Weekend reading

Če bi bila vlada pametnejša, bi bil referendum o drugem tiru nepotreben

Ta vlada je res nerodna, če se milo izrazim. Vse kolobocije in salta mortale pri projektu drugi tir Koper – Divača (od popolnega zavračanja potrebnosti drugega tira, zapravljanja denarja za študije, ki so to dokazovale, do miselnega preobrata, da je drugi tir nujno potreben, nato zapravljanja denarja za študije, ki so dokazovale, da je astronomsko visoka cena 1.4 milijarde evrov upravičena, do hkratnega (v isti sapi) “prek palca” znižanja vrednosti naložbe za 160 mio evrov), kažejo ne samo to, da v vladi nimajo nobenih jasnih prioritet, pač pa, da ključnim ljudem na tem področju ni čisto nič jasno.

Vendar je to šele tretjina zgodbe. Druga tretjina je financiranje projekta. V tem 3-letnem vladnem miselnem procesu neučenja na lastnih napakah je vlada najprej zapravila za dobrih 300 mio evrov nepovratnih evropskih sredstev za drugi tir, ker projekta ni “s polnim srcem” in formalno pravilno prijavila na razpis februarja 2015, nato je sprejela odločitev, da projekta ne bo financirala z javnimi sredstvi, s čimer se je “zaciklala” najprej v iskanju zasebnega partnerja, da bi na koncu pristala v rokah madžarskega Orbana z nespodobnimi zahtevami v zameno za posojilo.

Tretja tretjina zgodbe pa je formalna, zakonodajna zgodba, kjer je vlada (prek parlamentarne “izpostave”) najprej z nepoštenimi metodami izločila naš konkurenčni predlog zakona in nato na vrat na nos, po ekspresnem postopku in mimo vseh tehtnih pomislekov stroke, civilne družbe, nadzornih inštitucij in opozicije kot buldožer spravila zakon skozi parlament. …da bi na koncu pristala v referendumski zanki.

Toliko nesposobnosti in slabega menedžmenta težko najdete v praksi, še učbeniki menedžmenta ne najdejo podobnega “case studyja” slabe prakse vodenja projektov. Najhuje pri vsem tem pa je, da smo vladi zadnja tri leta vse to sproti govorili – javno in na osebnih srečanjih. Torej ni šlo zgolj za neznanje, ampak za načrtno ignoriranje strokovnih argumentov in dobrohotnih nasvetov.

Nadaljujte z branjem

Ups, britanski laburisti so ven potegnili Marxa, in The Economist se z njimi strinja

Brez heca, finančni minister v senci John McDonnell in vodja laburistov Jeremy Corbyn sta povedala, da se je mogoče veliko naučiti iz Marxovega Kapitala in da je bil Marx velik ekonomist. Oboje drži. Prvič, Marxova kritika divjega kapitalizma zgodnjega 19. stoletja se zdi, da se danes ponavlja tako v obliki rentnega sloja, pavperizacije spodnje polovice prebivalstva po dohodkih, povečane koncentracije gospodarstva in povečane moči finančnega kapitala. In drugič, Marx je bil za tiste čase res dober ekonomist. No, ni jih bilo veliko in med njimi je bil Marx blizu vrha.

Vendar je problem z Marxom nekje drugje: njegova analiza in kritika divjega, nereguliranega kapitalističnega sistema je bila dobra, problem so njegovi recepti. Delavska revolucija je bila pač nateg spretnih političnih manipulantov. Dober odgovor na Marxovo kritiko je dejansko ameriški New Deal v 1930-ih in evropska socialdemokracija po 2. svetovni vojni. Torej večja regulacija gospodarstva, več javnega zagotavljanja ključnih osnovnih dobrin (šolstvo, zdravstvo), višji davki in močna socialna država. Nato pa so desetletja dobrega življenja izbrisali ta zgodovinski spomin in nereguliran kapital se je spet povampiril. Torej, tudi danes je odgovor v isti smeri (kapitalu nadati uzde in zagotoviti močno socialno državo) in ne v delavski revoluciji.

Spodnji zapis o tem je iz The Economista. In The Economist se (kolektivno, kot običajno) strinja, da je Marx imel prav glede kritike kapitalističnega sistema in podobnosti s sedanjim časom… Kam smo to prišli?

Yet Mr McDonnell is right: there is an enormous amount to learn from Marx. Indeed, much of what Marx said seems to become more relevant by the day. The essence of his argument is that the capitalist class consists not of wealth creators but of rent seekers—people who are skilled at expropriating other people’s work and presenting it as their own. Marx was blind to the importance of entrepreneurs in creating something from nothing. He ignored the role of managers in improving productivity. But a glance at British business confirms that there is a lot of rent seeking going on. In 1980 the bosses of the 100 biggest listed firms earned 25 times more than a typical employee. In 2016 they earned 130 times more. Their swollen salaries come with fat pensions, private health-care and golden hellos and goodbyes.

The justification for this bonanza is that you get what you pay for: companies claim they hire chief executives on the open market and pay them according to their performance. But the evidence is brutal. Most CEOs are company men, who work their way up through the ranks, rather than free agents. In 2000-08 the FTSE all-share index fell by 30% but the pay for the bosses running those firms rose 80%. J.K. Galbraith once said that “the salary of the chief executive officer of the large corporation is not market reward for achievement. It is frequently in the nature of a warm personal gesture by the individual to himself.” Corporate Britain is more subtle: CEOs sit on each other’s boards and engage in an elaborate exchange of such gestures.

Marx predicted that capitalism would become more concentrated as it advanced. The number of listed companies has declined at a time when profits are close to their highest levels ever. Concentration is particularly pronounced in the most advanced sectors of the economy. Google controls 85% of Britain’s search-engine traffic. Marx was also right that capitalism would be increasingly dominated by finance, which would become increasingly reckless and crisis-prone.

What about his most famous prediction—that capitalism inevitably produces immiseration for the poor even as it produces super-profits for the rich? “Immiseration” is too strong a word to describe the condition of the poor in a country with a welfare state and a minimum wage. Yet many trends are worrying. Average wages are still below their level before the financial crisis in 2008 and are not expected to exceed it for several years. The rise of the Uber economy threatens to turn millions of people into casual workers who eat only what they can kill.

Vir: The Economist

Je življenje res postalo bolj volatilno? Statistika tega ne potrjuje

Tim Harford je pred mesecem objavil (spet) izvrstno kolumno o percipirani večji volatilnosti. Denimo jaz vsako leto začnem predavanje pri Globalization and International Trade z naslednjim videom “Shift happens”, kjer študente opozorim na to volatilnost iz vidika tehnološkega razvoja in globalne konkurence, da 10 najbolj povpraševanih služb lani še desetletje pred tem ni obstajalo in da danes vzgajamo študente za dela (službe), ki še ne obstajajo in za katere je šele treba razviti nove tehnologije.

(Op.: obstaja novejša verzija, vendar je meni ta najbolj všeč zaradi glasbene podlage Coldplayev)

Nadaljujte z branjem

Evropski New Deal – Komentar programa Varoufakisovega DiEM25

Prejšnji teden sem bil zaprošen s strani slovenskega odbora Varoufakisovega gibanja DiEM25 za komentar programa Evropski New Deal. Spodaj je prezentacija (ki je v bistvu povzetek ključnih točk programa z nekaj mojimi komentarji, več sem jih povedal v živo). Ultra kratek komentar programa bi bil naslednji:

  • Dober in zanimiv program, komplementaren programom sodobnih političnih strank in z nekaj odličnimi predlogi,
  • Vendar pa politično zelo naiven:
    • Kako je mogoče demokratizirati odločanje v Evro območju, ko pa v monetarni uniji po definiciji ni nacionalne suverenosti ?!
    • Kako implementirati tak program brez močne lastne politične stranke, utrjene v domačih in v evropskem parlamentu ?

DiEM program

Zakaj mora zakon o drugem tiru pasti

Zakon o drugem tiru, kateremu nasprotuje Svet za civilni nadzor projekta drugi tir in proti kateremu je stekla referendumska pobuda za zbiranje podpisov, je škodljiv za slovensko državo. Škodljiv je, ker ob nedefinirani vrednosti naložbe in brez resnega demokratičnega nadzora nad izvedbo projekta prinaša tudi fantomsko 2-člansko podjetje 2TDK kot investitorja, prek katerega bi se v finaciranje s “kapitalskimi vložki” (beri: dragimi krediti) lahko vključile zaledne države, predvsem Madžarska. Te “zaledne države” pa bi ob zelo visokem “donosu” (beri: bistveno višji obrestni meri, kot če se Republika Slovenija sama zadolži) dobile tudi koncesijo v koprskem pristanišču (najem pristaniških zmogljivosti), gradbena dela na drugem tiru in prioritetni položaj pri železniškem pretovoru (takšne so uradne zahteve Madžarske).

Gre torej za zakon, ki je škodljiv za Slovenijo tako iz vidika stroškov financiranja kot iz vidika strateških interesov slovenskega gospodarstva. Zato je tak zakon preprosto nesprejemljiv za slovenske državljane in slovensko gospodarstvo.

Če pade zakon o drugem tiru, pade tudi 2TDK kot investitor in odpadejo “zaledne države” s svojimi dragimi krediti in nesprejemljivi apetiti. Če pade zakon o drugem tiru, investitor postane Republika Slovenija, ki hkrati tudi nadomesti dražje “madžarske” kredite s cenejšimi, če se država zadolži na tujih finančnih trgih ali doma.

Kot pravi minister za infrastrukturo Peter Gašperšič v Dnevniku:

Napovedal je, da bo vlada projekt kljub temu nadaljevala, taka so namreč navodila predsednika vlade Cerarja. Če zakon pade, se bo na evropski razpis prijavila država Slovenija, a v tem primeru bo prijava manj verodostojna, je ocenil. »Ne bomo imeli definiranega investitorja, ne bo vključevanja zalednih držav in napovedanih kapitalskih vložkov,« je dejal.

Nadaljujte z branjem

Še je čas, da se vlada izogne referendumu o drugem tiru

Glede referendumske pobude o zakonu o drugem tiru Svet za civilni nadzor projekta drugi tir zavzema naslednje stališče:

Svet podpira referendumsko pobudo kot najvišjo demokratično obliko izražanja volje ljudstva, sploh kadar vlada ihtavo in oholo ignorira predloge stroke, civilne družbe, nadzornih inštitucij in opozicije, kot je to naredila ta vlada v primeru sprejemanja zakona o drugem tiru.

Ob tem pa opozarjamo, da se referendumska pobuda glede reševanja konkretnega problema, to je vrednosti naložbe, načina financiranja in nadzora nad projektom, ne bi smela zlorabiti v politične namene ali doseganje zasebnih materialnih interesov bodisi posameznih političnih strank bodisi gospodarskih interesnih skupin. To bi namreč lahko pomenilo, da bi na tnalu političnih interesov ali zasebnih materialnih interesov žrtvovali izvedbo infrastrukturnega projekta, ki je nujno potreben za gospodarstvo in za uresničevanje dolgoročnih strateških interesov Republike Slovenije. To bi bila največja nehotena škoda sicer legitimne in potrebne referendumske pobude državljanov.

Nadaljujte z branjem

NLB: Prodati za 1000, kar ti letno prinaša 300 dobička?

Bine Kordež

“Dobičkonosnost bank v skupini se izboljšuje in je dosegla najvišje vrednosti v zgodovini” so zapisali ob 56-odstotnem povečanju dobička v prvem kvartalu v Novi Ljubljanski banki. Takšna ocena naj bi pospremila odločanje nadzornikov SDH glede prodaje banke, čeprav bi se lahko vprašali ali pomenijo tako prikazani rezultati dodatno spodbudo k prodaji, podporo za višjo prodajno ceno ali – dodatni razlog, da banke ne prodamo za ceno, ki so jo pripravljeni plačati potencialni kupci.

Ima pa na takšen način izkazan visok dobiček banke v prvem kvartalu lahko tudi drug vidik – poenostavljeno ta rezultat namreč pomeni preračunano kar 300 milijonov dobička na leto. In prodaja tako donosne naložbe za dobro milijardo evrov najbrž ne more biti gospodarna poteza. Lahko torej, da je to tudi v ozadju prikazovanja rezultatov in podpora tistim, ki se bodo upravičeno vprašali, ali je prodaja pod takšnimi pogoji smiselna.

Nadaljujte z branjem

Želi vlada s korupcijskimi tveganjimi obremenjenim zakonom o drugem tiru tvegati referendum o svoji zaupnici?

Vladna koalicija je bila opozorjena na to, da se ji bo zgodilo ljudstvo, če bo oholo in kot z buldožerjem povozila vse kritike in konstruktivne predloge civilne družbe, stroke, nadzornih inštitucij in opozicije glede zakona o drugem tiru. In to se ji je tudi zgodilo. Za tak razvoj si je povsem sama kriva.
Vprašanje je le, ali je koalicija doumela svojo napako in bo zdaj bolj pripravljena na dialog z “ljudstvom” oziroma deležniki iz okolja, v katerem in za katerega naj bi delovala, in upoštevati njegovo voljo. Če ne, se bo morala kmalu posloviti.

DAMIJAN blog

Drago Babič

Očitno ostra opozorila Komisije za preprečevanje korupcije, koalicijskih in drugih parlamentarnih strank ter civilne družbe, da ni primerno z nujnim postopkom hiteti s sprejemanjem vladnega zakona o drugem tiru ter naj se zakon sprejema po redni poti, tako da bo na razpolago dovolj časa za celovito obravnavo problematike, niso naletela na razumevanje. Na vladno vztrajanje, tokrat je SMC poslal v boj sekretarko vlade, gospo magistro Lilijano Kozlovič, je kolegij predsednika državnega zbora pod vodstvom doktorja Milana Brgleza v četrtek, 13.4. potrdil, da se vladni predlog zakona o drugem tiru obravnava po nujnem postopku. Torej bo uvrščen na dnevni red seje državnega zbora v četrtek, 20. 4., ko naj bi bil tudi sprejet. Argumentacija je, citiram: »da se preprečijo težko popravljive posledice, ki bi nastale zaradi nepravočasne izvedbe predvidenih aktivnosti za prijavo na razpis za EU sredstva iz instrumenta za povezovanje Evrope IPE«.

Pa smo spet…

View original post 904 more words

Zakonitost, oholost in zdrava pamet

Jože Mencinger

Odločbe evropskih oblasti me le redkokdaj navdušijo; pred leti me je prijetno presenetila odločitev sodišča za človekove pravice o neprenesenih vlogah v NLB, tokrat pa odločba o tem, da mora država plačati odškodnino, ker je sodišče nekomu za 124 evrov dolga vzelo hišo. Odločitvi sta pravzaprav v mojo škodo, a obe imata opraviti z oholostjo in nerazumnostjo slovenskih oblasti, ki se razpreda od ene do druge veje. Od tod vse manj zaupanja v vse veje oblasti, ki naj bi uživale zaupanje, in vse manj spoštovanja do predstavnikov, ki naj bi uživali spoštovanje.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: