Ad Miha Mazzini: Vsi se imamo fajn

Bravo Miha Mazzini! Odlična diagnoza stanja in vzrokov nasprotovanja spremembam.
Toda če je problem jasno definiran – da tovrstno politiko delajo tisti, ki se jim to ljubi početi na točno tak način in ki imajo od tega materialno korist – zakaj potem ne pridemo tudi do jasnega vodila iz te situacije? Namreč, da se je treba organizirati in prevzeti odgovornost za neko “novo politiko” (pa ne tisto od Zaresa)?

Zdaj mi pa najdite 100 slovenskih strokovnjakov različnih profilov, neomadeževanih in nezaznamovanih s preteklostjo, ki se bodo aktivirali, angažirali ves svoj čas in zastavili svoje ime za tovrstno udejanjanje razvojnih sprememb na vseh področjih. Koliko jih bo še ostalo, ko bodo naleteli na zagrizeno nasprotovanje obstoječe strukture, vključno z desettisoči demonstrantov na novembrske sobote, vključno z osebnimi diskreditacijami in medijskimi linči, vključno z noži v hrbet od zaveznikov? Koliko jih ima želodec za te stvari?

In koliko izmed zgoraj, pod Mazzinijvo kolumno ne(!)-podpisanih komentatorjev bo še podpiralo spremembe, ko bo katera izmed njih zarezala v nek droben, nesmiseln privilegij, ki so ga pridobili v preteklosti zaradi napačne pretekle politike?

Koliko jih je v tej državi, ki ustrezajo zgornjim kriterijem, ki si tako želijo sprememb, da bi zlezli iz varnega anonimnega zavetja domačega računalnika in zavihali rokave, imeli “jajca” za spoprijem z nasprotovanjem, ki bi imali želodec, da bi prenesli vsa gnila jajca v glavo na odprti sceni, vsa polena pod noge, vse nože v hrbet in ki bi se bili pripravljeni odpovedati sedanjim dohodkom in drobnim privilegijem za slabo plačano in še slabše cenjeno javno in družbenokoristno delo? Roke gor, prosim!

Pred leti nas je bilo več kot 200 v Odboru za reforme, različnih strokovnih profilov, različnih svetovnih nazorov, različnih ideoloških predznakov, neideoloških in ateistov. Neverjetna energija za spremembe je bila angažirana na enem mestu. Pa ni bilo dovolj. Na koncu sem ostal v vladi s sam, s podporo dveh desetin ožjih sodelavcev in nekaj kolegov iz drugih resorjev, vendar brez enega samega kolega ministra z aktivno podporo in brez enega samega poslanca v parlamentu. Sam proti povsem drugačni dejanski agendi premiera, vlade in njihovih poslanskih kolegov v parlamentu, ki so si želeli in delali nekaj povsem drugega kot tisto, za kar so se zavezali v sprejetem vladnem Okviru socialnih in ekonomskih reform za povečanje blaginje.

Kar hočem povedati, je, da 100 ni dovolj, 200 tudi ne. Potrebna je velika množica državljanov z državljansko zavestjo, ki si želijo sprememb in zanje aktivno delovati. In ta velika želja po spremembah se mora odraziti tudi v politični aktivizaciji, v politični stranki in ta stranka mora dobiti večino v parlamentu. Šele s tem se vzpostavijo potrebni pogoji za aktivno “delanje” sprememb. Da je sploh mogoče priti v situacijo, ko lahko v polnosti sprejmeš odgovornost za spremembe.

Je tovrstne želje in državljanske  zavesti pri nas resnično dovolj, če pa si teh nekaj komentatorjev na tej strani ne upa niti podpisati s polnim imenom, ko ploskajo Mihi Mazziniju, kaj šele ko kritizirajo koga iz establishmenta?!

23 responses

  1. Spoštovani gospod Damijan,

    res je, ljudje se bojijo tudi podpisati, saj je mobinga v naši deželi vedno več, saj je pravna varnost posameznikov na psu. Iz lastne izkušnje vam lahko naštejem kar nekaj pravno spornih dejanj vodilnih (občina, UE, itd), pa se kljub temu nič ne spremeni ali pa zelo počasi (pa še to le po sodni poti). Edino kar lahko dobiš, je naslov nergača. Psi lajajo, karavana gre dalje.

    Pametnejši popusti je slovenski pregovor le-zakaj.

    Ivan Čuk (morda se še kdo opogumi in opremi svoj komentar z imenom in priimkom)

  2. Jože,
    se strinjam, da ne 100, ne 200 posameznikov, ni dovolj za premaknitev sistema, ki je v vseh porah zapadel v rigidnost in branjenja stanja ter pridobljenih pravic. Karkoli odpreš, kjer koli poskušaš, zelo podobna zgodba. Na Univerzi, ki danes praznuje, v politiki, gospodarstvu, kulturi…

    Potrebno je spremeniti miselne vzorce, pristope, kulturo, etiko. Vgraditi nove standarde. Povsod. To se kljub vsemu še dogaja. Blogosfera je pripomogla, ne glede na padec kvalitete elektronskih in tiskanih medijev. Tudi razgledi.net so tak majhen prispevek, kjer se lahko za podoben cilj združita tako različna osebka kot jpd in ividmar. Zato je treba tolči naprej, do zadnjega diha. Američani pod Bushem in Italijani danes pod Berlusconijem tudi niso obupali. To okostenitev slovenske družbe na nezdravih temeljih lahko premaga samo nadaljnja krepitev direktne in zdrave misli. Jo je potrebno inštitucionalizirati? Ne vem, po moje ne, lahko pa se medsebojno podpiramo taki različneži in kričimo naprej, da slovenske inštitucije in družba padajo na pripravljenosti za spremembe…

    Vem, da nisem veliko dodal, vendar vsaj vzpodbuda tistim, ki vztrajajo v odprti misli, pa tudi če je okorna, nepodpisana…

  3. Koliko jih je v tej državi, ki ustrezajo zgornjim kriterijem, ki si tako želijo sprememb, da bi zlezli iz varnega anonimnega zavetja domačega računalnika in zavihali rokave, imeli “jajca” za spoprijem z nasprotovanjem, ki bi imali želodec, da bi prenesli vsa gnila jajca v glavo na odprti sceni, vsa polena pod noge, vse nože v hrbet in ki bi se bili pripravljeni odpovedati sedanjim dohodkom in drobnim privilegijem za slabo plačano in še slabše cenjeno javno in družbenokoristno delo? Roke gor, prosim!
    napisan je popolni nesmisel: iz tega izhaja en sam zaključek. jaz dvignem roko takoj – obe.
    vrag seveda je v podrobnostih: podpiram posameznika ne množice, ponorim, ko se boljša prihodnjost dela na kvantitativen način v smislu propagiranega baby booma na prenaseljenem planetu, logističnih centrov na račun ledeno hladnega potoka, žarometi na račun decemberskega zvezdnega neba, smog kurjenja biomase (Sachs danes v Financah govori o premogu, pa naj bo premog) za hladen vdih,.. strokovnjak? Ne me basat – ne samo, da dvignem roko, ampak ne za BDP in napačno razlago izbora vrst živih organizmov po naravni selekciji, ampak za živa bitja. Za razliko od Karamazova (tisti od Dostojevskega), ki je ljubil človeštvo in ni maral posameznikov, se pri meni stvar obrne,..za smrdečo golazen, ki komaj čaka da golta novorojene ljudi (volk, medved, lev,..) in za tiste, ki dojamejo, da podrto stoletno drevo zahteva za enako funkcijo 13000 dvoletnih sadik, da je farma Ihan enako zločinska kot konc lager, da je malikovanje rasti številk in vstavljanje ljudi v produkcijsko formulo fanatizem raven tistemu rimsko katoliških pajacev v škrlatu,.. sem že odpadel. james torej naj bo.

  4. Ivan in Damijan – retorično vprašanje:
    Kako veš, da je človek star? Ko ima raje mir kot prav! Očitno in to je tudi moja izkušnja upravljajo z nami predvsem stari.
    Dejstvo pa je (politično, taktično itd.) tudi, da tisti, ki ohranja pozicijo ali status quo, porabi veliko manj energije za to, kot pa tisti, ki si želi kaj konstruktivno spremeniti. Zato bodo tisti, ki spreminjajo stvari vedno dojeti kot nergači. To je pač treba vzeti v zakup. Kdo pa bo verjel tistemu, ki se je brez prask vrnil iz bitke?!
    Na drugi strani pa je od zunaj nekatere stvari bolje videti, kot ko si znotraj. Zato bi nergače, ki s(m)o zunaj, lahko tudi tisti znotraj gledali drugače, kot komplement in ne nasprotje.

  5. Ozavescanje in vzgajanje, in se enkrat cimbolj mnozicno ozavescanje in vzgajanje celotne druzbe. Zacensi z vrtci.

    Ne bi rekla temu boj za novo politko ali spremebe, ker so to floskule, na katerih jaha vsaka politika ob casu volitev, ampak mobilizacija za druzbo eticnosti, ki temelji na dobrobiti cloveka danes, ki vlaga v danes, da bo jutri bolj cloveski.

    Koliko si nas upa to podpisati?
    Jaz si upam!
    Vsi moji komentarji so podpisani in tudi zaradi njih sem bila opljuvana in nickolikokrat diskeditirana na najbolj vulgaren nacin in z gnojnico lazi.Pa ne le jaz, tudi moj moz, ki v zivljenju ni napisal enega komenatrja na noben splet. Najprej so navedli moje ime in oba priimka in potem se ime moza, da se ja ne spregleda, kdo sva.
    blogosfera je polna pljunkov tudi na njegov racun, ker zena pise in si upa zapisati svoje mnenje.

    Sem vas pa pricela ceniti takrat, ko ste dali odstavko JJ-ju. Bilo mi je nezaslisno, da lahko strokovnjak vasega kova nasede njegovi bleferski politiki.

  6. Vsaj mi Neslovenci se upamo podpisati polnim imenom in priimkom kljub mehkem tic’u 🙂

    Lep pozdrav, Marijan M. Miletic’, S56A, N1YU

  7. In zakaj bi se moral boriti, če pa je popolnoma vseeno ali vlada Borut, Janez, Grega ali Katarina. Pred volitvami obljubljajo vsi nebesa, po volitvah je država plen (saj ni potrebno, da naštevam primere). Boljše biti leni oportunist in vtaknit kaj v svoj žep.

    In kakor se meni vidi je enako po svetu (vsaj v tistem delu, ki ga imamo mi za vzor in mu pošiljamo pionirčke na sprejeme).

  8. Vprašanje g.Damijana je retorično. Dvomim, da so možne kakšne sistemske spremembe, razen takšnih, ki se jim zaradi splošne gospodarske katastrofe v bližnji prihodnosti ne bo mogoče izogniti. Elita, to je tisti odstotek ljudi, ki zavzema odločujoče položaje v širši javni upravi, medijih, kulturi, pravosodju, podjetjih v neposredni in posredni državni lasti itd., je postala elita zaradi določenih lastnosti in celotna družba se zdaj ravna (“gleichschalta”, kot se je včasih reklo) po teh lastnostih. Naj bodo kakršnikoli že, pripadniki te elite po defaultu ne morejo biti nosilci sprememb, ker bi jih le-te izpostavile konkurenci in tveganju, da svoj položaj izgubijo. Tako kot je, se imajo čisto fajn.
    Spremembe so po mojem mnenju možne zgolj individualno, skozi vrednote in življenske odločitve posameznika (ki se mora sicer boriti s 100x močnejšim nasprotnikom) in šele z doseženo kritično maso takšnih posameznikov bo družba zrela tudi za sistemske spremembe. Dvomim, da se to lahko zgodi v našem življenju.

    Kar pa se podpisovanja tiče: v državi, kjer predstojniki UDBE in partijske milice iz totalitarnega režima dobivajo državna odlikovanja svobodne in demokratične države, kjer sta resnica in dostojnost tako zelo poljubni kategoriji, je anonimnost dobrodošlo zagotovilo spoštovanja svobode govora, ki ga z vesejem izkoristim.

  9. Sam že približno sedmič v zadnjem letu na razgledi.net ponovim: »strokovna civilna družba – organizirati se kot lobi/skupina pritiska – prisiljevati odločevalce s težo/količino/demokracijo – demokraciji pa je danes, tukaj, in v celem svetu najvišji domet: izvajanje količinskega pritiska na vsakokratnega s strani holivudske dramaturgije (pardon: slovenskih PR genialcev) postavljenega Odločevalca.« In dodam kot vedno Immanuela Wallersteina: poskušati, poskušati… seveda pa je tudi za vsak poskus potrebno imeti jajca (očitno brez štrikov, drugače boli…)

    Gornji odstavek sem prekopiral iz lastnega komentarja nekje v septembru na tem forumu; komentarja na moj komentar sicer ni bilo, po pošti pa sem dobil vabilo, da napišem kaj na to temo kot gost razgledi.net. Poslal sem članek z naslovom »Korak k poštenju« kjer opisujem predlog poskusa kako prisiljevati Odločevalce k bolj prav; dobil sem odgovor, da moj članek pri uredništvu razgledi.net »ni šel skozi«.

    Kako v tej družbi narediti kakšen poskus pritiska na vsakokratnega Odločevalca, če še članek o tem, celo na povabilo iz kroga stalnih sodelavcev pri trenutno po mojem mnenju najbolj odprtem in demokratičnem mediju, ne »gre skozi«?

  10. mburger, moj spregled, se opravičujem, vaš prispevek je (bil) pripravljen za objavo pod Prejeto, a potem … čakal do današnjega dne. Ko bo končno objavljen.

  11. Gospod jože.p.damijan zapiše: »Kar hočem povedati, je, da 100 ni dovolj, 200 tudi ne. Potrebna je velika množica državljanov z državljansko zavestjo, ki si želijo sprememb in zanje aktivno delovati. In ta velika želja po spremembah se mora odraziti tudi v politični aktivizaciji, v politični stranki in ta stranka mora dobiti večino v parlamentu…«

    Sam sem bil avtor zamisli, da iz skupine intelektualcev (pretežno inženirjev), ki smo se l. 1993 poimenovali »Civilna Iniciativa za Slovenijo«, naredimo politično stranko, zato, ker smo bili premalo slišani, premalo upoštevani, medijsko neprepoznavni, kaj šele, da bi nas resnični Odločevalci upoštevali. Zamisel se je uresničila l.1996 in nastala je politična stranka z istim imenom. Naredili smo predvolilno koalicijo s SLS in bili določen čas in prepoznavni in upoštevani (!), ker smo dokazljivo pripomogli k takratnemu (volitve novembra 1996) uspehu SLS! A takoj se je pokazalo da manjka tisto kar zapiše jože.p.damijan: »Potrebna je velika množica državljanov z državljansko zavestjo, ki si želijo sprememb in zanje aktivno delovati.« Aktivnih nas je bilo le pet ali šest! Kljub temu, da nas je bilo tako malo, smo vseeno uspeli še kakšno leto ali dve kar močno vplivati na dogajanje tako v izvršilni kot zakonodajni veji oblasti, a nas je novo nastali vplivni lobi v SLS, ki je nasedel na vztrajna prepričevanja LDS-ovega »think tanka«, kako smo politično moteč element, počasi onemogočil.

    Dejstvo je, da se tega, kar sem zapisal, prav nihče v Sloveniji ne spominja več. In da sem to zapisal le zato, ker se vpliv na Odločevalce, kakršna koli relevantna skupina intelektualcev , po strankarski logiki, na tej stopnji državljanske zavesti (da ne zapišem damijanov stavek še tretjič!) preprosto ne more iti!!! (tudi kjerkoli drugod po svetu, v najbolj razvitih demokracijah, še ne!) In zato vidim edino šanso v novih oblikah in metodah neposredne demokracije kot opisujem v svojem članku »Korak k poštenju« 2. decembra 2009 na razgledi.net. ( ker v dveh dneh ni zaslediti kakšnega odziva oz. komentarja, morda še ta šansa ugaša. Gremo naprej)

  12. “Zdaj mi pa najdite 100 slovenskih strokovnjakov različnih profilov, neomadeževanih in nezaznamovanih s preteklostjo, ki se bodo aktivirali, angažirali ves svoj čas in zastavili svoje ime za tovrstno udejanjanje razvojnih sprememb na vseh področjih.”

    Po moje s profesionalnim pristopom (ko se strokovnjake angažira in se jim zagotovi, vsaj srednjeročno, poplačilo za njihovo delo) ne bi smelo biti težko pridobiti dovolj ustreznih strokovnih sodelavcev pri modro zastavljenem projektu. Ljubiteljski pristop je seveda čisto nekaj drugega – tu daje potencialni strokovni sodelavec praviloma prednost projektom, ki mu zagotavljajo varno eksistenco, kar je povsem razumljivo.

    Problem, zaradi katerega se oglašam, pa vidim predvsem v tem, da je v citirani (za)misli zabrisana bistvena razlika med strokovnim in političnim delovanjem: strokovnjak, ki želi delovati politično, bo moral svoje strokovne kriterije zreducirati, jih prilagoditi politični realnosti, kar ponavadi vodi k nečistim strokovnim rešitvam. Zato med politiki za resnične strokovnjake praviloma ni prostora.

    Prav tako pa ne bi smelo biti v neki stroki (v znanosti ali umetnosti) prostora za politiko, če bi hotela ostati čista, neomadeževana.

    In še nekaj: gotovo obstaja pri nas več kot 200 strokovnjakov, “neomadeževanih in nezaznamovanih s preteklostjo”, ki že itak aktivno porabljajo ves svoj čas, vsak na svojem področju, prav za udejanjanje razvojnih sprememb; samo v politiki jih pač ni. Če ne bi bilo tako, bi pa res že zdavnaj nastopila prava kriza.

    V smislu povedanega se mi zdi nazoren Mazzinijev primer, ko se pisatelj – strokovnjak za pisanje – loti politike, torej direktorovanja Javni agenciji za knjigo RS in hkrati še predsedovanja organizaciji t.i. civilne družbe. Med člani naših političnih strank bi gotovo našli še kar nekaj “strokovnjakov” te vrste.

  13. Da ne bom zgolj kritiziral, tokrat ponujam konkreten predlog…v precej grobi obliki.

    V “frontalno” ustanavljanje klasičnih strank ne verjamem (več), zelo pa mi je blizu ideja internetne stranke, ki jo je pred časom navrgel v enem svojih postov tudi I. Vidmar, da se ne kitim s tujim perjem. Internetna stranka, ki bi komunicirala le na medmrežju ima z mojim očmi ogromne prednosti. V svojem začetku lahko deluje zgolj virtualno in se na osnovi (ugodnega) feedbacka institucionalizira. Je poceni, tako start up kot delovanje v zreli dobi (ne potrebuje zlizanja z gospodarstvom kot je to danes in zadnjih 20 let slučaj, ne tekmuje za nadzor nad državnimi podjetji in se s tem samoomeji že s svojo pojavno obliko). Internetna stranka s prepoznavnim nazivom (Internetna stranka, Internetna stranka Slovenije, eStranka bla, bla) odganja zatohlost slovenske politične scene in obljublja svež veter (moderna tehnologija) in odsotnost VSAKRŠNE ideologije. Zagotavlja vrhunski (online) stik s svojo bazo, omogoča interna glasovanja itd. Oglašuje se zgolj na internetu (poceni!). Čas je njen zaveznik, demografsko in tehnološko vsak dan večja niša… Govorimo o inventivnosti, tule je, politična…

    Če je kdo tole prebral, ga vabim, da vse skupaj prespi in lahko ob naslednji priložnosti nadaljujemo, kjer sem danes končal. Zanima me tudi mnenje Mihe Mazzinija, ki je tehnološki guru Planeta9, poleg tega je vse tole zakuhal.

    Po pitanju anonimnosti…v mojem primeru gre bolj za karakterno posebnost “ne riniti v prvi plan” kot pa strah pred represalijami. Konec koncev nas vse z lahkoto najdejo preko IP-jev.

    JPD, hvala za tole brco!

    Tejk ker,

    Dule Sedej, Lj.

  14. Se opravičujem, če sem se nerodno izrazil, saj vsi vemo, kdo je direktor JAK; moral bi napisati – primer , ki ga navaja M. Mazzini, ne pa Mazzinijev primer.

  15. @DS: glede internetne stranke – se bojim, da bi potem to zdrsnilo v nekaj takega, kot so razne FaceBook skupine, v stilu “sem za to”, “sem proti tistem”, ki jih ljudje kliknejo, mediji pa potem poročajo, koliko deset tisoč ljudi je proti ali za. Problem je v tem, da imajo s tem klikom ljudje občutek, da so opravili veliko delo in si potolažijo vest.
    Na splošno: strinjam pa se, da je poleg ključnega problema, *kaj* sploh storiti, dejansko tudi problem *kako* storiti. Če zgolj internetno glasovanje zdrsne v facebookarstvo, pa razne peticije in proglasi hitro padejo v ugibanje, kdo pa stoji za temi ljudmi. Hm, ne vem, no. Upam, da bomo kaj pogruntali.

  16. Bom poskušal po alinejah našteti vzroke za ohranjanje stanja in se priporočam, če prispevate še kakšnega.

    1. majhni narodi se izogibajo spremembam. Če velik narod izgubi nekaj milijonov ljudi, bo preživel. Mali lahko propade.

    2. starejši ljudje so manj nagnjeni k spremembam kot mlajši. Pobude za spremembe bi torej morale priti od mladih.

    3. mladi so anestezirani od družbe in staršev:

    3.1. družba mlade uspava s podkupovanjem: lahko faksi, ki dolgo trajajo, študentsko delo, cela industrija za pijančevanje, zabavo, izlete, itd. O tem sem pisal http://www.mihamazzini.com/slonadom/dom47.htm

    3.2. starši jih uspavamo z prevarovanim razvajanjem. Češ, kar ostanite doma, mi kuhamo, mi vam strežemo, vse bomo uredili namesto vas, itd. Pravijo mi univerzitetni profesorji, da jih kličejo starši, kaj se mora njihov otrok naučiti – to, kar je bilo njega dni značilno za prve razrede osnovne šole.

    4. biologija nam pravi, da smo narejeni za varčevanje z energijo. Torej bodo ljudje načeloma vedno izbrali lažjo pot. Lažja pot pa je seveda čakanje – čemur strokovno pravijo kuhanje žabe.

    5. skoraj vse zgoraj pa je biološko uravnoteženo s tem, da smo ljudje bitja smisla. Smisel je tisto, kar rabimo, da nismo prazne lupine. Poglejte primer wikipedije – gromozansko enciklopedijo so ljudje napisali, ker so menili, da delajo smiselno delo.

    Torej, rabimo dober predlog, kaj storiti. Če se bo večini ljudi zdel smiseln, se ga bo oprijela.

    Ker pa je ravnanje z množico vedno iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, ponavadi pridejo skozi enostavno formulirani predlogi (osamosvojitev, recimo, je pred dvemi desetletji osmislila in združila ljudi). V tem pa je nevarnost, da se pojavijo kaki rasistični ali vojnohujskaški enostavni predlogi. Tale mejni spor s hrvaško je s tega gledališča bolj nevaren, kot se zdi.

    (ok, vem, da sem precej poenostavljal, ampak, petek zvečer je. Prosim za komentarje.)

  17. Meni se zdi Duletov predlog za ustanovitev internetne stranke kar zanimiv. Pravzaprav ravno toliko, kot je utopičen.

    Za razliko od virtualnih interesnih skupin na Facebooku bi imela taka stranka (vkolikor bi se med blogerji in komentatorji na forumih vzbudil zadosten interes za njeno ustanovitev) pravno osebnost, internet pa bi funkcioniral kot poceni promocijski medij za njene kandidate v predvolilni kampanji, ki bi jo stranka lahko izpeljala z zanemarljivimi stroški, zgolj z vloženim delom članov. Sčasoma bi lahko – z resnim, pa čeprav ljubiteljskim delom – spravila enega ali dva kandidata celo v parlament.

    Pred tem bi moral seveda steči med zainteresiranimi konstruktiven pogovor o posameznih problematikah, pogovor, ki bi pripeljal do konkretnih ugotovitev, kaj bi bilo treba glede posameznih problemov storiti. Kaj hitro bi se videlo, ali obstajajo konkretna videnja rešitev in potrebnih sprememb, kdo jih vidi in kdo bi bil morda sposoben kaj storiti s tem v zvezi tudi v praksi.

    Ker sodim že v starejšo generacijo, sem glede slednjega seveda nekoliko skeptičen 😉 , vendar ne toliko, da bi pobudo zatrl že v kali.

  18. Miha Mazzini, k zgoraj naštetim točkam bi dodal le dva pomisleka.

    1. Po mojem je težava slovenske togosti in negibnosti v njeni majhnosti. V primeru, da se neka zamisel sfiži ali da ga kaj polomiš, te bo to spremljalo do smrti, saj bo v vsaki vasi nekdo, ki bo vsaj “vedel”, če že ne kaj očital. V večjih državah z večjimi mesti se magari zatečeš v drugo okolje in začneš na novo, pri nas pa sta še Ljubljana in Maribor premajhna in preblizu. Če k temu dodam še slovensko zamerljivost in prepirljivost (morda tudi posledica tistega zgoraj), je dvigovati glavo malo težje (bolj tvegano) kot kje drugje.

    2. Pretirana skrbnost in servislnost staršev je že prepoznana, a se je ne moremo otresti tudi zato, ker jo dodatno spodbuja čisto potrošniška družba. Sem pa mnenja, da bi starši morali poskrbeti tudi za to, da otroci že v prvih letih svoje samostojnosti spoznajo, da lahko svoje starše prekosijo – bodisi po dohodkih, družbenem položaju ali pa čisto materialno. Res pravi hudič je, če mladina nima (ne zna videti) boljše perspektive kot so štedilnik, hladilnik, likalnik, avto in morda celo denarnica staršev.

    Lep konec tedna. 🙂

  19. Miha Mazzini, mene muči vprašanje zakaj tako slabo shajamo s tveganjem in negotovostjo. Bojimo se, da bomo luzerji…in tako (p)ostajamo večni luzerji. Verjetno ima vse skupaj opraviti s polstoletnim vegetiranjem v vakuumu, z ženo, službo, avtom in stanovanjem za zmeraj. Z mojimi očmi le tveganje prinaša napredek. Brez napak ni uspeha. Ostali smo brez bisekcije in iščemo siguren strel…ki ga ni. Še najbolj butast primer je cepljenje. Na eni strani je prvič (ne tako zelo nemogoča) smrt, na drugi (tudi ne čisto nemogoči) stranski učinki. Rezultat? Izgubljeni do daske…v govoricah, teorijah zarot, odpovedala je celo zdrava pamet, da smo od malega precepljeni, da če nas pes šavsne. dobimo injekcijo za tetanus, prijatelji za praznike potujejo v Tanzanijo z otroki, pljunili so 640€ za cepivo zoper Yellow fever in Hepatitis, a za Svinjsko gripo je pa dilema…

    Priznajmo, tudi tale debata gre v negativno smer…zakaj nekaj NE in ne npr. zakaj nekaj JA. Zakaj se ne pogovarjati o možnostih namesto o razlogih za poraz?

  20. @Dule, že v naših stavkih je preveč ne-jev. Dvojne nikalnice, najbolj butasti primer: Kdor NE skače NI Slovenc.

  21. @Dule Sedej: vzroke po moje lahko razdelimo na osebne (geni, epigeni, psihologija) in pa družbene. Kot sem že zgoraj našteval, smo pripadniki malega naroda, torej programirani proti spremembam. Hkrati prevladuje “vaški” način življenja, v smislu, da vsak pozna vsakega in je torej vsaka napačna odločitev za vedno. Naše šolstvo so postavljali janzenisti, ki so posebno okostenela podvrst krščanstva in to izključuje možnost svobodne volje in vse je predeterminirano, torej ni novih začetkov in sprememb. Hkrati smo pripadniki aplskih narodov, pri katerih mora biti vsaka odločitev pretehtana, kajti krute zime ne oproščajo. Poleg tega so raziskovalci ugotovili, da ljudstva, pri katerih so očetje odsotni ali je veliko nezakonskih (Lipič poroča, da je bilo v XVIII stoletju 1/3 Slovencev nezakonskih!), se zanašajo na avtoritarnega odločevalca, ki bo vse prav odločil namesto njih (Bog ali politik). Itd.
    Čeprav, po drugi strani, Švicarji imajo tudi vse te značilnosti, ampak so vsaj ekonomsko uspešnejši …. Imajo pa nekaj stoletij prednosti. 🙂

%d bloggers like this: