Letos mineva 200 let odkar je David Rocardo objavil knjigo “On the Principles of Political Economy and Taxation“, eno izmed 4 ali 5 največjih klasik ekonomske teorije. Ob sicer številnih pomembnih temah (delovna teorija vrednosti, obravnavanje rent) je knjiga postala slavna predvsem po teoriji primerjalnih prednosti od zunanje trgovine, ki je nadgradila Smithovo teorijo absolutnih prednosti (no, zgodovinarji sicer Ricardu osporavajo avtorstvo teorije, nekateri pravijo, da je teh nekaj odstavkov teorije primerjalnih prednosti v 7. poglavju knjige dejansko najbrž razvil James Mill, tedaj največji ekonomist in Ricardov prijatelj, ki mu je Ricardo poslal osnutek knjige v recenzijo. Dve leti pred njim pa je isto tezo postavil tudi Robert Torrens. Iz tega razloga jaz pri predavanjih to teorijo imenujem Torrens-Ricardo-Millov model). V glavnem, Ricardova teorija je še danes najbolj razširjen koncept, ki kaže, da je zunanja trgovina koristna za vse države, tudi če stroškono zaostajajo pri vseh proizvodih (ker se je pač bolje specializirati v proizvodnji tistih proizvodov, kjer država najmanj zaostaja in uvažati proizvode, kjer zaostaja bolj, saj s tem bolje izkorišča svoje omejene resurse).
No, problem je, kot sem tukaj že nekajkrat pisal, predvsem v Temnejša plat učbeniških koristi proste trgovine, (pa tudi v Ricardov model v zgodovinskem kontekstu), da stvari niso tako enostavne, saj prosta trgovina ustvarja zmagovalce in luzerje. In če “luzerjem” socialne in druge politike ne uspejo komepenzirati njihovih izgub, kakor jim jih niso v času sedanje intenzivne globalizacije, ljudstvo nad prosto trgovino seveda ne more biti navdušeno. Alan Blinder se v spodnjem govoru sprašuje, zakaj politikom tudi 200 let po izidu Ricardove knjige ne uspeva ljudstvu dovolj prepričljivo “prodati” ideje o prosti trgovini.
Vendar pa ima Blinder podoben problem kot večina ekonomistov pri “prodajanju” superkoristnosti proste trgovine: v agregatu neto pozitivne koristi od proste trgovine posameznikom nič ne pomagajo, če niso tudi enakomerno porazdeljene med prebivalstvom. Koristi od proste trgovine gredo pač nadproporcionalno tistim z višjimi dohodki, ne pa tistim v spodnjih razredih, ki so zaposleni v sektorjih, ki jih prosta trgovina izbriše in ki ne uspejo najti primerljivih, kvalitetnih služb.
Tudi sam sem imel dve desetletji težave s tem, da bi na to sploh resno pomislil. Kajti živel sem v svetu predpostavk, kjer se koristi od trgovine enakomerno porazdeljujejo med ljudmi in kjer ni težav z distribucijskimi učinki med sektorji. Hvala bogu, da me je ta globalna kriza streznila in da sem se začel spraševati o realističnosti predpostavk ekonomskih modelov. Tudi zato mi spodnji komentar, ki je bil objavljen pod Blinderjevim videom, pove več kot Blinder. Čeprav je Blinder sicer izvrsten in tudi razumen ekonomist.
Completely ignored that free trade takes away all power from labor to be able to strike for improved wages/conditions. Ignored that the profits of free trade while thinly spread among the population are condensed at the top. Skipped entirely that since the US has been pushing free trade the middle class wage increase has not kept pace with inflation. I feel this is something that free trade people have done quite a good job at hiding is just how poor people really are because the goods they’ve been buying have gotten cheaper and the reality only hits when they go to buy something like property.
I was also rather disgusted by how your portraying free trade as trade when in reality it frequently is just offshoring production….
You’re completely ignoring the dangers of losing expertise in various fields on a national level. If there is a disaster or a war and you cannot import your steel or electronics after you’ve closed local production you have to start from the bottom up.
Suicide rates are up, opiate addiction is up and its only going to get worse. A universal basic income is not going to fix people that feel worthless because they can’t find a job and the standard of living that will be provided will be poverty level at best.
Vir: Grazz