Smrdi do neba – Ekološka bomba iz Šoštanja

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Pravijo, da naj bi ekonomisti gledali samo številke, da naj bi gledali samo na neposredne finančne učinke neke dejavnosti in da popolnoma zanemarjajo posredne učinke oziroma eksternalije. Ta pogled je seveda popolnoma zgrešen. Namreč prav ekonomisti so tisti, ki so v znanost vpeljali pojem eksternalij ter metode za njihovo kvantitativno ovrednotenje. Ekonomisti so tisti, ki denimo predavajo ekonomiko okolja in ekonomiko transporta, kjer so zelo jasno opredeljeni koncepti negativnih eksternalij teh dejavnosti in njihov priračun v skupne stroške teh dejavnosti.

Seveda pa ekonomiste redkokdaj pokličejo bodisi pripravljalci nekega projekta bodisi pristojni državni organi, da naj izdelajo celovito analizo stroškov in koristi nekega projekta. Običajno jih pripravljalci projekta pozovejo le, da ovrednotijo neposredne finančne učinke projekta, niti slučajno pa ne želijo, da bi se lotili ovrednotenja tudi eksternalij tega projekta. Predvidevam, da je bila takšna tudi vloga sedanjega finančnega ministra Francija Križaniža, ko je – preden je postal minister – delal ekonomske študije za Termoelektrarno Šoštanj o ekonomskih učinkih izgradnje šestega bloka termoelektrarne v Šoštanju (TEŠ 6).

Glede TEŠ 6 se kot ekonomist težko ne strinjam s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj in pravnikom Gojkom Staničem. Hkrati se kot ekonomist glede iste teme absolutno ne strinjam z ekonomistoma (in ministroma) Francijem Križaničem in Matejem Lahovnikom, ki sta glavna protagonista naložbe v TEŠ 6. Prvič, pri TEŠ 6 gre najprej in predvsem za narodnogospodarsko nesmiseln projekt, ki ne zdrži presoje z vidika alternativnih naložb v druge energetske projekte. Drugič, iz okoljevarstvenega vidika vidika je projekt TEŠ 6 ekološka bomba. In tretjič, v sami izvedbeni fazi projekta pa gre za – iz povsem mikroekonomskega vidika – izjemno neracionalen in drag projekt. Poglejte si dejstva in sami presodite.

Najprej, kaj pri TEŠ 6 dobimo za projektno načrtovan denar? Projektna vrednost šestega bloka termoelektrane Šoštanj se je od začetno predvidenih 600 milijonov evrov skorajda podvojila na – po zadnji uradni oceni – 1.103 milijone evrov. V energetski panogi velja »čez prst« pravilo, da pri gradnji energetskih objektov stane 1 MWh približno 1 mio evrov. TEŠ 6 bo imel nazivno moč 600 MWh, končna vrednost projekta je torej po pravilih stroke višja skoraj za dvakrat. Kam bo šlo teh preveč plačanih 500 milijonov evrov? Tudi če upoštevamo stroške financiranja projekta, ki znašajo po uradni oceni 106 mio evrov, je projekt glede na pravila panoge še vedno predrag za skoraj 400 mio evrov.

Če se javnost upravičeno razburja zaradi projekta Patria, ki naj bi stal skupaj 276 mio evrov in pri katerem naj bi »poniknilo« okrog 60 mio evrov, bi se morala zgroziti ob dejstvu, da gre pri projektu TEŠ 6, ki nas bo skupaj stal za 4 projekte Patria, kar sedemkrat več našega denarja (za poldrugi projekt Patria) neznano kam. Jasno je samo to, da bomo projekt močno preplačali in da bodo v tem projektu udeleženi dobili za okrog 400 milijonov evrov denarja več, kot bi ga smeli dobiti po uveljavljenih standardih. Zanimivo je, da se zadeve še ni lotila Komisija za preprečevanje korupcije.

Drugič, predvidena cena električne energije, ki nam jo bo dobavljal TEŠ 6, je pregrešno visoka. Za ponazoritev, cene električne energije za 1 MWh v letu 2008 v Sloveniji iz različnih energetskih virov so bile naslednje: Dravske elektrarne – 19,5 eur, JEK-1 – 26,4 eur, druge hidroelektrarne – 32 do 44 eur, skupaj pet dosedanjih blokov TEŠ – 47,8 eur, termoelektrarna Trbovlje – 52,3 eur, TE-TOL Ljubljana 59 eur. Načrtovani šesti blok TEŠ, ki naj bi začel poskusno obratovati konec leta 2014, pa nam bo dobavljal energijo po predvideni ceni 71,5 eur za 1 MWh. Za primerjavo, 1 MWh električne energije v letošnjem letu na evropskem trgu stane 51 eur, terminske pogodbe za dobavo v letu 2015 pa znašajo 61 eur za MWh. Električna energija iz TEŠ 6 bo torej leta 2015 vsaj za 10 evrov na megavatno uro (za 17%) dražja od energije, ki bi jo uvozili. In za dvakrat dražja od energije, ki bi jo pridobili iz hidroelektrarn ter za trikrat dražja od energije, ki jo dobivamo iz jedrske eletrarne v Krškem. Vidite tukaj kakšno racionalno logiko investicije v TEŠ 6?

Tretjič, ekološki del zgodbe glede TEŠ 6 je še bolj grozljiv od čisto finančnega dela projekta. V letu 2008 so emisije CO2 v Sloveniji znašale 20 milijard ton, kar je za 14% iznad kjotskih meril. Zaradi tega naj bi Slovenija plačevala ekološko kazen zaradi prevelikih izpustov letno okrog 20 mio evrov. TEŠ 6 naj bi neposredno povzročal dodatnih 0,85 kg izpusta CO2 na 1 KWh proizvedene energije. Ob predvideni letni proizvodnji 1,1 GWh bo tako TEŠ 6 povečal izpuste CO2 za skoraj eno milijardo ton oziroma za 5% glede na skupne izpuste v Sloveniji. K temu pa je treba prišteti še posredne izpuste CO2 zaradi pridobivanja lignita (v višini 1,2 kg CO2 na 1 KWh kasneje pridobljene energije iz lignita), ki se uporablja v TEŠ. Sam izkop lignita namreč za seboj potegne porabo energije, ki seveda povečuje izpuste toplogrednih plinov. In ker se pri izkopu lignita v Velenju uporablja predvsem električna energija iz Šoštanja, je ta posredni škodljivi učinek delovanja termoelektrarne Šoštanj še toliko večji.

Četrtič, nacionalni energetski program je v skladu z Belo knjigo EU o obnovljivih virih energije predvidel, da naj bi v letu 2012 iz obnovljivih virov energije pridobili 12% vse energije. Vendar pa (po Umarjevem Poročilu o razvoju 2009) Slovenija po letu 2004 vztrajno zmanjšuje delež obnovljivih virov energije v skupni rabi energije. Leta 2007 se je ta delež zmanjšal na le še 10%. EU si je zadala za cilj, da do leta 2020 delež obnovljivih virov poveča na 20% skupne porabe energije, Slovenija pa na 25%. Pri tem je Slovenija stavila predvsem na izgradnjo spodnjesavskih hidroelektrarn ter na majhne zasebne hidroelektrarne. Ti cilji postajajo z izgradnjo TEŠ 6 nedosegljivi. Prav zato se zdi projekt izgradnje TEŠ 6 »onkraj pameti«, saj bo Slovenijo ne samo bistveno in nepopravljivo oddaljil od teh ciljev, pač pa bo še dodatno obremenil okolje.

Petič, izgradnja TEŠ 6 je iz vidika finančne ekonomike porazno slabo pripravljena. Na to so opozorili tudi v EIB in EBRD, ki naj bi zagotovili kreditiranje projekta. V obeh institucijah pravijo, da priprava projekta ni bila v skladu z običajnimi standardi na tem področju, ko pogajanja o finančni plati projekta prevzamejo izkušene mednarodne finančne institucije in pravne pisarne, ki v pogajalskem procesu poskrbijo tako za znižanje neposrednih stroškov izgradnje kot tudi financiranja projektov ter seveda na pravno zaščito naročnika. Vsega tega v pripravi projekta TEŠ 6 ne boste našli, saj so projekt »po domače« pripravljali kar v TEŠ samemu in se zraven »podkrepili« še s kakšno »ekspertizo« bodočega finančnega ministra o splošnih pozitivnih učinkih projekta na slovensko gospodarstvo.

No, zato je finančna konstrukcija izgradnje TEŠ 6 natanko takšna kot je – visi v zraku. Finančni podatki, ki so jih v nadzornem svetu HSE kot odgovorni krovni družbi dali v javnost, so vsi lepo zaokroženi na stotico milijonov evrov – »300 milijonov evrov bodo znašali lastni viri HSE in partnerja oz. partnerjev, 100 milijonov evrov predstavljajo lastni viri investitorja, to je Teš, približno 500 milijonov evrov bodo znašali krediti EIB in EBRD, ostali krediti (HSE, poslovne banke, partnerji) pa 200 milijonov evrov.« Si predstavljate, da s podobno finančno konstrukcijo pridete na banko in želite pridobiti denimo kredit za hišo? Poslali vas bodo domov in vam rekli, naj pridete nazaj s konkretnimi številkami, pogodbami in predračuni. Pri nas pa sta finančno ministrstvo pod taktirko tega istega ministra, ki je delal ekonomsko »ekspertizo« v korist predlagatelja projekta, ter celotna vlada kar odobrili bianko poroštvo temu projektu v višini 600 milijonov evrov!

Pri projektu TEŠ 6 je zanimivo še to, da projekt podpirajo praktično vse politične stranke. Kritike iz opozicijske SDS letijo le na preveliko nazivno moč TEŠ 6 (nekdanji minister Vizjak namreč zagovarja manjšo moč, med 300 in 400 MWh), ne pa na samo vsebinsko zgrešenost projekta. Zanimivo je, da stranka Zares, ki je v svoj program vključila velik paket ekoloških ukrepov in ki se je zavzela za spodbujanje izgradnje 100 majhnih hidroelektran, proti temu projektu ne protestira. Morda zato, ker gospodarski minister prihaja prav iz te regije.

Da nekaj pri tem smrdi do neba, je jasno že šolarju v prvem razredu osnovne šole, še preden se seznani s številkami. Številke so namreč pri projektu TEŠ 6 zelo očitno absolutno drugotnega pomena. Seveda imam pri tem v  mislih številke z vidika stroškov za državo in nas davkoplačevalce, številke z vidika alternativnih energetskih projektov ter številke z vidika ekoloških in drugih posrednih stroškov projekta. Verjamem pa, da so številke še kako pomembne za tiste, ki so sodelovali pri pripravi projekta in tiste, ki bodo v njegovi izvedbi zaslužili za okrog 400 milijonov evrov več kot bi smeli.

Boste pa v podporo temu projektu slišali ogromno – nedokazanih – floskul o strateškem pomenu izgradnje TEŠ 6 tako z vidika učinkov na domače gospodarstvo kot z vidika delovnih mest v Šaleški regiji. Da se razumemo, po javno objavljenih informacijah ta projekt ne bo imel bistvenih učinkov na slovensko gospodarstvo – »tehnološka oprema bo stala približno 80 odstotkov, gradbena dela osem odstotkov, stroški investitorja bodo dva odstotka, stroški financiranja pa deset odstotkov.« Večina opreme bo iz tujine (Alstom), stroški financiranja gredo prav tako v korist tujih virov, v Sloveniji bo ostalo kvečjemu le 10% vrednosti projekta za gradbena dela in stroške investitorja.

Z vidika delovnih mest pa je zgodba na podobno trhlih nogah. Osnovni namen TEŠ 6 namreč naj sploh ne bi bil proizvodnja dodatne električne energije, pač pa alibi za ohranjanje rudnika lignita v Velenju. Gre za ohranjanje »slabih« delovnih mest z nizko dodano vrednostjo, ki so nevarna za zdravje zaposlenih, ki imajo izjemno negativne neposredne učinke na okolje ter negativne posredne učinke prek uporabe lignita z kurjenje v TEŠ 6. Za državo bi bilo bistveno ceneje ta rudnik v Velenju počasi zapreti in rudarje prekvalificirati ter namesto za TEŠ 6 sredstva nemeniti v energetske projekte, ki temeljijo na obnovljivih virih. Iz ekološkega (in tudi iz čisto ekonomskega) vidika je bistveno bolj smotrno vlagati v izgradnjo hidro elektrarn, tudi drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Predvsem pa je bolj smiselno ta sredstva preusmeriti v alternativne vire energije (sončna in vetrna ter delno biomasa) ter v energetsko bolj varčno gradnjo. Zanimivo je, da ta sredstva (subvencije in krediti EKO sklada) po podatkih Umarja na letni znašajo manj kot 30 milijonov evrov.

Če sklenem, pri TEŠ 6 gre za tako obupno slab energetski projekt, da je nujno potreben tako kritične presoje stroke kot tudi finančne in potikorupcijske revizije. Prav tako je treba o tako pomembnem projektu, ki ima tako pomembne posledice za proračun in za okolje, izvesti referendum. Javnost preprosto mora dobiti možnost demokratične odločitve ali se strinja s takšno porabo njenega denarja in ali je pripravljena prevzeti tudi negativne stroške tega projekta za okolje.

Zakaj Borut Pahor nikoli ne bo Angela Merkel

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Predsednik vlade Borut Pahor je prejšnjo sredo napovedal, da se bo vlada z vso resnostjo lotila reševanja sedanje krize. In sicer z obsežnimi strukturnimi reformami, ki bi jih naj pripravila v roku treh mesecev. Ob tem sem se začel samo smejati. Ker pač gre zgolj za blef. Zakaj menim, da je to popoln blef? Zelo preprosto.

Prvič, kratkoročnih težav gospodarstva ne moreš reševati z dolgoročno naravnanimi strukturnimi reformami. Denimo, pokojninska reforma, ki bi denimo dvignila upokojitveno starost, bo dala učinke šele čez 15 – 20 let, ko se bodo generacije, na katere se bo reforma nanašala, začele upokojevati. Kratkoročne težave gospodarstva, povezane denimo z akutno zmanjšano likvidnostjo gospodarstva, rešuješ s kratkoročnimi ukrepi. Denimo z jamstveno shemo, ki pomaga podjetjem priti do kreditov, ne pa da sanira banke. Za sanacijo bank so na voljo drugi ukrepi.

Drugič, ker je Pahor v istem nagovoru med seboj pomešal tako zakon o minimalni plači kot pokojninsko reformo, njegovi poslanci pa so – v sodelovanju s finančnim ministrstvom – v košarico ukrepov dodali še dva nova dohodninska razreda. Očitno je, da ne Pahor ne njegovi poslanci ničesar ne razumejo. Zanje so ukrepi samo ukrepi, čimveč jih povedo na izust, tem bolje. Če zvenijo popularno, so pa sploh zadeli terno. Ne razlikujejo med kratkoročnimi in dolgoročnimi ukrepi. Ne razlikujejo med ukrepi, ki spodbujajo učinkovitost in tistimi, ki jo zavirajo. Ni jim jasna vsebinska razlika med administrativnim dvigom minimalne plače ter med dvigom splošne olajšave na raven minimalne plače.

In tretjič, ker tudi če bi vlada imela resen namen začeti s strukturnimi reformami, bi se glede na dosedanjo predstavo te vlade zataknila že pri črki »r« od reforme.

Angela Merkel je najbolj odlična evropska premierka, odličnejša od vseh moških premierskih kolegov. Ker je na svetovno gospodarsko krizo najbolj pravočasno in najbolj precizno dozirano odgovorila. Ko sem pred več kot enim letom pisal o potrebnih kratkoročnih ukrepih te vlade za reševanje krize, sem se zgledoval predvsem po nemškem (in britanskem) vzoru. Angela Merkel je preprosto razumela, da mora (1) kratkoročno najprej razbremeniti podjetja z zmanjšanjem davčnega bremena (10 mlr. evrov za znižanje davkov in prispevnih stopenj za zdravstvo), (2) rešiti kreditni krč in izboljšati likvidnost gospodarstva (100 mlr. evrov za garancije podjetjem pri najemanju kreditov, delujoča jamstvena shema in koncept slabe banke), (3) povečati povpraševanje (investicije v infrastrukturo ter subvencije gospodinjstvom, tudi za nakupe avtomobilov) in (4) narediti trg dela bolj fleksibilen (bolj preprosta regulacija zaposlovanja pri začasnih delih).

Zelo podoben nabor ukrepov sem lani novembra vladi predlagal tudi sam. Kaj smo dejansko dobili od te vlade? Vse, kar smo dobili, je bilo bistveno prepozno, neučinkovito ali pa čisto mimo. Davčno breme za podjetja se ni zmanjšalo. Nasprotno, v koalicijski pogodbi napovedan dvig splošne olajšave je ministrstvo za finance zavrnilo, finančni minister pa je celo opletal z uvedbo novih dohodninskih razredov in povišanjem stopnje dohodnine na 50%. Vlada niti ne razmišlja o znižanju prispevnih stopenj za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ki predstavlja največji strošek v strukturi plače zaposlenih. Za uvedbo jamstvene sheme je nemška vlada potrebovala dobra dva tedna, slovenska pa sedem mesecev. S to razliko, da nemška jamstvena shema očitno deluje, slovenska pa očitno ne.

Nemčija je že zgodaj spomladi sprejela zakon o slabi banki, za slovensko vlado je ta koncept še danes nesprejemljiv. Investicije v infrastrukturo so sicer ostale, nove načrtovane pa so izjemno problematične (TEŠ-6). Na trgu dela se praktično ni zgodilo nič, razen da je ministrstvo za delo s subvencioniranjem skrajšanega delovnega časa preložilo breme odpuščanja podjetij na leto 2010. Trg dela pa je še vedno enako rigiden in ne omogoča po skandinavskem vzoru prenosa presežnega števila zaposlenih iz podjetja na socialno mrežo države. Glede plačilne discipline se ni zgodilo še nič, država sama je podaljšala svoje plačilne roke. Predlagano skrajšanje roka za povračilo preveč plačanega DDV je še vedno predolgo in bo veljalo šele naslednje leto.

V takem sistemu lahko podjetja, ki niso tako velika kot Gorenje ali Krka, samo životarijo. Tudi najbolj inovativna podjetja, podjetja v IT sektorju, podjetja z odličnimi poslovnimi modeli imajo velike težave s samim preživetjem in tedenskim iskanjem kreditov za plačilo tekočih obveznosti. Dokler se vlada ne bo lotila reševanja teh akutnih kratkoročnih težav slovenskega gospodarstva, ki so ključna za preživetje nasploh, naj neha govoriti o nekih nebuloznih strukturnih reformah.

Sploh pa, če sploh ne razume, kaj je to strukturna reforma. Strukturna reforma ni administrativni dvig minimalne plače, razen če hočeš na silo in na hitro uničiti nekaj deset srednje velikih podjetij. Administrativni dvig minimalne plače bo prišel kot cunami, ki bo dvignil strošek dela v podjetjih in odplavil vsaj 20.000 delovnih mest. Za zmanjšanje težkega socialnega položaja ljudi je pravi ukrep dvig splošne olajšave, ki prinese dvig neto plač brez neposrednih učinkov na stroške dela za podjetja in njihovo konkurenčnost. Za pokritje tega izdatka pa bo pač treba kak avtocestni odsek, obnovo kakšne stavbe in izgradnjo kakšne šole premakniti za dve leti.

Strukturne reforme ne pomeni uvedba dveh novih dohodninskih razredov in dvig davčnih stopenj. Učinek tega bo zgolj povečanje stroškov ali odliv v tujino najbolj kvalificiranih kadrov, ki edini lahko prinesejo razvoj tej državi. Ne moreš začeti s prerazdeljevanjem in obdavčitvijo najbolj produktivnih skupin v tej družbi, ko je treba predvsem začeti več ustvarjati. Brez močnega angažmaja in solidnih prejemkov najbolj izobraženega in strokovnega dela v tej družbi ne bo razvoja. Če pa vlada želi zmanjšati socialno razslojenost v tej družbi, naj obdavči premoženje, ne pa dohodke iz dela. Do razlik v premoženju je prišlo predvsem zaradi denacionalizacije in nepravilnosti v privatizaciji, le majhen del pa izvira iz podjetniške aktivnosti posameznikov.

Edina prava strukturna reforma, ki bo imela tudi zelo kratkoročne pozitivne posledice na podjetja, je sprememba zakona o delovnih razmerjih ter zmanjšanje regulacije na področju stalnih in začasnih zaposlitev. Pokojninska reforma lahko počaka še eno leto. Toda ne, v naslednjih mesecih bomo popolnoma pustili vnemar trg dela in se raje prerekali o tem ali je prava upokojitvena starost 64 ali 65 let. In ali naj četrti dohodninski razred zajema tiste, ki z delom zaslužijo več kot 45.000 ali 50.000 evrov. Bedasto.

No, očitno je, da tega ta vlada in njen prvi minister ne bodo nikoli dojeli. Zato Borut Pahor nikoli ne bo Angela Merkel. In razlika v spolu je pri tem še najmanjša ovira.

Ad Internetna stranka

Naj sintetiziram odzive na Ad Miha Mazzini: Vsi se imamo fajn ter naredim korak naprej. Meni se zdi zanimiv predvsem presek dveh v odzivih na zgornji post izkristaliziranih idej:
(a) ideja politične sile (stranke), ki temelji na konsenzu zainteresiranega dela strokovno kvalificirane državljanske iniciative in
(b) ideja internetne stranke. Nadaljujte z branjem

Ad Miha Mazzini: Vsi se imamo fajn

Bravo Miha Mazzini! Odlična diagnoza stanja in vzrokov nasprotovanja spremembam.
Toda če je problem jasno definiran – da tovrstno politiko delajo tisti, ki se jim to ljubi početi na točno tak način in ki imajo od tega materialno korist – zakaj potem ne pridemo tudi do jasnega vodila iz te situacije? Namreč, da se je treba organizirati in prevzeti odgovornost za neko “novo politiko” (pa ne tisto od Zaresa)?

Zdaj mi pa najdite 100 slovenskih strokovnjakov različnih profilov, neomadeževanih in nezaznamovanih s preteklostjo, ki se bodo aktivirali, angažirali ves svoj čas in zastavili svoje ime za tovrstno udejanjanje razvojnih sprememb na vseh področjih. Koliko jih bo še ostalo, ko bodo naleteli na zagrizeno nasprotovanje obstoječe strukture, vključno z desettisoči demonstrantov na novembrske sobote, vključno z osebnimi diskreditacijami in medijskimi linči, vključno z noži v hrbet od zaveznikov? Koliko jih ima želodec za te stvari?

In koliko izmed zgoraj, pod Mazzinijvo kolumno ne(!)-podpisanih komentatorjev bo še podpiralo spremembe, ko bo katera izmed njih zarezala v nek droben, nesmiseln privilegij, ki so ga pridobili v preteklosti zaradi napačne pretekle politike?

Koliko jih je v tej državi, ki ustrezajo zgornjim kriterijem, ki si tako želijo sprememb, da bi zlezli iz varnega anonimnega zavetja domačega računalnika in zavihali rokave, imeli “jajca” za spoprijem z nasprotovanjem, ki bi imali želodec, da bi prenesli vsa gnila jajca v glavo na odprti sceni, vsa polena pod noge, vse nože v hrbet in ki bi se bili pripravljeni odpovedati sedanjim dohodkom in drobnim privilegijem za slabo plačano in še slabše cenjeno javno in družbenokoristno delo? Roke gor, prosim!

Pred leti nas je bilo več kot 200 v Odboru za reforme, različnih strokovnih profilov, različnih svetovnih nazorov, različnih ideoloških predznakov, neideoloških in ateistov. Neverjetna energija za spremembe je bila angažirana na enem mestu. Pa ni bilo dovolj. Na koncu sem ostal v vladi s sam, s podporo dveh desetin ožjih sodelavcev in nekaj kolegov iz drugih resorjev, vendar brez enega samega kolega ministra z aktivno podporo in brez enega samega poslanca v parlamentu. Sam proti povsem drugačni dejanski agendi premiera, vlade in njihovih poslanskih kolegov v parlamentu, ki so si želeli in delali nekaj povsem drugega kot tisto, za kar so se zavezali v sprejetem vladnem Okviru socialnih in ekonomskih reform za povečanje blaginje.

Kar hočem povedati, je, da 100 ni dovolj, 200 tudi ne. Potrebna je velika množica državljanov z državljansko zavestjo, ki si želijo sprememb in zanje aktivno delovati. In ta velika želja po spremembah se mora odraziti tudi v politični aktivizaciji, v politični stranki in ta stranka mora dobiti večino v parlamentu. Šele s tem se vzpostavijo potrebni pogoji za aktivno “delanje” sprememb. Da je sploh mogoče priti v situacijo, ko lahko v polnosti sprejmeš odgovornost za spremembe.

Je tovrstne želje in državljanske  zavesti pri nas resnično dovolj, če pa si teh nekaj komentatorjev na tej strani ne upa niti podpisati s polnim imenom, ko ploskajo Mihi Mazziniju, kaj šele ko kritizirajo koga iz establishmenta?!

%d bloggers like this: