Pogajanja med ukrajinsko delegacijo in Trumpovima odposlancema Stevom Witkoffom ter Jaredom Kushnerjem so se 9. oktobra v golf klubu Shell Bay na Floridi sprevrgla v oster spor. Po poročanju Le Monda je vodja urada ukrajinskega predsednika Kirilo Budanov med skoraj triurnim srečanjem komaj zadrževal jezo. Ameriška sogovornika sta razpravo o prihodnosti Ukrajine usmerjala predvsem v poslovne priložnosti, Budanov pa je njun nastop doživljal kot pokroviteljsko poučevanje o služenju denarja.
Witkoff je predstavil načrt povojne regionalne blaginje, ki bi povezal Ukrajino, Evropo in Rusijo. Njegov pomemben del bi bila obnova tranzita ruske nafte in plina skozi Ukrajino: Kijev bi prejemal prihodke, evropski porabniki pa cenejšo energijo. Budanov je v takšni ponudbi videl nevarnost ponovne odvisnosti od Moskve. Njegov odgovor je bil, da želi Ukrajina slediti poljskemu razvojnemu modelu, ne beloruskemu.
Srečanje so prekinili, Budanov pa se je po telefonu posvetoval z Volodimirjem Zelenskim, ki mu je svetoval, naj nezadovoljstva ne pokaže. Ob nadaljevanju je sledilo novo presenečenje: ameriška stran je predstavila že objavljeni dogovor o ruskem dizlu. Witkoff je od Ukrajincev zahteval, naj ga sprejmejo in ustavijo napade na ruske rafinerije. Ukrajinska delegacija je odšla pretresena zaradi pritiska zaveznika, ki je prednost dajal gospodarskemu dogovarjanju z Moskvo.
Članek ta spor umešča v širšo rusko strategijo. Kiril Dmitrijev, vodja Ruskega sklada za neposredne naložbe, Trumpovemu krogu ponuja sodelovanje v energetiki, letalstvu, kritičnih surovinah in tehnologiji. Ukrajince skrbi predvsem podobnost med njegovimi ponudbami in predlogi ameriških pogajalcev.
Osrednja ugotovitev članka je sprememba zaporedja: premirje naj bi bilo najprej pogoj za obnovo ameriško-ruskih gospodarskih odnosov, zdaj pa poslovno sodelovanje napreduje že med vojno. Moskva tako pridobiva gospodarske in diplomatske koristi, še preden pristane na ustavitev spopadov, Kijev pa izgublja vpliv na pogoje dogovarjanja.
Evropa v teh pogovorih, tako kot v celotni štiriinpolletni vojni, ne nastopa kot samostojen igralec za pogajalsko mizo. Igra vlogo koristnega idiota v ameriški igri. Koristnega idiota, ki ameriške politike izvaja še bolj radikalno kot Amerika sama, financira nadaljevanje vojne in obenem nosi enormno gospodarsko škodo. Moja ocena bruto gospodarskega in javnofinančnega računa te vojne za EU znaša okoli 4.000 milijard evrov. Odvisnost od ruskega plina je Evropa zamenjala z odvisnostjo od ameriškega utekočinjenega plina, medtem ko je njena industrija po podatkih IEA od leta 2022 do 2025 za plin v povprečju plačevala 4- do 7-krat toliko kot ameriška.
In ko Amerika v zasledovanju izključno lastnih interesov podporo nadaljevanju vojne podreja sklepanju poslov z Moskvo, Evropa pri tem nima nobene besede. Ostajajo ji račun za vojno, izgubljena konkurenčnost in nova ter bistveno dražja energetska odvisnost. Tako kot Ukrajina postaja ovira za ameriške gospodarske interese – v Rusiji in z Rusijo.
