Kako je konzervativna ideologija ubila vero v tržno gospodarstvo

Martin Wolf, glavni ekonomski komentator v Financial Timesu, je spet napisal čudovit komentar, h kateremu je težko kaj dodati. V zadnjih štirih desetletjih so v zahodnem svetu naredili enako napako kot nekaj desetletij prej v Vzhodni Evropi: dovolili so, da dogmatska ideologija nadvlada upravljanju gospodarstva in države. Komunistična ideologija je izganjala zasebno pobudo in podjetništvo, konzervativna ideologija pa skrb za razvoj, socialno državo, zagotavljanje osnovnih javnih dobrin in infrastrukture. In obe sta klavrno propadli, socializem na drastičen način s padcem berlinskega zidu, konzervativni prostotržni model pa nam razpada in gnije pred očmi. Ljudje so zaradi enormne in masovne dogmatske ideološke zlorabe izgubili vero v koristnost prostega tržnega gospodarstva.

In težko je najti lepši opis fiaska konzervativne ideologije in potrebe po spremembi paradigme, kot v predvolilnem manifestu britanske voditeljice konzervativcev Therese May:

We must reject the ideological templates provided by the socialist left and the libertarian right and instead embrace the mainstream view that recognises the good that government can do. …

We do not believe in untrammelled free markets. We reject the cult of selfish individualism. We abhor social division, injustice, unfairness and inequality. We see rigid dogma and ideology not just as needless but dangerous.”

Kakšne so rešitve? Jasno, v izgonu ideologije iz upravljanja države in gospodarstva ter v pragmatičnem, eklektičnem, uravnoteženem kombiniranju najboljših lastnosti iz obeh svetov. Še vedno uspešni Skandinavski razvojni model, pa čeprav ni idealen, nam kaže, da je možna koeksistenca med razvito socialno državo, visokimi davki in močno redistribucijo na eni ter inovativnim podjetniškim sektorjem, ki se specializira v visoko tehnoloških proizvodih. Kaže, da je možna koeksistenca med družbeno kohezijo in podjetniško inovativnostjo.

Vsaka država bo morala najti svoj optimalni miks obeh svetov v skladu s svojo specifiko. Zaenkrat je jasno le to, da je (tudi) konzervativna ideologija požrla svojo lastno substanco in da gnije v populistični parodiji same sebe ter da je treba trgom pristriči peruti in jih usmerjati in nadzorovati.

What explains these journeys to different destinations? Confidence in the benefits of free markets, free trade and free movement of people has been lost in both countries. Conservative thinking has become more tribal, less global. The devastation caused by the financial crisis of 2007-09 is one explanation. Hostility to immigration is another. Without the latter, Hillary Clinton would probably be president of the US and David Cameron would be prime minister of the UK. The traditions have returned to different roots: the hierarchical paternalism of English conservatism; the Jacksonian populism of the US.

Not only are the US and the UK in different ideological places, but no large country promotes the optimistic and outward-looking faith in free markets of the Reagan and Thatcher era. The closest to being such advocates today are Angela Merkel’s Germany and Xi Jinping’s China. The US and UK have moved into a period marked by suspicion of foreigners and doubts about free markets, particularly if foreigners are involved in any way. It seems highly likely that this shift will last beyond the personalities now involved. The result is likely to be a different ideological centre of gravity for policy, at least in the west.

It is time for re-thinking along many dimensions. Part of it must be about the role and limits of markets. Part of it must be about managing immigration in ways that allow (almost) everybody to feel they benefit. A part must be about managing the complex interplay between global markets and national democratic politics. But perhaps the most important part of all will be about rethinking the role of states, acting individually and together. It is a legitimate criticism of the Reagan and Thatcher revolutions that they underestimated the enduring functions of states as insurers, as protectors, as funders of education and health, as providers of infrastructure, as suppliers of public goods, as managers of externalities, as regulators of monopolies, as stabilisers of economies, as redistributors of incomes and not least as the focus of political loyalties.

Vir: Martin Wolf, Financial Times

5 responses

  1. Ena najboljših, najbolj koristnih objav na tem blog,……ever!

    Točno za to se gre! Za kaj pa sploh imamo gospodarstvo? Kaj je njegov cilj?
    Da vzdržuje življenje in ustvarja blaginjo. Ne za neko ideologijo, za blaginjo ljudi.

    Spomnim se lekcije o multikulturnosti v sklopu kursa o mednarodnem poslovanju med mojim MBA študijem. Kanadska profesorica je govorila o značilnostih malih uspešnih narodov. Uspešni so, ker so odprti v svet, ker se učijo, prevzemajo ideje brez kompleksov, ker niso obremenjeni z ideologijo kot veliki narodi. Kaj je Slovencem treba te ideološke zadrtosti? Zakaj nas dobesedno uničuje in razkraja od 19.stoletja naprej? Ali ne bi mogli v naš politični vsakdan uvesti nekoliko več strpnosti, odprtosti drug do drugega, čiste pragmatičnosti…..?

    Gre pa tukaj še za eno zadevo, ki jo Martin Wolf ni omenil. Ne gre v bistvu za boj ideologij. Boj ideologij je samo pojavna oblika boja interesov in razmerja moči. Zakaj je dominiral vugaren neoliberalizem? Zato ker je bilo to v interesu njegovih nosilcev, mednarodnega finančnega kapitala, ki je užival desetletja nesporne svetovne dominacije. In zakaj se sedaj stvar obrača? Zaradi istega razloga zaradi katerega v naravi propadajo najbolj smrtonosni paraziti. Zato ker prehitro ubijejo gostitelja. Točno to se dogaja svetovnemu finančnemu kapitalu. Prezadolženost zahodnih držav, njihove ekonomije in populacije grozi, da bo ubila tudi finančni kapital.

    Kar se pa države tiče. Država je praktično edino učinkovito sredstvo, ki jo ima mali človek v relaciji do velikega mednarodnega finančnega kapitala. Brez nje, države namreč, ga bodo oropali slekli do golega. Ravno zato je nacionalna država tarča neoliberalizma in njegovih pojavnih oblik. Ena od njih so regionalne meddržavne organizacije kot je EU. Samo bojim se, da bo reakcija na sedanjo krizo kapitalizma nov val fašizma v katerega se lahko prelevi sedanji odpor narodov do uničenja njihovih nacionalnih držav.

    Pa, da je Theresa May to rekla,…?!?? Konservativka? Pa kaj za boga sploh dela levica? Kaj ji sploh še ostane? Če je to sploh še levica?

  2. Se pridružujem mnenju Martina, Jožeta in Marka, da je res že čas, da ponovno opredelimo smisel gospodarstva in politike, to je, da sta namenjena blaginji ljudi v najširšem smislu besede in ne oblastvenem nadzoru plutokratske elite nad večino. Da to spoznavajo v dovčerajšnjih trdnjavah plutokratov, kot sta časopisa The Economist in Financial Times (kaj pa pravi Spiegel?) je znak, da so vsaj nekateri intelektualci iz te elite spoznali, da bodo s privijanjem vijaka kapitala parazitsko uničili svojo bazo, kar bo na daljši rok najbolj škodovalo ravno njim. In strinjam se, da so demokratične države in njihove institucije glavni branik nemočnih množic pred kapitalom.
    Vendar je še prezgodaj za optimizem. Saj je kapitalu ravno to povedal pred 170 leti Marx, pa ga niso poslušali. Kaj se je zaradi tega vse dogajalo v naslednjih sto letih, vemo – revolucije, vojne, mnogo trpljenja in uničenja. Upajmo, da jih bo kmalu končno srečala pamet, vendar je realnost na žalost še vedno taka, da kapital še naprej neusmiljeno stiska za vrat široke ljudske množice in njihove demokratične inštitucije.
    Pa da ne bom preveč teoretiziral, poglejmo praktične primere te bitke med kapitalom in državljani, organiziranimi v demokratičnih inštitucijah.
    Najprej EU – prodor vulgarnega neoliberalizma v inštitucije EU smo bili najbolj priča pri bitki za Evro – kapital ga je po finančni krizi grobo izkoristil za utrjevanje svoje moči in za nadzor nad demokracijami, tako da je že grozilo, da bo to razneslo EU. Primer Grčije je indikativen. Pomeni grožnjo kapitala vsem drugim, češ, vidite kaj se vam bo zgodilo, če ne boste poslušali.
    Naslednji primer je Slovenija in naša nesrečna bančna sanacija. Funkcionarji EK, ki niso nič drugega kot agenti kapitala, so nam vsilili tak način sanacije bank, da smo v njih vložili 2 mrd preveč svojega denarja, kar nam bodo pobrali skozi prisiljeno prodajo bank in premoženja, prenesenega na DUTB. Pri NKBM so nam že pobrali okrog 650 mio, pri NLB, ki je tik pred prodajo, pa še verjetno 1 Mrd, kolikšna je škoda pri prodaji terjatev DUTB še ni znano, iz posameznih primerov pa izgleda, da bo šla v stotine milijonov. In to se dogaja vsem nam pred očmi, brez da bi vso to kompradorsko bando enostavno nagnali iz države in uredili stvari sami po zdravi pameti.
    Naslednji, tokrat iz pretežno domačih logov, tipičen primer kapitalskega udara na državljane-davkoplačevalce je naš nesrečni drugi tir. Najmanj pol milijarde je skritih v projektu, ki si jih želi polastiti Slovensko/Madžarska naveza politike in kapitala, stranke SMC in Orbana, naknadno pa olastniniti še Luko Koper. In naši ljudje so pričeli to razumeti in bodo šli na referendum, kjer bodo glasovali proti tej tatinski vladi.
    Žalostno ob tem je dejstvo, da kar je ljudstvo (ob pomoči našega Sveta) razumelo, tega niso dojeli levičarji – ZL, pa tudi SD in DESUS, Tako je zastavonoša upora Slovencev proti izkoriščevalskemu kapitalu desničarski pol z Janšo na čelu in RKC v ozadju.
    Narobe svet, bi rekel Marko – desničarji propagirajo Marxa, Janša se bori proti tujemu kapitalu in Damijan se družno z Mencingerjem bori za isti cilj!!!

  3. Prispevki Martina Wolfa so večinoma izredno dragoceni (za razliko od novinarjev našega finančnega časopisa). Predvsem se mi zdi vredno poudariti, da se v zadnjem času kažejo pomanjkljivosti liberalistične miselnosti, ki je dominirala od padca komunizma naprej. Ne gre samo za ekonomijo. Poglejte si denimo mednarodne odnose. Odkar je Fukuyama napovedal “konec zgodovine”, večina političnih strank, državnikov itd. mednarodno politiko vodi na podlagi te teze, ki pa se je empirično gledano, izkazala za napačno. Tudi EU je utemeljena (maastrichtska pogodba, 1993) na tej tezi. Nacionalne države naj bi bile preteklost! NGO, mednarodne organizacije, supranacionalna telesa pa prihodnost. Še dlje je šel Tony Blair, ki je leta 2009 izrekel: “Na koncu bodo svetovno gospodarstvo vlekla naprej podjetja, in ne država.”
    Poglejte si za primerjavo napovedi Kennetha Waltza, vodilnega realističnega (ne-liberalnega) proučevalca mednarodnih odnosov: Njegovo mnenje je bilo, da je EU tako dobro shajala do leta 1990, ker je bila med državami ustrezno prerazporejena moč. Združitev Nemčije je razumel, kot dejavnik destabilizacije, saj bo en subjekt tako močan, da bo lahko močno dominiral v EU. Neenakovredno prerazporejena moč pa vodi do napetosti/sporov… Za liberalce je bila združitev samo pot k vse-svetovnemu redu liberalnega kapitalizma (ki je univerzalno dober za vse in ga bodo zato kmalu tudi prevzeli vsi). In kaj se je zgodilo: Nemčija danes s pomočjo evra dejansko uvaja dominacijo (četudi nebi bilo odveč pripomniti, da so za evro najbolj krivi Francozi, saj so ob pomanjkanju ekonomskega znanja mislili, da z uveljavljanjem evra sebi delajo dobro…).
    (NEO)LIBERALNA POLITIČNA MISEL je bila po mojem mnenju SREDSTVO MANIPULACIJE. Trdne nacionalne države so to “teorijo” vsiljevale drugim (Afriki, J Ameriki, Vzhodni Evropi, Aziji…) in s tem pridobivale neposredne materialne koristi. Kot je pokazal ugledni razvojni ekonomist D. Rodrik so jo bolje odnesle tiste države, ki so prehod v kapitalizem nadzorovale, kot tiste, ki so se odprle na polno in brez nadzora. Tudi Južnokorejski ekonomist Ha Joon Chang dokumentira kako so razvite države uporabljale protekcionistične politike za začetni razvoj, kasneje pa so vsiljevale drugim “popolnoma prosti trg”.
    Zgoraj sem že prešel iz mednarodnih odnosov k ekonomiji. Osebno menim, da danes ne moremo več govoriti o tem, da je neo-liberlana ekonomija najboljša, le da se na poti srečamo z majhnimi šoki. Tokrat so tudi empirični dokazi proti tej trditvi (pre)močno, četudi danes mnogo ekonomistov še vedno vztraja na teh stališčih, ker je preprosto simpatična razlaga, da lahko vse razložiš z matematičnimi modeli.
    Odgovoril bi še Marku Golobu na vprašanje kaj dela levica. Levica avtomatsko zavrne vsak predlog, ki je “proti-internacionalen”! Žal pa nas zgodovina uči, da je prav MOČNA nacionalna država tista, ki je sposobna regulirati trge, zagotoviti socialno državo in tudi NAPREDEK (ja! Nadpovprečni napredek je vedno povezan z nadpovprečnim delovanjem države, ne umikanjem le te…). Levica dela zgodovinsko napako, ker ne želi izkoristiti tega “instituta nacionalne države” za NAPREDEK, SOCIALO, RAZVOJ, REGULACIJO itd. Nekaj časa nazaj je Dr. Damijan napisal, da je bila analiza Marxa pravilna, rešitve pa napačne. DRŽI! Ampak kaj to pomeni: Pomeni, da je Marx predlagal internacionalne rešitve, v praksi pa so kapitalizem izboljšale nacionalne politike. In ta red se je pričel rušiti z usihanjem moči nacionalnih držav (1980…). Ko levičarji predlagajo internacionalizem, se ne čudite, da njihove programe financirajo razni milijarderji, saj s tem peljejo JEZNE ljudi žejne preko vode. Tisti, katere moti neregulirani kapitalizem, bodo glasovali za vzroke nereguliranega kapitalizma (manjša moč nacionalnih držav).

    SKRATKA: Rešitev je v večji moči nacionalnih držav (monetarna suverenost, ustrezna regulacija, razvojne politike – te so sploh trn v peti neo-liberalcev…). Le to pa lahko ljudem da boljši standard in jih posledično odvrne od skrajnežev. Če pa bomo zavzemanje za VEČ nacionalne države avtomatsko razumeli kot skrajnost, potem se nam ne piše dobro.

    In ni čudno, da levo volilno telo voli “NOVO DESNICO”, saj je ta edina, ki vsaj v osnovi ponuja del tistega, kar je regulirani/socialni kapitalizem po 2. svetovni vojni ustvarilo.

    LPPT

  4. Patrik,
    Kapo dol, bravo!

    Še je upanje za ideološko neobremenjeno intelektualno silo, tlečo v našem podmladku.

    • Ampak kapital je v zadnjih 30 letih postal tako močan, da hudo dvomim, da ga sploh lahko še kdo regulira in omejuje in očitno ga niti noče.

      Potem pa pridejo na sceno populisti/nacionalisti in rečejo: naj najprej povemo česa ne bomo naredili- ne bomo izvajali materialne redistribucije. Kaj pa bomo izvajali: politično redistribucijo.

      Po domače: še naprej boste revni, prekerni, bedni in nemočni kot ste, samo da bo zdaj okrog vas bodeča žica proti “groznim tujcem”. To je politična redistribucija, namesto materialne. Ljudje pa navdušeni. Tako za okus kako močan je danes kapital in kako se prav nihče noče zares bosti z njegovimi zastopniki.

%d bloggers like this: