 150 mio. V dvanajstih letih po sanaciji do leta 2025 naj bi torej banka ustvarila skupaj okoli 1.850 mio dobička pred davki.

V sanacijo banke je bilo v zadnjih letih vloženo veliko davkoplačevalskega denarja, samo leta 2013 v okviru razvpite sanacije naših bank po diktatu EK in v režiji BS, 1.550 mio, s podrejenimi obveznicami še 258 mio, skupaj torej 1.808 mio. Že prej, med leti 2008 in 2012 je bila banka dokapitalizirana z 930 mio.

Osnovni cilj sanacije naj bi bil, da zdrava banka odplača stroške sanacije, tako s tekočim dobičkom, kot s prodajo same banke. Dobička pred davki se je v treh letih od vključno 2014 leta nabralo za 258,1 mio, skupaj s predvidenim letošnjim dobičkom, ki predpostavljam, naj bi ostal državi, skupaj 508 mio. Iz tega sledi, da bi morali s prodajo banke iztržiti še 1.300 mio, da bi se stroški sanacije iz leta 2013 pokrili z izkupički. Če banke ne prodamo, bi banka ta znesek pokrila sama z dobičkom v slabih devetih letih, do leta 2025. Vlaganja v banko med leti 2008 in 2012 pa bi si lahko povrnili le v primeru, če bi banko prodali šele po letu 2025.

Vendar vsi ti izračuni ne pomenijo dosti, ker, po zatrjevanju naših oblasti, moramo banko prodati do konca tega leta. In to razlagajo s tem, da smo tako zavezo EK sprejeli leta 2013, ko smo se lotili sanacije. Torej moramo prodati nujno in to verjetno pod ceno.

Sedaj smo pa tam. Kdo je tako neumno in škodljivo zavezo sprejel in zakaj? Kdo jo je podpisal? V tej zahtevi namreč ni zdrave pameti. Ta veleva, da kdor da denar, tudi odloča kako bodo stvari urejene. Če bi EK plačala s svojim denarjem to sanacijo, je zahteva upravičena. Ker pa smo to izvedli s svojim denarjem z zadolževanjem države, torej z denarjem davkoplačevalcev, bi morala oblast vprašati nas, davkoplačevalce, če se s prodajo in ceno strinjamo, ne pa neke anonimne uradnike iz EK, ki nimajo ob tem nobene odgovornosti do tistih, ki so denar dali. Očitno bo potreben še en referendum.

In ob tem nam taisti uradniki pridigajo v Priporočilih EK Sloveniji za leto 2017, kako moramo odgovoriti na problem staranja prebivalstva in zagotoviti vzdržnost in primernost pokojninskega sistema in to na način, da bomo delali dalj. Torej, po eni strani naj hitro in pod ceno prodamo družinsko srebrnino, po drugi strani naj delamo več. Hvala lepa za take neoliberalne nasvete!

Podobno majav, kot stališča EK, je položaj prodajalca, SDH. Niti nima kompletnega nadzornega sveta, niti kompletne uprave, tako da ji mora imenovati člana nadzornega sveta celo sodišče, ker lastnik – država ni v stanju popolniti nadzorni svet. Tako pet ljudi, ki nima ustreznih izkušenj in še manj ugleda, odloča o prodaji milijardne naložbe in to v spornih razmerah. Očitno se želi vlada kot skupščina skriti za nekaj mandeljci, ki bodo tako ali tako krivi za polomijado, ki bo v primeru prodaje neizbežna.

No, zdaj pa uporabimo tisto zdravo pamet, na katero se sklicujem v naslovu. Namesto, da na silo prodajamo NLB, zanesljivo po ceni, ki ne bo pokrila stroškov sanacije, raje prodajmo NLB Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma Demografskemu skladu (v nadaljevanju DS) po ceni 1.300 mio in sicer s poplačilom v 10 letih z obroki po 130 mio. Kaj dosežemo s tako rešitvijo?

  • Država proda NLB, kakor se je zavezala EK, v letošnjem letu
  • Cena bo zanesljivo boljša od ponudb, ki bodo prispele v letošnjem prodajnem postopku
  • DS bo obroke za plačilo nakupa banke zagotavljal iz tekočega dobička banke in nakup ne bo obremenjeval tekočega poslovanja ZPIZa. Ko bo banka odplačana, bo DS namenjal njen dobiček za pokrivanje povečanih potreb po pokojninah.
  • Državni proračun si bo tako zagotovil vir za pokrivanje dodatnih stroškov pokojnin, ki se zagotavljajo iz proračuna, ali pa bo izkupiček od prodaje porabil za zmanjševanje dolga, ki ga je ustvarila sanacija bank.
  • In nenazadnje, bolje rečeno najpomembnejše, upravljanje banke, ki je bilo v rokah države, beri strank, v preteklih desetih letih katastrofalno, bo prešlo v roke boljšega lastnika, zainteresiranega za dolgoročno uspešno poslovanje banke. Konec koncev so v svetu pokojninski skladi lastniki večine svetovnega premoženja in zakaj ne bi uvedli podobnega sistema tudi pri nas?

Da bi kaj takega speljali, je močno vprašljivo, saj je pomanjkanje zdrave pameti pri prodaji banke vsesplošno. Nepopolno vodstvo SDH, ki sledi navodilom vlade, ta pa EK, se očitno niti ne zaveda, da bodo člani nadzornega sveta in uprave žrtvena jagnjeta za polom pri prodaji, saj jih bo javnost križala, če bodo izpeljali prodajo pod ceno stroška sanacije banke. In kje bodo kdajkoli v bodočnosti dobili spodobne službe? V Sloveniji ne.

Od vlade, njenega predsednika in koalicijskih partnerjev, se pričakuje, da prevzamejo polno odgovornost za to šlamastiko in jasno povedo, ali bodo škodljivo prodajo zaustavili in povedali EK, da »si bomo usodo krojili sami«, ali pa bodo sramotno pokleknili pred diktatom Bruslja, za kar bodo na volitvah (ali pa še prej na referendumu) plačali visoko ceno.

Zgornji predlog jim ponuja dobro iztočnico, kako s kančkom zdrave pameti rešiti zaplet in celo pridobiti zasluge za modro upravljanje državnega premoženja.

Če bo le zmagala zdrava pamet nad oholostjo.

3 responses

  1. ” Res, da je tako dober rezultat predvsem posledica ukinitve določenih slabitev, vendar že brez teh vplivov kaže, da je banka sposobna dosegati letni dobiček najmanj okrog 150 mio. ”

    Drži! Ampak vseeno je potrebno upoštevati, da je odpravljanje slabitev posledica prevelikih slabitev v preteklosti. In trenutni kapital temelji na teh prevelikih slabitvah, zato je potrebno tudi “dobiček zaradi odpravljanja slabitev” upoštevati, kot potencialni proračunski vir (oz. potencialne dividende).
    Če bi denimo banka v 10 letih vsako leto ustvarila 150 milijonov “rednega” dobička in 50 milijonov dobička zaradi odprave slabitev (+odprava slabitev – nove slabitve) bi tudi teh 50 milijonov predstavljalo potencialne dividende. Glede na to, da so bile v preteklosti slabitve precej radikalne (pretirane) se v prihodnosti lahko pričakuje del dobička tudi iz tega naslova. To je še dodaten argument proti (pre)hitri privatizaciji NLB.
    Upoštevati pa je potrebno tudi “trdnost banke” in potencial za rast.
    Najprej trdnost:
    Pred krizo, so banke podeljevale kredite na podlagi “vrednosti zastavljenega premoženja”, le ta pa je bila precej napihnjena, danes pa se upošteva denarni tok. Nov kredit naj nebi presegal 4 X EBITDA podjetja. In veliko pove podatek (povzeto po knjigi od B.K.), da je leta 2009 (uradno) bilo slabih kreditov “samo” 1,8 milijarde, kreditov kjer pa je dolg presegal 4X EBITDA pa 14,4 milijarde (če NE upoštevamo DARS-a in posojil družbam, ki se ukvarjajo z leasingom). Če bi torej pri podeljevanju kreditov v letih pred krizo bili bolj pozorni na denarni tok, sploh nebi prišlo do take kreditne ekspanzije. Danes pa so “stari slabi krediti” načeloma že (po zelo konzervativnih kriterijih) pokriti, novih kreditov, ki bi bili problematični pa glede na zelo strog kriterij podeljevanja (4X EBITDA) ni pričakovati (če bi tak kriterij veljal že prej, jih tudi do krize nebi bilo toliko). Oz. so danes nasploh krediti gospodarstvu na dokaj nizki ravni.
    In priložnost:
    Danes velik del dodane vrednosti ustvari gospodarstvo z nižjim dolgom od 4X EBITDA. In to gospodarstvo bo v prihodnosti lahko brez problema najelo kredit za posodobitev proizvodnje, investicije… (V zadnjih letih “krize povpraševanja” ni bilo potrebe in interesa za investicije). Z izboljšanjem gospodarskih razmer pa se bo kreditiranje spet začelo. In potenciala je okoli 15 milijard (če bi se teoretično vsi z nižjim dolgom od 4X EBITDA zadolžili do te meje). To bi banki lahko izboljšalo dobičkonosnost (krediti gospodarstvu so bolj donosni, kot recimo investicije v vrednostne papirje), hkrati pa konzervativni kriterij 4X EBITDA onemogoča pretiran porast slabih kreditov in morebitno ponovitev leta 2008.
    Hkrati je v prihodnosti pričakovati tudi boljšo ceno (okoli 16X dobička).
    Banka ima torej priložnost, da v naslednjih letih izplačuje lepe dividende (ki se štejejo kot proračunski prihodek, kar za prihodke od privatizacije ne velja), potem pa naj se bodisi proda po višji ceni, ali zadrži v državni lasti. Predvsem je potrebno poudariti, da trenutna raven kreditov ne predstavlja nevarnosti za ponovno potrebo po dokapitalizaciji, hkrati pa strožji kriteriji onemogočajo ponovitev predkriznih dogodkov.
    Prodaja leta 2017 je torej nerazumno dejanje, v prihodnosti pa tudi ne sme biti problem, če banka ostane v državni lasti, če se bo le uredilo korporativno upravljanje. ČE pa se korporativno upravljanje premoženja ne bo uredilo, potem nam niti privatizacija ne pomaga. Državna podjetja torej lahko predstavljajo bolj indikator stanja na ravni države.

    PS: Glede na to, da smo banko sanirali z lastnimi viri (v času visokih obrestnih mer), nam nihče nima pravice diktirati kdaj naj banko prodamo. Še posebej če upoštevamo, da smo preko Grčije z davkoplačevalskim denarjem nesebično pomagali tudi francoskim in nemškim bankam.

    LPPT

  2. Glede na to, da sem nekoč moral tudi sam, vsaj delno, “prodajati ” NLB po službeni dolžnosti menim, da lahko na osnovi izkušenj, nekaj povem o tem.

    Prvič banke ni treba prodati. Gre za namerno lansirano in vzdrževano LAŽ. V skladu z regulativo EU gre za tki.”Burden sharing”. Kaj to pomeni? To , da prejemnik državne pomoči ne sme iz naslove te pomoči pridobiti tržne prednosti oz. povečevati tržnega deleža Tipično se v sklopu te operacije zmanjša obseg poslovanja, odprodajo se določene enote. Kako to izgleda na primeru bivše delničarke NLB, KBC banke. KBC je dobil 7 milijard pomoči in je zato prodal svojo enoto Varta insurance na Poljskem in Private banking Division v Švici. NLB niso hoteli prodati ker je VanHevel Predsednik Banke zatrjeval še 2009, da je NLB “crown jewel” v kroni podjetij KBC-ja. In si zato izposloval, da NLB lahko ostane med njihovimi naložbami.Kaj to pomeni za NLB?

    NLB ni potrbno prodati, lahko samo zmanjša obseg svojega poslovanja s prodajo podružnic v bivši YU. Bo s tem NLB bistveno prizadeta? Kje pa? Res škoda je le Tutunske banke v Makedoniji , ki je dobro vodena banka in brez dvoma najboljša banka v Makedoniji. Je pa res, da postaja Makedonija pospešeno zelo rizična država in umik niti ne bi bil nesmiseln.

    Drugi argument je, da leta 2011 v resnici ni šlo za državno pomoč. Spomnimo se malo. Država je v praktično v celoti vplačala kupnino ker drugi delničar KBC, ki je bil v režimu državne pomoči ni izpolnil svoje (nesporne) obveze iz delničarskega sporazuma. Država bi se brez težav izognila državni pomoči, pa smo žal bili bolj papeški od papeža. Danes pa je vseeno to eden od argumentov.

    Drug je, da je banka zaradi nerešenih zahtevkov iz nasledstva in tožb (obveznice) praktično neprodajljiva brez obsežnih državnih granacij. To je več kot dovolj dober argument za odlog.In takoj, bi bilo potrebno vložiti tožbo zoper BS (Evrosistemu) zaradi zlorabe njene vloge v bančni sanaciji. In dokler ta ni rešena, se banke ne prodaja.

    Jazbec je menda zagrozil, da če NLB ne prodamo, bo začel prodajati podružnice v ex YU. Naj! S tem bo BS prevzela vso moralno in materialno odgovornost za škodo. Če jo kakšna od naslednjih vlad za to škodo toži, bodo prvič; prišle na dan (na sodišče) zakulisne igre BS, poleg tega pa lahko preko odškodnine dobimo nazaj vsaj nekaj denarja iz že tako presežnih deviznih rezerv.

    Kar pa se EU tiče -naši se niti resno pogajali niso.. Imel sem priliko biti zraven.

    Ne morem se znebiti občutka, da bi nekdo rad poceni prišel do banke.? Ko se bodo ljudje v resnici zavedli kaj se dogaja, in če jim bo prekipelo, se bojim, da bodo prijeli vse kar jim bo prišlo pod roke in zbili hudiča iz te bande.

    • Vsekakor zanimive informacije!

      Kot ste napisali: “Kar pa se EU tiče -naši se niti resno pogajali niso”. Verjamem! Načeloma si EK v teh “težkih” časih težko privošči, da bi ji obrnili hrbet tisti z najbolj ukrivljenim hrbtom (Slovenija). Evroskepticizem se krepi in zakaj bi si EK privoščila vzpon evroskepticizma v Sloveniji. Prepričan sem, da bi Slovenija brez problema lahko ustavila prodajo. Sicer pa je že Dragonja govoril o tem, da lahko prodamo samo podružnice. Zakaj se torej prodaja cela NLB? Problem pa je, ker tudi zaradi medijskih zavajanj ljudje precej podpirajo prodajo. Večina preprosto misli, da smo imeli probleme, zato ker je bila banka v državni lasti. Spomnim se precej primitivnega komentarja Peterleta v soočenjih pred EU volitvami. Ko je Mencinger omenil, da so tudi v ZDA banke imele velike težave, je Peterle odvrnil: “A so Američani s kovčkom nosili denar iz NLB-ja”… Potem pa hitro iz žepa potegnil orglice in odvrnil temo od ekonomije o kateri nima dosti pojma. (Četudi naj bi imel diplomo iz vzporednega študija ekonomije…)!
      Težave NLB-ja so bile povezane z vstopom v EU in politiko Janševe vlade. Ne smemo pozabiti, da je Dr. Mramor skupaj z BS leta 2004 pustil v predalu napoved:

      (intervju z Dr. Mramorjem) “Absurdno je, da so bile vse posledice takšne zgrešene ekonomske politike predvidene, a se opozorila niso upoštevala. Ko sem leta 2004 odhajal z ministrstva za finance, smo za mojega naslednika pripravil 360 strani dolgo analizo, tudi o tem, kje vse so tveganja in kaj je treba narediti, da se prepreči takšen scenarij, kot se je odvil pozneje. Osnova so bile tudi analize, ki smo jih skupaj z Banko Slovenije pripravili za odločitev o prevzemu evra. Vedeli smo, kje nas po vstopu v EU in prevzemu evra čakajo pasti, vedeli smo, da se nam bo finančni trg popolnoma odprl in bo na voljo ogromno poceni denarja. Opozarjali smo, da bo prišlo do dviga bonitete in zato do znižanja obrestnih mer, do povišanja kreditiranja iz tujine, povišanja povpraševanja in do povišanja inflacije in da to zahteva anticiklične ukrepe, se pravi zmanjševanje javne porabe, zmanjševanje zadolževanja in spodbujanje varčevanja, na primer z novo stanovanjsko shemo. Vendar teh opozoril nihče ni vzel resno. Sprejemali so se populistični ukrepi. Namesto da bi se poraba omejila, se je še dodatno sprostila, na primer z antipokojninsko reformo, sprostitvijo gradnje avtocest in tako naprej. Inflacija je do leta 2008 narastla na kar 5,5 odstotka!”

      Potem pa so mladoekonomisti (upam, da lastnik tega bloga ne bo užaljen) rabili izgovor, ker so bili proti zaviralnim ukrepom, ki bi preprečili takšno bančno krizo. In izgovor so našli: Krivo je bilo to, da so bile banke v državni lasti in NE to, da vlada in BS nista zavirala masovnega kreditiranja. Pomembno je bilo ali si bil v “evrski zgodbi” na strani tistih, ki so svoj denar v tujino pošiljali, ali na tisti strani, ki so tuj denar prejemali… Ali (najbolje) nekje vmes…
      In ne ali si imel banke domače ali tuje. Projekcije Kordeževega prevzema so kazale odličen zaslužek bank oz. dolgoletno služenje z obrestmi. Predstavljajte si, da bi Slovenija prepovedala prevzem domačim bankam, pomagale pa bi mu avstrijske, krize nebi bilo in Kordež bi (legalno – obsojen namreč ni bil zaradi prevzema) prevzel Merkur, zaslužili bi pa Avstrijci. Kaj bi o tem primeru znali povedati naši mediji. Kako neumna je bila oblast, ki je dovolila, da so Avstrijci prišli do zaslužka, naši pa ne. Saj je IMF še 2007 napovedoval dolgoletno 4-5% rast in zakaj bi tuji lastniki bank imeli drugačne napovedi, kot tuji ekonomisti pri IMF…

      Ne vem če podatek drži, ampak marsikdo ki je bil blizu dogajanja tam okoli leta 2004 trdi, da so z maso kreditiranja začeli Avstrijci, naši pa so rekli: Ali boste dovolili, da tujci dobro služijo mi pa ne smemo. In tako se je dovolilo tudi “našim”.

      In tako Janši uspeva v javno razpravo vnašati tajkune, da bi prikril obupno makroekonomsko politiko svoje vlade. In mediji so mu nasedli. Danes se ne sprašujemo o njegovi politiki, ampak o tem kdo je bil levi in kdo je bil desni. In potem levičarji izpostavljajo “desne tajkune”, desničarji “leve tajkune”, Janši se pa smeji, ker nihče ne kritizira dejanskega vzroka za “luknjo”…

      In posledično ljudje pravijo: Ah tudi če “podarimo” tujcem, samo da ne bo več luknje…

      Jaz osebno verjamem, da je bila NLB v osnovi dobra banka in bi dobra lahko tudi ostala, če bi bila le makroekonomska politika boljša. Nenazadnje ne pozabimo, kakšno vlogo je odigral slovenski bančni sistem po osamosvojitvi. Preko bančnega sistema se je pravzaprav reševala kriza. In to več, kot uspešno.
      Bančnik Bogomir Kos pravi: “Leta 1998, ko je bila sanacija že končana in sem bil že v Abanki, sem se udeležil letnega srečanja Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke v Washingtonu. Ko sem se sprehajal po hodniku, me je po rami udaril Mario Blejer, takrat ekonomist Mednarodnega denarnega sklada, pozneje pa svetovalec britanskega guvernerja. Želel mi je čestitati. Pomislil sem: kako pa ve, da sem dobil službo v Abanki? Izkazalo se je, da mi želi čestitati za sanacijo.”

      Žal pa ne verjamem, da bo vlada, privatizacijo ustavila. Ampak povejmo še pozitivne plati privatizacije: Gospe Sovdat in Toplak bosta lahko z užitkom napisali članek “eppur si muove”… Aja pa perla ekonomije na 24 ur Milenković bo tudi srečen…

      LPPT

%d bloggers like this: