Evropska unija ima problem, ki ga že tri desetletja poskuša zdraviti z vedno več istega zdravila. Več pravil, fiskalnih omejitev, harmonizacije in nadnacionalnega nadzora ter manj prostora za samostojne industrijske politike naj bi povečalo produktivnost in konkurenčnost. Zgodilo se je nasprotno. Evropa vse bolj zaostaja za ZDA in Kitajsko, investicije so šibke, rast produktivnosti skromna, industrijska baza pa se v številnih članicah krči.

Italija je najboljši primer, kaj se zgodi, ko zdravilo, namenjeno modernizaciji gospodarstva, začne ubijati pacienta. Nedavna raziskava Daria Guarascia, Philippa Heimbergerja in Francesca Zezze o dolgoročnem gospodarskem nazadovanju Italije je v tem smislu zelo poučna. Italija je bila v petdesetih in šestdesetih letih ena najbolj dinamičnih industrijskih držav sveta, še v sedemdesetih pa po produktivnosti uspešnejša od Nemčije, Francije in Španije. Po letu 1990 je začela močno zaostajati: produktivnost je stagnirala, industrijska proizvodnja izgubljala položaj, dohodek na prebivalca pa se je oddaljeval od nemškega in francoskega.

Standardna razlaga pravi, da Italija ni izvedla dovolj reform. Toda podatki kažejo nasprotno. Bila je ena najbolj agresivnih izvajalk privatizacije, liberalizacije trgov in deregulacije ter med letoma 1973 in 2013 izvedla bistveno več tržno-liberalizacijskih reform kot Nemčija, Francija ali Španija. Reforme so bile izvedene, obljubljenega povečanja produktivnosti pa ni bilo.

Ključni prelom so bila devetdeseta leta in priprave na evro. Po valutni krizi leta 1992 je devalvacija lire Italiji hitro povrnila cenovno konkurenčnost, z vstopom v monetarno unijo pa je ta instrument izgubila. Namesto zunanje devalvacije je dobila notranjo: omejevanje rasti plač, fleksibilizacijo trga dela, fiskalno restriktivnost in privatizacijo. Za izpolnitev maastrichtskih meril je ustvarjala velike primarne presežke, konkurenčnost pa vzdrževala z zniževanjem stroškov dela. Nižje plače so zavrle domače povpraševanje, cenejše delo zmanjšalo spodbude za avtomatizacijo in tehnološke investicije, šibkejše investicije pa rast produktivnosti.

Nastal je začaran krog. Nizke plače zmanjšujejo potrošnjo, šibko povpraševanje investicije, nizke investicije produktivnost, nizka produktivnost pa postane argument za nadaljnje omejevanje plač. Leta 2021 so bile realne plače v Italiji celo nižje kot leta 1990. Namesto konkuriranja z inovacijami in tehnologijo je sistem spodbujal konkurenčnost prek poceni dela, medtem ko je Nemčija stavila na tehnološko zahtevnejše proizvode in močna izvozna podjetja.

Tu pridemo do bistva problema evropske integracije. Zelo različne nacionalne proizvodne strukture so bile podrejene istemu institucionalnemu okviru. Skupni trg je omejil državne pomoči in selektivne industrijske politike, sporazum iz Maastrichta in fiskalni pakt sta omejila fiskalno politiko, evro je odpravil nacionalno monetarno in tečajno politiko. Za Nemčijo z velikimi industrijskimi podjetji, tehnološko prednostjo in močnim izvoznim sektorjem to ni bil poseben problem. Za Italijo, ki je slabosti kompenzirala z javnimi investicijami, državnimi podjetji, industrijsko politiko in prilagoditvami deviznega tečaja, pa je pomenilo odstranitev ključnih razvojnih instrumentov.

To ni zgolj italijanski problem, pač pa konstrukcijska napaka evropskega modela. Integracija je temeljila na predpostavki, da bodo enotni trg, skupna valuta in strožja fiskalna disciplina spontano povzročili konvergenco. V resnici so se okrepili kumulativni učinki začetnih razlik. Kapital, tehnologija, raziskave in visoko produktivne dejavnosti se koncentrirajo tam, kjer že obstajajo največje aglomeracijske in tehnološke prednosti, periferija pa se prilagaja prek nižjih plač, šibkejšega povpraševanja in izgubljanja proizvodnih zmogljivosti.

Če želimo evropsko konkurenčnost povečati, moramo nehati uporabljati zdravilo, ki je Evropo pripeljalo v stagnacijo. Evropa ne potrebuje še več enotnih pravil in centralnega nadzora nad nacionalnimi ekonomskimi politikami, pač pa več nacionalnih razvojnih strategij in bistveno več fiskalnega prostora za investicije. Države morajo ponovno dobiti možnost oblikovati lastne industrijske politike, podpirati strateške sektorje, graditi tehnološke kapacitete in z javnimi investicijami spreminjati proizvodno strukturo. Evropska pravila državnih pomoči in fiskalna pravila morajo biti temu podrejena, ne obratno.

To pomeni manj uniformno Evropo. Francoska industrijska politika bo drugačna od italijanske, slovenska od nemške. Gospodarstva z različnimi proizvodnimi strukturami in tehnološkimi sposobnostmi ne morejo voditi enake razvojne politike. Konkurenca med nacionalnimi strategijami je lahko produktivnejša od harmonizacije omejitev.

EU bi bila s tem formalno manj integrirana, gospodarsko pa bolj dinamična. Bruselj bi moral skrbeti predvsem za skupni trg, strateško infrastrukturo in raziskovalne programe, več razvojnih instrumentov pa prepustiti državam. Ne potrebujemo razgradnje EU, pač pa razgradnjo ideje, da je več integracije avtomatično tudi več Evrope.

Če želimo Evropo ponovno postaviti med gospodarsko najbolj dinamična območja sveta, bo treba narediti nekaj, kar je za sedanjo evropsko politično elito skoraj heretično: integracijo na nekaterih področjih zavrteti nazaj, državam vrniti ekonomsko-politične instrumente in jim dovoliti, da ponovno vodijo lastne razvojne politike. Manj Evrope bo tako paradoksalno privedlo do ponovnega vzpona Evrope.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku