Drama glede grškega bankrota se približuje koncu. Morda bo grška vlada tokrat še izbrskala zadnje novčiče iz vseh šparovčkov javnih podjetij, agencij in pokojninskih skladov, da izplača plače v javnem sektorju in pokojnine, toda maja ne bo prebrodila. Takrat mora poplačati tudi dva obroka kredita do IMF. Bankrot Grčije je vprašanje mesecev. …če bodo države kreditodajalke, IMF in ECB še naprej vztrajale pri tem, da mora Grčija pristati na vse pogoje. Toda ti pogoji so, kot ugotavlja tudi Paul De Grauwe, v pretežni meri nerazumni in so vzrok za to, da je Syriza prišla na oblast.

V naslednjih tednih sta na voljo predvsem dve opciji. Prvič, da nova grška vlada sprejme nerazumne pogoje evroskupine, IMF in ECB ter jih potrdi na referendumu. V tem primeru bo vlada dobila nekaj milijard likvidnosti, kar pa ne bo ničesar rešilo in se bo problem zgolj zamaknil za 3 ali 4 mesece. Kajti to ne bo spodbudilo rasti, potrebne za povečanje fiskalnih prihodkov. Ali drugič, da grška vlada uvede bone (ali “grške evre”) kot notranje plačilno sredstvo in z uvedbo paralelne valute de facto izstopi iz evrskega območja. V slednjem primeru sledi zaprtje pipic izredne likvidnostne pomoči ECB za grške banke, to pa seveda tudi, da bo morala grška centralna banka posredovati z lastno neomejeno likvidnostjo bankam.

Katera opcija je boljša? Obe sta zelo slabi. Toda na dolgi rok je glede na sedanje nategovanje za Grčijo najbrž boljša druga. Ne bi me presenetilo, če bi se obe strani na drugo opcijo že pripravili. V tem primeru bi bilo treba dogovoriti moratorij na poplačilo kreditov ter da tečaj “grških evrov” še nekaj mesecev ostane na isti ravni z evrom. Ker je Grčija praktično izključena iz mednarodnih finančnih trgov, bo vso potrebno likvidnost proračunu morala zagotavljati domača centralna banka. Kar lahko požene inflacijo v višine. V perspektivi pa bo treba doseči dogovor o delnem odpisu dolgov Grčije do evrskih držav, kar bi Grčijo vrnilo na finančne trge.

In nekje vmes tudi devalvirati “grške evre”, kar bi sicer povečalo konkurenčnost grškega izvoza, hkrati pa bi stroške izstopa iz evrskega območja prevalilo na pleča gospodinjstev in podjetij z evrskimi krediti. Glede slednjega obstaja teoretska možnost, da bi kredite, nominirane v evrih, v kreditnih pogodbah avtomatsko konvertirali v grške evre v razmerju 1 : 1. Kar pa seveda de facto pomeni, da grške banke evrske likvidnosti, ki so jo dobile od ECB, ter najetih kreditov pri tujih bankah (če jih je še kaj ostalo), ne bi povrnile. Toda s tem najbrž itak že vsi računajo.

Kolikšen bi bil strošek Grexita? V višini potrebnega “haircuta”. Haircut, ki bi ga države upnice in ECB morale požreti (IMF ga ne bo toleriral), bi bil nekje v višini potrebne devalvacije “grškega evra”, torej med 30% in 50%. Ali drugače rečeno, države upnice bi morale Grčiji odpisati med eno tretjino in polovico dolga.

Je to veliko? Ogromno. Vprašanje je le, kaj je ceneje. Pri slednjem pa ne smete gledati samo ekonomskih računic, ampak tudi, kaj to pomeni za prihodnost evra. Bo sprožilo plaz izstopov? Je s tem konec evropske unifikacije in začetek razpadanja ekonomske unije (konec EU) in pomikanja nazaj proti “zgolj” carinski uniji (proti EGS – Evropski gospodarski skupnosti)?

Seveda pa obstaja še tretja pot. Tretja pot pomeni, da bi države upnice, ECB in IMF pristale na zelo razumen Varoufakisov predlog iz januarja letos in dodatno k temu Grčiji namenile tudi sredstva za infrastrukturne naložbe, ki bi spodbudile rast. Kot ekonomistu se mi zdi ta varianta daleč najboljša, toda verjetnost takšnega dogovora je minimalna. In tudi vas vidim zmajevati z glavo, da gre pri tem za metanje denarja v vrečo brez dna.

Prav. Torej preostane le še izračunavanje optimalne višine haircuta oziroma minimizacija stroškov Grexita.