Ad Internetna stranka

Naj sintetiziram odzive na Ad Miha Mazzini: Vsi se imamo fajn ter naredim korak naprej. Meni se zdi zanimiv predvsem presek dveh v odzivih na zgornji post izkristaliziranih idej:
(a) ideja politične sile (stranke), ki temelji na konsenzu zainteresiranega dela strokovno kvalificirane državljanske iniciative in
(b) ideja internetne stranke.

Pri tem pa se je po mojem mnenju treba zavedati naslednjega:
– Državljanska iniciativa v njenem klasičnem razumevanju je lahko predvsem posamično (projektno) učinkovita (denimo kot iniciativa proti gradnji TEŠ-6). Toda učinkovita je lahko le, če zanjo stoji ne samo facebookovsko podprta “virtualna masa” državljanov, ampak hkrati tudi “fizična masa” državljanov, ki si upa priti v nekaj desettisočih na Tromostovje ali Trg republike javno demonstrirat svoje mnenje. Samo na ta način jo javnost in mediji percipirajo kot realno silo. Če kdo, se tega zavedajo sindikati ali avtoprevozniki ali kmetje v Franciji. Torej nauk št. 1: Treba je stopiti ven iz varnega internetnega zavetja anonimnosti.

– Toda če hoče biti takšna strokovno kvalificirana državljanska pobuda tudi trajno in večplastno in ne zgolj interesno projektno nosilec sprememb, mora biti hkrati tudi organizirana politična sila v obliki tradicionalne politične stranke, ki je zastopana v parlamentu in v vladi. Brez te realne moči danes in v predvidljivi prihodnosti tovrstna državljanska iniciativa ne more imeti realnega vpliva. Preprosto rečeno, če državljanska iniciativa v vladi nima nekaj ministrov in v parlamentu vsaj 10 poslancev, ne more imeti realnega vpliva na sistemske spremembe. Torej nauk št. 2: Treba se je tudi tradicionalno politično organizirati in angažirati.

– Kot pravilno ugotavlja Miha Mazzini – takšna državljanska iniciativa, tudi če je strokovno kvalificirana, bo zaradi heterogenosti in divergentnosti interesov njenih članov vedno soočena s problemom najmanjšega skupnega imenovalca ter kaotičnosti v procesu izbire relevantnih tem ter gradacije prioritetnosti teh tem. Preprosto rečeno, področja interesov med »člani« so izjemno različna, hkrati pa tudi – realno gledano – različno »pomembna« v posameznih fazah v procesu razvoja. Ko se je treba odločiti med razmišljanjem o zaprtju nekega ekološko spornega obrata ter reševanjem problema povečane brezposelnosti, ki bo zaradi tega nastala, je treba na problem gledati celovito in najti rešitev, ki bo postopoma maksimirala koristi prve in minimizirala stroške druge. Hipne in za vse absolutno sprejemljive rešitve niso možne.
Zato mora obstajati formaliziran postopek identifikacije relevatnih tem ter učinkovit selekcijski mehanizem, ki bo določil vrstni red prioritetnosti tem. Za dosego tega se ni mogoče izogniti tradicionalni hierarhični strukturi organizacije in vodenja, sicer sistem zapade v kaos v duhu Arrowega teorema nemožnosti in po nekaj neuspešnih iteracijah iskanja vsesplošnega konsenza sam sebe razpusti. Seveda pa mora biti vsaka akcija, ki sledi selekciji in določitvi prioritet ter načina njihovega reševanja, vedno demokratično verificirana z določenim kvorumom – torej večinsko podprta. Torej nauk št. 3: Tudi hipermoderna politična iniciativa potrebuje tradicionalno hierarhično strukturo organizacije in vodenja, ki pa mora legitmnost njenih konkretnih dejanj vedno demokratično verificirati.

– Politični aparat, ki jo potrebuje vsaka politična stranka, je izjemno kompleksen in »drag«, ker zahteva fizično lokalno prisotnost v volilnih okrajih. Internetna organizacija državljanske iniciative seveda predstavlja pri tem veliko prednost z vidika stroškov organizacije, nabiranja članov, identifikacije (tematsko in lokalno specifičnih) idej ter njihove javne predstavitve, časovno učinkovitega selekcioniranja po prioritetah ter sprotne on-line demokratične verifikacije. Internet lahko nadomesti fizične strankarske kongrese, lokalne volilne zbore ter »volilne avtobuse«. Torej nauk št. 4: Internetna organizacija omogoča bolj učinkovito in cenejšo organizacijo politične stranke.

To je moj pogled na zadevo. Kaj menite?

39 responses

  1. JPD, še preden se dotaknem vaših naukov kratko vprašanje. Zakaj se (a) in (b) izključujeta? Meni se zdita od neke točke naprej nerazdružljiva.

    Miha Mazzini je lepo razdelil problem v “kaj” in “kako”. Uporaba interneta sama po sebi še nič ne pomeni, konec koncev je na voljo tudi ostalim off-line strankam. Kot vsaka druga tudi internetna stranka potrebuje program (“kaj”) in glavne akterje kot nosilce trust buildinga. Pri “kako” pa pojem interneta ponudi neskončne možnosti marketinškega “pakiranja (ime, publika, kanali, advertising…) in trdnejšo vez med poslanci in njihovo bazo…kot ste sami zapisali v nauku #4. Za vsak slučaj še enkrat ponovim meni bistvo ideje, ime eStranka v svojem imenu brez posebnega poudarjanja obljublja odsotnost ideologije (vabljeni vsi, ki vam je “kaj” upanje pred dokončnim potopom, verni in atesisti, potomci partizanov in belogardistov, homoseksualci in heteroseksualci, delodajalci in delojemalci…). eStranka je low budget, pomeni ne le finančno dosegljivost (najpomembneje ob zagonu) ampak tudi neodvisnost (z zgledom Razgledov “Brezplačni smo zato, ker nismo naprodaj”). Internet s seboj nosi nov veter, modernost, nove tehnologije…

    Vašim naukom v ničemer ne ugovarjam. Morda se meni anonimnost ne zdi toliko sporna, prednost interneta bolj razumem kot udobje. Anonimnost članov in simaptizerjev je popolnoma identična članom ostalih off-line strank. Nauk #2 in #3 sta nesporna, mislim, da tudi zakonodaja zahteva statut, sedež, organe stranke ipd… Nauk #4 podpišem.

    Inventivnost je ena od možnih varovalk, da ne končamo v družbi številnih strank z rezultatom nekaj decimalk po enim odstotkom…
    Če bo kaj volje, lahko nadaljujemo s ciljno publiko, “poslovnim” okoljem (stranki A in B forever) itn…

  2. Strinjam se z vsako zapisano besedo.

    Verjetno je omenjena pot trnova, intelektualci se ne želijo izpostavljati in v politiko vključevati aktivno. Predvsem menim, da zaridi diskreditacije, ki bi jo doživeli s strani nekaj političnih strank. Po principu diskreditiraj in onemogoči. Ukvarjati se s politiko je v glavi povprečnega državljana durty job, mogoče sedaj več kot kdar koli v novejši zgodovini. In naša lastnost “ne izpostavljati se”. Veliko ovir.

    Z druge strani je v Sloveniji veliko ljudi, ki jim ne leva ne desna stran ne nudi odgovore in so politično nepotešeni. Kako jih potegniti ven iz anonimnosti in vključiti v strokovno državljansko inicijativo, ki se ne bo ukvarjala z ideologijo, zgodovino, drugo svetovno vojno, privatizacijo ampak z iskanjem modela države za naslednji cikel Slovenije je verjetno vprašanje nove in pomembne politične sile na politični mapi Slovenije.

    Tisti, ki bodo ponudili predvsem strokovne rešitve za vsa velika vprašanja in dileme, ki pestijo državo, bodo tudi verjetno gonilna sila tega prostora. In hkrati znali na primeren način obravnavati odnos do zgodovine, cerkve, socialne države, ekologije, moralnosti politike itd.

    Tudi sam sem prepričan, da Slovenija premore nekaj deset pametnih ljudi, ki bodo imeli modrost in pamet, da nas usmerijo v pravo smer.

    Internet je definitivno lahko prvi korak in zelo močno orodje.

  3. strokovno kvalificirani državljani?
    kdo so to?
    a so se strokovno kvalificirali sami, ali jih take dela,..titln, družbeni status,..kaj?
    primer 1. avtorjev navaja ekologiaj nasproti brezposelnost (sumim, da se za vedo o odnosih živih bitij z njihovim okoljem = ekologija, skriva pomen, kot je nikoli definirana sonaravnost, okoljska sprejemljivost (?), varovanje okolja, okolju bolj prijazne tehnologije, ali še kaj drugega,.. strokovno oz. znanstveno striktno definiran termin so si prisvojili številni, tako da pravzaprav več nobeden ne ve, kaj sploh ekologija je in o čem, se pogovarja množiva, ko govori o ekologiji,.. če sem samo malo pikolovski).
    a se bo “strokovnost” strinjala, da naravni zakoni veljajo in, da torej velja Stefan-Boltzmanov zakon sevanja črnega telesa in bo zato prišla do spoznanja, da lahko z praktično nič sredstvi pripomore h kvalitetnejšemu oklju že, če mrtvaške črne strehe in fasade prebarva na belo? ali bo strokovnost člana razglasil za antidemokrata, saj je črnina očitno ljudem pri srcu? strokovnost? da slišimo strokovnjake in kako se definirajo?
    treba je zaključiti, da ne izveni v prazno,..a bo najprej nekdo naredil okvir kaj bi naj internetno združenje (politično v smislu stranke?) združevalo? prostovoljno članstvo s svobodnim vhodom – izhodom? združevanje samo pod določeno temo? a resnično govorimo o alternativi? a bo skupni imenovalec poštenost (etika oz. že kar morala)? bo partijski leader ali ne?
    se bo že razjasnilo. ena alternativa več.

  4. Ups, sem pod drug članek postavil tole povezavo, zdaj pa vidim, da bi bolj sodila sem:
    http://www.timesonline.co.uk/tol/news/politics/article6921294.ece
    Tudi Angleži razmišljajo o istih problemih, očitno. ;>
    Recimo tale košček besedila:
    “Post-war welfarism, the rabid statism of Brown and the free market fundamentalism of the Thatcherite Tories don’t work. What is needed is what we now must call the Big Society.”

  5. Vsaka oblast kvari, absolutna oblast kvari absolutno. Ne vidim, kako bi se ‘internetna’ stranka lahko temu izognila. Nasprotno, anonimnost in možnost vdora nepoklicanih v virtualno okolje samo še povečujeta potencialno ‘pokvarljivost’ e-stranke. Tako kot so politične stranke vdrle v klasične medije, bodo prej ali slej vdrle tudi v nove medije (oziroma so že, kar je očitno na spletnih forumih, v anketah ipd.).
    Razen tega pa sploh ne verjamem, da je mogoče pokvarjenost, imbecilnost in inertnost političnega razreda odpravljati z ustanavljanjem novih strank. Italijanski primer kaže prav nasprotno! V aktivni in profesionalni politiki so pač najbolj vztrajni in učinkoviti tisti, ki to počnejo zaradi svojih zasebnih in prikritih interesov.
    Zato menim, da je rešitev v obujanju civilne družbe, za kar je internet (se strinjam, skupaj z nujnimi občasnimi obiski tromostovja in z zavestnim individualnim odrekanjem pravici do internetne anonimnosti) idealno okolje.
    Večina prelomnih družbenih premikov v zgodovini je bila rezultat delovanja civilnodružbenih gibanj, ne pa formalnih političnih struktur. Te so po definiciji namenjene ohranjanju obstoječega stanja in se spreminjajo samo toliko, kolikor jih v to prisilijo zunanji dejavniki – naravne nesreče, vojne, kuge … in pa civilna družba. Predlagam poskus: nekdo, ki zna učinkovito izpeljati virtualno mreženje, naj prevzame e-mobilizacijo shoda z recimo delovnim naslovom Vsi se imamo fajn. Naj bo cilj zbrati najmanj deset tisoč ljudi čez denimo dva ali tri mesece na Tromostovju. Naj podstavek Prešernovega spomenika za en dan postane moderirani in artikulirani materialni nadomestek spletnega foruma.

  6. “Internet lahko nadomesti fizične strankarske kongrese, lokalne volilne zbore ter »volilne avtobuse«.”

    Določene fizične strankarske kongrese in lokalne volilne zbore zelo verjetno lahko nadomesti in celo nadgradi (vendar s preudarno organizacijo delovanja spletne strani, kar se tiče prioritetnih izpostavljanj vsebin in komentarjev, registracij itd., sicer hitro nastane kaos forumaškega anonimnega prepucavanja, ki smeti po prioritetah in hkrati kvari imidž relevantnega in resnega namena stranke v diskurzu, morda celo neverodostojnosti v dejanjih), volilnih avtobusov ne. Vsaj v Sloveniji zaenkrat še ne.

    Internet namreč pri nas še ni tako mega prisoten v vsakem domu. Smo dežela vasi, kamor je kar pametno navalit z avtobusi in s tradicionalnimi nasmeški, stiski rok ter voščenjem za dober dan vsakemu mimoidočemu, mogoče z letakom tipa “Obiščite našo spletno stran in presenečeni boste!” (hehe …). Gre za nezanemarljivo populacijo, ki v velikem odstotku ni na ti z novejšimi tehnologijami, benti, sodi in hodi na volišča pa zelo rada, če se jih ustrezno porufa. Tega se je dobro zavedala stranka SDS in to pridno izkoriščala pred in za čas svojega vladanja. Na drugi strani je pred naslednjimi volitvami stanka Zares vzpostavila najboljšo spletno komunikacijo in mreženje, kar se ji je brez dvoma tudi obrestovalo, še posebej zaradi akumulacije njihove ciljne publike (kar se je v njihovem primeru bolj obrestovalo, kot če bi se pretenciozno izgubljali v mlačnem širšem okviruznotraj kratkega predvolivnega časovnega obdobja), in jasno je bilo, da bomo po volitvah samo opazovali, kako bo volja po vzdrževanju in razvijanju komunikacije zamirala (verjetno se bo začela spet prebujat pred iztekom mandata). SDS je na drugi strani pokapirala, da je internetno komunikacijo preveč zanemarjala od navdušenja nad uspehom tipa “volilni avtobusi” v konkretnem in prenesenem pomenu. In so se vrgli v spletna dopisovanja, kar je rezultiralo v posrednem obvladovanju medijev, da so jim pomagali lansirat tisto, kar so v danem trenutku točno želeli.

    Internetna organizacija lahko omogoča bolj učinkovito in cenejšo organizacijo politične stranke samo v primeru kvalitetne in piarovsko privlačne organizacije delovanja internetne komunikacije (izrednega pomena!) s preudarnim uravnotežanjem s fizično komunikacijo (sicer zadeva – že dokazano znotraj določenih medblogerskih mreženj – zvodeni v občutku pripadnosti, zavzetosti, volji itd.).

    No, zdaj pa čakamo na konkreten predlog in akcijo! Da ne bo kar sam tale članek dokazal, kako internetna komunikacija deluje samo na principu klepetkanja, ko imamo ravno pet minut prostega časa, prakso pa prepuščamo šaljivi usodi praktikov, ki gredo pač štrajkat pred parlament.

  7. Na misel mi je prisel zupan Juna ( Granada), ki je volitve za zupana dobil iz fotelja, brez vseh financnih stroskov, saj je vso kampanjo speljal preko interneta, video konferenc BREZ ENEGA SAMEGA PLAKATA NA ULICI in se promoviral z idejami in predlogi zupanovanja, ne fotkami.

    Ko mi je o tem pripovedoval ob obisku in ogledu Alhambre, sem si rekla, v tehniki je moc, ki je nima kapital, v idejah je zmaga, ce za njimi stoji pravi clovek z pravo voljo in karizmo.

    José Antonio je zupan izjemno modernega mesta, kjer vse funkcionira preko nanotehnologije. Stroj za pranje vklopi preko gsm, recept od zdravnice dobi direktno v lekarno, vse seje opravi od doma preko videokonferenc.

    Taka stranka ima lahko izjemen uspeh, ce bi povezala strokovne kadre IN TUDI LJUDI DOBRE VOLJE, izlocila povsem ideoloske predznake stranke.

    Nikoli ne bi mogla biti clanica nobene stranke, ki viha z levo ali desno zastavo, to je povsem passè in tovrstne stranke so v strasni krizi identitete povsod po svetu, kar se vidi po razpadu vrednot v svetu.

    Povezovati se bi morali na podlagi znanja, strokovnosti, eticnosti in osnovati zdruzenje, ki je povsem drugacno od starih strank.

    Jaz mislim, da je za prvo fazo internet z video konferencami idealen, v drugi fazi pa je stik z ljudmi, ki bi jih kandidirali na volitve, neizogiben. Ni dovolj vedeti, ce hoce biti nekdo dober lider in politik, probleme je treba tudi cutiti.

