Včerajšnji 3-urni sestanek med nekaj predstavniki vlade in koalicije ter upokojenimi uglednimi gospodarskimi predstavniki Zveze društev upokojencev (ZDUS) in tremi člani Sveta za civilni nadzor je bil dober piarovski manever vlade. Omogočil je predsedniku vlade Miru Cerarju, da je lahko na tv povedal:

Danes smo se ponovno sestali s predstavniki civilne iniciative in vodstvom Zveze društev upokojencev Slovenije in zelo uglednimi nekdanjimi gospodarstveniki Slovenije, ki smo jim več ur pojasnjevali vse spektre tega. In na koncu so rekli: res je, zdaj ali nikoli.

Ta izjava predsednika vlade je seveda čista manipulacija, saj nakazuje na to, da naj bi vlada uspešno prepričala predstavnike upokojencev in civilne družbe, da so njeni načrti za izvedbo gradnje in financiranja drugega tira pravilni in da zdaj obe skupini vladne načrte podpirata. Dejansko pa predstavniki vlade na tem srečanju niso podali nobene nove informacije, ki je ne bi že poznali, niti niso dali nobene nove zaveze vlade k racionalizaciji projekta in stroškov financiranja ter k boljšemu nadzoru. In vladni načrti niso dobili nikakršne naše podpore. Lahko da je kdo od udeležencev, ki do sedaj ni bil dobro informiran, zadovoljen, ker so si predstavniki vlade vzeli čas za 3-urno prijazno pojasnjevanje, vendar pa ta sestanek glede na do sedaj znano stanje stvari ni dal nobenega napredka.

Vendar bodimo korektni in konkretni glede tega, kaj se je včeraj na srečanju s predstaviki vlade – razen kurtoaznega pogovora – v resnici dogajalo. Kaj smo torej – razen vladnih splošnih pojasnil in poudarjanja strateškega pomena projekta (kar so pobrali iz mojih objav v zadnjih letih, s katerimi sem tedaj 2. tiru nenaklonjeno vlado prepričeval o nujnosti tega projekta) – slišali novega in česa nismo slišali:

• Z velikimi mukami je kolega po dveh urah in pol pogovora uspel od Metoda Dragonje (podjetje 2TDK) izvleči informacijo o vrednosti investicije (“manj kot 1 milijardo evrov, brez DDV“), ki smo jo sicer že mesece poznali (in sem jo jaz uporabljal v svojih izračunih; gre za vrednost 980 mio evrov po stalnih cenah).
• Meni pa ni uspelo izvleči pojasnila, zakaj je Madžarska potrebna v finančni konstrukciji, čeprav to nikjer v razpisnih pogojih tega blending razpisa ni zahtevano (ni zahtevana udeležba zasebnih investitorjev ali drugih držav, pač pa le podpora finančne institucije, torej EIB). Iz povedanega na srečanju pa je postalo jasno, da je to “javno-javno partnerstvo” z Madžarsko slovenska pogruntavščina, kar naj bi zdaj predstavniki naše vlade v Bruslju prodajali kot primer dobre prakse. Torej, v partnerstvo z Madžarsko naše vlade ni nihče silil in je ne sili, pač si je tak načrt omislila vlada sama.
• In še vedno ni jasno, zakaj je Madžarska v finančni konstrukciji. Na srečanju od predstavnikov vlade nismo uspeli izvleči pojasnila, po kakšnih pogojih naj bi Madžarska sofinancirala projekt. Slišali smo zgolj že večkrat ponovljene floskule, da Madžarska ne more vstopiti v lastništvo Luke. Potrdili so le, da teh pogojev še ne poznajo, ker se morajo o tem še pogajati. Drugače rečeno, povedali so, da si bodo od Orbana sposodili 200 mio evrov, ne da bi poznali pogoje tega posojila (kapitalske udeležbe).
• Potrdili pa so, da so (kot smo že dolgo vedeli) v investicijskem elaboratu “donos” na madžarski vložek (obresti na kredit) ovrednotili po 4.5% letno, zdaj pa naj bi bilo novo vladno pogajalsko izhodišče,  da mora biti obrestna enaka mera kot pri EIB kreditu. Vendar je to zgolj pogajalsko izhodišče. Ni jasno, zakaj bi Madžarska, ki se zadolžuje na finančnih trgih po 6% in več na 30 let, želela pristati na donos v višini zgolj 1%. kdo pri zdravi pameti bi kaj takšnega naredil? …razen seveda, če se v ozadju ne skriva še nek skriti vezani posel, za katerega ne vemo. In prav te informacije od vlade nikakor ne uspemo dobiti.
  
• Na moje vprašanje, ali ima vlada “plan B“, torej narejene izračune, kaj bi izločitev Madžarske iz finančne konstrukcije pomenila za javne finance, sem dobil odgovor, da takšnih izračunov niso delali. Naj dodam, da sta se od lanskega leta, ko je bila postavljena finančna konstrukcija projekta, gospodarska situacija in proračunska situacija bistveno izboljšali. Ključni proračunski dokument za EU, Program stabilnosti 2017 iz aprila letos (tabela 7), kaže, da se bo  letošnji primanjkljaj v proračunu zmanjšal za 0.8 odstotne točke bolj (na zgolj -0.8% BDP) kot je predvideval lanski program stabilnosti. V letih 2018 in 2019 se bo zmanjšal še za 1.4% odstotnih točk bolj, kot se je lani predvidevalo in že leta 2019 bo Slovenija imela presežek v proračunu. To pomeni, da se je fiskalni prostor bistveno izboljšal in da v primeru izpada Madžarske iz finančne konstrukcije vlada ne bi imela nobenih težav to nadomestiti z zadolžitvijo na finančnih trgih, saj bi s tem “izkristila” zgolj eno četrtino dodatnega fiskalnega prostora oziroma nepredvidenega izboljšanja stanja v javnih financah.
• Tudi pri najlažji točki – nadzor nad izvajanjem projekta (v obliki posebne neodvisne nadzorne komisije, ki jo predvideva naš predlog zakona in ki je vlada kljub našemu vztrajanju pri dopolnitvi njenega zakona ni želela vključiti), predesednik Cerar ni hotel dati nobenih zagotovil. Razen seveda, da bo v enem tednu, ko bomo (ponovno) poslali naš predlog “zadevo preučil”. Naj ponovim, da smo ta predlog vladi poslali že konec aprila (in sicer nov 44a. člen in 48. člen), vendar so ga predstavniki vlade “z gnusom” zavrnili. Problem po Cerarju naj bi bil v tem, ker bi to lahko pomenilo precedens in bi kasneje tudi drugi zahtevali podoben neodvisni nadzor. Sveta preproščina! Si predstavljate, da vrhunski ustavni pravnik, ki vodi vlado, ne želi demokratičnega nadzora nad javno porabo denarja?!
  

Tukaj smo se razšli, z mlahavim načelnim dogovorom, da se še morda kdaj sestanemo in pogovorimo.

Če sumiram dosednje pogovore (“usklajevanja”) s predstavniki vlade, lahko ugotovim, da so delno pristali le na 1.2 od skupaj 5 zahtev, ki smo jih na začetku “usklajevanj” predstavili. In sicer:

1. Znižanje vrednosti naložbe v sodelovanju z neodvisno stroko (vlada še vedno ne želi posredovati obljubljenih podatkov o projektantskih popisih za predor T1, na podlagi katerih bi naša tehnična inženirska skupina izračunala možne prihranke in kar bi kasneje aplicirali na ostale predore in odseke). Ocena uresničenega: 0
2. Sprememba načrta  iz 1-tirne v zasnovo za 2-tirno progo (izgradnja  treh največjih vzporednih servisnih predorov v polnem profilu). Vlada je na to pristala že na prvem sestanku. Ocena uresničenega: 1
3. Izločitev Madžarske iz finančne konstrukcije in njena nadomestitev z javno zadolžitvijo bodisi na tujih finančnih trgih bodisi doma z izdajo infrastrukturnih obveznic. Vlada se o tem eksplicitno noče pogajati. Ocena uresničenega: 0
   
4. Izločitev podjetja 2TDK kot investitorja (ukinitev ali priključitev Darsu ali SŽ Infrastrukturi). Tudi o tem se vlada eksplicitno noče pogajati. Ocena uresničenega: 0
5. Izboljšanje demokratičnega nadzora nad projektom (vključitev člena, da investicijski program in finančni načrt potrdi Državni zbor namesto vlade (naš 48. člen), izboljšanje neodvisnega nadzora nad projektom z ustanovitvijo posebne nadzorne komisije (naš 44a. člen)). Vlada je le vključila enega člana civilne družbe v projektno-tehnični svet, kar pa je posvetovalno telo ministra in ne nadzorni organ. In pogovarja se s Transparency international glede sklenitve t.i. “Integrity pacta”, kar smo ji predlagali konec aprila. Ocena uresničenega: 0.2

Včerajšnji pogovor z vladnimi predstavniki je pokazal, kot sem napisal pred dvema tednoma, da vladni predstavniki še vedno ne dojamejo, da se vlada temu referendumu še vedno lahko izogne, če le samoiniciativno spremeni najbolj problematična določila svojega zakona. Vendar je vladna taktika drugačna in je javno nasprotovanje njenim dejanjem ne ovira. Včeraj je predsednik vlade “znorel”, ko sem omenil, da vlada nima posluha za interese ljudi in lokalnih skupnosti (omenil sem primer lakirnice na zelenem polju Magna-Steyr, nesmotrno prodajo NLB za bagatelo in javno nasprotovanje vladnim načrtom glede gradnje in financiranja 2. tira. Povedal sem, da bi tukaj vlada morala prisluhniti ljudem in se jim približati z ustrezno spremenjenimi načrti. Vendar je Cerar s povišanim tonom povedal, da javna nasprotovanja delu vlade vedno obstajajo, da ga ne motijo in da mu je vseeno, tudi če bo samo še dva meseca predsednik vlade.

Prav. Če hoče predsednik vlade delovati proti jasno izraženi volji ljudstva, je to seveda njegova izbira in njegova odločitev. Moja izbira in moja odločitev ter seveda izbira in odločitev vseh državljank in državljanov pa je, da se škodljivemu vladnemu ravnanju uprem(o) z vsemi demokratičnimi sredstvi. To je naša pravica in dolžnost. V konkretnem primeru to pomeni, da prispevam svoj podpis k zahtevi po razpisu referenduma o vladnem zakonu o drugem tiru.

Ob tem pa želim poudariti naslednje:

1. pri odločitvi o podpisu referendumske pobude gre za moje osebno stališče in ne za stališče Sveta (glede tega se bo vsak član Sveta odločil po svoji vesti);
2. prispevanje mojega (naših) podpisov za razpis referenduma ne pomeni strinjanja z zahtevami Vilija Kovačiča in stranke SDS, prav tako ne strinjanja s projektnimi idejami dr. Duhovnika, pač pa gre zgolj za nasprotovanje vladnemu zakonu, ki je škodljiv, in
3. padec zakona na referendumu ne pomeni, da se 2. tir ne začne graditi, pač pa da se ga gradi brez skrivnostnega in nejasnega sodelovanja Madžarske in z Republiko Slovenijo kot investitorjem namesto podjetja 2TDK.  (kar je že javno povedal minister Gašperšič v Dnevniku). Padec vladnega zakona pomeni le to, da bo vlada prisiljena drugi tir graditi bolj transparentno in bolj racionalno, kot načrtuje sedaj.
   

Svoj podpis bom skupaj s poslancem Andrejem Čušem in še z nekaterimi kolegi oddal jutri dopoldne na upravni enoti v Ljubljani.