Tudi v ZDA se je razplamtela razprava o intenzifikaciji proste trgovine s pacifiškimi (TPP sporazum) in evropskimi državami (TTIP sporazum). Bistvo sporazuma ni v znižanju carin, kajti te so zaradi WTO že izjemno nizke (pod 1.5%), pač pa v znižanju necarinskih ovir pri vstopu na trg (predvsem harmonizacija tehničnih, varnostnih, fitosanitarnih in drugih standardov) ter v predpisih glede varovanja intelektualne lastnine (podaljšanje patentne zaščite) in glede reševanja sporov (zloglasni ISDS sporazum). Glede na to, da smo s kolegoma Črtom Kostevcem in Tjašo Redek za vlado naredili študijo glede učinkov sporazuma TTIP na slovensko gospodarstvo, se izogibam javni diskusiji o tem sporazumu. Bi pa opozoril na trhlost simplističnih argumentov nekaterih zagovornikov obeh sporazumov, saj s tem diskusiji o obeh sporazumih delajo več škode kot koristi.

Zanimivo je, da se diskusija s strani podpornikov TPP in TTIP ni premaknila bistveno dlje od učbeniških Ricardovih argumentov za prosto trgovino izpred 200 let, ki so izjemno rudimentarni in drastično posplošeni ter veljajo za industrijske izdelke. Pri tem pa večina glede Ricardovega primera primerjalnih prednosti pozablja na dve ključni podrobnosti. Prvič, Ricardov model velja zgolj za primer 2 x 2 x 1, torej za dve enako veliki državi, ki proizvajata z enako tehnologijo in s konstantnimi donosi v dveh panogah, ki proizvajata homogene in mednarodno identične produkte ter če je trgovina med državama popolnoma uravnotežena (in da imamo seveda samo en produkcijski faktor: delo). Kakor hitro imate več kot dve državi in ko ena država v paru dveh trgujočih držav v obeh panogah proizvaja tehnološko ali iz vidika percepcije kupcev superiorne produkte, trgovina več ne bo uravnotežena, pač pa bo ena država neto izvoznica, druga pa neto uvoznica. Če se državi razlikujeta glede velikosti in če donosi v proizvodnji niso konstantni, pa so, kot je pokazal Panagariya (1981), možna multipla ravnotežja in bo manjša država najbrž prisiljena v specializacijo v panogi s padajočimi donosi, velika država pa se bo specializirala v panogi z naraščajočimi donosi. Ali drugače rečeno, majhna država bo s trgovino najverjetneje izgubljala, velika pa pridobivala. Seveda pa je tukaj marsikaj odvisno od začetnih pogojev. Tudi manjša država lahko v teh pogojih s prosto trgovino dobiva, če se je v neki panogi prej specializirala (če ima t.i. first-mover advantage).

In drugič, tudi v najbolj idealnem primeru, če bi se uresničile vse idealne predpostavke iz učbeniškega Ricardovega primera trgovine, imamo še vedno problem, da trgovina povzroča prestrukturiranje gospodarstva. Podjetja v panogi, ki nima primerjalnih prednosti, bodo s trgovino postala nekonkurenčna in bodo propadla ter odpuščala, na drugi strani pa se bodo podjetjem v panogi s primerjalnimi prednostmi povečala naročila in bodo zaposlovala. Prosta trgovina povzroča luzerje in zmagovalce.

Ricardov model ne obravnava distribucije učinkov med panogami, pač pa predvideva takojšnjo in popolno mobilnost produkcijskih faktorjev med obema panogama. Ni brezposelnosti, ker se delo takoj preseli v drugo panogo (v Ricardovem modelu ni kapitala). Če vzamete primer tekstilne in avtomobilske panoge, boste hitro ugotovili, da je (če zanemarimo stroje) šivilje iz tekstilne panoge zaradi t.i. stroškov prilagajanja in osebnih preferenc nemogoče preseliti v avtomobilsko industrijo na drugi konec države. Zato je nujno srednjeročno povečanje brezposelnosti, kar pa mora država nevtralizirati z ustreznimi redistributivnimi in socialnimi politikami.

Toda, kot rečeno, TPP in TTIP se zgolj v manjši meri nanašata na industrijske izdelke, pač pa pretežno na dostop multinacionalk na tuje trge s storitvami, na pravice intelektualne lastnine in na reševanje sporov med multinacionalkami in gostujočimi državami (spori naj bi se reševali z arbitražo in ne v okviru nacionalne jurisdikcije). Zato koristi obeh sporazumov nikakor ne moremo promovirati z uporabo Ricardovih argumentov za prosto trgovino, kot si je denimo naivno in simplistično privoščil Greg Mankiw iz Harvarda v New York Timesu, pač pa je treba pogledati na vsa posamezna področja, o katerih se države pogajajo in presoditi kakšne koristi ali izgube bi liberalizacija trgovine tukaj prinesla posameznim državam.

Hudič je, ker večino zagovornikov, tudi med najbolj slovitimi ekonomisti, vodijo ideološka prepričanja, namesto da bi pogledali dejstva in da v ideološki vnemi uporabljajo simplistične teoretske argumente, ne da bi pogledali ali se ti sploh nanašajo na konkreten primer in ne da bi pogledali predpostavke, pod katerimi ti argumenti veljajo. Mankiw področja zunanje trgovine ne pozna, toda bolj moti to, da ni naredil domače naloge, da bi se poučil vsaj o Ricardovem modelu, kaj šele, da bi se poučil o samem TPP sporazumu.

Na to ignoranco Mankiwa opozarja tudi Noah Smith:

In his article, Mankiw lists three biases that he blames for people’s refusal to accept the free-trade argument. These are “anti-foreign bias,” “anti-market bias,” and “make-work bias.” Essentially, Mankiw is telling you that you don’t believe the simple truth because deep down within you lurks a xenophobic socialist. Call me crazy, but I don’t think this is a beneficial, constructive way for economists to engage with the public.

Maybe the public is neither xenophobic nor socialist. Maybe people are perfectly smart and rational enough to understand the David Ricardo idea, and also smart enough to understand something else that economists have known for 200 years — international trade doesn’t necessarily benefit everyone within a country.

That’s right — trade creates winners and losers. Econ 101 says that the winners outnumber the losers in dollar terms, but not necessarily in people terms — if the richest 1 percent of Americans gain $1 billion from a trade agreement and the other 99 percent lose $900 million, then Ricardo’s theory says the country benefited overall. That outcome is perfectly consistent with Econ 101.

Most pro-free-trade economists, if you confront them with this fact, will say that this problem can be solved if we use redistributive taxes to compensate the losers. This ignores that we often don’t know who the winners and losers are from any particular trade deal — this is why you can’t buy insurance against the possibility of losing your job to a trade agreement. This also ignores that the tax system wasn’t set up to carry out this compensation. And on top of that, many pro-free-trade economists, Mankiw included, are almost always opposed to tax increases.

In other words, Mankiw is giving the public a pro-trade argument that, even on its own merits, might be bogus. Econ 101 says that it’s possible that free trade might hurt the majority of Americans, and yet Mankiw doesn’t seem to think the public needs to hear that fact.

Like I said, I am in favor of the TPP. And, like most economists, I think free trade has, on balance, been a big net positive for most Americans over the past century, relative to any alternative we might have pursued. But I think the American people are intelligent and grown-up enough to hear the basic case against free trade, as well as the case in favor.

Vir: Noah Smith