    Sele clovek, ki cuti probleme, jih bo res spreminjal s srcem, ne le vedel zanje z razumom in jih odpodil kot nujno zlo vladanja.

    jaz mislim, da bi lahko imela izjemen uspeh in odnesla celo vecje stranke!

  8. Hvala vsem za odzive.
    Kar se meni zdi pomembno in česar včeraj nisem napisal, je, da mora takšna takšna internetna državljanska akcija izhajati iz civilnodružbene pobude in iz konkretnih aktualnih situacij. Po definiciji mora biti proaktivna in progresivna. Zadeva mora postopoma rasti, se razvijati. Postati gibanje. Če ima tovrsten potencial, seveda. Če ga nima, če nima dovolj privržencev, če nima dovolj takšnih privržencev, ki so pripravljeni v soboto dopoldne priti na plano, na Tromostovje, in tudi javno demonstrirati svojo državljansko pobudo, potem pač nima smisla. No hard feelings.

    Ampak glede tega se najbrž itak strinjamo, sicer se ne bi tukaj dopisovali.

    No, in v tej smeri imam predlog. Dajmo začeti. Na vsebinski ravni, na ravni nabora idej. Formalna plat bo sledila, če bo vsebina štimala. Sicer vse skupaj itak nima smisla. Morda lahko vsakdo napiše nekaj ključnih problemov, nekaj ključnih tem, nekaj idej, ki se mu zdijo ključne za razvoj te družbe. Tako bomo prišli do prvega nabora tem, ki jih nato lahko rangiramo po stopnji doseženega konsenza glede pomembnosti. In nato lahko vsakdo obdela po en selekcioniran problem, ga strokovno poljudno osvetli iz različnih vidikov in argumentira način njegovega reševanja. S tem pripravi temo za širšo kritično debato. Nato se pa v diskusiji poskuša najti iz različnih zornih kotov pretehtan reševanja problema. In seveda način, kako to pobudo tudi javno predstaviti.

    Verjetno bi Vojko v prvi fazi dopustil, da se na Razgledih razvije tak civilnodružbeni forum. Gremo?

    No, jaz z veseljem pripravim en nabor razvojnih tem. In za naslednji teden pripravljam tekst o TEŠ6 z vidika problematike obnovljivih virov energije in našega odstopanja od kjotskega protokola, Kopenhagna in EU meril glede deleža obnovljivih virov energije.

  9. V razpravi, ki jo je (po moje nehote) s svojim člankom sprožil g.Mazzini, opažam vsaj dve konceptualni pomoti. Prvo je nagovoril že g.Damijan – “internetnost” stranke ne prinese posebne vrednosti, razen morda enostavnejše logistike in organizacije, vendar mora vse obstajati že prej in brez tega.
    Druga pomota je ta, da je možno vplivati na družbene spremembe, brez da bi imeli idejo (beri:ideologijo), kaj želimo spremeniti. Nekaj takega, kot stranka brez ideologije, ne obstaja. Vedno je zadaj neka ideja, ki pa mora biti vsebinska (recimo: “radi imamo Tita” ali pa “hočemo vitko državo” ali pa “hočemo višje penzije”), ne pa zgolj postopkovna (“strokovnost”, “pravna država”).

    Če torej želite ustvariti stranko, ki bo mobilizirala kakšno omembe vredno silo, rabite najprej jasen in idejno (beri:ideološko) močan program, s katerim se bo dovolj veliko število ljudi poistovetilo. Kolikor spremljam komentarje na razgledi.net imam občutek, da je to že prva nepremostljiva ovira za e-ustanovitelje.

    G.Damijan omenja tudi hierarhijo in organizacijo stranke. Ne samo to, stranka potrebuje jasne in močne voditelje, nosilce programa, za katerim bodo stali in ga bodo sposobni izvrševati. Tega pa se na internetu niti najti, niti ustvariti. Kdo se bo pa priključil stranki (oz. ji dal glas), za katero se ve, da ima super program, a ga ne bo nihče sposoben tudi izvesti?

    Gledano s stališča ekonomije bi bilo najbolj pragmatično PREVZETI eno od obstoječih političnih strank. Vsi zainteresirani se včlanite v eno stranko brez programa (recimo Zares, LDS, Stranko Mladih, As,…), demontirajte vodstvo, pripravite program, izberite dobro vodstvo in na naslednjih volitvah ste v sedlu.

  10. @ JPD december 7th, 2009 at 22:54
    komentar na:
    “…tekst o TEŠ6 z vidika problematike obnovljivih virov energije in našega odstopanja od kjotskega protokola, Kopenhagna in EU meril glede deleža obnovljivih virov energije.”

    predlagam, da v prvi fazi nekdo, ki področje približno nepristransko (no, če bias že obstaja, naj ga razloži) poskuša identificirati po njegovem mnenju (oz. po mnenju večih) glavne značilnosti oz. specifičnosti stanja v Slvoeniji, ki je privedlo, in situacijo slabša, do tega, da od Kjota odstopamo (na kratko pri vsaki točki, denimo še stavek, ki nas poveže z originalnim besedilom Kjota in seznani s trendi v kopenhagnu).
    Še boljša bi bila identifikacija še katerega okoljskega (t.i. ekološkega) vprašanja, ki ima za našo državo in njeno specifičnost poseben pomen. primer: avtor navaja obnovljive vire, ki se pri nas prevajajo (to je že identifikacija specifične težave v deželici) sekaj gozd, ki bi ga naj imeli v izobilju (?) in kuri in kuri biomaso, ne da bi pri tem vsaj enkrat omenili vpliv majhnih kurišč na povečan delež trdnih delcev NOx-ov, žvepla oz. žveplene kisline, itd. V skandinaviji ta delež preseže vse iz elektrarn na fosilna goriva (denimo toplarna v helsinkih proizvede nekajkrat manj prašnih delcev in ostalih onesnažil od kurjenja brezovih drv v kaminih domačij,..pa so tam peči na trdna goriva dosti modernejša, kot pri nas).
    Okoljska vprašanja oz. tiste dejavnosti, ki okolje definitivno ogrožajo se lahko razvrsti v sklope. za lažjo predstavvo, denimo:
    1. ohranitev ekosistemov; zakaj jih ohraniti? kakšna je prednost ohranitve glede vodnih virov, vezave ogljika (bodimo demagoško politični in še mi malo neznostno poenostavimo okolje na kroženje ogljika), kakšno vlogo pri tem igra biološka razbnovrstnost, kako meriti naravni obnovljivi in neobnovljivi kapital in vključiti tako mero v nekaj kar ekonomisti malikujejo, denimo v BPD) itd.
    2. kmetijstvo z živinorejo (ervinator nam je ilustriral govoedorejo) vplivi modernega kmetijstav in farm na okolje, kakšne so posledice, kako je to v primerjavi z drugimi državami v EU,..itd.
    3 gozd. Gozdrastvo je v Sloveniji nacionalni hobi vsakega, kise podi s štirikolesniki po logu, ga bnrezglavo seka za kurjenje kubikov in kubikov v predimenzioniranih in premalo obdavčenih vilah.. da karikiram,. toerj povedati, kakšene je učinek (izjemnio pozitiven seveda) gozda na okoje v katerem živimo, ali bomo samo sekali ali bomo trend obrnili tudi v pogozdovanje, kje to storiti. kakšno je stanje gozda (presvetljen, ni starih dreves, drevesa so bolna, iglavci polni podlubnikov,…)
    4. slovensko morje ali je za nas sploh relevantno imeti točko o ribištvu in ohranitvi našega priobalnega morja (nič kaj ne kaže na to – ekonomija se dere logistični centri po celi deželici za celotno EU in večja lukam halo, kaj pa okolje in “v luči” Kopenhagna?)
    5 turizem, rekreacija, šport v naravnem okolju
    kako ta onesnaževalec številka ena vpliva na okolje v Slo.
    6 Urbanizacija (kaos)
    7 Tujerodne in invazivne vrste (od možnosti malarije, preko tigrastega komarja do afriških kobilic, ki pomalicajo v vročem letu ne samo travo v Vipavski dolini temveč ogoliji Bukve od Lj do Polhovega gradca ne, da bi to vrli čuvaju gozda to sploh opazili)..
    8 Onesnaževanje (tu so lahko parametri nadzornih meritev v okolju)
    9 spremembe klime in njihov pomen za deželico (a zgubimo habitate)
    10 proizvaodnja energije in upravljanje z ogljikom (to točko je prevzel avtor JPD sam)
    11 Strategije ohranitve okolja, upravljanje z življenjskim prostorom v naravnem okolju, ohranitev in revitalizacija
    12 Voda in ohranitev vodnih virov
    .. še kaj?

    če pridemo do, na nek način struktuiranega dialoga pri temah, ki bi jih naj združenje nezdružljivih predstavilo širši javnosti je verjetno teme potrebno identificirati. v kolikor bo govora tudi o okolju je po moje prav, da se razmisli o vprašanjih, ki so bolj ali manj inforaamtivno predstavljena gor, in ki si jih danes postavlja Kopenhagen oz. EU glede okolja.
    Združenje vseh v Sloveniji (mene to izključuije), ki se čutijo pametne bo torej pripeljalo od znanosti (do bo združenju dalo njeno nesporno integriteto in moč) do politike. Pri tem naj pazi na čeri, ki jih postavlja “fahidiotizem”, korupcija in ne-etika znanstvenega dela (predvsem ekstrapolacija rezultatov in ozkost razlag). Izogniti se mora fundamentalizmu (v širši debati je to možno) in zagristiv prvo vprašanje naše populacije in planeta zemlje mimo tromb apokalipse in religioznosti malačićev ter gamsov (dveh spoštovanih profesorjev po katerih blodnjah smo kto narod že izumrli, če pa slučajno nismo pa še bomo, tako ali drugače)
    toliko o okolju. se opravičujem, ker sem avtorja vtaknil pod eno od mnogih točk. nek okvir bo debata morala dati.
    z veseljem vas spremljam.

  11. Kot vedno, sem pristaš enostavnosti. Tole dvoje se mi zdi nadnujno:
    1. odgovornost (na vsakem, še tako levem državnem dopisu ali razpisu, mora biti napisano, kdo ga je sestavil in kako to osebo kontaktirati. In potem samo še navzgor po lestvici)
    2. državnost (Slovenija je razpadla na mini fevde, iz nje je treba napraviti državo. Po vrsti: nezdružljivost županske in poslanske funkcije, zmanjšanje števila občin, itd …)

  12. Internetna stranka bi bila precej bolj aktualna zadeva, če bi obstajala tudi možnost elektronskega odločanja; o tem je govoril zadnjič Virant, vendar pa nobena od političnih strank ni bila niti malo zainteresirana za kaj takšnega – najbrž zato, ker bi tako morda lahko dobili polpismeni nekoliko več glasov v primerjavi s četrtpismenimi.

    Parlament bi morali zmanjšati najmanj za polovico – zakaj bi plačevali idiote, ki so tako nesposobni in tako neorganizirani, da glasujejo glede na to, kako jim s palcem nakazuje šef poslanske skupine…

    Sicer pa je nasploh trenutni sistem zastavljen odlično, saj bo najbrž sčasoma razpadel ali pa se spremenil v obliko nekakšne elitistične diktature – vsekakor nas najbrž čakajo nove revolucije.

    Človek bo lahko zares srečen šele takrat, ko bo zadnji oblastnik zadavljen s črevi zadnjega klerika.

  13. Prvi koraki: modernizacija šolskih programov, redefinicija kulturne politike, reforma delovnopravnih razmerij, modernizacija pravosodja, decentralizacija, močan sklad za spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti, uravnoteženje vej oblasti, okrepitev nadzora nad izvrševanjem zakonov … za začetek.

  14. predhodnika sta že na tem, da konkretizirata, državnost (zmanjšanje občin in nezdružljivost funkcij) z decentralizacijo, uravnoteženostjo vej oblasti.

    nasploh se mi zdi, da bi termine g. M.jarc moral širši skupnosti še malo razložiti. tako bo pritegnil več morebitnih sodelujočih.

    in g. mazzini svoji enostavnosti dati okvir ali se postaviti v vlogo koordinatorja, ki zbira in selekcionira ideje. nekatere bodo nezdružljvie in bodo letele ven, se mi zdi – drugače bo nastala stranka anarhistov, ki mislijo, da so pametnejši od svojih sodržavljanov.

  15. Gornja razmišljanja so zagotovo dobro mišljena in na prvi pogled se zdijo tehtna in izvirna. Zato mi ni v veselje posvariti, da temeljijo na že ovrženih predpostavkah: nočemo biti stranka ampak gibanje, nočemo imeti opravka z ideologijo ampak lepodušniško prisegamo na etiko, strokovnost in dobre namene. Nekoč smo vse to minus internet že imeli in vemo kako se je končalo.

  16. Pravkar sem se spomnil, da v Sloveniji že imamo nekaj, kar naj bi skrbelo za take pobude, za civilno družbo, za politično neodvisno svetovanje, za inovativnost, za (sledi še dolg seznam vsega, kar bi hoteli) in to se imenuje Državni svet Republike Slovenije.
    Eeee….
    ????

  17. Vse reakcije na ta članek, kot tudi vse na oba članka, ki sta vzpodbudila ta članek (Ad Mazzini…) dajejo upanje za osnovno Damijanove idejo in sicer pod (a) ideja politične sile (stranke), ki temelji na konsenzu zainteresiranega dela strokovno kvalificirane državljanske iniciative.

    Tudi Damijan sam nato v komentarju zapiše: »-mora takšna internetna državljanska akcija izhajati iz civilnodružbene pobude in iz konkretnih aktualnih situacij. Po definiciji mora biti proaktivna in progresivna. Zadeva mora postopoma rasti, se razvijati. Postati gibanje…«.

    Zato menim, da ni nobene potrebe, da bi se že zdaj konkretno pogovarjali o ideji pod (b) ideja internetne stranke. In se pridružujem oceni Andreja Pozniča: »Razen tega pa sploh ne verjamem, da je mogoče pokvarjenost, imbecilnost in inertnost političnega razreda odpravljati z ustanavljanjem novih strank.« ki v nadaljevanju še zapiše: »- menim, da je rešitev v obujanju civilne družbe, za kar je internet (se strinjam, skupaj z nujnimi občasnimi obiski Tromostovja in z zavestnim individualnim odrekanjem pravici do internetne anonimnosti) idealno okolje…«

    Sam delam poskuse v smislu ideje (a) že točno sedemnajst let. /Tudi idejo pod (b) sem že izvedel, kar na kratko opisujem v svojem komentarju na Ad Mazzini…pred petimi dnevi/. V zadnjem času predvsem na področju problemov prostora (tukaj dva linka na najnovejši poskus doseči konsenz zainteresiranega dela strokovno kvalificirane državljanske iniciative: http://www.izs.si/forum/viewtopic.php?t=890, http://www.trajekt.org/?id=1235&tid=1 ).

    Predlagam (tako kot je bilo v enem komentarju že podobno zapisano) da uredništvo razgledi.net (Vojko?) organizira sestanek v živo vseh, ki smo aktivno reagirali na vse tri omenjene članke. Pa da vidimo…

  18. Miha Burger in JPD, ki sta me naslovila: Do političnih strank in gibanj sem skeptičen ‘po naravi’ in kot novinar (v primeru razgledi.net tudi kot urednik). Drži, da je stranka sredstvo, s katerim lahko prideš do vzvodov, eh, politične moči, ki omogoča ‘spreminjanje razmer’, a to ni zame.
    To kar najbolj na kratko tudi zato, ker spada poleg profesionalnih med razloge, zakaj kot novinar nimam, ne morem in nočem imeti do nobene stranke kakšnega posebnega odnosa. Dovolim si, z največjim veseljem in kvečjemu, ignoriranje tistih, ki po moji presoji širijo nestrpnost te ali one vrste, ščuvajo … (glej vsebinsko zasnovo razgledi.net); ignoriranje v smislu, da mi ni mar za njihove predvidljivo ‘sočne’ izjave, s katerimi se medijski mainstream ob vsaki pasji procesiji dviga branost in gledanost. Seveda mi je ta ali ona stranka bolj simpatična, ampak samo ‘točkovno’, nikakor pa ne v splošnem (je pa ena državnozborska stranka, ki mi je ‘v splošnem’ nesimpatična in ne more imeti nobene ideje, ki bi odtehtala njeno siceršnjo nesprejemljivost); mirne vesti podprem tisto, ki bo, denimo, šla proti dosmrtnemu zaporu ali tisto, ki je odpravila nalepke namesto prometnega dovoljenja, hkrati pa jo, to isto, kritiziram, če mi hoče podtakniti, denimo, TEŠ6, višje davke, kupuje orožje ali ni naredila ničesar za obnovljive vire energije.
    Nobenega ustanovnega sestanka zato ne bom organiziral, je proti mojim načelom in proti mojemu razumevanju vloge navinarja, urednika in medija. Nimam nič proti, nasprotno, podpiram, če državljani razumejo in izkoriščajo razgledi.net v svojih odzivih za razpravo o tem, da bi bilo nekaj ‘treba narediti’, če izmenjujejo ideje in če ‘širijo’ takšne, ki niso v nasprotju z vsebinsko zasnovo razgledi.net. Tudi sam mislim, da je treba ‘nekaj narediti’, navsezadnje iz dneva v dan pišem o tem, kaj me moti, v mislih pred realizacijo pa imam tudi nekaj predlogov, kaj bi si, pahorjansko rečeno, želel, pričakoval, upal …, predlogov ‘komur koli’, ki bodo po svojem bistvu ‘nepolitični’, khm, neideološki (kakšna lepa utvara!) in jih lahko izkoristi, če si ji bo zdelo, katerakoli stranka (razen neomenjene omenjene). (Če jih bo uresničila, bo imela z eno izjemo mojo podporo, kajpak.) To je, kar delam in to mi zadostuje.

  19. Nekaj na to temo smo že rekli septembra. Bilo je pod člankom “Kako nas ustvarjalci javnega mnenja odvajajo misliti in dvomiti .
    darja, torek, 22. september 2009
    Mislim, da je takrat igor vidmar predlagal ,da se na nek način organiziramo in začnemo sistem in odnose v družbi spreminjati.
    Jaz sedaj še enkrat podpiram to idejo. Za začetek se organiziramo kot civilna iniciativa. Splet je odlično sredstvo za to. Potem bo čas prinesel svoje. Predlagal bi tudi občasna srečanja v živo.

    Moja prva predlagana tema za debato je “Lobisti in lobiranje”
    Na kratko bi podal še svoje mnenje o temu.
    Lobiranja je smrtonosen, a počasen strup za demokracijo. Z njim manjšinski, a bogati del družbe vodi, usmerja politične,ekonomske, socialne procese v družbi za svoje interese.Ti interesi so povsem nasprotni interesom večine. Ukinitev lobiranja, je zato nujen ukrep za demokratičen proces družbe. Lobiranje bi nadomestil z javnimi debatnimi srečanji, preko civilnih združenj.Predlogi z večjo podporo ljudi, gredo naprej v hrame demokracije (pri nas parlament).
    Kaj o temu mislite ostali?

  20. @ James: “… nasploh se mi zdi, da bi termine g. M.jarc moral širši skupnosti še malo razložiti …”

    Seveda, z veseljem, ko oz. če se bodo osnovne, izhodiščne usmeritve tega gibanja dovolj izkristalizirale.

    @ vojko: “… v mislih pred realizacijo pa imam tudi nekaj predlogov, kaj bi si, pahorjansko rečeno, želel, pričakoval, upal …, predlogov ‘komur koli’, ki bodo po svojem bistvu ‘nepolitični’, khm, neideološki (kakšna lepa utvara!) in jih lahko izkoristi, če si ji bo zdelo, katerakoli stranka …”

    Zaradi razlik med programi strank in nato njihovo dejansko politiko bi bilo – če se bo izkazalo, da nas pot dejansko vodi k ustanovitvi stranke – po moje na mestu obdržati ekskluzivne programske ideje zase, dokler se program te stranke ne izoblikuje in objavi; v nasprotnem primeru bomo lahko prebirali najboljše zamisli v programih drugih strank, ki jih ne bodo imele namena uresničevati. Posledica tega bi bilo novo zavajanje volivcev.

    Lep primer v podkrepitev tega mnenja je npr. predvolilna programska napoved stranke Zares o nameravani depolitizaciji nacionalne radiotelevizije, ki se zdaj v praksi (osnutek novega zakona) v pretežni meri izkazuje ravno v nasprotni smeri.

  21. Koliko jaz razumem je Vojko pripravljen objavljati naša mnenja. Že to je veliko.
    Glede ideje, da se srečamo zdi se mi ok.
    Lahko to napravimo na kakšnem javnem mestu (gostilna). Lahko se tudi dobimo pri meni na weekendu, družimo se, debatiramo in spijemo kakšno.
    Prvi korak je treba napraviti.

  22. Prvič. Ne verjamem, da se bo jutri karkoli spremenilo na bolje, še več, ne vidim nikakršne luči na koncu tunela. Torej, tudi ob najbolj klavrno propadlem poskusu kakršnekoli spremembe bomo v najslabšem primeru na istem kot smo danes!

    Drugič. Razumem demokratičen pristop, a velja pregovor veliko babic, kilavo dete. Realnejša opcija se mi zdi, da se pojavi »entrepreneur« (JPD!?), ki pomoli glavo iz oblaka, si zbere ožji krog somišljenikov in ponudi produkt. Namenoma takšen ton, saj je kakršnakoli organizirana akcija, naj-si-bo gibanje ali stranka, z mojimi očmi pravzaprav business case. V spontanost ne verjamem poleg tega ste že nekateri ugotovili, da ni več osamosvojitve, vojne, JBTZ, ki so polnili »tromostovja«. Ko je produkt zrel, se ga ponudi ciljni publiki. V kolikor bo vsebina »moderna«, je internet vrhunski komunikacijski kanal, če bo zmagal socializem, je boljša opcija, hmm, mitingi in kurirčki.

    Tretjič. Demokratično odpiranje tem v stilu »Kje pa vas čevelj žulji?« je nepotrebno, poleg tega se z odpiranjem vedno novih »oken« lahko razleze v širine, ki jim ni več moč slediti. Zakaj pravzaprav zaganjati nove Razglede? Kako se lahko ideja izrodi je moč videti v vladini ponudni tega tedna, ki je vzpostavila kanal z državljani s podobno idejo. Prvi predlog objavljen na TVS teletekstu je bil subvencioniranje letalskih kart navijačem za pot v J. Afriko. Kontra predlog: »Entrepreneur« potrebuje svoj politični program!!!

    In za konec še en konkreten primer kako bi lahko vse skupaj izgledalo. JPD zbere okrog sebe strokovnjake različnih področij in z njimi ustanovi »Virtualna vlada.si«, ekspertno vlado v internetnem okolju. Že s postavitvijo »virtualnih ministrstev« in »virtualnih ministrov« bi bilo sporočilo v marsičem jasno že z izborom ljudi (Beduin ima tu prav!) in (upam) močno zmanjšanim številom ministrstev. Kako bi »vladanje« na internetu izgledalo, vam ta trenutek ne znam točno pojasniti (opcij je precej, mora biti time consuming saj imajo “ministri” svoja off-line delovna mesta ipd). Do naslednjih volitev ostajajo še 3 leta. Po dveh letih »vladanja« na internetu, političnega marketinga (največ medmrežje, word of mouth, nastopi v zainteresiranih medijih-zanimanje me ne skrbi!), se v primeru ugodnega odziva institucionalizira v Virtualno stranko (ali Internetno bla, bla). Takšna odločitev je lahko le posledica dejstva, da si je v dveh letih nabrala dovolj simpatizerjev in somišljenikov, da lahko upa na uspeh na volitvah…in pred stranko ostaja še celo leto. Glede pomisleka M. Jarca…v tem primeru velja, bolj ko kopirajo odlčitve Virtualne vlade.si in Virtualne stranke, večje so opcije na volitvah. Boljše reklame skorajda ni! Poleg tega je nekatere stvari težje kopirati kot si večina misli…

    Pod razno. Z mojimi očmi je pomebno, da VV (oz. VS) ne bi bila striktno akademska. Vrhunsko bi ji bilo pridružiti npr. Igorja Akrapoviča ali kateregakoli drugega uspešnega, če se le da vidnega podjetnika, ki je uspel iz nič. Verjetno jih je kar precej zafrustriranih v tunelu iz prvega odstavka.

  23. tole bi bilo zanimivo in bi lahko preseglo krog tistih morda dobrih tisoč potencialnih volivcev nove liberalno tehnokratske stranke (približen opis pol. izhodišč predlagatelja), vkolikor bi razbili miselne horizonte simone rebolj in uvedli bottom up odločanje, torej elektronsko in neposredno odločanje članstva o vseh (pomembnih?) vprašanjih, kar omenja že zirosi.

    zanimivo, ker bi bilo za začetek verjetno protiustavno, saj bi bilo glasovanje tako dobljenih proxy poslancev v načelu nekompatibilno z neodvisnostjo poslancev in odgovornostjo samo svoji vesti. kasneje pa (vkolikor bi to prvo oviro uspeli presečt), ker bi se prenašalo težišče delovanja posebnih interesnih skupin iz lobiranja na širše usmerjen PR.

  24. Dvomim, da tukaj prstujemo takšna bitja, ki bi jih veselila realna politika, oziroma če bi nas realna politika veselila, bi sedaj že čepeli v partijah in se grebli za svoj košček mastne klobase.

    Moja malenkost bi bila zadovoljna že s tem:
    – loterija, kjer bi delili mastno klobaso (in srečka s številko … je novi lastnik NLB)
    – sodoben zakon o financiranju političnih strank (tukaj bi se šele izkazala nenačelna koalicija v našem parlamentu)
    – politik v naši kuri in naši širši domovini lahko opravlja samo en mandat na funkciji – enkrat v življenju je lahko ali poslanec ali župan ali predsednik RS ali predsednik vlade ali minister ali komisar v EU ali …, drugi politični mandat lahko dobi šele v naslednjem življenju

    Pravna država bo avtomagično začela delovati šele takrat, ko bo vse pokradeno – beri privatizirano, kajti novi lastniki bodo lahko samo z delujočo pravno državo zavarovali svoje premoženje. Država (oziroma birokracija) tega ne dela s srcem. Ne bi rad preživljal tranzicije še enkrat.

    Vse tri točke skupaj so namenjene temu, da zares omejijo grabežljive prste politikov (ne Borut ne Janez nista omastila brkov, ampak Borut ne kroti podrepnikov, Janez pa v žaru borbe proti komunistom tudi sklepa čudne posle) in da politike postavijo v službo kapitala (jebi ga, sem pač kruti realist).

  25. @Dule Sedej
    Ja, virtualna stranka ali virtualna vlada je zanimiva ideja. Vendar pa je mnogo, mnogo prezgodaj za kaj takšnega. Poleg tega smo danes soočeni ne samo z legitimnostjo etabliranih strank (in vseh združenj, od sindikatov do zbornic), pač pa tudi z legitimnostjo povsem novih strank. Spomnite se poloma Duhovnikove katoliške stranke. Glejte fiasko, ki ga bo doživela socialistična stranka Dimovskega. To so zastareli koncepti, ki temeljijo na starih miselnih vzorcih, računajoč, da bo neka amorfna množica dala bianko podporo neki združbi ljudi, katerih edina selling pointa sta neka ideološka profilacija in 2-3 imena, za katere so ljudje že kdaj slišali. Neumnost, zakaj bi potrebovali še tretjo katoliško stranko, kaj pa lahko nek rdeči Dimovski 3 leta pred volitvami izven parlamenta ponudi več, kot ljudem že danes daje še bolj rdeč Svetlik!? Največ škode procesom novih političnih združevanj pa je naredila stranka Zares, ki je kompromitirala sintagmo “nova politika”. Tej sintagmi nikoli več ne bo nihče verjel.

    Nova politična stranka kar tako ni dober poslovni model. Ne, ljudje potrebujejo najprej vsebino, konkretne akcije, s katerimi se lahko identificirajo, ker rešujejo njihove vsakdanje težave in pri katerih imajo občutek, da lahko tudi sami nekaj pripomorejo k rešitvi. Tudi tako, da samo pridejo na Tromostovje. In imajo občutek, da so tudi sami naredili nekaj za skupno stvar. Angažiranost in pripadnost nečemu sta ključni.

    Potrebna je državljanska akcija na področjih, kjer imajo ozaveščeni ljudje in podjetja resnične in evidentne težave. Te potrebe je treba identificirati, najti ustrezne strokovne rešitve zanje in jih nato tudi primerno kanalizirati.

    Forma v smislu stranke lahko pride kasneje. Ali pa tudi ne. Če bo potreba po tem in če bo politična situacija zrela za to. Toda najprej je treba nekaj pobud uspešno in v skupno korist izpeljati. In o tem, katere probleme želimo reševati, na kakšen način in prek katerih vzvodov, bi se morali pogovarjati tukaj. Treba je identificirati problem, ga analizirati in ponuditi izvedljivo rešitev zanj. Vsak od nas ima to odgovornost.

  26. @M.Jarc
    “Lep primer v podkrepitev tega mnenja je npr. predvolilna programska napoved stranke Zares o nameravani depolitizaciji nacionalne radiotelevizije, ki se zdaj v praksi (osnutek novega zakona) v pretežni meri izkazuje ravno v nasprotni smeri.”

    Ta primer dokazuje ravno nasprotno: prvič – po formalni plati -draft zakona o rtv, ki je zdaj v odprti javni obravnavi (!!!) (za razliko od grimsovega) ni napisala stranka Zares (ali npr. resorna ministrica), ampak je nastal na podlagi večmesečne debate praktično najširše možne strokovne skupine; drugič – vsebinsko – v ničemer ne drži naveden očitek, da naj bi nov zakon šel v nasprotni smeri od obljubljene depolitizacije: glede na veljavni zakon gre ne le pretežno ampak izrazito v tej smeri. Res pa doslej še nihče ni povedal, kako bi izgledala totalna depolitizacija – a razprava je še odprta in morda bo kaj proizvedeno tudi na teh spletnih straneh.

    @ jože.p.damijan
    “Največ škode procesom novih političnih združevanj pa je naredila stranka Zares, ki je kompromitirala sintagmo “nova politika”. Tej sintagmi nikoli več ne bo nihče verjel.”

    Ko bodo JPD & Consortes naredili promil primerljive “škode”, kot jo je dolej stranka Zares s svojo novo politiko, se bodo lahko trkali po junaških prsih in veliko težje izrekali tako neargumentirane diskvalifikacije. Morda Zaresu – ali pa meni osebno – ne verjame toliko ljudi, kot bi se JPD-ju zdelo primerno (če bo novonovopolitično korekten, bo na tem mestu priznal, da je bila to pri njem vedno ! prazna množica), a to prav v ničemer ne spremeni dejstev, ko govorijo o realnosti našega dela. V tem je pač “heglovska” dimenzija nove politike Zaresa in zato so lovilci mnenjski podpor in drugih “verjetij” tako nesrečni in agresivni…

    Da ne bo nesporazuma: zelo podpiram vsako novo in novonovopolitično prizadevanje ali projekt – tudi tu debatiranega. Če se bo kaj v nadaljevanju zgodilo tudi realno (ne glede na virtualnost orodij) bo to samo dobro – pri tem (najmanj v izogib odkrivanja odkritega pa tudi ponavljanju naših napak) ne bi škodilo — z vso krutostjo kajpada – pogledati, kako je konstitutivne probleme (ki jih v predhodnih komentarjih navaja npr. JPD) v svojem razvoju po svojih zmožnostih in (ne)znanju naslavljala stranka Zares – tako glede uporabe interneta kot rahljanja/redefiniranja običajnih strankarskih notranjih struktur in relacij.
    Bon chance!

  27. @GregorGolobič
    Osnutek novega zakona o RTVSLO je bil na tem mestu omenjen le kot primer, pozornost pogovora pa je usmerjena drugam. Omemba res deloma in posredno sovpada z odprto javno razpravo o tem osnutku, vendar pa ni bil njen namen preusmerjati odvečne pozornosti v tisto smer, temveč z njo le osvetliti bistvo nekega drugega, dosti splošnejšega vprašanja, o katerem se razpravlja na tem mestu. To seveda ne pomeni, da mnenja ne bi mogel tudi argumentirati, če bi se mi to zdelo smiselno, in za tukajšnjo debato potrebno.

  28. Kruti realist VL napisa – sodoben zakon o financiranju političnih strank (tukaj bi se šele izkazala nenačelna koalicija v našem parlamentu)

    To bi bil vecji dosezek od Edotovega samoupravljanja ker bi potem celi svet prepisoval od nas!

    RTV-jevci se pritozujejo, da sploh niso bili vkljuceni v pripravo novega zakona o medijih. ZARES nova demokraticna politika.

    Ne pozabite namizni nogomet pri novi stranki v zivo 🙂

  29. @GG
    “Ta primer dokazuje ravno nasprotno: prvič – po formalni plati -draft zakona o rtv, ki je zdaj v odprti javni obravnavi (!!!) (za razliko od grimsovega) ni napisala stranka Zares (ali npr. resorna ministrica), ampak je nastal na podlagi večmesečne debate praktično najširše možne strokovne skupine; drugič – vsebinsko – v ničemer ne drži naveden očitek, da naj bi nov zakon šel v nasprotni smeri od obljubljene depolitizacije: glede na veljavni zakon gre ne le pretežno ampak izrazito v tej smeri. Res pa doslej še nihče ni povedal, kako bi izgledala totalna depolitizacija – a razprava je še odprta in morda bo kaj proizvedeno tudi na teh spletnih straneh.”
    Hudič je v podrobnostih. Draft novega zakona o RTV morda res ni napisala Zares. Kako je bila videti večmesečna debata “praktično najširše možne strokovne skupine”, pa naj se zamisli vsak sam: skupina cca 20 strokovnjakov ni imela ne poslovnika, niti vodje. Žurej je zakon spisal praktično sam, s pomočjo peščice sotrudnikov, za kar je bil menda tudi bogato poplačan. Zdaj bodo pa lahko vsem ostalim strokovnjakom zabrusili, češ, “saj ste bili zraven.”
    Seveda so k temu veliko pripomogli tudi nekateri uredniki in novinarji, ki se danes udinjajo levi politiki, tako kot so se v prejšnjem mandatu nekateri drugi “kolegi” udinjali desni.
    Le zakaj se ni prej pripravil zakon o medijih kot krovni zakon?
    Zakaj se toliko pričakuje od novega zakona o RTV, saj programa ne dela zakon, temveč ljudje. Ti pa so – vsi vemo kakšni. Približno takšni, kot je trenutno videti program RTV Slovenija.
    In še – zakaj je politika, vključno z Zares povsem ignorirala Izhodišča za prenovo medijske politike ( http://www.mirovni-institut.si/data/tinymce/Novice/priponka/za web postavitev-za prenovo medijske politike.doc ), ki so bili zasnovana še pred volitvami in kjer so nastavljeni dobri temelji za spremembe? Mar so bila preveč neodvisna in bi lahko bila politika ob svoje vrtičke?
    O “depolitizaciji” pa le tole: zdaj od 29 članov programskega sveta 21 oseb imenuje DZ. Poslej bo od 11 politika imenovala 9 oseb.
    Darilu, ki ga je Janša dal celotni slovenski politiki, ker si je upal brezbrižno razbiti prejšnji, sicer pregovorno neučinkoviti, a zato veliko bolj legitimni sistem imenovanja programskega sveta RTV, se sedanja koalicija očitno ne želi odpovedati!
    Pa naj bo to stara politika, nova politika, ali kaj vmes…

  30. Pravzaprav je pa srečna okoliščina, da se je v to debato vključil tudi Gregor Golobič. Da boste vsi aktivni v debati lažje sprevideli, da v osnovni ideji te debate res ne gre, da bi konkurirali ali njemu, ali Pahorju, ali Janši, ali komurkoli, ki se gre predstavniško, posredno, indirektno (ali še kak podoben izraz) demokracijo. Jaz osnovno idejo razumem, da je že res skrajni čas, da ta predstavniška demokracija dobi tudi efektno, formalno priznano (!) kontrolo svojih odločitev tudi skozi primerne oblike in metode neposredne, direktne demokracije! V nekaj prispevkih na razgledi.net v zadnjem času, sem že poskušal predstaviti kakšno od teh oblik in metod. Damijanov predlog pod (a), razumem tudi kot poziv k iskanju, preizkusu in uveljavitvi teh oblik in metod. In še enkrat: če pa pride sčasoma tudi do kakšne stranke kot stoji v Damijanovem predlogu (b), pa toliko bolje, je osnovna ideja presežena…

    In ko sem včeraj predlagal sestanek v živo vseh, ki smo aktivno reagirali v tej debati, ni bila v tem želja po družabnem srečanju ali spoznavanju oseb (to, da osebno nikogar od sodelujočih ne poznam, me čisto nič ne moti, celo nasprotno, čas bi že bil, da bi se v Sloveniji res znali pogovarjati samo o stvari /Dingpolitik/, ne pa da se ključne odločitve sprejemajo vedno le med koalicijskimi partnerji ob kavici ali partiji tenisa), ampak sem v tem videl najbolj efektno možnost, da vsakdo predstavi kako, v kakšni obliki si zamišlja delovanje tega kar predlaga Damijan. (morda pa se da organizirati dovolj efektno predstavitev tudi samo preko interneta, preko izmenjave e-pošte med vsemi aktivnimi v tej debati, morda pa uredništvo.net izvede samo to potezo? Ki pa jo nihče drug ne more, ker je večina udeležencev anonimnih in verjetno želijo to tudi ostati. Kot razumem, morajo tudi anonimni pred komentiranjem zapisati e-naslov? In bi vsi aktivni v tej debati samo izrazili – sporočili uredništvu, svoje strinjanje, da se vsem ostalim aktivnim, lahko sporoči njihov e-naslov?)

    Verjamem, da je sedaj pravi čas tudi za neposredno demokracijo pri nas, ne pa da samo opazujemo kako fantastično se razvija po svetu.

  31. @m.jarc
    Ker ste vi omenili ta zakon kot primer nečesa, sem vam odgovoril, da gre kvečjemu za primer nečesa nasprotnega – v vsebino se sploh nisem spuščal.
    @novinar
    ja, hudič je v detajlih; natanko zato je (celo novinarsko) neprofesionalno razglašati nov draft za bolj politiziran s prazno in povsem nedetajlirano statistično trditvijo o razmerju 29:21 ali 11:9 – pri članstvu v svetu bi že bilo korektno opaziti razliko tako v kriterijih (izključitvenih in pripustitvenih) kot predpisani strukturi; to pa je spet samo ilustracija, saj, kot rečeno zgoraj, tu ni mesto za debato o tej vsebini.

    @miha burger
    npr. takole:
    http://www.zares.si/o-volilni-kampanji/

  32. @MMM
    Bom ostal resen (nič o seksu o katerem je nekaj govoril eks minister) – zakon o financiranju strank moramo spremenit, če bomo napisali dovolj dobrega, nas bodo kopirali po svetu, brez skrbi.

    Vidim, da tukaj prstujejo tudi politiki, se moram popraviti.

  33. @ Gregor Golobič

    V demokraciji imajo tudi vladajoči politiki pravico do svojega mnenja, čeprav se motijo. Vendar pa napačna mnenja vplivajo na prepričljivost oziroma verodostojnost njihove politike, tudi kadar se le-ta oklicuje za nekaj novega.
    ——————————————–

    Ena od napak, ki bi se jim morala morebitna internetna stranka izogniti, kadar bi predložila v razpravo zakonodajno gradivo, ki bi se izkazalo kot problematično, bi bila sklicevanje na stroko.

    Odgovornost za izdelek mora – kot predlagateljica – prevzeti nase. Tako kot si v neproblematičnih primerih lahko privzame zasluge za uspeh.

  34. @ all
    veseli me, da se interes za državljansko akcijo širi, kar kaže na veliko potrebo po soustvarjanju realnih sprememb v družbi. Seveda podpiram idejo o “spoznavnem zboru” zainteresiranih sodržavljanov. Za začetek najbolje kar v virtualnem svetu. “Infrastruktura” v ta namen se že pripravlja, za začetek na Facebooku. Če imate bolj učinkovite predloge, so seveda zelo zaželjeni. Mazzini?

    @ GregorGolobic
    Hvala za dobre želje. Med obema oblikama (so)ustvarjanja sprememb ne vidim konfrontacije, ampak predvsem učinkovito dopolnjevanje. Vsi skupaj si želimo sprememb za višjo skupno blaginjo, mar ne?

  35. @jože p. damijan: Facebookova edina prednost je to, da večina udeležencev ni anonimnih, vse drugo govori proti temu, da bi bil orodje za tovrstne debate.
    Verjetno bi bila najbolj primerna kakšna e-skupina ala Google groups, ampak tam s(m)o spet anonimni.
    Itak pa se mi zdi, da bi moralo ključne postavke napisati le nekaj ljudi, potem pa dati v obravnavo.

  36. @Dragica:

    “José Antonio je zupan izjemno modernega mesta, kjer vse funkcionira preko nanotehnologije. Stroj za pranje vklopi preko gsm, recept od zdravnice dobi direktno v lekarno, vse seje opravi od doma preko videokonferenc.Taka stranka ima lahko izjemen uspeh, ce bi povezala strokovne kadre IN TUDI LJUDI DOBRE VOLJE, izlocila povsem ideoloske predznake stranke.”

    Ja, seveda, župan izjemno modernega mesta lahko na tak način maksimalno uspešno deluje. Je država Slovenija vsaj moderna država, če že ne izjemno moderna? Ne. Koliko in kaj ji manjka do podobnega cilja? Kar nekaj. Pomembno vprašanje je torej, kakšna država je Slovenija in s tem povezani sklepi ustrezno formiranega lansiranja namenov, da bi ti dosegali optimalen učinek prepoznavanja, za kaj sploh gre, šele potem nastopijo možne sanje o uresničevanju ciljev.

    @Vojko:
    Zadeva gre vedno enako: tako in drugačno komentiranje, ponujanje določenih teoretskih podlag nekaj časa lahko ljudi motivira, privlači, s časom začne veselje do pozornosti zamirat, ker se nič konkretnejšega ne zgodi v smer sprememb. In če se zasnova ponujanja misli in idej ne razvija, praviloma vse skupaj ponikne v pogreb. Se postara in umre. Ne ohranja mladosti in zagona. Tudi Razgledi bodo na to pravilo igre pozorni ali pa ne bodo. Skratka, če bodo začela spet divjati pocestna neurja manj teoretsko veščih, a toliko bolj praktično razbesnjenih, niti najmanj ne dvomim, da bodo tudi razni intelektualni skeptiki do gibanj dvignili svoj glas, začeli mrežit za svoj kos mikrofona. Prepozno. Kot vedno v zgodovini. Potem bodo popokali darila za zasluge, s strastjo gneva sesuli s slabim vred tudi večino dobrega že vzpostavljenega od prej in kasneje pozabili na ideale. Skepsa do gibanj je dobrodošla v smer ohranjanja zdravega razuma, a hkrati se ne sme pozabit hvaležnosti, da so se določena gibanja sploh zgodila, zaradi katerih živimo bolje. kot živijo marsikje po svetu, kjer se zgodila (še) niso.
    J. P. Damijan od Razgledov, če sem prav razumela, ni pričakoval organizacije ustanovnega sestanka, ampak apeliral na možno vzpostavitev posebne komunikacijske mreže, vezane na Razglede.

    @J. P. Damijan:

    Stranka Zares je prispevala k škodi sintagme Nova politika najbolj zato, ker je prepustila kompromitirat sintagmo določenim njihovim podpornikom v sferi renomiranih podajalcev javnega mnenja, ki so se ob nastalem reality showu okrog Golobičevega premoženja na eni strani usrali in potuhnili, na drugi strani, še huje, pa so nekateri zlorabili situacijo, da bi z držo enoznačne obsodbe izpadli načelni pred javnostjo in pokasirali več priljubljenosti. Prosti spisi tipa: “Kot veste sem liberalno naravnan in kot veste, sem podpiral ideje in smernice stranke Zares, vendar laži ne podpiram in stavim na objektivno etično držo, želim biti boljši od absolutno pripadnih pristranskih malikovalcev desnice ali Janše … blabla …” V nadaljnjem blablajanju pa nikakršne vsebine.Če je načelnost zgolj površinska, hipno osebno koristoljubna, rezultira v tragikomični situaciji, ko načelnež ostane bos in brez gat po lastni krivdi, ker je zanemaril ali celo izdal načelno pristajanje na vsebinske koristi v prid načelni drži proti škodljivosti, ki glede na okoliščine premore težo ping pong žogice. Težko bi si zamislila kaj bolj neumnega v imenu načel, kaj šele pameti.

    Ta afera je bila eden izmed jasnih pokazateljev, da živimo v dobi reality showa in da ni dobro pozabljat na to dejstvo, ker bo obstajalo vseeno. Hkrati pomeni, da živimo v dobi piarovstva, na pomen česar pozabljajo v Sloveniji na splošno radi, še posebej tisti, ki piar dojemajo predvsem kot sredstvo za manipulacijo v prid grdobijam. Tudi tisti, ki ne pozabljajo, panjegov pomen ponižujejo oziroma ga razumejo preveč rutinirano. Pozitivna plat medalje piara pomeni ustrezno predstavljanje želenega namena, za kar je nujna nadpovprečno kakovostna ocena namena v primerjavi z danimi okoliščinami in možnostmi. Tudi stranke imajo pri nas s tem težave in s tem povezano se zapletajo v nesporazume s same seboj pred javnostjo. Lahko gre za bolj odločilne zadeve, kakor v primeru Golobiča, ko je piar zatajil predvsem post festum in vsega, kar je Golobič pojasnjeval javnosti, zagotovo prevelik delež ljudi na tak način ni bil pripravljen absorbirat, ker se je obetala premočna priložnost za gladiatorski žur, žur pa vedno zmaga nad še tako natančno analitično retoriko, lahko pa gre zgolj za drobno bučno spotiko tipa, kje je spal piarovec, ko je J. P. Damijan razkazoval ročni fuzbal v svoji pisarni, in to povprečni slovenski duši.
    Poleg vzpostavljanja komunikacije s civilno družbo, ki jo je linkal Golobič in jo izvaja stranka Zares, je nekaj podobnega v blogosferi zraslo tudi z E- demokracijo. Tam se cilja na dialog s političnimi veljaki. Vse skupaj pa paradoksalno služi bolj mikrodrobni dodatni reklami političnih obrazov kot koristim javnosti.

    Zakaj moramo podpirat Facebook, če bi hoteli sodelovat? Raje bi se včlanila v kakšno stranko in polemizirala z njimi, kot pa da postanem član Facebooka, dokler le ne bo res nujno. In ja, se strinjam z Mazzinijem. Poleg J. P. Damijana bi bilo fajn, da se zbere še nekaj ta glavnih, ki vzpostavijo bazo in smernice (Mazzini zlahka prevzame kulturno sfero).Tudi na predlogi, ki omogoča anonimnost, je možno postavit pravilo igre, da se v določenih primerih predstavitve idej pričakuje podpis in določene osebne podatke. Sicer si tudi na Facebooku lahko anonimen za javnost. In seveda je v vsakem primeru treba predstavit določeno ideologijo. Predstavit, kam pes taco moli okvirno. Na primer zagotovit, da nikakor ne v smer podpori enotne davčne stopnje, ki Estonce za nekdaj hipno rešitev nagrajuje, da že predolgo hirajo na zlatih pločnikih, razen preobjedene zadovoljne peščice … hehe …

  37. spremljam tole debato
    v prispodobi je kot otrok na kahlci
    bi kakal ali ne bi kakal
    osebno verjamem v moč besede
    pisana beseda je marsikdaj bila pričetek pomembnih sprememb
    in so jo ponavadi generirali intelektualci podobni nam
    tistega trenutka ko je bilo treba iti ven iz anonimnosti in besede konkretizirati se ni zgodilo nič
    to so napravili drugi
    politiki
    ti so imeli konkretne interese in so visokoleteče ideje zlorabili za uresničitev svojih konkretnih ciljev
    privatizirati podrediti nabijat nas z ideologijo bla bla
    kakorkoli že
    dokler se ne izpostavimo in z močjo svojih besed ne začnemo spreminjati ne bo nič
    prvo
    tukaj nastopi trenutek organiziranosti in logistika kanala skozi katerega nas morajo slišati
    čim bolj slišati
    internet je predvsem medij za danes in hkrati najcenejše orodje
    kdo od nas bo vložil 100K v neko kampanjo?
    drugo
    naslednje pomembno je definitivno “ideologija” okoli katere se konsenzualno strinjamo
    minimum minimuma okolli katerega smo se pripravljeni poenotiti
    kodeks
    ker ideologija je pomembna
    za poenotiti odprta vprašanja je žal treba umazati čevlje in se v živo srečati
    spoznati družiti povohati
    in zapisati nekaj osnovnih idej okoli katerih bi se vse v nadaljevanju sukalo
    tretje
    v nadaljevanju predvidevam da sledi dolgo obdobje interneta in pisane besede
    konstruktivne kritike trenutnih nedelujočih rešitev s ponujenim konkretnim rešitvam
    kritizirati in hkrati ponuditi boljšo strokovno rešitev
    na vseh področjih
    bi bili s tem tehnokrati?
    v tem obdobju lahko nastane natančen program in blueprint na katerem bi se lahko v nadaljevanju delalo
    če bomo imeli karizmo se nam bodo priključili enako misleči
    100? 200? 500?
    četrto
    šele sedaj je predpogoj za pričetek razmišljanj o politični organiziranosti
    mogoče novi politični stranki
    intelektualci smo ponavadi impotentni ko je treba spraviti svoje besede v dejanja
    si želimo klasične organiziranosti politične stranke?
    ideologija in program že obstajata
    treba je postaviti klasično infrastrukturo
    regijska prisotnost delo z volilci golaži avtobusi
    umazano delo
    in potem nedajbožedasenamzgodi
    vladati bi bilo treba
    smo pripravljeni iti na to pot?
    nam je težko izstopiti iz anonimne varnosti pc ekranov in velike besede spraviti v dejanja?
    želimo biti zametek sprememb ali je to samo še eno akademsko nakladanje?
    sta sprejemljiva samo prva dva koraka?
    tri?
    all the way down?
    bi ali ne bi?

%d bloggers like this: