Če bi bila vlada pametnejša, bi bil referendum o drugem tiru nepotreben

Ta vlada je res nerodna, če se milo izrazim. Vse kolobocije in salta mortale pri projektu drugi tir Koper – Divača (od popolnega zavračanja potrebnosti drugega tira, zapravljanja denarja za študije, ki so to dokazovale, do miselnega preobrata, da je drugi tir nujno potreben, nato zapravljanja denarja za študije, ki so dokazovale, da je astronomsko visoka cena 1.4 milijarde evrov upravičena, do hkratnega (v isti sapi) “prek palca” znižanja vrednosti naložbe za 160 mio evrov), kažejo ne samo to, da v vladi nimajo nobenih jasnih prioritet, pač pa, da ključnim ljudem na tem področju ni čisto nič jasno.

Vendar je to šele tretjina zgodbe. Druga tretjina je financiranje projekta. V tem 3-letnem vladnem miselnem procesu neučenja na lastnih napakah je vlada najprej zapravila za dobrih 300 mio evrov nepovratnih evropskih sredstev za drugi tir, ker projekta ni “s polnim srcem” in formalno pravilno prijavila na razpis februarja 2015, nato je sprejela odločitev, da projekta ne bo financirala z javnimi sredstvi, s čimer se je “zaciklala” najprej v iskanju zasebnega partnerja, da bi na koncu pristala v rokah madžarskega Orbana z nespodobnimi zahtevami v zameno za posojilo.

Tretja tretjina zgodbe pa je formalna, zakonodajna zgodba, kjer je vlada (prek parlamentarne “izpostave”) najprej z nepoštenimi metodami izločila naš konkurenčni predlog zakona in nato na vrat na nos, po ekspresnem postopku in mimo vseh tehtnih pomislekov stroke, civilne družbe, nadzornih inštitucij in opozicije kot buldožer spravila zakon skozi parlament. …da bi na koncu pristala v referendumski zanki.

Toliko nesposobnosti in slabega menedžmenta težko najdete v praksi, še učbeniki menedžmenta ne najdejo podobnega “case studyja” slabe prakse vodenja projektov. Najhuje pri vsem tem pa je, da smo vladi zadnja tri leta vse to sproti govorili – javno in na osebnih srečanjih. Torej ni šlo zgolj za neznanje, ampak za načrtno ignoriranje strokovnih argumentov in dobrohotnih nasvetov.

Tudi glede referenduma smo v našem Svetu za civilni nadzor vlado vnaprej opozorili, kaj se ji bo zgodilo, če bo nadaljevala z oholo, nepremišljeno in buldožersko metodo. 29. aprila smo državnemu sekretarju Juretu Lebnu, predsedniku vlade Miru Cerarju in predsednikoma obeh ostalih koalicijskih strank (Židanu in Erjavcu) poslali elektronsko pošto z jasnim opozorilom, kaj se bo zgodilo in kako se lahko vlada temu izogne. Napisali smo, da naš Svet v zbiranju podpisov za referendum proti vladnemu zakonu o 2. tiru sicer ni želel sodelovati, ker se zavedamo potencialnih nevarnosti tega početja in da
se je začelo dogajati, kar smo napovedovali pred sprejemom zakona, in sicer, da se utegne nasprotovanje zakonu o 2. tiru sprevreči v upor proti vladi.

Napisali smo še, da je sam referendum lahko problematičen:

ker bo to (ob tem, da bodo ljudje de facto glasovali o zaupnici Cerarjevi vladi) pomenilo referendum PROTI 2. tiru. In to je lahko problem iz vidika zamika začetka gradnje. Eno leto po tem vlada ne sme vložiti zakona na to temo. Če pa pade vlada, pa lahko nova spet 3 leta razmišlja in preučuje zadeve, preden bo prišla na isto kot sedanja. To pa pomeni zamik začetka gradnje na 2020 ali 2021, ko bo obstoječi tir že zdavnaj zasičen, in da bodo Avstrijci pred nami dokončali svoj koridor (2025). Tovor se namreč začenja preusmerjati že prej, saj se pogodbe o zakupu kapacitet (v pristanišču in na vlakovnih linijah) sklepajo za nekaj let vnaprej. Če ne bo dovolj zagotovljenih zmogljivosti za transport prek Slovenije, bodo veliki logisti tovor začeli preusmerjati na Trst in Benetke.

Zato smo vladi predlagali pragmatizem in da naj:

razmisli o nekaterih amandmajih k svojemu zakonu, preden bo vladna koalicija zova potrjevala zakon v Državnem zboru. To pa predvsem pomeni:

  1. izločitev Madžarske iz finančne konstrukcije in njena nadomestitev z infrastrukturnimi obveznicami, ki se prodajo domačim subjektom,
  2. priključitev 2TDK Darsu ali SŽ Infrastruktura,
  3. obljuba znižanja vrednosti naložbe (v sodelovanju z neodvisno stroko),
  4. povečanje demokratičnega nadzora nad projektom, in sicer:
  • vključitev člena, da investicijski program in finančni načrt potrdi Državni zbor namesto vlade (naš 48. člen),
  • izboljšanje neodvisnega nadzora nad projektom (naš 44a. člen),
  • sklenitev t.i. “integrity pacta” s Transparency international in KPK, ki bi nadziral vse postopke glede zbiranja ponudb in oddaje del (to je postala standardna praksa v mnogih razvitih državah, da čim bolj izločijo možnost koruptivnih praks).

Zgodilo se ni nič. Razen seveda, da se je elektronsko sporočilo s to vsebino, ki sem ga poslal državnem sekretarju Lebnu, znašlo na spletu Janševe televizije in časniku Demokracija (o tem, kako je tja zašlo, zdaj sicer poteka preiskava). Predsednik vlade in ostala koalicijska predsednika strank nista reagirala, koalicijska večina je zakon še enkrat buldožersko in brez sprememb potrdila.

Zdaj smo v situaciji, ko se je zgoraj navedeno opozorilo res zgodilo in ko je začel populizem prevzemati vajeti v svoje roke. Nekateri ta referendum vidijo kot svoj življenjski projekt, drugi kot brezplačno predvolilno kampanjo. Pri tem pa je vlada tako bedasto nesposobna, da je v eni sapi zatrjevala, kako se bo s padcem zakona povzročila milijardna škoda, v drugi sapi pa je njen minister Gašperšič povedal, da bi padec zakona pomenil, da namesto fantomskega podjetja 2TDK investitor postane država in da bi se država prijavila na EU razpis ter pregrešno dragi madžarski kredit z nespodobnimi zahtevami zamenjala z lastnim (sicer cenejšim) zadolževanjem. Torej bi v primeru padca zakona naredila natanko to, kar zahteva naš Svet in kar zahtevajo pobudniki referenduma. Iz tega seveda logično sledi, da je treba podpreti referendumsko pobudo, saj je to najlažji način doseči to, česar vlada noče narediti po “razumni poti”.

Toda vladni predstavniki tega preprosto ne dojamejo. Zdi se, da vlada hazardira še naprej na vse ali nič in stavi, da 40,000 podpisov ne bo zbranih. Pri tem pa tvega, da se bo morebitni referendum o drugem tiru sprevrgel v referendum o zaupnici vladi (tako kot se je zgodilo leta 2011). Edino vprašanje pri tem je, ali gre za intelektualno nedoraslost, politični inflantilizem ali hazardiranje. Vse troje je, če gre za vlado, izjemno nevarno (poglejte si podobnost s Trumpom v ZDA).

Vladni predstavniki še vedno ne dojamejo, da se vlada temu referendumu še vedno lahko izogne, če le samoiniciativno spremeni najbolj problematična določila svojega zakona. In sicer:

  1. namesto 2TDK investitor postane Republika Slovenija ali pa se 2TDK prenese v okrilje DARS ali SŽ Infrastruktura;
  2. iz finančne konstrukcije se izločijo zaledne države, od katerih se pridobi zgolj pisma podpore (kar je več kot dovolj iz vidika razpisnih pogojev za dokazovanje regionalnega vpliva projekta), izpadla sredstva pa vlada zagotovi z izdajo infrastrukturnih obveznic, prodanih domačim subjektom;
  3. vlada se zaveže k znižanju vrednosti naložbe (v sodelovanju z neodvisno stroko);
  4. vlada spremeni člene, ki določajo nadzor nad izvedbo projekta, s čimer se izboljša transparentnost projekta ter demokratični in strokovni nadzor nad vsemi procesi.

Naš Svet vlado še vedno (javno) poziva, da se z modrejšim pristopom k vodenju tega projekta ter z zgornjimi spremembami zakona in zavezami izogne referendumu o drugem tiru in o svoji zaupnici. Pri tem smo vladi seveda pripravljeni strokovno pomagati.

Dejansko je tako malo treba, da se vzame veter iz jader referendumski pobudi. Če bi le ta vlada bila za spoznanje modrejša.

5 responses

  1. Mislim, da je ob taki ponavljajoči šlamastiki vladne ekipe potrebno, da se uveljavi priporočilo, ki sem ga zapisal v enem od predhodnih komentarjev na to temo:
    “Spodobilo bi se, da se diskreditirani vladni pogajalci umaknejo in prepustijo nadaljevanje projekta novi, sposobnejši ekipi, če je pa vlada ni v stanju sestaviti, jo lahko predlaga Svet, ki konec koncev lahko sam oblikuje ekipo, ki bi z mandatom vlade izpeljala investicijo.”

    Drago Babič

  2. Za izgradnjo 2.tira ne rabimo zakona! Kam bi pa prišli, če bi za vsako potko od par kilometrov in za vsako fabriko sprejemali zakon?

    Da pa si vlada sama nastavi zanko in potem še prostovoljno stopi vanjo? Pa ne moreš verjet!

  3. Po mojem mnenju mora biti v ozadju nekaj “kriminalnega”. Stranka SMC enostavno nima podpore in večina “glavnih” v tej stranki se je očitno sprijaznila, da bodo na naslednjih volitvah pogoreli. Tu pri 2. tiru pa so si očitno zagotovili nek ilegalen vir prihodka. Ne poslušajo stroke, gluhi so za kakršnekoli predloge/pripombe… Niti se ne trudijo svojega zakona braniti v javnosti. Samo nekaj v smislu: “Drugače ne gre…”! Najboljši komentar od vseh je bil tisti od Počivalška v Mladini: (približno v tem smislu) “Zakaj gradimo na najdražji način? Preprosto, ker nimamo denarja!” Se pravi je posredno priznal, da je njihov način NAJDRAŽJI! Glede stavka “ker nimamo denarja” pa je tako: Preprosto ne drži! 1. lahko financirajo preko DARS-a, 2. pa so proračunska gibanja ugodnejša kot so kazale napovedi. Če bi 2. tir neto stal cca. 600 milijonov bi morali v 3. letih (govorim na pamet, ker ne vem koliko časa naj bi se gradil tir) primakniti vsako leto 200 milijonov (oz. več, ampak bi se toliko povečali prihodki zaradi DDV-ja)! V času nizkih obrestnih mer, dobre rasti (3,6%), nizkega primanjkljaja, zmanjševanja dolga v BDP je preprosto nemogoče, da bi zaradi financiranja 2. tira recimo “ponoreli finančni trgi”! Najbolj žalostno pa je to tlačenje Madžarske zraven za tistih 200 milijonov posojila… Poslovni model LK očitno zagotavlja dobro rast in ni razloga, da bi postali odvisni od volje neke druge države.

    Ampak trenutna situacija je nevarna: Ne pozabimo, da se kadri SMC-ja ne bodo odrekli zadnje možnosti, da si tudi po porazu na volitvah zagotovijo nek prihodek… ZA to so pripravljeni žrtvovati tudi geostrateške interese države. Je pa vse skupaj žalostno: Če bi vlada v zadnjem letu izpeljala zdravstveno reformo in ustrezno začela projekt 2. tir, bi ob dobri rasti zaposlenosti in rasti BDP lahko rekli, da je oddelala nek soliden mandat in na ta način pokončno nastopila v soočenjih pred naslednjimi volitvami. Tako pa bomo lahko to vlado krivili za še eno morebitno katastrofo: Ponovni prihod Janše, in njegovih “strokovnjakov” na čelo države. Ampak tokrat v radikalizirani različici (za tiste, ki imate dober želodec se splača prebrat kako kolumno B. Brščiča)!

    LPPT

  4. Ali je lahko katera koli vlada, izvoljena v volilnem sistemu, kot ga imamo, modrejša? Ni bistven Cerar, ali kak nov obraz. V vsakem primeru je potrebna sprememba volilnega sistema, sicer se bo zgodba ponavljala.

%d bloggers like this: