Želi vlada s korupcijskimi tveganjimi obremenjenim zakonom o drugem tiru tvegati referendum o svoji zaupnici?

Drago Babič

Očitno ostra opozorila Komisije za preprečevanje korupcije, koalicijskih in drugih parlamentarnih strank ter civilne družbe, da ni primerno z nujnim postopkom hiteti s sprejemanjem vladnega zakona o drugem tiru ter naj se zakon sprejema po redni poti, tako da bo na razpolago dovolj časa za celovito obravnavo problematike, niso naletela na razumevanje. Na vladno vztrajanje, tokrat je SMC poslal v boj sekretarko vlade, gospo magistro Lilijano Kozlovič, je kolegij predsednika državnega zbora pod vodstvom doktorja Milana Brgleza v četrtek, 13.4. potrdil, da se vladni predlog zakona o drugem tiru obravnava po nujnem postopku. Torej bo uvrščen na dnevni red seje državnega zbora v četrtek, 20. 4., ko naj bi bil tudi sprejet. Argumentacija je, citiram: »da se preprečijo težko popravljive posledice, ki bi nastale zaradi nepravočasne izvedbe predvidenih aktivnosti za prijavo na razpis za EU sredstva iz instrumenta za povezovanje Evrope IPE«.

Pa smo spet tam, namreč pri pritlehnih manipulacijah vladajoče stranke SMC. Navedeni argument ne drži. Po domače povedano gre za NAVADNO LAŽ.

Nikjer v tem razpisu ne piše, da je kakršenkoli zakon predpogoj za sprejem vloge na razpis. Vlogo lahko dajo države članice EU neposredno ali posamezne javne ali privatne družbe ali ustanove iz držav članic s soglasjem matične države članice EU (glej Annex II bis točka 7.1 Eliglible applicants).

Poleg tega je samo Ministrstvo za infrastrukturo lani novembra sprejelo »Pravilnik o izvajanju postopkov za vodenje projektov, ki jim je dodeljena finančna pomoč EU v okviru instrumenta za povezovanje Evrope na vseevropskem prometnem in energetskem omrežju v programskem obdobju 2014 – 2020«, ki ureja aktivnosti in organiziranost ravno za ta razpis. Dovolj bi bilo ravnati se po njem, ne pa vsiljevati nov zakon.

Nadalje, državni sekretar Jure Leben utemeljuje potrebo po nujnem postopku pri sprejemu tega zakona tudi z oceno potencialne škode, ki bi jo lahko utrpela Slovenija v višini 130 mio evrov, če se na razpis ne prijavimo pravočasno in v taki organizacijski obliki, kot predlaga vlada z zakonom. To je še večja NEBULOZA – od kod g. Lebnu taka zanesljivost, da bomo od v razpisu razpoložljivih 450 mio za ta namen (glej tabela str 38 Annexa), v konkurenci vseh evropskih projektov ravno mi dobili skoraj tretjino? Ali ima doma kakšno kristalno kroglo ali kaj? Na ta razpis naj se prijavi neposredno 2TDK s podporo vlade brez posebnega zakona (pač v skladu z že omenjenim pravilnikom), pa naj bo on kriv, če ne bomo dobili teh 130 mio evrov. Ne zvračati odgovornosti za kaj takega na parlament, češ, če ne boste takoj potrdili našega zakona, boste vi krivi za to, da nismo dobili teh 130 mio evrov. Spet ena pritlehna manipulacija, to pot z našim parlamentom. In če je kdo odgovoren, da na prejšnjih razpisih za ta namen nismo dobili nepovratnih evropskih sredstev, je to zaradi svoje nesposobnosti vlada in ne parlament.

So pa v tem razpisu ključne druge stvari, ne vladni zakon. In te bodo odločale, ali bo naša vloga dobro sprejeta ali ne. Najprej bodo ocenjevalci naše vloge pogledali, ali ima prijavitelj finančne sposobnosti, da bo skupaj z dodeljenimi sredstvi EU projekt uspešno izpeljal (Annex, točka 8.1 Financial capacity), nato bodo pogledali, če je organizacijsko, kadrovsko in tehnično usposobljen ter če ima ustrezne izkušnje z izpeljavo podobnih projektov (Annex, točka 8.2 Operational capacity). In šele, če bo na ti dve vprašanji dana pozitivna ocena, bodo pristopili k točkovanju projekta.

In tu že zmrznemo – potencialni prijavitelj, družba 2TDK, nima ne zagotovljene finančne konstrukcije investicije, niti ni kadrovsko usposobljena za tak projekt. Vladni zakon ji pri tem ne bo kaj dosti pomagal, saj ne daje odgovora na ti dve ključni zahtevi. To pa zato, ker je MzI cel projekt slabo pripravljalo in se raje ukvarjalo s postranskimi, vendar korupcijsko bolj zanimivimi stvarmi, namesto z osnovnimi zadevami, kot je projektiranje in investicijski program.

Na tako koruptivno prakso, kot smo jo lahko že videli pri TEŠ6, opozarja sam način prijave na ta razpis. MzI namerava prijaviti samo izgradnjo enega dela celotne investicije, to je dveh predorov v skupni vrednosti 440 mio, brez sprejetega investicijskega programa, brez prave strokovne recenzije in brez pripravljenih projektov za izvedbo. Ali ne bi namesto vsiljevanja zakona raje vprašali parlament, ali se strinja, da bomo v nekaj slabo pripravljenega in nepreverjenega vložili 440 mio? In kdo bo odgovoren, če bo nekam izpuhtelo kakih 150 mio (kolikor znašajo nepredvideni stroški v vladni oceni vrednosti del)?

Pristajanje na tako škodljivo ravnanje vlade vodi neposredno v novi TEŠ6.

Zato se je treba vrniti na izhodišče – pripraviti je potrebno kvaliteten Investicijski program, ki bo vseboval projekte za izvedbo s popisom del in materiala in čim bolj točno oceno stroškov ter dobro obdelan finančni del z zaprto finančno konstrukcijo, izdelano po predhodnem vrednotenju raznih variant. In šele ko bo tak investicijski program potrjen v parlamentu, se lahko sprejme tudi ustrezni zakon o izgradnji nove železniške proge Divača-Koper, ki bo vključeval ustrezne mehanizme za parlamentarni in družbeni nadzor investicije.

Če mislijo vladne stranke na čelu z SMC, ki je duhovni vodja tako vodenega projekta drugi tir, da bomo državljani Slovenije mirno pristali na tako plenjenje naše države, se krepko motijo. V kolikor bodo naslednji teden z uporabo procedure nujnega postopka potrdili vladni zakon na seji državnega zbora, si bodo same izbrale pot v pogubo. Državljani, civilna družba in parlamentarna opozicija bomo prisiljeni začeti zbirati podpise za izvedbo naknadnega zakonodajnega referenduma.

In pri tem ne bomo imeli zelo težkega dela. Kajti ta referendum ne bo samo referendum o načinu financiranja drugega tira, obremenjenega z velikimi korupcijskimi tveganji, niti ne bo samo referendum za ali proti drugemu tiru (kar – glede na nerazumno visoko vrednost, nejasno finančno konstrukcijo, nerazumno vključevanje Madžarske v financiranje in odsotnost vsakršne demokratične kontrole nad izvedbo projekta – nedvomno bo). Pač pa se bo ta referendum sprevrgel v referendum o zaupnici vladi Mira Cerarja (podpora njegovi vladi je rekordno nizka in gnev nad njeno nesposobnostjo izjemno velik).

Spomnite se junija 2011 in super-referenduma (o pokojninski reformi, malem delu in arhivih), ki se je sprevrgel v referendum o vladi Boruta Pahorja. Septembra je razpadla koalicija, oktobra je bil razpuščen Državni zbor in decembra je na predčasnih volitvah Pahorjeva SD doživela hud poraz.

Mar so korupcijski sladkorčki v vladnem zakonu o drugem tiru tako zelo sladki, da želi Miro Cerar tvegati predčasno končanje svojega mandata in neslavni odhod v pozabo?

3 responses

  1. Prav neverjetno je, kaj vse se odkrije, ko se vsaj malo poglobi v dokumentacijo in preveri vse trditve/izjave »odgovornih« pri večjih državnih projektih.
    Če bo država vztrajala pri modelu »Državnega kapitalizma« pri izvajanju večjih investicijskih projektov (In-House inženir, na železnicah še In-House izvajalec, nadzorniki pa malo pomešani in predvsem v konfliktu interesov, vodilni v teh In-house podjetjih pa nekompetentni brez kakršnih koli referenc pri vodenju projektov), se stroki in davkoplačevalcem slabo piše z zakonom o drugem tiru ali brez njega!
    Že sedaj se izvaja in projektira kar nekaj zahtevnih projektov (s podobno »nerazumljivim« potekom dogodkov). Ali bomo sedaj za vsak odsek pisali svoj zakon in (še huje) ali bo morala vsak tak projekt civilna iniciativa korigirati!?

  2. g. Rus,

    Dobro bi bilo pogledati tudi druge projekte “s podobno nerazumljivim potekom dogodkov”, saj je po mojem mnenju ravno pri nosilcih takih aktivnosti glavni problem. Ali jih lahko naštejete?

    • Pretiravanja pri II Tiru, so bila tako velika, da se je še laična javnost zgrozila, ko se je začelo operirati s številko 1,4 MLRD €. Kaj se bo tu zgodilo se še ne ve. Več kot očitno pa je, da se je »javnost« pripravila na višje cene, kot smo jih bili deležni pri gradnji AC!
      Primer: Zidani Most–Celje, 27km 282,4 MIO (sicer se ne ve kaj je tu vse zajeto) = 10,46 MIO / KM
      Na ODMEVIH se »čudijo« in sprašujejo kako je lahko ta prenova cenejša od gradnje II tira!?!
      http://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174452441
      https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/zavihali-rokave-da-zelezniska-proga-zidani-most-celje-ne-bo-vec-ozko-grlo/413858
      Pravo vprašanje bi bilo: kako je lahko prenova proge dražja od gradnje povsem nove AC Gruškovje, 13 km, 108 MIO (podpisana neto pogodbena vrednost) = 8,3 MIO / KM


      Primerjava je lahko zavajajoča in je samo indikativna! Prave podatke ima seveda naročnik, ki mu pa seveda 100% zaupamo in verjamemo, da je naredil vse »kar je znal« …

%d bloggers like this: