Weekend reading

9 responses

  1. Paul Krugman nima prav

    V komentarju Paula Krugmana, objavljenega v njegovi stalni kolumni v New York Timesu, o vzrokih za nestabilnost evra, se ponavlja zgrešena teza, priljubljena pri ameriških (in tudi nekaterih domačih) ekonomistih. Ta pravi, da je osnovni vzrok za visok trgovinski suficit Nemčije in posledično za deficite drugih evropskih držav, pa tudi Amerike, nižja cena dela na enoto proizvoda, kar naj bi Nemci dosegli z Schroederjevimi reformami kmalu po letu 2000 in zaradi česar naj bi bili nemški proizvodi na evropskem, pa tudi svetovnih tržiščih, konkurenčnejši od ostalih. To je podobno, kot če bi rekli, da je Apple v konkurenčnem boju na tržišču mobilnih telefonov premagal Nokio zato, ker izdeluje telefone z nižjimi stroški delovne sile. Ali, če bi rekli, da ima nemški Mercedes uspeh na tržiščih in velike dobičke zaradi nižjih stroškov delovne sile pri izdelavi enega avtomobila kot Fiat oziroma Chrysler. Ni vzrok v nižjih stroških, ampak v inovativnosti, tehnični in organizacijski, vgrajeni v svojih proizvodih. Nemško strojno industrijo lahko po kvaliteti primerjamo z ameriško IT industrijo, enostavno sta obe, vsaka na svojem področju, v svetu vodilni.
    No, do tu vse lepo in prav, problem pa nastane, ko Nemci izrazijo svoj karakter še na drugih področjih, ki jih ekonomska znanost slabo spremlja oziroma zaradi ozkosti ne razume in tako dela napačne zaključke.
    Znano je, da so Nemci pridni in disciplinirani, kar naj bi bil osnovni razlog za njihov uspeh, vendar so kot narod tudi patološko frustrirani. Zato so pretirano nagnjeni k varčevanju in delu, premalo se ukvarjajo z bolj prijetnimi stvarmi v življenju, kot je delanje otrok, zapravljanje po trgovinah in podobno. Njihov kolektivni ” občutek krivde” za dve svetovni vojni in holokavst jim enostavno narekuje stil življenja, ki ga lahko označimo za “austerity”, ki ga pridno pridigajo tudi drugim. In zato pretirano varčujejo, tudi zato ker ne morejo zapravljati za otroke, ki jih nimajo, zaradi česar na nacionalnem nivoju ustvarjajo velike viške kapitala. In tu se začne problem. Višek kapitala, ki ni več v neki normalni vlogi služenja potrebam ljudi, se začne obnašati po svoje in za zagotavljanje profita, kot je predvideval Marx, ruši vse pred sabo, tudi države kot je Grčija ali si izmišlja take goljufive sheme, kot je naša sanacija bank.
    Podobna je situacija v ZDA, kjer super profiti tehnoloških družb, kot so Apple, Google in podobni, krožijo z globalizacijo po davčnih oazah, namesto da bi reševali probleme “rust belta”.
    Tako oblikovani finančni kapital, evropski kot ameriški, nenadzorovan s strani demokratičnih institucij, povzroča težave, tudi anomalijo evra. In dokler ga ne bomo preko demokratičnih institucij nadzorovali (beri ustrezno obdavčili), bo deloval rušilno in samouničevalno.
    In tega Paul Krugman ne razume. Očitno ni bral Marxa.

  2. Drago,
    saj veš, da te zelo cenim, vendar pa včasih kvasiš neumnosti, ki so posledica preslabega poznavanja ekonomije. Trditi, da se Krugman moti, ker je za nemški trgovinski presežek, obtožil nemško zadrževanje rasti plač (oziroma zaostajanje nemških unit labor costs za tistimi v ostalih državah evro območja), je podobno, kot če bi trdil, da tečaj valute nima vpliva na konkurenčnost izvoza in uvoza. Namreč, v monetarni uniji, kjer si države delijo skupno valuto, zaradi česar so medsebojni tečaji fiksirani, vlogo tečaja igrajo unit labr cost (kar običajno v statistikah vidiš kot “real exchange rate”).

    Nemci seveda delajo inovativne in super kvalitetne izdelke, toda v desetletju pred uvedbo skupne valute niso imeli velikih zunanjetrgovinskih presežkov, pa čeprav so imeli že tedaj vse te inovativne in super kvalitetne izdelke. Zakaj ne? Ker je presežek v nemški trgovinski bilanci za seboj potegnil apreciacijo nemške marke in s tem zmanjšanje konkurenčnosti nemškega izvoza. Drugače rečeno, devizni tečaj se je (kot pravi teorija) prilagajal saldu trgovinske bilance in jo s tem ex post avtomatsko izravnaval.

    Šele ko je bil uveden evro, tega avtomatskega izravnalnega mehanizma v obliki deviznega tečaja ni bilo več. Zato so Schroederjeve reforme na trgu dela in dogovor s sindikati, da pristanejo na zamrznitev plač, vplivali na to, da se je nemška stroškovna izvozna konkurenčnost stalno in nekaznovano kumulirala, saj ni bilo več mehanizma (tečaja), ki bi to prednost sproti izničeval prek apreciacije. Zato je nemški trgovinski presežek po letu 2004 ponorel in je danes na rekordni ravni.

    To so preprosto stvari, ki jih moraš konceptualno razumeti, če hočeš razumeti Krugmana. In šele nato ga lahko začneš kritizirati.

    • Jože,

      Poanta mojega prispevka je bila, da je za nemški nadpovorečni plačilno bilančni suficit vzrok drugje, kot v običajnih ekonomskih kategorijah. Že pred letom 1990 so Nemci s svojo marko delali probleme po Evropi, vendar so takrat Američani v razmerah hladne vojne imeli dovolj vpliva, da se moč marke ni prenesla v politiko, so že poskrbeli, da so Nemci malo bolj finansirali Nato. Na splošno bi za čas hladne vojne lahko rekli, da so EU vodili bolj američani kot evropejci. Po letu 1990 in padcu berlinskega zidu so ta “nemški suficit” porabljali za obnovo Vzhdne Nemčije, zato ga ni bilo na mednarodnih trgih. Ko so nekako absorbirali svoj vzhodni del, so se nekako preveč “sprostili”, dali več poudarka socialni državi in tako zaostali v razvoju in to kljub svoji marki. Schroederjeve reforme so sovpadale z uvedbo evra in zaključkom sanacije Vzhodne Nemčije, zato se je naenkrat začel oblikovati ta suficit, ki je pod vodstvom konservativcev, Merklove, postal primerno orožje za ponovno reafirmacijo “Velike Nemčije”. In to je bilo delano zavestno, saj ni bilo več grožnje Sovjetske zveze, pa tudi Američani se niso več toliko brigali za Evropo. Ne podcenjuj Nemčije, njihova današnja dominantna vloga v Evropi ni samo posledica evra, ampak zavestne politike kako si pridobiti nekdanjo veljavo (vsaj s strani konservativnih sil).
      Skratka, po mojem mnenju je situacija bolj komplicirana, da bi se jo dalo razložiti samo z elementarno ekonomijo, to je valutnimi razmerji. Zato tudi pri obravnavanju evropskih zadev, tudi evra, poudarjam politične dimenzije reševanja problemov. Samo ekonomija brez zgodovine, sociologije ne da ustreznih odgovorov na evropske zadeve, po moje. In ekonomisti ste malce preveč zaverovani v svoj pogled na svet, kar je tudi splošna lastnost američanov, ko obravnavajo evropske zadeve. Če je okoli evra vse tako jasno, zakaj ni Macron takoj predlagal uvedbo francoskega franka, namesto da predlaga demokratično upravljanje skupne valute? In zakaj ni Grčija takoj izstopila iz evra? In zakaj imajo Slovaki Evro, Čehi pa ne? Skratka, v Evropi je preveč razlik, ki bi se jih dalo pojasniti samo z makroekonomijo.
      Pa brez zamere, saj veš da uživam v takih “provokacijah”

  3. Joj, Drago, trgovinski saldo je razlika med izvozom in uvozom. Kako so lahko Nemci po “padcu berlinskega zidu ta “nemški suficit” porabljali za obnovo Vzhdne Nemčije, zato ga ni bilo na mednarodnih trgih” ?!? Hočeš reči, da so Nemci med obnovo Vzhodne Nemčije manj izvažali in več uvažali? V čem je logika? Ker so več prodali v Vzhodno Nemčijo in zato manj izvažali v tujino? Zakaj se ni ta efekt še povečal, ko je bila Vzhodna Nemčija obnovljena in kupna moč “Ossijev” povečana?

    Se pravi, moralo bi se zgoditi obratno, in sicer da bi se s časom, ko bi se kupna moč v Vzhodni Nemčiji s konvergenco dohodkov postopno povečevala, relativno zmanjševal nemški izvoz, saj bi več prodajali doma, s tem pa bi namesto velikega suficita Nemčija prehajala v vedno večji trgovinski deficit.

    Ti mešaš te pojme oziroma jih ne razumeš.

    • Se opravičujem Krugmanu in tebi, če nisem dobro razumel, kaj pravi Krugman z”relative cost of labor”, sem prevajal dobesedno kot “primerjalni stroški dela”, pravilno bi bilo primerjalna produktivnost. Tako dobi zadeva smisel.
      Pri suficitu sem mislil sem na tisti del, ki predstavlja akumulacijo – dobičke in posledično privarčevana sredstva. Saj je zunanjetrgovinski suficit protivrednost varčevanja, ali ne? In tu se nemški potrošnik obnaša ekonomsko netipično, ne troši (kot tudi ti ugotavljaš, da bi moral) in tako ustvarja višek denarja, ki naj bi ga normalna država usmerjala v potrošnjo in investicije, vendar nemški konservativci bolj pod vodstvom Schaubleja kot Merklove pa namesto tega izvajajo kapitalsko osvajanje Evrope in jo tako rušijo. Evro je pri tem samo prikladno orodje. Torej, po moje so Nemci s konservativci na čelu glavni problem Evrope in ne Evro. Bomo videli, kaj bo dosegel Macron in kdo bo zmagal jeseni na volitvah v Nemčiji.

  4. G. Babič!

    Tudi sam mislim, da ste tokrat malo zgrešili Krugmanovo sporočilo.

    „ Ni vzrok v nižjih stroških, ampak v inovativnosti, tehnični in organizacijski, vgrajeni v svojih proizvodih. Nemško strojno industrijo lahko po kvaliteti primerjamo z ameriško IT industrijo, enostavno sta obe, vsaka na svojem področju, v svetu vodilni. „

    To da je njihova industrija konkurenčna zaradi inovativnosti ni nobena skrivnost. Problem pa je zaostajanje plač za rastjo produktivnosti.

    (zgodbica s poenostavljenimi in neresničnimi podatki za razumevanje):

    Predpostavimo, da imajo države leta 2000 popolnoma uravnoteženo plačilno bilanco (to je seveda poenostavljanje). Sedaj pa predpostavi, da je španska produktivnost točno polovico manjša od nemške. Nemci imajo plačo 2000€, Španci pa 1000€… In tukaj ni nobenega makroekonomskega problema. „inovativnost, tehnična in organizacijska, vgrajena v njihovih proizvodih“ – o čemer pišete je VZROK večje produktivnosti in posledica so večje plače. In posledica „inovativnosti itd.“ je boljši življenjski standard ljudi. 2X boljši od standarda v Španiji, kjer zaradi manjše inovativnosti izdelajo pol manj vredne proizvode in zato zaslužijo pol manj.

    Problem, ki ni odvisen od produktivnosti pa nastane po letu 2000. Španija in Nemčija prevzameta evro, nato pa Nemčiji produktivnost raste še naprej (kot posledica inovativnosti), ampak naenkrat se odločijo, da ne bodo več zviševali plač. Produktivnost zraste za 25%, plače pa ostanejo enake (čeprav bi morala znašati 2500€). Od tega nastane „VIŠEK KAPITALA“ o katerem pišete. Že res, da je v ozadju povečanje produktivnosti in da je to povečanje posledica inovativnosti, ampak če bi denimo produktivnost povečali za 25% (inovativnost!), plače pa 50%, potem bi imeli ne glede na večjo inovativnost PRIMANJKLJAJ KAPITALA.

    Če bi držala predpostavka, da je presežek kapitala na nacionalni ravni posledica tega, da Nemci ne trošijo (ker nimajo otrok?), potem bi to pomenilo, da se plače povečujejo v skladu s produktivnostjo, le da jih Nemci odlagajo na banke (te pa v tujino). Ampak statistika govori ravno o tem, da Nemci niso povečevali plač v skladu z rastjo produktivnosti.
    Ampak ne glede na vse, je pač dejstvo, da je s pomočjo manjše rasti plač od rasti produktivnosti prišlo do presežka kapitala, le te pa je romal na „jug“. In sedaj predpostavite, da Španiji produktivnost ne zraste nič, plače pa za 25%… Potem je španska produktivnost na 40% nemške, plače pa na 63% nemških. In tu nastane problem. Ta problem ni povezan z nemško inovativnostjo in špansko (ne)inovativnostjo, ampak da 2,5X bolj produktivni Nemci ne zaslužijo 2,5X več. Če bi denimo Nemci ob 2,5X večji produktivnosti zaslužili 3X več kot Španci, potem bi govorili o previsokih nemških plačah oz. o prenizkih španskih plačah, čeprav bi bila produktivnost oz. inovativnost na isti ravni.

    Problem Nemčije torej ni v produktivnosti kot taki, ampak v manjših plačah glede na produktivnost.

    Nebi pa manjše plače bile problem sam po sebi, če bi večji presežek gospodarskih subjektov, šel v investicije doma oz. v tujini. Ampak v praksi je potrebno upoštevati, da ima povpraševanje ključno vlogo v ekonomiji. In če Nemci ob večji produktivnosti ne izplačajo večjih plač, kdo bo torej kupil izdelke. Tujina: Nemčija je presežek (preko bank) pošiljala na Jug (recimo v Španijo). To je tudi razlog zakaj so v Španije plače lahko rasle hitreje od produktivnosti (ker so uporabljali tuj denar). In posledično je španski izvoz postajal relativno dražji, nemški pa relativno cenejši. In obratno: Španci so zaradi večjih plač lahko uvozili več, Nemci pa zaradi manjših plač manj. In od tod problem plačilne bilance.

    In kje je v zgodbi evro? Najprej je evro tisti, ki je ustvaril nizke obrestne mere. To je sploh omogočilo priliv presežka iz Nemčije v Španijo, pumpalo španske plače v nebo in nenazadnje je to edino kar je omogočilo Nemčiji, da ob manjših plačah dobro raste. Če namreč presežka nebi mogli poslati v tujino, potem bi manjše plače samo zamajale povpraševanje doma, hkrati pa njihov izvoz nebi dosegal uspeha v državah kjer je tuj denar napihnil plače (povečal uvoz in zmanjšal izvoz). Če se namreč Jug ubranil nemškega denarja, ki izvira iz manjše rasti plač, potem nebi bilo balonov, ki so napihnili plače. In posledično nebi bilo možno toliko iz Nemčije uvoziti, niti nebi bilo takega problema z njihovim izvozom, ki je postal nekonkurenčen šele zaradi večjih plač glede na produktivnost.

    To drugo pa Vam je Dr. Damijan že omenil. Če bi Nemčija imela lastno valuto bi manjša rast plač glede na produktivnost povečala vrednost valute in posledično podražila izvoz in pocenila uvoz. Nemški izdelki bi bili še vedno zelo kvalitetni, ampak vseeno dražji, tuji pa cenejši. To vsekakor ima vpliv na trgovino (plačilno bilanco).

    Če pa možnosti za devalvacijo valut južnih držav in povečanje vrednosti nemške valute ni, potem lahko neravnotežja rešiš samo na 2 načina. Zvišanje nominalnih plač v državah s presežki oz. znižanjem nominalnih plač v državah s primanjkljaji. Drugi način je vsekakor povezan z veliko trpljenja in je ponavadi vezan na formulo (velika brezposelnost, pritisk na plače, znižanje plač…). Če pa bi recimo po krizi Nemčija nominalno zviševala plače po 8%, južne države pa bi jih samo zamrznile, bi se ravnotežje vzpostavilo na bistveno manj boleč način. Hkrati pa bi zaradi večje inflacije v centru Evrope tudi evro izgubil vrednost proti tujim valutam, kar nebi poslabšalo položaja Nemčije nasproti ne-evrskim državam, bi pa pomagalo tistim državam, ki bi plače zamrznile in recimo v istem obdobju imele samo 1% inflacijo…

    LPPT

    • Patrik, odlična razlaga. Sem si skopiral (upam da ni kakšnih avtorskih pravic) in bom uporabil, ko bo treba razložiti kakšnemu kolegu, ki ekonomijo razume preveč po domače.

    • Jože in Patrik,

      Hvala za razlago. Sedaj razumem, kar prej nisem. In razumem, da Damijanov blog ni neko lahkotno sobotno večerno branje, še posebej, če se ga lotiš po dobrem pikniku in rahlo v rožcah. Bom v bodoče bolj pazljiv.

  5. Zdravo!

    Kot zanimivost bi izpostavil samo še nekaj zanimivosti.

    1.) https://www.ineteconomics.org/perspectives/blog/zero-interest-rates-in-europe-the-myth-of-the-poor-german-saver Ta članek pove, da “presežki” na bankah niso samo posledica “pretirane nagnjenosti k varčevanju” vseh Nemcev.
    “…after quite a few years of loss in real income, they simply have no money to put in the bank at the end of the month… Add it together with the “negative asset” holders, and you have almost 30 percent of the population.”
    “The savings of half of Germany’s households amount to less than €17,000.”

    Sklepamo torej lahko, da bi izboljšanje prihodkov (zlasti najnižjih) imelo pozitiven vpliv na potrošnjo. Del te potrošnje pa bi predstavljalo uvoženo blago (tudi preko večjega nakupa domačih izdelkov, ki imajo vgrajene uvožene dele).Tako bi Nemčija generirala nekaj dodatne rasti na podlagi domače potrošnje ob zniževanju trgovinskega presežka (predvsem na račun večjega uvoza. Ni cilj manjši nemški izvoz, ampak večji uvoz…)! Ne smemo zanemariti dejstvo, da Nemčija ob izjemni konkurenčnosti niti ni imela zelo velike rasti.
    Stiglitz v svoji knjigi (The Euro: How a Common Currency Threatens the Future of Europe) piše: EVEN GERMANY IS A FAILURE: “Germany holds itself out as a success, providing an example of what other countries should do. Its economy has grown by 6.8% since 2007, implying an average growth rate of just 0.8 percent a year, a number which, under normal circumstances, would be considered close to failing.It’s also worth noting that developments in Germany before the crisis, in the early 2000s—when the country adopted reforms that aggressively cut into the social safety net—came at the expense of ordinary workers, especially those at the bottom. While real wages stagnated (by some accounts decreased), the gap between those at the bottom and the middle increased—by some 9 percent in a short span of less than a decade. And through the early years of the century, poverty and inequality increased, as well. Germany is talked about as a “success” only by comparison with the other countries of the eurozone.”
    Tudi večje investicije bi poganjale rast BDP-ja v Nemčiji, pa bi obenem tudi zniževale presežek trgovinske bilance. Bi pa obenem povečale potencialni BDP Nemčije v prihodnosti. Ti lahko iz lastnih izkušenj povem, da nemška infrastruktura ni več nek vzor. In samo ideologija preprečuje Nemčiji, da se ne zadolži po (realno) negativnih obrestnih merah in si s tem zagotovi dolgoročneje večjo rast. Obresti na 30 letne obveznice znašajo 1,1% https://www.investing.com/rates-bonds/germany-30-year-bond-yield… In če Nemčija v 30 letih beleži 2% inflacijo bo dejansko v realni vrednosti z vsemi obrestmi vred, vrnila manj, kot je vzela… (1,01^30=1,35 … 1,02^30=1,81). In to precej manj. Boljša infrastruktura (železnice/ceste/energetika/pristanišča) pa bo pomagale prihodnji rasti gospodarstva in kratkoročni rasti ob zniževanju plačilnobilančnega presežka in zadovoljstvu njenih trgovskih partnerjev. Večja rast pa bo samo pospešila zniževanje javnega dolga, saj bo tako hitreje povečevala imenovalec (BDP). Tako realno, kot nominalno. Za zniževanje dolga v BDP je pomemben nominalni dvig BDP-ja… Samo 1% večja inflacija lahko opazno pospeši zniževanje dolga v BDP… Hkrati pa bi večja inflacija (na severu) in zagon gospodarstva (na severu in jugu – na jugu tudi preko lažjega izvoza na sever in zviševanju konkurenčnosti z nižjo inflacijo) pomagala celotni Evropi k hitrejšemu okrevanju, to pa je tudi edini (vzdržni) način za dvig obrestne mere ECB-ja, kar je na nek način želja Shäubleja v Nemčiji.

    Če pa se dotaknem še malo politike.
    V zadnjih dneh se je veliko govorilo o napadu Trumpa na Nemčijo. Vsekakor bi bila protekcionistična politika med dvema razvitima državama (ZDA/Nemčija) škodljiva. Če kdaj drži Ricardian economics potem drži ravno pri dveh dobro razvitih državah. Protekcionizem bi vsekakor škodil obema, še bolj pa Nemčiji. In prav zato se mora Nemčija prizadevati, da omogoči večji uvoz iz ZDA. To je zanjo bolje, kot nižji izvoz Nemčije v ZDA. Zanimivo pa je, kako voditelji ostalih EU držav niso prepoznali priložnosti. Tokrat bi lahko Nemčijo stisnili v kot. V smislu: “Če bo Nemčija pomagala pri zniževanju plačilnobilančnih neravnovesij, omogočila večji uvoz, povečala domače investicije in povpraševanje, bomo zagovarjali Nemčijo, če ne pač ne…” In tako bi Nemčija morala odigrati bolj državotvorno politiko, če bi želela zaščititi svoj izvoz pred protekcionizmom. ZDA pa bi prav tako popustile pri izvajanju odkritega protekcionizma. Tako zaradi večjega izvoza v Nemčijo, kakor zaradi enotnosti Evropskih držav (le ta pa bi bila pogojena s politikami zniževanja plačilnobilančnih neravnotežij s strani Nemčije).

    Tako pa se voditeljem EU-ja kar cedijo sline od nemškega upora proti Trumpu in že so pripravljeni Angeli Merkel jesti iz roke. Četudi je “upor” prišel šele takrat ko so bili ogroženi nemški nacionalni interesi. Dokler je Trump “samo” žalil ženske, Mehičane itd. je bilo za “upor pokončne Nemčije” še prezgodaj.

    ps: Marko, seveda niso komentarji “zaščiteni” (haha). Sam se trudim stvari razložiti tako, da so razumljive navadnim smrtnikom. Vseeno pa so komentarji še vedno preveč zahtevni, da bi jih razumel kak “ugledni strokovnjak iz Financ”. Tam ima svoj prostor Dr. Lahovnik, ki prav tako ne vidi makroekonomskih problemov nemške plačilne bilance, saj da je presežek samo posledica trdega dela in zato se lahko Slovenci po njih le zgledujemo. Ampak pri vzdržnosti neskončnega presežka plačilne bilanca niti nebi smeli imeti glavne besede ekonomisti, ampak matematiki. Glede na to, da v Nemčiji menijo, da lahko vse države s primanjkljaji pridejo na 0, ne da bi bilo potrebno državam s presežki, le te zmanjšati, je očitno, da so nemški strokovnjaki ugotovili napake v matematični vedi.

    Drago. Pravilno ugotavljate v zadnjem komentarju: “In tu se nemški potrošnik obnaša ekonomsko netipično, ne troši (kot tudi ti ugotavljaš, da bi moral) in tako ustvarja višek denarja, ki naj bi ga normalna država usmerjala v potrošnjo in investicije, vendar nemški konservativci bolj pod vodstvom Schaubleja kot Merklove pa namesto tega izvajajo kapitalsko osvajanje Evrope in jo tako rušijo.”

    Želel sem samo “dodatno” opozoriti, da je tudi zniževanje plač glede na produktivnost krivo za takšno potrošniško obnašanje. Hkrati pa premajhne investicije doma preprečujejo, da bi se večji del akumuliranega kapitala pokoristil doma. Gospodarstvo torej lahko manjši del dodane vrednosti nameni za “delo” in večji za denarni tok (EBITDA). Ampak to naj bi povečalo investicije… Če pa večji del denarnega toka roma na banke (bogatejši lastniki ga tja “odložijo”, le te pa presežke denarja posojajo “jugu” je to problem. In tu ne smemo mimo vpliva povpraševanja. Razvita država je precej odvisna od povpraševanja. In če potrošniki dobijo manj, potem trošijo manj. Če trošijo manj potem niti ni vzroka za investicije (s tem naj bi “ustvaril več”). Alternativa je, da denar posodiš drugim in potem te drugi s posojenim denarjem kupijo tvoje izdelke. Ampak to ne more trajati večno. Ne moreš ti neskončno posojati presežek, razen če si ta drugi neskončno izposoja. Nemčija pa izposojanje “tega drugega” vidi kot napako, svoje posojanje “temu drugemu” pa kot izvrsten razvojni model, ki ga mora ta drugi kopirati. A potem bosta oba posojala eden drugemu, noben pa si ne bo izposojal pri drugemu (aritmetika?). Edina alternativa je torej, da večji del denarja porabiš doma in več izdelkov prodaš doma (tako uvoženih, kot lastnih). Ta drugi pa mora več svojih izdelkov prodati v tujino in manj (tujih) doma… itd. Če je Nemčija lahko več prodala v Španijo, ker je Španija želela nemški denar in nemške izdelke, potem lahko sedaj Španija proda več v Nemčijo, če bo ta pokupila več španskih izdelkov itd. Toliko nemških izdelkov je Španija lahko kupovala, ker so dobili več denarja (nemškega) in Nemčija ne kupuje od tujine, ker NE dobijo več denarja (tokrat niti “svojega”)… Vsekakor pa bodo Španci imeli manjše plače, ker je produktivnost manjša in Nemci večje, ker je produktivnost večja… Ampak problem do leta 2008 je bil, da so glede na produktivnost dobili prvi preveč in drugi premalo… Temu primerno so prvi kupili “preveč tujega”, drugi “premalo tujega”… In če se Špancem realno plača zniža potem bodo kupili manj tujega (zmanjševanje primanjkljaja), Nemci pa več tujega (zmanjševanje presežka)… Če pa bi se s tem procesom pretiravalo bi šli v drug ekstrem. Če bi Španija znižala plače preveč, Nemčija pa jih zvišala preveč… Potem bi naenkrat imela Španija presežek in Nemčija primanjkljaj…

    Samo še kot zanimivost: Prej sem malček poenostavljal in nisem upošteval tujih neposrednih investicij. Lahko ima neka država presežek in le tega nameni kot investicijo v neko drugo državo. Država prejemnica ima s tem primanjkljaj v plačilni bilanci, investicija se celo šteje v bruto in neto zunanji dolg, ampak tovrstna stvar v osnovi ni tako problematična. Niti ne napihuje plač preko produktivnosti v državi (saj plače sledijo produktivnosti “novim firmam v državi”), niti ne gre za kake dolgove… Problem je bil, ker so Nemci pošiljali predvsem denar. To bi v osnovi moralo biti bolj tvegano, ampak zahvaljujoč evropskim državam, ki smo nesebično pomagali “državam” v krizi, so le te lahko poplačale del dolgov francoskim in nemškim bankam. (Sicer obstajajo tudi problemi pretiranih tujih investicij itd. ampak o tem nebi sedaj)

    Pa še zanimiv zapis o plačilni bilanci Nemčiji http://blogs.ft.com/gavyndavies/2016/07/10/the-german-balance-of-payments-quandary/
    Opazili boste:
    – povečanje varčevanja in zmanjšanje investiranja (od 2000 naprej)
    – dejstvo, da se je presežek Nemčije po krizi premaknil od evrskih držav do ne-evrskih držav, ampak zaradi: The first is that the rebalancing is happening mainly because domestic demand (and GDP) growth is being held down to very low rates in much of the eurozone, which restrains their imports from Germany. The trade rebalancing would look much less successful if all eurozone economies were at full employment. And the willingness of European electorates to tolerate subdued economic activity forever is questionable.

    Rešitve: “increased infrastructure spending to use the fiscal space in Germany’s budget; labour market reforms to expand the labour supply and increase long-term growth, thus boosting private investment; pension reform to reduce the need for precautionary private savings; deregulation of the services sector to increase productivity; and more rapid wage increases that would reduce Germany’s trade competitiveness with the rest of the eurozone.”

    …” The peripheral countries in the eurozone have done a lot to correct their deficits, but they need more help from Germany before it is too late.”

    Pravzaprav pa se Davies dotakne tudi vprašanja varčevanja, ki morda spominja na Vaše dileme o Nemcih. Zaradi slabega javnega pokojninskega sistema in majhne rodnosti varčujejo (za stara leta), hkrati pa banke/skladi ta sredstva nimajo doma kam dati/naložiti (zaradi majhne potencialne rasti…). Ampak kot smo že ugotovili je pošiljanje mase denarja v tujino nevzdržno (saj je ta “sredstva” treba na čase reševati, ker ustvarjajo balone, nevračljive dolgove… To je približno tako, kot če bi jaz želel šparati, samo vaški pijanec pa bi si želel moj denar izposojati. In jaz bi mu posojal, potem pa sili, da druge države pomagajo temu pijancu in rešil svoj denar!)!
    Prav zato Davies predlaga: pension reform to reduce the need for precautionary private savings… Pa tudi večje plače zmanjšajo varčevanje… Pa verjetno bi tudi povečanje nemških neposrednih investicij v tujino pomagalo… Načeloma bi imelo tudi priseljevanje v Nemčijo pozitivne učinke. (večja zaposlenost – potrošnja, lažje delovanje javnega pokojninskega sistema v prihodnosti, večja potencialna rast in investicije) Seveda pa je tu drugo pomembno vprašanje glede kulture.

    No vsekakor se o teh dilemah da pisati veliko, ampak jaz se bom na tem mestu zaenkrat ustavil…

    LPPT

%d bloggers like this: