Ups, britanski laburisti so ven potegnili Marxa, in The Economist se z njimi strinja

Brez heca, finančni minister v senci John McDonnell in vodja laburistov Jeremy Corbyn sta povedala, da se je mogoče veliko naučiti iz Marxovega Kapitala in da je bil Marx velik ekonomist. Oboje drži. Prvič, Marxova kritika divjega kapitalizma zgodnjega 19. stoletja se zdi, da se danes ponavlja tako v obliki rentnega sloja, pavperizacije spodnje polovice prebivalstva po dohodkih, povečane koncentracije gospodarstva in povečane moči finančnega kapitala. In drugič, Marx je bil za tiste čase res dober ekonomist. No, ni jih bilo veliko in med njimi je bil Marx blizu vrha.

Vendar je problem z Marxom nekje drugje: njegova analiza in kritika divjega, nereguliranega kapitalističnega sistema je bila dobra, problem so njegovi recepti. Delavska revolucija je bila pač nateg spretnih političnih manipulantov. Dober odgovor na Marxovo kritiko je dejansko ameriški New Deal v 1930-ih in evropska socialdemokracija po 2. svetovni vojni. Torej večja regulacija gospodarstva, več javnega zagotavljanja ključnih osnovnih dobrin (šolstvo, zdravstvo), višji davki in močna socialna država. Nato pa so desetletja dobrega življenja izbrisali ta zgodovinski spomin in nereguliran kapital se je spet povampiril. Torej, tudi danes je odgovor v isti smeri (kapitalu nadati uzde in zagotoviti močno socialno državo) in ne v delavski revoluciji.

Spodnji zapis o tem je iz The Economista. In The Economist se (kolektivno, kot običajno) strinja, da je Marx imel prav glede kritike kapitalističnega sistema in podobnosti s sedanjim časom… Kam smo to prišli?

Yet Mr McDonnell is right: there is an enormous amount to learn from Marx. Indeed, much of what Marx said seems to become more relevant by the day. The essence of his argument is that the capitalist class consists not of wealth creators but of rent seekers—people who are skilled at expropriating other people’s work and presenting it as their own. Marx was blind to the importance of entrepreneurs in creating something from nothing. He ignored the role of managers in improving productivity. But a glance at British business confirms that there is a lot of rent seeking going on. In 1980 the bosses of the 100 biggest listed firms earned 25 times more than a typical employee. In 2016 they earned 130 times more. Their swollen salaries come with fat pensions, private health-care and golden hellos and goodbyes.

The justification for this bonanza is that you get what you pay for: companies claim they hire chief executives on the open market and pay them according to their performance. But the evidence is brutal. Most CEOs are company men, who work their way up through the ranks, rather than free agents. In 2000-08 the FTSE all-share index fell by 30% but the pay for the bosses running those firms rose 80%. J.K. Galbraith once said that “the salary of the chief executive officer of the large corporation is not market reward for achievement. It is frequently in the nature of a warm personal gesture by the individual to himself.” Corporate Britain is more subtle: CEOs sit on each other’s boards and engage in an elaborate exchange of such gestures.

Marx predicted that capitalism would become more concentrated as it advanced. The number of listed companies has declined at a time when profits are close to their highest levels ever. Concentration is particularly pronounced in the most advanced sectors of the economy. Google controls 85% of Britain’s search-engine traffic. Marx was also right that capitalism would be increasingly dominated by finance, which would become increasingly reckless and crisis-prone.

What about his most famous prediction—that capitalism inevitably produces immiseration for the poor even as it produces super-profits for the rich? “Immiseration” is too strong a word to describe the condition of the poor in a country with a welfare state and a minimum wage. Yet many trends are worrying. Average wages are still below their level before the financial crisis in 2008 and are not expected to exceed it for several years. The rise of the Uber economy threatens to turn millions of people into casual workers who eat only what they can kill.

Vir: The Economist

3 responses

  1. Marx je bil nedvomno eden največjih družboslovcev in ekonomistov preteklega časa, močan predvsem v analizi kapitalističnega sistema in v predvidevanjih, da bo brez korenitih sprememb kapitalizem slabo končal. Vendar je kot recept za izhod iz krize kapitalizma predlagal napačne radikalne rešitve, ki niso v skladu s človeško naravo – ukinitev privatne lastnine proizvodnih sredstev in diktaturo proletariata, kar se je slabo končalo.
    Dejstvo, da ga vlečejo iz naftalina novinarji The Economista, nekdaj trdnjave neoliberalcev, je očitni znak, da je veliki kapital, vsaj v razvitem zahodnem svetu Evrope in S. Amerike, po očitnem uporu ljudstva, zaenkrat izraženega v kaotičnem nasprotovanju obstoječim razmeram preko podpore raznim Trumpom, Le Penovi, brexitom in drugim eksotičnim kreaturam in gibanjem, zajela panika.
    Tako dolgo so ponavljali floskule neoliberalizma o “strukturnih reformah”, globalizaciji kot motorjem svetovnega napredka”, “vitki državi” in liberalizaciji vsega mogočega in ob tem, da nikakor nočejo iz rok spustiti privilegije, ki so si jih pridobili v zadnjih desetletjih, da so se zapeljali v slepo ulico, iz katere očitno ne vidijo izhoda, če kličejo celo Marxa na pomoč. Sveta preproščina! In ob tem, ko so znani in preizkušeni recepti na razpolago.
    Podobno kot naša vlada z drugim tirom, ki se boji, da se ji bo zaradi zakona zgodilo ljudstvo, pa še vedno trmoglavi s svojimi odpisanimi rešitvami, dokler ne bo predčasno končala zaničevana na smetišču zgodovine. Vendar za Slovenijo še lahko rečemo, da se bo to dogodilo na več ali manj miren, demokratičen način, za kapitalizem kot celoto nisem prepričan, da bo šlo zlahka. Zgodovinske izkušnje kažejo, da okoreli kapitalisti ne bodo spustili denar in oblast iz rok brez vojn in revolucij. Upajmo, da jih je zgodovina naučila vsaj to, da v takih dogodkih ravno kapital izgubi največ in bodo dopustili, da del moči in oblasti prevzamejo od denarja nepokvarjeni demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, ki bodo dali kapitalizmu bolj človeški obraz.

    Drago Babič

  2. Narobe svet!

    The Economist brani Marx-a, Kitajska brani globalizacijo pred Ameriko, prispevek Jožeta Mencigerja se pojavi na blogu JP Damjana,…kam smo prišli? Kaj se dogaja?

  3. “Marx was blind to the importance of entrepreneurs in creating something from nothing”

    Jaz mislim, da so veliko bolj slepi že kar po otroško zaslepljeni malikovalci Podjetništva. Dejansko verjamejo v creatio ex nihlio. Nič ni iz nič, ustvarjanje nastaja iz dela, v glavnem iz dela delavskega razreda, kar je Marx še kako dobro vedel.

    Tudi jaz bi rad verjel v neko novo social demokracijo in novi New Deal, ampak v današnji epohi se soočamo z nekimi popolnoma novimi problemi kot v 1930-tih letih. In to je s tem, da je globalni kapitalizem, malce bolj specifično pa fosilni kapital, s svojo logiko neskončne rasti, ta svet že pripeljal na stopinjo toplejšo raven kot pred industrijsko revolucijo. Če bi bili današnji problemi “zgolj” socialne in ekonomske narave, bi se lahko nekako omejili na pretekle rešitve, ampak vse bolj so tu tudi okoljski problemi, ki se dotikajo temeljev vsega, tudi človeškega življenja na Zemlji.

    V grobem so tri poti naprej. 1. še naprej delamo isto in smo priča vse hujšim katastrofam, ki si jih danes še predstavljati ne moremo. 2. delavska, da ne rečem že kar človeška revolucija proti globalnemu kapitalizmu, ki bo preprečila najhujše uničenje, 3. Izumitev in uporaba že kar znanstvenofantatičnih tehnologij, ki nas bodo pripeljale na t.i. Tip 1 nivo planetarne civilizacije, ki zna upravljati s svojim planetom, vključno s podnebjem: https://www.youtube.com/watch?v=7NPC47qMJVg

    Zdaj naj se pa vsakdo zamisli, kaj je bolj mogoče in smiselno. Nekaj je gotovo: naprej tako kot je gotovo ne bo šlo bo vse bolj katastrofalno.

%d bloggers like this: