Zakaj evropske stranke politične sredine izgubljajo podporo, skrajna desnica pa se krepi? Yanis Varoufakis v prispevku za Al Jazeero odgovarja, da razlog ni predvsem v slabih volilnih kampanjah ali nesposobnosti posameznih voditeljev, temveč v gospodarski politiki, ki jo je sredina desetletja predstavljala kot edino razumno možnost. Padec podpore nemškemu kanclerju Friedrichu Merzu in njegovi CDU je po njegovem simptom globljega procesa: razpadanja podobe sredinskih politikov kot zmernih in kompetentnih upravljavcev. Za umirjenim nastopom in tehnokratskim besednjakom se je skrivala ideološka nepopustljivost, katere posledice so stagnacija, deindustrializacija in razkroj socialne varnosti. Ko teh posledic ni več mogoče prikriti, izgine tudi prepričljivost politične sredine.
Vzpon Alternative za Nemčijo zato po Varoufakisu ni posledica nenadnega množičnega spreobrnjenja Nemcev k skrajno desnim idejam. Njeno podporo je povečala dolgotrajna politika varčevanja, zaradi katere se vse več ljudi boji izgube družbenega položaja in zdrsa v revščino. Skrajna desnica ta strah prevaja v obljubo vrnitve v domnevno zlato preteklost, pri čemer odgovornost za sedanje težave pripisuje priseljencem in drugim manjšinam. Podoben proces prepoznava v Franciji. Emmanuel Macron je obljubljal gospodarski preporod, vendar je po Varoufakisovi presoji vztrajal znotraj institucionalnega okvira monetarne unije, ki takšne obljube brez ustrezne politične in demokratične povezave onemogoča. Davčne ugodnosti najbogatejšim in zvišanje upokojitvene starosti ob naraščajočih življenjskih stiskah so dodatno spodkopali njegovo legitimnost ter odprli prostor skrajni desnici.
Britanska zgodba ima drugačno institucionalno ozadje, vendar sledi isti gospodarski logiki. Margaret Thatcher je z razgradnjo industrije in podrejanjem stanovanj ter komunalnih dejavnosti finančnim interesom vzpostavila gospodarstvo velike neenakosti, odvisnosti od uvoza in pridobivanja rent. Toda tega modela niso utrdili samo konservativci. Laburistična vlada Tonyja Blaira je nadaljevala spodkopavanje javnih dobrin in sproščanje omejitev za londonski finančni sektor ter tako dokončno utrdila prevlado rentniških interesov. Menjavanje vlad zato ni prineslo primerljivega spreminjanja gospodarske politike. Tudi v Veliki Britaniji se je nezadovoljstvo ljudi, ki v običajnem političnem procesu niso več videli možnosti izboljšanja svojega položaja, začelo prelivati v politiko strahu, izključevanja in sovraštva.
Varoufakis ekstremizma pri tem ne opredeljuje glede na položaj na osi med levico in desnico, temveč glede na odnos do nestrinjanja. Ekstremistična je politika, ki alternative obravnava kot nedopustne in nasprotovanje kot oviro, ki jo je treba odstraniti, namesto kot argument, na katerega je treba odgovoriti. Evropska sredina je po njegovem prav to počela z vztrajanjem, da njena gospodarska politika nima alternative, in z označevanjem drugačnih predlogov za populistične, neresne ali protievropske. Monetarna unija je pomembne gospodarske odločitve odmaknila od dosega volitev, energetska ureditev pa je po njegovi oceni omogočila izčrpavanje gospodinjstev in podjetij. Navidezna politična zmernost je tako postala združljiva z izrazito doktrinarnim gospodarskim programom in zavračanjem demokratične razprave.
Kot neposredno izkušnjo takšnega ravnanja Varoufaakis navaja pogajanja z evropskimi upniki leta 2015, ko je bil grški finančni minister. Siriza je dobila mandat za spremembo pogojev programa, ki je po njegovi presoji po petih letih pokazal gospodarski neuspeh in povzročil ogromne stroške. Toda evropske institucije niso bile pripravljene bistveno spremeniti smeri. Varoufakis povzema pojasnilo takratne direktorice Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde, da so v grški program vložili toliko političnega kapitala, da se niso mogli več umakniti. V tej epizodi vidi bistvo problema: gospodarsko smiselnost in voljo volivcev je izpodrinila potreba političnih odločevalcev, da zaščitijo svoje pretekle odločitve. Vztrajanje pri programu je postalo pomembnejše od presoje njegovih rezultatov.
Institucionalne korenine tega pristopa Varoufakis povezuje predvsem z nekdanjim nemškim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem in nemškim strahom, da bi Francija skupno valuto uporabila za financiranje svoje proračunske politike. Po njegovi razlagi je bila monetarna unija zato zasnovana brez skupne fiskalne oblasti, zadostne demokratične politične unije in ustreznih mehanizmov za blaženje kriz. Omejitve, ki jih ni bilo mogoče trajno zagotoviti z volilnimi odločitvami, so bile vgrajene v njeno institucionalno ureditev. Ta pristop označi za »fiskalni kalvinizem«: prepričanje, da obstaja samo ena pravilna gospodarska morala, odstopanja od nje pa je treba preprečiti s pravili. Ko je leta 2008 nastopila finančna kriza, je takšna ureditev ostala brez potrebnih blažilnikov. Odgovor evropske sredine je bil po avtorju še strožje vztrajanje pri isti doktrini in vse bolj avtoritarno uveljavljanje njenih zahtev.
Varoufakisova ključna poanta je izvrstna: politične zmernosti ne moremo presojati po tonu glasu, kroju obleke ali samooznaki »sredina«, temveč po vsebini odločitev in pripravljenosti, da oblast ob slabih rezultatih spremeni smer. Enak način odločanja kot pri politiki varčevanja lahko prepoznamo tudi v energetski, industrijski in zunanji politiki: politično izbrani cilj postane nedotakljiva dogma, opozorila o stroških se odpravijo kot neprimerna, ob neuspehu pa se praviloma zahteva še več iste politike. Kar je z vidika evropskega gospodarstva in prebivalstva videti kot kolektivna politična norost, je lahko z vidika posameznih nosilcev oblasti povsem racionalno. Priznanje napake ogroža njihov položaj, ugled in zavezništva, medtem ko stroške vztrajanja večinoma nosijo drugi. Prav navedena izjava Lagardove razkrije ta mehanizem: politike ni več treba upravičevati z njenimi učinki, temveč s količino političnega kapitala, ki je bila vanjo že vložena.
Toda iz tega ne sledi, da vzpon skrajne desnice prinaša rešitev ali da je gospodarska stiska edini razlog za njeno privlačnost. Sledi pa, da je moraliziranje nad volivci brez spremembe materialnih pogojev njihovega življenja politično prazno. Če stranke sredine izgubo industrijskih delovnih mest, nedostopna stanovanja, drago energijo in slabšanje javnih storitev obravnavajo kot neizogibne okoliščine, same ustvarjajo povpraševanje po radikalnem prelomu. Evropske demokracije zato ne bo mogoče obnoviti zgolj z obrambnimi koalicijami proti skrajni desnici. Potrebna je vsebinska alternativa: razvojna in industrijska politika, zanesljiva ter cenovno dostopna energija, javne investicije in diplomacija, ki izhaja iz evropskih interesov.
Predvsem pa mora ponovno postati dopustno vprašati, ali določena politika sploh deluje. Ko takšno vprašanje postane znak politične nespodobnosti, sredina preneha biti prostor demokratičnega dogovarjanja in postane varuhinja dogme.
Postane ekstremistična.
