Zakaj Borut Pahor nikoli ne bo Angela Merkel

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Predsednik vlade Borut Pahor je prejšnjo sredo napovedal, da se bo vlada z vso resnostjo lotila reševanja sedanje krize. In sicer z obsežnimi strukturnimi reformami, ki bi jih naj pripravila v roku treh mesecev. Ob tem sem se začel samo smejati. Ker pač gre zgolj za blef. Zakaj menim, da je to popoln blef? Zelo preprosto.

Prvič, kratkoročnih težav gospodarstva ne moreš reševati z dolgoročno naravnanimi strukturnimi reformami. Denimo, pokojninska reforma, ki bi denimo dvignila upokojitveno starost, bo dala učinke šele čez 15 – 20 let, ko se bodo generacije, na katere se bo reforma nanašala, začele upokojevati. Kratkoročne težave gospodarstva, povezane denimo z akutno zmanjšano likvidnostjo gospodarstva, rešuješ s kratkoročnimi ukrepi. Denimo z jamstveno shemo, ki pomaga podjetjem priti do kreditov, ne pa da sanira banke. Za sanacijo bank so na voljo drugi ukrepi.

Drugič, ker je Pahor v istem nagovoru med seboj pomešal tako zakon o minimalni plači kot pokojninsko reformo, njegovi poslanci pa so – v sodelovanju s finančnim ministrstvom – v košarico ukrepov dodali še dva nova dohodninska razreda. Očitno je, da ne Pahor ne njegovi poslanci ničesar ne razumejo. Zanje so ukrepi samo ukrepi, čimveč jih povedo na izust, tem bolje. Če zvenijo popularno, so pa sploh zadeli terno. Ne razlikujejo med kratkoročnimi in dolgoročnimi ukrepi. Ne razlikujejo med ukrepi, ki spodbujajo učinkovitost in tistimi, ki jo zavirajo. Ni jim jasna vsebinska razlika med administrativnim dvigom minimalne plače ter med dvigom splošne olajšave na raven minimalne plače.

In tretjič, ker tudi če bi vlada imela resen namen začeti s strukturnimi reformami, bi se glede na dosedanjo predstavo te vlade zataknila že pri črki »r« od reforme.

Angela Merkel je najbolj odlična evropska premierka, odličnejša od vseh moških premierskih kolegov. Ker je na svetovno gospodarsko krizo najbolj pravočasno in najbolj precizno dozirano odgovorila. Ko sem pred več kot enim letom pisal o potrebnih kratkoročnih ukrepih te vlade za reševanje krize, sem se zgledoval predvsem po nemškem (in britanskem) vzoru. Angela Merkel je preprosto razumela, da mora (1) kratkoročno najprej razbremeniti podjetja z zmanjšanjem davčnega bremena (10 mlr. evrov za znižanje davkov in prispevnih stopenj za zdravstvo), (2) rešiti kreditni krč in izboljšati likvidnost gospodarstva (100 mlr. evrov za garancije podjetjem pri najemanju kreditov, delujoča jamstvena shema in koncept slabe banke), (3) povečati povpraševanje (investicije v infrastrukturo ter subvencije gospodinjstvom, tudi za nakupe avtomobilov) in (4) narediti trg dela bolj fleksibilen (bolj preprosta regulacija zaposlovanja pri začasnih delih).

Zelo podoben nabor ukrepov sem lani novembra vladi predlagal tudi sam. Kaj smo dejansko dobili od te vlade? Vse, kar smo dobili, je bilo bistveno prepozno, neučinkovito ali pa čisto mimo. Davčno breme za podjetja se ni zmanjšalo. Nasprotno, v koalicijski pogodbi napovedan dvig splošne olajšave je ministrstvo za finance zavrnilo, finančni minister pa je celo opletal z uvedbo novih dohodninskih razredov in povišanjem stopnje dohodnine na 50%. Vlada niti ne razmišlja o znižanju prispevnih stopenj za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ki predstavlja največji strošek v strukturi plače zaposlenih. Za uvedbo jamstvene sheme je nemška vlada potrebovala dobra dva tedna, slovenska pa sedem mesecev. S to razliko, da nemška jamstvena shema očitno deluje, slovenska pa očitno ne.

Nemčija je že zgodaj spomladi sprejela zakon o slabi banki, za slovensko vlado je ta koncept še danes nesprejemljiv. Investicije v infrastrukturo so sicer ostale, nove načrtovane pa so izjemno problematične (TEŠ-6). Na trgu dela se praktično ni zgodilo nič, razen da je ministrstvo za delo s subvencioniranjem skrajšanega delovnega časa preložilo breme odpuščanja podjetij na leto 2010. Trg dela pa je še vedno enako rigiden in ne omogoča po skandinavskem vzoru prenosa presežnega števila zaposlenih iz podjetja na socialno mrežo države. Glede plačilne discipline se ni zgodilo še nič, država sama je podaljšala svoje plačilne roke. Predlagano skrajšanje roka za povračilo preveč plačanega DDV je še vedno predolgo in bo veljalo šele naslednje leto.

V takem sistemu lahko podjetja, ki niso tako velika kot Gorenje ali Krka, samo životarijo. Tudi najbolj inovativna podjetja, podjetja v IT sektorju, podjetja z odličnimi poslovnimi modeli imajo velike težave s samim preživetjem in tedenskim iskanjem kreditov za plačilo tekočih obveznosti. Dokler se vlada ne bo lotila reševanja teh akutnih kratkoročnih težav slovenskega gospodarstva, ki so ključna za preživetje nasploh, naj neha govoriti o nekih nebuloznih strukturnih reformah.

Sploh pa, če sploh ne razume, kaj je to strukturna reforma. Strukturna reforma ni administrativni dvig minimalne plače, razen če hočeš na silo in na hitro uničiti nekaj deset srednje velikih podjetij. Administrativni dvig minimalne plače bo prišel kot cunami, ki bo dvignil strošek dela v podjetjih in odplavil vsaj 20.000 delovnih mest. Za zmanjšanje težkega socialnega položaja ljudi je pravi ukrep dvig splošne olajšave, ki prinese dvig neto plač brez neposrednih učinkov na stroške dela za podjetja in njihovo konkurenčnost. Za pokritje tega izdatka pa bo pač treba kak avtocestni odsek, obnovo kakšne stavbe in izgradnjo kakšne šole premakniti za dve leti.

Strukturne reforme ne pomeni uvedba dveh novih dohodninskih razredov in dvig davčnih stopenj. Učinek tega bo zgolj povečanje stroškov ali odliv v tujino najbolj kvalificiranih kadrov, ki edini lahko prinesejo razvoj tej državi. Ne moreš začeti s prerazdeljevanjem in obdavčitvijo najbolj produktivnih skupin v tej družbi, ko je treba predvsem začeti več ustvarjati. Brez močnega angažmaja in solidnih prejemkov najbolj izobraženega in strokovnega dela v tej družbi ne bo razvoja. Če pa vlada želi zmanjšati socialno razslojenost v tej družbi, naj obdavči premoženje, ne pa dohodke iz dela. Do razlik v premoženju je prišlo predvsem zaradi denacionalizacije in nepravilnosti v privatizaciji, le majhen del pa izvira iz podjetniške aktivnosti posameznikov.

Edina prava strukturna reforma, ki bo imela tudi zelo kratkoročne pozitivne posledice na podjetja, je sprememba zakona o delovnih razmerjih ter zmanjšanje regulacije na področju stalnih in začasnih zaposlitev. Pokojninska reforma lahko počaka še eno leto. Toda ne, v naslednjih mesecih bomo popolnoma pustili vnemar trg dela in se raje prerekali o tem ali je prava upokojitvena starost 64 ali 65 let. In ali naj četrti dohodninski razred zajema tiste, ki z delom zaslužijo več kot 45.000 ali 50.000 evrov. Bedasto.

No, očitno je, da tega ta vlada in njen prvi minister ne bodo nikoli dojeli. Zato Borut Pahor nikoli ne bo Angela Merkel. In razlika v spolu je pri tem še najmanjša ovira.

9 responses

  1. Za dolgoročne ‘strukturne reforme’ sedaj ni primeren čas, še posebej je v tem trenutku nesmiselna pokojninska reforma, ko na trgu dela ponudba znatno presega povpraševanje. Potrebni bi bili učinkoviti kratkoročni ukrepi za oživitev, ki so bili v EU sprejeti in objavljeni že konec novembra 2008, ter večkrat letos na sestankih in konferencah, vendar v Sloveniji niso bili uveljavljeni. Ustrezne pripombe so posredovali tudi strokovnjaki OECD. Kje je problem? V znanju je moč, oziroma v neznanju nemoč.

  2. Zjutraj sem zelela se vpisati se naslednjo misel, pa sem prehitro odposlala, v hitenju:))

    Znanje pozna odgovore, neznanje izgovore.

    Niko Brumen

  3. Spoštovani avtor članka.

    Sicer rahlo nepovezano z naslovom in temo članka, toda zanima me, ker ni prvič, da to omenjate, kaj je tako spornega pri gradnji TEŠ6, ki jo zadnje čase neprestano vlačijo po zobeh.

    Ne bom se spuščal v ceno projekta, kjer bi lahko verjetno kljub neugodnemu terminu (cene elektrike so bile na vrhuncu) izpogajali nekaj nižjo ceno, vsekakor pa pri gradnji tega bloka vidim precej več pozitivnih stvari, kot se ji priznava.

    TEŠ6 bo namreč nadomestil in nadgradil proizvodno moč starih blokov, ki se zaradi zastarelosti opuščajo pri čemer bo imel precej večjo učinkovitost in čistilne naprave, ki jih strai bloki niti niso imeli. Poleg tega bo zagotovil nadaljno izkopavanje premoga v enem največjih nahajališč lignita v Evropi (kar se ob opozarjanju na energetsko odvisnost Slovenije od tujih virov zdi pomembno) in s tem posredno omogočil obratovanje Premogovnika Velenje in tamkajšnjih zaposlenih.

    Da o tem, da Slovenija brez te dodatne proizvodne enote električne energije ob hkratnem opuščanju starih blokov ne bi mogla zadostiti lastnim potrebam sploh ne govorim …

    Torej, veste kaj, kar je laični javnosti neznano?

  4. Ja, pripravljam se, da napišem en tekst o (ne)smotrnosti naložbe v TEŠ6. Pri tej naložbi je dejstvo, da je projekt – zaradi znanih dobaviteljskih navez – predrag za 300 mio eur, še najmanjši problem. Ampak več o tem naslednji teden.

  5. @ Jan

    Zadnjič sem poslušal intervju z dr. Robertom Golobom, direktorjem Gen-I (ali nekaj takšnega).

    Glede TEŠ6 je omenil, da gre za investicijo (cca. milijardo €) v tehnologijo 19. stoletja (čeprav bomo dobili same najnovejše naprave), ki je namenjena predvsem ohranjanju delovnih mest v premogovniku. Menil je, da bi bilo bolje ta denar nameniti v posodobitev in razširitev NEK, predvsem pa v nove energetske tehnologije. To bi bila naložba, ki bi se čez desetletje ali dve začela vračati, hkrati pa bi to lahko na Slovenskem predstavljalo razmah proizvodnje naprav za pridobivanje energije iz obnovljivih virov (saj poznaš ekonomistično mantro: visoka dodana vrednost, back to the future …).

    Investicija v TEŠ6 pa naj bi pomenila predvsem dražjo proizvodnjo elektrike in posledično višjo ceno za odjemalce. Za podjetja to pomeni večji strošek in zato manjšo konkurenčnost. Hkrati ohranjanje termoelektrarne pomeni večjo onesnaževanje okolja kot v primeru alternativnih virov, med drugim večje emisije CO2, za kar bo Slovenija prej ali slej morala kupovati kvote, ki seveda niso poceni. Torej še dodaten udarec po žepu. Količina proizvedene elektrike pa ne bo bistveno večja kot sedaj.

    Če sem torej možakarja prav razumel, naj bi bila težava v investiciji ogromne količine denarja v tehnologijo, ki ne bo prinesla opaznih prednosti oz. izboljšav (glede na trenutno stanje), dolgoročno pa bo pomenila večje stroške, kot bi jih, če bi taisti denar namenili za razvoj alternativnih virov energije. Zdi se mi, da je med te, poleg sončnih, vetrnih ipd. elektrarn, potiho prištel tudi NEK.

    Ne trdim, da je vse povedano povsem neoporečno, vendar zveni še kar prepričljivo. Kaj meniš?

  6. Hm. Ne poznam točnih računov, je pa dejstvo, da v elektroenergetskem sistemu JE in TE ne pokrivajo enakih potreb …

    Medtem ko JE pokrivajo potrebe po energiji v pasu (vseskozi obratujejo z enako močjo), se TE uporabljajo za pokrivanje dnevnih špic porabe in nekaj teh kapacitet vsako elektroenergetsko omrežje potrebuje… Tako da je pač treba v računico vzeti tudi to. Ali za pokrivanje špic graditi plinske elektrarne in kupovati plin iz tujine ali z domačim premogom (ter s tem zagotoviti x delovnih mest) kuriti v premogovnih TE (konkretno TEŠ služi tudi še kot toplarna za Šaleško dolino).

    Seveda pa ne poznam točnega stanja v SLO energetiki in zato lahko le ugibam o vzrokih gradnje takšnih objektov.

    JEK2 pa je po mojem vedenju in prognozah rasti porabe EE pravzaprav neizogibna, problem je edino časovna oddaljenost (za vmesno rast tudi rabimo nove kapacitete, TEŠ6 je ena izmed njih, od obnovljivih virov pa zaradi siceršnje nezanesljivosti v poštev pridejo le HE, zaplete pri gradnji verige na Savi pa tudi poznamo).

%d bloggers like this: