Marko Golob
»Borba je osrednji akt vojne … cilj borbe je uničenje ali poraz nasprotnika … uničenje nasprotnikovih sil mora biti vedno osrednja naloga.«
»Ker vojna ni akt nepremišljenih strasti, temveč jo usmerjajo politični cilji, mora vrednost teh ciljev določiti sprejemljive stroške vojne tako po obsegu kot po trajanju. Čim stroški vojne presežejo vrednost njenih ciljev, se je treba tem ciljem odreči in slediti mora mir.«
»Nemogoče je zasesti ali premagati Rusijo.«
Carl von Clausewitz, eden največjih nemških (pruskih) in evropskih teoretikov vojne
»Najmočnejše orožje povračila je dovoliti nasprotniku, da se izčrpa v procesu lovljenja nenehno izmikajoče se končne zmage, in nato sprejeti njegovo predajo, ko se ni več sposoben boriti, ker potrebuje pomoč za golo preživetje. To je največja umetnost politika. Toda zaman herojsko umreti na bojišču, čeprav bi se temu lahko izognil – to ni niti metoda niti rezultat.«
Rostislav Iščenko – ukrajinski publicist
Pred skoraj natanko štirimi leti sem za Damijan blog napisal prvi komentar vojne v Ukrajini (Vojaška analiza vojne v Ukrajini). Ko ga ponovno berem, ugotavljam, da ne bi spremenil praktično ničesar. Je pa res, da je potek te vojne v naslednjih štirih letih vplival na temeljne spremembe v svetu. Na političnem, gospodarskem in vojaškem področju. Na Damijan blogu so bili v tem času podrobno osvetljeni mnogi vidiki na vseh treh področjih. V resnici ne obstaja slovenski medij, ki bi to vojno tako temeljito pokrival. Postalo je tudi povsem jasno, da ta vojna ni samo spopad med Rusijo in Ukrajino, temveč da gre za spopad med celotnim Zahodom in Rusijo oziroma da je ta spopad morda celo bistveno širši.
Problem Zahoda je, da je pod vplivom lastnih propagandnih mitov, potvorjene zgodovine in političnih klišejev. Sčasoma se ti tako zasidrajo v zavest, da so akterji povsem nesposobni kritičnega presojanja realnosti.
Naj vam dam primer. Lansko leto smo imeli na morju na obisku sina naših nemških prijateljev, med drugim študenta zgodovine, predvsem pa zanimivega, inteligentnega in izobraženega mladeniča ter navdušenega lovca (kot se za pripadnika tradicionalne nemške aristokracije spodobi), ki bi, če bi služil vojsko, verjetno postal ostrostrelec. Seveda je v teh dneh prijetnega druženja pogovor nanesel tudi na ukrajinsko vojno in v tem okviru na oceno ruske vojske. Ta je bila popolnoma v skladu s prevladujočo zahodno propagando. Ruska vojska naj bi bila okostenel vojaški stroj z inferiorno tehniko in še bolj inferiornim vodenjem, ki neusmiljeno žrtvuje svoje vojake za dosego brutalnih ciljev ruske imperialne politike.
Težka bo tale, sem pomislil in debato raje začel z drugo svetovno vojno. Hja, sem si mislil, tu te imam. Že na začetku imam prednost, saj ste Nemci vojno izgubili. Da si spet sposodim Clausewitza:
»Legitimno je ocenjevati dogodke vojne v luči njihovih rezultatov, saj je to najbolj razumen kriterij.«
Pa se ni dal. Nemci naj bi vojno izgubili kljub superiorni nemški vojaški tehniki in superiornemu vodenju, predvsem zaradi ruske številčne premoči in brutalnega žrtvovanja ruskih vojakov. Ni kaj, to je mnenje, ki ga delita tudi zahodna vojaška in politična elita, da množice polizobraženih novinarjev niti ne omenjam. No, resnica je popolnoma drugačna.
Kljub velikanski nemški ekonomski premoči (Nemčija je imela za sabo ekonomski potencial praktično cele Evrope) je Rusija proizvedla več tankov, več letal in več topov kot Nemčija. In kljub manjšemu številu prebivalcev (Nemčija je nadzorovala praktično celo Evropo in po njej novačila vojake) je bila sposobna mobilizirati in opremiti večjo vojsko. Ne pozabite, da je nemška vojaška proizvodnja rasla vse do jeseni 1944 kljub britanskemu in ameriškemu bombardiranju. To je povzročilo več pobijanja nemških civilistov kot dejanskega zmanjševanja nemške vojaške proizvodnje.
Tudi argument o superiornosti nemške vojaške tehnike ne drži. Zakaj ne? Zato, ker je vsak kos orožja samo del sistema. Tu se ne ocenjuje učinkovitost v primerjavi ena na ena, temveč njegova sistemska vloga. Naj pojasnim: nemški tank Tiger je bil zmogljivejši bojni sistem kot ruski glavni tank T-34 (ki nikakor ni bil slab), vendar je bil slednji veliko preprostejši za proizvodnjo, vzdrževanje, usposabljanje posadk in ne nazadnje uporabo. Bil je šest- do osemkrat cenejši, zato jih je Rusija lahko proizvedla več, lahko je usposobila več posadk in vzdrževalnih ekip, kar je omogočilo, da je bila razpoložljivost tankov večja. T-34 je bil s svojo težo in širokimi gosenicami optimalno zasnovan za rusko bojišče, kjer so tigri nemalokrat potonili v blatu ali pa obstali zaradi pomanjkanja rezervnih delov. Kvantiteta pa je nova kvaliteta. Podobno bi lahko trdili za vrsto drugih ruskih sistemov.
Danes ni absolutno nič drugače. Nemci in z njimi praktično ves Zahod delajo isto napako. Neskončno dragi, preveč kompleksni sistemi, pa naj gre za tanke, od nemških leopardov do ameriških abramsov, za havbice, od filigranskih ameriških M-777 do francoskih cezarjev, ali za raketne sisteme in drone. Ruska tehnika je premišljeno narejena za vojno, zahodna … da nekdo zasluži. Ruska tehnika praviloma ni samo preprostejša za proizvodnjo in vzdrževanje (in s tem bolj razpoložljiva), temveč je nemalokrat za cel velikostni red cenejša od zahodne. In potem nekdo primerja nominalni BDP Rusije in zahodnih držav in iz tega sklepa o vojaškem potencialu?
Najbolj ukoreninjen kliše pa je tisti o vojaški umetnosti in usposobljenosti. Ves Zahod in njegova vojaška doktrina sta oblikovana pod vplivom nekdanjih nemških poveljnikov iz druge svetovne vojne. Ne pozabite, da je bil ravno Zahod največji občudovalec nemškega vojaškega stroja, ne nazadnje zato, ker ga je imel priložnost izkusiti na lastni koži. In vedno, kadar Zahod ni imel občutne vojaške premoči, je spopad praviloma izgubil. To velja predvsem za kopenske operacije. V resnici je imela Nemčija odlično izurjeno vojsko in odlične poveljnike. Ampak Rusi so imeli v Žukovu, Rokosovskem, Malinovskem, Konevu, Tolbuhinu, Timošenku … prav tako dobre, če ne briljantne poveljnike. Najlepši primer je operacija Bagration leta 1943, ki je zlomila vzhodno fronto, da operacije proti kvantunški japonski grupaciji leta 1945 niti ne omenjam. Ameriški War College je slednjo navedel kot primer vrhunca umetnosti vojaških operacij v drugi svetovni vojni.
Resnica je, da je umetnost (kopenske) vojne, kot bi rekel nekdanji načelnik ukrajinskega generalštaba in sedanji ukrajinski veleposlanik v Londonu, general Zalužni, doma v Rusiji. Nemci bi sicer oporekali, ampak njihov blitzkrieg in poznejši ameriški Land-Air Battle imata osnovo v doktrini vojaških operacij maršala Tuhačevskega. Z doktrino so se Nemci seznanili med skupnim usposabljanjem sovjetske in nemške armade v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko sta mednarodno izobčeni državi na skrivaj usposabljali svoje sile, daleč od zahodnih oči na ravnicah Rusije. Takrat še nista vedeli, da bosta druga drugi usodni sovražnici.
Ko smo že pri Tuhačevskem. Briljantni nemški prodor do Moskve leta 1941 ni bil samo rezultat superiornosti nemške armade, temveč tudi dveh drugih dejavnikov: čistk ruskih oficirjev konec tridesetih let in Stalinove strateške napake na začetku vojne. Nemška obveščevalna služba je konec tridesetih let ponovila izjemno uspešno operacijo izpred pol tisočletja. Takrat je nemški tevtonski red podtaknil ruskemu carju Ivanu IV. Vasiljeviču (Ivanu Groznemu) ponarejeno pismo o »izdaji« Velikega Novgoroda. Posledično je paranoični ruski car, ki se je moral od malega boriti za preživetje, napadel in požgal Veliki Novgorod in s tem uničil matico ruskih mest, ruske pismenosti, demokracije, kulture in ruskega imperija. Veliki Novgorod, ta republikanska trgovska velesila, je bil prva matica ruskega imperija (Kijev to postane šele pozneje), ki ga je ustanovilo slovansko pleme Slovencev (prav ste prebrali, ampak o tem kdaj drugič). Podobno finto so Nemci fenomenalno ponovili s Tuhačevskim, ki ga je paranoični (nemalokrat z razlogom) Stalin obsodil na smrt zaradi domnevne izdaje (po Stalinovi smrti je bil Tuhačevski rehabilitiran). Z njim pa še tri četrtine generalov in drugih visokih oficirjev. Pred začetkom druge svetovne vojne je bila tako Rdeča armada skoraj popolnoma obglavljena. Preostali oficirski kader pa je bil tako prestrašen, da je, razen redkih izjem, kot je bil npr. Žukov, izgubil vso samostojnost in samoiniciativnost. Če ne bi Sovjetska zveza doživela zelo drage zmage proti Finski v vojni leta 1939, ki je zahtevala nesorazmerne žrtve, bi bile razmere v spopadu z Nemci verjetno usodne. Tako pa je na podlagi izkušenj iz te vojne začela vsaj delno popravljati svoje napake. Kljub katastrofi leta 1941 je Sovjetska zveza preživela, se konsolidirala in zmagala.
Zakaj ta dolgi uvod? Zato, ker se zgodovinski dogodki ne zgodijo kar naenkrat, brez vplivov predhodne zgodovine. Ker se zgodovina, če se že ne ponavlja, vsaj rima.
In iste vzorce opažamo tudi pri sedanji ukrajinski vojni. Tako kot je Hitler ocenil tedanjo Rusijo kot »velikana na glinenih nogah«, tako je Zahod v aktu neskončnega napuha in arogance, ki ju je podžigala panika zaradi lastnega zavoženega ekonomskega položaja, napadel Rusko federacijo, misleč, da bo ta padla na finto, se brezglavo zapletla v izčrpavajočo vojno in na koncu klecnila pod težo vojaškega, ekonomskega in posledično političnega razsula. Nekaj takega kot po izgubljeni rusko-japonski vojni leta 1905, ki je s posledično krizo pomenila začetek konca ruskega cesarstva.
Tako kot se je zmotil Hitler (pozneje je rekel, da Rusov, če bi vedel, da imajo toliko tankov, ne bi nikoli napadel), tako se je zmotil Zahod. Po katastrofi tranzicije v devetdesetih letih, ko je zaradi lakote v Rusiji umrlo približno milijon ljudi, je leta 1999 ruski varnostni sektor (t. i. »siloviki«) prevzel oblast in za predsednika postavil mladega, sposobnega sanktpeterburškega administratorja in nekdanjega vohuna (ti po definiciji niso naivni), uspešnega polkovnika varnostne službe. Od takrat naprej je Rusija proti pričakovanjem vstala kot feniks iz pepela. Putin je najprej utrdil varnostne razmere z zmago v čečenskih vojnah, razbil moč oligarhov in postopoma obnovil rusko gospodarstvo in vojsko ter predvsem izboljšal življenjski standard ljudi. Ko je prišel čas obračuna z Zahodom, je bila Rusija (skoraj) pripravljena. Zahod pa ne! Kot je lepo rekel nekdanji znameniti bloger Rajevski (nekoč visoki obveščevalni oficir švicarske vojske), znan kot Saker:
»Rusi se vojne bojijo, vendar so nanjo pripravljeni, Zahod se je ne boji, vendar nanjo ni pripravljen.«
Če je to res, zakaj pa ni Rusija že leta 2014 zasegla, če že ne Novorosije, pa vsaj Donbasa, za katerega sedaj potekajo težki boji? Zato, ker Rusija, vedoč, da je v konfliktu s celim Zahodom, še ni bila ustrezno pripravljena na vojno – ne vojaško in še manj ekonomsko. To je pomemben razlog, ni pa glavni. Glavni razlog je, da Kitajska, ta bistvena oporna točka oziroma ključno zaledje Rusije, ni bila niti pripravljena niti zmožna odigrati vloge, ki jo je odigrala od leta 2022 dalje. Kitajsko »treznjenje« je dobilo pospešek šele po Trumpovih brutalnih sankcijah in dvigu carin proti Kitajski v njegovem prvem mandatu. Spomnite se samo Huaweia, ZTE-ja … Takrat je Kitajski postalo nekoliko bolj jasno, da je ona naslednja, glavna tarča. Da Zahod ni pripravljen, kot bi rekel Brzezinski v »The Grand Chessboard«, tolerirati evrazijske sile, ki bi bila s svojimi zmogljivostmi potencialni tekmec hegemoniji Zahoda. Rusija sama bi leta 2022 verjetno hitro zasegla bistveno več ozemlja, saj je bila ukrajinska vojska po desetletjih zanemarjanja po letu 1991 v zelo slabem stanju in organizirana po teritorialnem načelu. To je pomenilo, da so fantje v Donbasu služili v domači pokrajini. Slednje se je za Ukrajince izkazalo za usodno, saj so na začetku konflikta leta 2014 cele enote prehajale na stran ruskih upornikov. Vprašanje pa je, ali bi Rusija leta 2014 zdržala tak ekonomski pritisk, kot se nanjo izvaja vse od leta 2022 dalje. Oblikovanje orjaških monetarnih rezerv in vodenje uravnoteženega proračuna sta bila v času Putinovega vodenja Rusije vseskozi v funkciji utrjevanja ruske ekonomske suverenosti in neodvisnosti. Vzporedno je vse od Putinovega prevzema oblasti leta 1999 potekala postopna krepitev ruske vojske z izrazitim poudarkom na jedrskih strateških silah (ki so v nasprotju z zahodnimi sedaj popolnoma obnovljene) ter revitalizaciji letalske industrije in mornarice. Kopenska vojska je bila kljub razvoju novih sistemov, kot so npr. tank Armata, samohodne havbice Koalicija ali nova generacija večcevnih raketometov Tornado, relativno podhranjena oziroma nekajkrat manjša kot v času Sovjetske zveze. Slednje v veliki meri pojasni strategijo in taktiko teh sil v vojni, ki je sledila.
V ruski strateški doktrini sta obvladovanje vojne oziroma priprava nanjo v vseh sektorjih družbe bistveno bolj poudarjena kot v Ameriki, kjer je vojaška sila v strateški doktrini (kolikor ta sploh obstaja) bolj ali manj le orodje za dosego političnih ciljev v intervencijskih vojnah »far, far away«.
V skladu z zgornjo maksimo, namreč da se Rusi bojijo vojne, so se lotili tudi t. i. specialne vojaške operacije (SVO). V nasprotju s prevladujočim mnenjem na Zahodu, da je Rusija hotela zasesti Ukrajino, je danes na podlagi pričevanj tako zahodnih virov (izraelski premier Naftali Bennett, ki je bil posrednik v Istanbulu marca 2022; glej od 2:31:22 dalje) kot ukrajinskih virov (izjave ukrajinskega pogajalca Arahamie) povsem jasno, da je Rusija z začetkom SVO zasledovala predvsem dva cilja:
- preprečiti ukrajinsko ofenzivo na Donbas in
- pod težo vojaških izvršenih dejstev prisiliti Ukrajino k pogajanjem.
In to ji je tudi v celoti uspelo, saj so pogajanja stekla že po prvem tednu vojne. Najprej v Minsku, po enem mesecu pa so se nadaljevala v Istanbulu. Dokaz za zgornja cilja je sporazum iz Istanbula oziroma njegovih 17 poglavij, ki sta jih parafirali obe strani. Sporazum je ohranil ukrajinsko državno celovitost in suverenost ob zaščiti ruske manjšine in ruske kulture ter avtonomiji ruskih pokrajin. Navsezadnje gre za pravice, ki jih ruski manjšini daje Ustanovna listina Združenih narodov, katere podpisnica je tudi Ukrajina. Ta sporazum je doslej najboljši dokaz, da Rusija na začetku ni imela radikalnega cilja osvojitve Ukrajine, temveč je hotela predvsem zaščititi pravice ruske manjšine in preprečiti, da bi Ukrajina postala odskočna deska za politični oziroma vojaški pritisk na Rusijo. Slednje seveda pomeni preprečitev dejanskega ali prikritega ukrajinskega članstva v Natu.
Ne nazadnje to potrjujeta tudi obseg in sestava ruskih sil, ki sta bila popolnoma neprimerna za radikalen cilj osvojitve Ukrajine. Tisti, ki se s tem ne strinjajo (kar je prevladujoče mnenje na Zahodu), naj mi pojasnijo, kako neki naj bi Rusi s 25 bataljonskimi taktičnimi grupami (BTG), tj. s približno 25 tisoč vojaki v okolici Kijeva marca 2022, zasedli velemesto s skoraj tremi milijoni in pol prebivalcev, ki se aktivno brani. Teh vojakov je bilo komaj dovolj za urejanje prometa v mestu te velikosti, ne pa za njegovo okupacijo (potrebnih bi jih bilo vsaj štirikrat toliko) in še manj za zasedbo. Jih je pa bilo dovolj, da sta Ukrajina in ves Zahod voljno požrla vabo (»swallowed the hook, line and sinker«), ki je prekinila ukrajinsko ofenzivo na Donbas in omogočila ruski blitzkrieg na jugu. Zakaj je ruski slepilni manever uspel? Zato, ker sta napad na administrativni center in njegova zasedba natanko tista ključna elementa, ki ju je Amerika izvajala v svojih zadnjih intervencijah po svetu (Irak, Afganistan …). In glede na to, da imamo na Zahodu največjo in najboljšo vojaško silo v galaksiji (navsezadnje to potrjujejo vsi hollywoodski filmi!), je menda popolnoma očitno, da jo hočejo vsi posnemati.
Na Zahodu, razen redkih izjem, ne boste našli nikogar, ki bi se strinjal z zgornjim scenarijem, saj bi to pomenilo priznanje, da so podlegli ruski ukani. Nam na Zahodu, ki smo že privzeto najpametnejši, se to seveda ne more zgoditi. Vendar pa je, če pogledamo potek vojne, ruska preslepitev nasprotnika konstanta te vojne. Je bistven element operativnega delovanja, ki je med drugim omogočil, da je Rusija kljub manjšim silam od ukrajinskih v prvih dveh letih vojne uspela ne samo zlomiti ukrajinske ofenzive, temveč tudi ponovno preiti v ofenzivo in postopno osvajanje ozemelj.
Prvi večji tak slepilni manever, poleg že omenjenega obleganja Kijeva (pa tudi mest Sumi in Harkov), je bil ruski umik z desnega brega Dnjepra v Hersonski oblasti in iz samega administrativnega središča Hersona jeseni 2022. Osvojitev Hersona in desnega brega Dnjepra v Hersonski oblasti je verjetno presegala začetne cilje ruskega generalštaba. Razlog je, da Ukrajinci očitno niso predvidevali, da bi bil lahko ruski prodor na jugu tako bliskovit, kot je bil. Zato so bila ozemlja v zaledju praktično nebranjena. Mostovi čez Dnjeper prav tako. Ruska vojska jih je prečkala praktično brez odpora. Tisti, ki ste spremljali dogajanje, se boste morda spomnili pripomb kijevskega župana Klička, ki je ukrajinski vojski očital hude napake na južnem delu bojišča. Je pa branjenje tega ozemlja za relativno maloštevilno rusko vojsko na tem območju predstavljalo resen problem. Globina tega ozemlja ni bila dovolj velika, da bi omogočala zaščito pred ukrajinskim topništvom dolgega dosega in taktičnimi raketami HIMARS, ki jih je ukrajinska vojska po začetku konflikta dobila od Zahoda. Ključni prometnici, predvsem Antoninov most čez Dnjeper in most pri Kahovski zapornici, sta bili pod stalnim ukrajinskim ognjem. Ko je Ukrajina zbrala obsežne sile na tem območju in ko so se napadi na mostove okrepili ter s tem ogrozili logistiko, je grozilo dolgoročno uničenje tako ruskih sil kot ruskega prebivalstva v Hersonu. Rusi so sprejeli »težko odločitev«, kot je rekel poveljnik ruskih sil v Ukrajini, general Surovikin, in se odločili za umik. Ampak preden so se umaknili, so najprej zadali izjemno hude izgube ukrajinskim silam, ki so začele ofenzivo avgusta in septembra 2022. Še dan pred umikom so Rusi osvojili ozemlja na severovzhodu. Kje je potem ukana?
Naslednji dan so Rusi evakuirali več kot 100 tisoč prebivalcev Hersona in 40 tisoč pripadnikov vojske, predvsem marincev in padalcev. Umik čez reko (še posebej tako široko in globoko, kot je Dnjeper), ki poteka pod stalnim ognjem nasprotnika, je eden najtežjih manevrov, ki si jih v vojni lahko zamislite. Da se je to zgodilo v takem obsegu, tako kratkem časovnem oknu in brez žrtev, je dosežek brez primere, ki bo šel v anale svetovne vojaške zgodovine. Ukrajinske sile, ki so še dan pred tem doživele rusko ofenzivo in prodor na severozahodu, so bile tako presenečene, da še več kot dan po tem niso sledile ruskim silam in zasedle Hersona.
Kaj nam poleg ruske operativne sposobnosti še kaže ta primer? Rusi v nasprotju z Ukrajinci, ki za vsako ceno branijo vsako ped svojega ozemlja, izrazito varujejo svoje oborožene sile in vodijo svoje operacije tako, da čim bolj zmanjšajo lastne izgube. Če je za to treba začasno prepustiti določeno ozemlje, bodo to tudi storili. Rusi, kot je rekel Clausewitz na začetku tega članka, vedo, da je treba najprej uničiti nasprotnikovo vojsko. Ko je ta enkrat uničena, bo osvojitev ozemlja bistveno lažja. Osvojitev ozemlja je strateški cilj. Ampak prioriteta, ki vodi do cilja, je uničenje ukrajinske vojske.
Lep primer tega je poznejša ukrajinska ofenziva jeseni 2022 na harkovskem območju. Številčno močno podrejene ruske sile so se začele urejeno umikati globoko v zaledje že več dni pred ukrajinsko ofenzivo, vse dokler niso vzpostavile ugodne obrambne črte na reki Oskol, ki so jo relativno lahko branile tudi s šibkejšimi silami.
Drug primer, ki po mojem mnenju kaže na rusko ukano in o katerem sem pisal na tem blogu (Ukrajina – vojaška analiza spopada v Kurski oblasti), je ukrajinska ofenziva na Kursk leta 2024. Je lep primer, kako izkoristiti nasprotnikov strateški položaj in njegove prioritete, da ga navedeš na ravnanje, ki bo na koncu privedlo do njegovega poraza. Oziroma drugače, gre za tipičen prijem iz juda (mimogrede, Putin je mojster juda – črni pas, 6. dan), ki energijo nasprotnika usmeri proti njemu samemu.
Po strahotnem porazu ukrajinske ofenzive junija 2023 je Ukrajina nujno potrebovala potezo, ki bi ji vrnila pobudo na fronti in okrepila javno podporo tako doma kot predvsem v tujini. Če je dvakrat izkoristila napad na relativno šibko branjeno ozemlje (Herson in Harkov leta 2022), kar je privedlo do osvoboditve obsežnih ozemelj, ni hudič, da ne bi uspelo tudi v tretje.
Ozemlje Ruske federacije onkraj meje Sumske oblasti je bilo redko naseljeno in samo po sebi ni predstavljalo kake strateške vrednosti. Je pa na koncu te smeri napada ležalo mesto Kursk in še pred njim mogočna jedrska elektrarna (JE) Kursk. Če bi jo Ukrajini uspelo osvojiti, bi bila ustrezna zamenjava za največjo evropsko JE v Zaporožju, ki je s svojimi šestimi reaktorji in 6 GW moči pomenila eno izmed najbolj bolečih izgub Ukrajine. Uspeh ofenzive bi pomenil tudi mednarodno ponižanje Rusije, ki bi z izgubo JE na lastnem ozemlju pokazala svojo vojaško inferiornost. Da simboličnega poraza na območju legendarne sovjetske zmage v bitki pri Kursku iz druge svetovne vojne niti ne omenjam.
V nasprotju z obdobjem ukrajinske harkovske ofenzive jeseni 2022 Rusi avgusta 2024 niso bili več številčno šibkejši. Poleg dodatnih 300 tisoč mobiliziranih in temeljito izurjenih vojakov s konca leta 2022 so bile ruske sile v tem obdobju okrepljene tudi s stotisoči prostovoljcev. Rusija je imela več kot dovolj rezerv, ki bi jih lahko pravočasno premaknila na ogrožene sektorje. V nasprotju s Hersonom, kjer so bile ruske sile v izjemno neugodnem logističnem položaju in relativno daleč od oskrbovalnih centrov v ruski matici, je ozemlje v Kurski oblasti ležalo tik ob ruskem industrijskem mestu Kursk z ustreznimi prometnimi povezavami.
Zakaj so Ukrajinci vseeno napadli, saj so se morali zavedati strateškega položaja? Računali so na tipičen blitzkrieg po ameriški vojaški doktrini. Element presenečenja (ki ga ni bilo v junijski zaporoški ofenzivi), relativna premoč na omejenem ozemlju in hiter, močan udar elitnih ukrajinskih enot ob intenzivnem protielektronskem delovanju, ki naj bi onemogočilo ruske drone, bi morali povzročiti zlom ruske obrambe. Zavzetje kurske JE pa bi zaradi občutljivosti objekta (težko je voditi boje proti nasprotniku, utrjenemu v JE) bistveno omejilo možnosti neizogibnega ruskega protinapada.
Kako je že rekel Clausewitz?
»Legitimno je ocenjevati dogodke vojne v luči njihovih rezultatov, saj je to najbolj razumen kriterij.«
Kakšen je bil rezultat? Ukrajina je izgubila približno 75 tisoč vojakov in več sto zahodnih oklepnih vozil, Rusija pa je na koncu v protiofenzivi vstopila na ukrajinsko ozemlje Sumske oblasti. Kaj pomeni 75 tisoč vojakov? To sta dve polni armadni skupini, ki sta predstavljali približno desetino ukrajinske vojske. In to ne katerekoli desetine. Šlo je za najboljšo opremo in elitne enote. Po debaklu ukrajinske ofenzive junija 2023 in po izgubljeni kurski avanturi leta 2024 si ukrajinska vojska ni nikoli več opomogla. Nikoli več ni dosegla prejšnjega obsega in nikoli več ni obnovila svojega operativnega ofenzivnega potenciala. Odslej je bil operativni premik predvsem – umik. Tako kot pri Nemcih po bitki pri Kursku leta 1943.
Kaj pa ruske civilne žrtve v Sudži in okolišnjih vaseh? Žrtve so v vsaki resni vojni neizogibne. V nasprotju z Zahodom, ki je svoje intervencijske vojne vodil v razmerah izrazite premoči in nesorazmerja v izgubah, so Rusi svojo vojaško doktrino vedno prilagajali boju z enakovrednim ali močnejšim nasprotnikom. Ruske vojaške akademije še vedno poučujejo šah kot redni predmet. Kaj te uči šah? Da moraš včasih žrtvovati kmeta, da ujameš kralja. In Rusi so vrhunski šahisti.
Obkolitev nasprotnika in njegovo posledično uničenje, pa naj gre za aktivno rusko akcijo ali posledico ukrajinskega prodora, sta rdeča nit te vojne od prvih vojaških operacij leta 2014 dalje. Rusi sistematično ustvarjajo »kotel« (ruska beseda je ista kot slovenska), tipično obkolitev nasprotnika, ki ustvarja t. i. »ognjeni žep«. Gre za obkolitev s treh strani, pri kateri je nasprotnik izpostavljen intenzivnemu artilerijskemu ognju (danes tudi dronom), ena stran pa ostaja odprta. Zakaj ne popolna obkolitev? Zato, ker ta zahteva bistveno več sil. In kot smo rekli na začetku, je ruska kopenska vojska bistveno manjša od sovjetske. Je pa še en razlog: izčrpavanje nasprotnika. S tem, ko pustite eno stran odprto, tolčete po omejenih in predvidljivih nasprotnikovih logističnih poteh. To pomeni, da je oskrbovanje nasprotnika, pa naj gre za strelivo, hrano ali celo vodo, oteženo. Da je rotacija enot močno omejena ali pa zahteva velike žrtve. Vsak vstop v ognjeni žep in izstop iz njega je tvegana in pogosto zelo draga operacija. Dlje ko traja, dražja postaja. Rezultat je izčrpavanje nasprotnika, ki postopoma izgublja svojo bojno sposobnost ali celo voljo do boja. Dokončno uničenje nasprotnika, njegovih fizično in psihično povsem izčrpanih enot, je potem bistveno lažje. Ta vzorec opažamo od pokola Ukrajincev pri Debalcevu leta 2015 do zadnjega ukrajinskega prodora na območju Krasnega Limana oktobra 2026 ali v Dnepropetrovski oblasti nekaj mesecev prej, pa do obkolitve Dobropolja ali Orehova leta 2026. Tako na taktični kot operativni ravni. Da se spet vrnemo h Clausewitzu:
»Uničenje nasprotnikove vojske je najhitrejši način podreditve nasprotnikove države.«
Komentatorji na Zahodu preštevajo kvadratne kilometre oziroma komentirajo počasno napredovanje ruske vojske, popolnoma pa spregledajo (namerno ali iz neznanja) strahovite izgube ukrajinske vojske. To je prav tako, kot da bi pri šahu zmagal tisti, ki vzame več figur, in ne tisti, ki zajame nasprotnikovega kralja. Zanimivo je spremljati tiskovne konference ruskega obrambnega ministrstva. Kaj je konstanta teh konferenc? Kvadratni kilometri osvojenega ozemlja? Ne, ukrajinske izgube! Tabela teh izgub je vseskozi v teh petih letih ista in jasno kaže, kaj so ključni kazalniki uspeha (KPI, angl. Key Performance Indicators) ruske vojske: število uničenih kosov ukrajinske tehnike in število človeških izgub. Ko bodo te dosegle mejo, ko Ukrajina (in Zahod) ne bosta več sposobna nadomeščati izgub oziroma vzdrževati rezerv, ki zagotavljajo obstoj fronte, bo nastopila druga faza – pospešeno osvajanje ozemlja. Tej fazi se pospešeno bližamo. Naravo te vojne je odlično opisal ameriški polkovnik Veršinin v članku izpred leta in pol na portalu Russia Matters: Battlefield Conditions Impacting Ukraine Peace Negotiations. Zaradi izjemne sporočilnosti ga citiram v daljšem odlomku:
Narava rusko-ukrajinske vojne od leta 2022
Vojna v Ukrajini je vojna izčrpavanja. V takšni vojni se ne zmaguje z zasedanjem ozemlja, temveč s pazljivim upravljanjem virov, ohranjanjem lastnih in uničevanjem nasprotnikovih. Razmerje izgub ne sme biti samo v korist ene strani, temveč je treba upoštevati tudi skupne rezerve nasprotnika. Pot k zmagi vodi prek sposobnosti nadomeščanja izgub, medtem ko se uvajajo nove sile ter vzdržujeta civilno gospodarstvo in morala. Nadomeščanje izgub ne pomeni samo preprosto obleči može v uniformo in jim zagotoviti osnovno urjenje. Vojaške enote je treba kolektivno uriti na več ravneh, kar zagotavlja njihovo kohezivnost. Bolj kohezivna ko je enota, bolj kompleksne manevre lahko izvaja. Če enota izgubi preveč vojakov, bo njena učinkovitost padala, dokler ne bo več sposobna izvajati manevrov oziroma bo primerna samo za branjenje jarkov.
Za tak tip vojne je teren manj pomemben. Bojevanje se pogosto osredotoča na isto območje z le malo premiki, vse dotlej, dokler ena od strani ni več sposobna vzdrževati konflikta. Španska državljanska vojna in prva svetovna vojna sta najboljša primera. Te vojne so pogosto stacionarne vse do trenutka, ko ena od strani kapitulira. Ukrajinska vojna poteka po istem scenariju.
Strateško vodenje je ključno, ker usmerja upravljanje virov. Napaka pri določanju strateških ciljev vodi v izgubljanje virov za nepomembne cilje in zmanjšanje možnosti za zmago v konfliktu. (Prevod: MG.)
Se spomnite Bahmuta? Ukrajinci so za dosego simbolične zmage (na koncu poraza) oziroma propagandnega učinka žrtvovali okoli 70 tisoč vojakov in zamudili ključno časovno okno za poznejšo ofenzivo v Zaporožju (medtem so Rusi organizirali trdno obrambno linijo). Podobno je z že omenjeno ofenzivo v Kursku, s katastrofalnim desantom čez Dnjeper v naselju Krinki, kjer so Ukrajinci za čisti PR izgubili dve brigadi marincev, ali z zadnjo operacijo Vivaldi v Harkovski oblasti. Rusi so pri izvajanju svoje strategije neprimerno bolj disciplinirani, dosledni, potrpežljivi in na koncu uspešni.
Zakaj se torej Ukrajinci krčevito oklepajo vsake pedi ozemlja in zakaj so Rusi bolj prilagodljivi?
Prvi razlog je, da Ukrajinci vedo, da ozemlje, ki ga bodo izgubili, ne bo nikoli več njihovo. Zadnje Putinove izjave to več kot potrjujejo. Rusija se ne bo zadovoljila samo s štirimi oblastmi, ki jih je zavzela, ampak bo zadržala tudi t. i. »buffer zone« oziroma vmesno tamponsko ozemlje, ki ga je zavzela v Sumski in Harkovski oblasti. Če bo ostalo samo pri tem? Če imajo Putinove besede kakšno težo, potem se lahko zgodi, da bodo Rusi zasedli celotno Novorosijo. Kako je že rekel Putin še pred začetkom konflikta:
»Če hočejo Ukrajinci na Zahod, lahko gredo, ampak ozemlje, ki so ga dobili od Rusije (namreč Novorosijo, kjer so Rusi oziroma rusko govoreči prebivalci v večini in ki so jo Ukrajini dali boljševiki – op. MG), bodo vrnili Rusom.«
Drugi razlog je, da je tako ozemlje Donbasa kot tudi vse ozemlje ob Črnem morju zakladnica surovin, energetskih virov in černozjoma – ene izmed najrodovitnejših prsti na svetu. Ukrajina lahko prehrani 600 milijonov ljudi, kar daje tistemu, ki nadzoruje to območje, izjemen geostrateški vzvod. Zahod, ki je to vojno sprovociral in ki je v zameno za staro vojaško šaro izsilil prodajo ukrajinskih naravnih bogastev za drobiž, se temu zakladu, po ameriških ocenah vrednemu 14 tisoč milijard USD (med brati – brez upoštevanja energetskih virov v obmorski polici Črnega morja), ne misli kar tako odpovedati. Nikar ne mislite, da bodo Rusi spoštovali prodajo, dogovorjeno med Ukrajinci in Američani. Če pri tem pade milijon ali dva Ukrajincev, je to strošek, ki Američanov neposredno ne zadeva. Itak bodo polja in rudnike v že zelo bližnji prihodnosti obdelovali roboti z umetno inteligenco (UI). Za to nikakor ne potrebujejo nekaj deset milijonov Ukrajincev, ki samo povečujejo poslovne (socialne) stroške. Ne morem se znebiti asociacije na Hitlerjev Generalplan Ost, ki je med drugo svetovno vojno predvidel poboj tretjine slovanskega življa, izstradanje druge tretjine in zasužnjenje preostale. Zahod ne potrebuje množičnega prebivalstva in industrije v Ukrajini (za Ukrajince), ki bi samo odžirala dobro plačana delovna mesta na Zahodu. V nekaj letih bo Ukrajincev v ukrajinski državi res samo še tretjina od 52 milijonov, kolikor jih je bilo ob osamosvojitvi leta 1991.
Tretji razlog je, da je Ukrajina popolnoma odvisna od pomoči Zahoda. Zato je treba na vsak način vzdrževati privid uspešnega upora, da se tako zagotovi podpora javnega mnenja na Zahodu oziroma pripravljenost zahodnega prebivalstva žrtvovati svoje socialne prejemke in sredstva za razvoj v korist vojne v Ukrajini. Zato z vojaškega vidika zelo tvegane in drage akcije ter vztrajanje pri branjenju točk simbolnega pomena.
Pri Rusih je stvar drugačna. Rusija ima nekaj, česar nima skoraj nobena druga država na svetu – strateško globino. Ljudstva, ki so od nekdaj živela na teh ravnicah, so bila v vojni praviloma pripravljena (začasno) žrtvovati ozemlje, da so ohranila vojsko ali strateško prednost. Spomnite se tako Hitlerja kot Napoleona oziroma boljševikov po ruski revoluciji. Rusi imajo ozemlja več kot dovolj, ključni vir, ki jim ga primanjkuje, pa so ljudje. Zato tudi začasni taktični ali operativni umiki, ki omogočajo ohranitev vojaške sile ali zvabitev nasprotnika v še en »kotel« oziroma ognjeni žep. Zahodna javnost (pa tudi nekateri vojaški krogi) tega preprosto ne razume. Ima pa Rusija še nekaj, kar na Zahodu ni samoumevno – trdno podporo ljudstva ruski oblasti. Zadnje volitve so to kljub prizadevanjem Zahoda in Ukrajine, da bi z napadi na civilne objekte tik pred volitvami in celo med njimi zamajali moralo, odločno pokazale. Medli in kratkotrajni protesti Zahoda zaradi domnevno neregularnih volitev to v bistvu več kot potrjujejo. Vojna izčrpavanja in zgoraj omenjena vojaška taktika, ki jo uporablja Rusija, sta možni samo ob močni in potrpežljivi podpori ljudstva. In vse dokler ljudstvo verjame, da je njegov obstoj ogrožen, ter obstaja možnost zmage, bo rusko ljudstvo tradicionalno strnjeno okoli svojega vodstva. Zato tudi ruska oblast zelo pazljivo upravlja javno mnenje. Bistveno bolj prefinjeno, kot je to počela klasična sovjetska propaganda. V razmerah še vedno odprtega interneta v Rusiji je to še toliko pomembneje.
Že, že, kaj pa domnevno izjemno velike ruske žrtve? Ali ne bodo te prej ali slej načele javnega mnenja? Izgube so resnično velike. Če upoštevamo navedbe Mediazone, ki so se izkazale za verjetne, je ruskih žrtev (mrtvih) okoli 250 tisoč. Gre za izjemno visoko številko, bistveno višjo od števila ameriških žrtev med vietnamsko ali korejsko vojno. Glede na naravo operacij in porabo streliva (preračun porabe in učinkov streliva je moja vojaška specialnost) je ta številka verjetno premajhna, vendar ne zelo. Je pa bistveno manjša od tistih, ki jih navajajo drugi zahodni viri, in bistveno manjša od števila ukrajinskih žrtev. Slednje so po mojem mnenju katastrofalne. Ne samo za nadaljnji potek vojaških operacij, temveč za usodo ukrajinskega naroda nasploh. Po mojih ocenah se te številke gibljejo med dvema milijonoma in dvema milijonoma in pol. Ta številka je večja od uradnih ruskih ocen, vendar je treba upoštevati, da so te po mojih dosedanjih izkušnjah relativno konservativne in upoštevajo samo dokazane žrtve neposredno na fronti. Iz razmerja sil in porabe streliva sklepam o bistveno večjih številkah. Rusija ima občutno prednost tako v številu vojakov kot v artileriji, dronih in letalstvu. Poglejmo samo delovanje letalstva, v zadnjem času predvsem uporabo satelitsko vodenih »jadralnih« bomb. Gre za izjemno učinkovito, precizno orožje, ki zadeva na metre natančno in ga je zelo, zelo težko sestreliti. Prvič, ker nima infrardečega odtisa, ker predstavlja majhen cilj in ker imajo letalske bombe praviloma debelo jekleno oblogo. Drugi razlog je, da si Ukrajina težko privošči aktivno radarsko pokrivanje bojišča, saj so radarji lahko zaznaven cilj. Rusi so med to vojno odvrgli več kot 120 tisoč teh bomb, od 250-kilogramskih do »pošasti«, težkih 3000 kg. Slednje imajo, še posebej če so polnjene s termobaričnim eksplozivom, učinek manjših taktičnih jedrskih bomb. Jadralne bombe zahtevajo uporabo letal, ki jih odvržejo na kar največjih možnih višinah (med 10 in 15 tisoč metri) in pri kar največji hitrosti, da bi dosegle večji domet (od 40 do 60 km oziroma do 200 km z dodatnim raketnim pogonom). Takih bomb ne uporabiš za uničenje ciljev velikosti enega vojaka ali dveh. Praviloma gre za večje cilje. Če predpostavljamo, da vsaka bomba ubije morebiti samo pet vojakov (kar je verjetno daleč premajhna številka), pridemo do 600 tisoč mrtvih samo iz tega naslova. Kje je potem še artilerija, pri kateri ima Rusija med to vojno tri- do desetkratno premoč, pa droni, pri katerih ima Rusija s 15 milijoni taktičnih dronov FPV tri- do štirikratno premoč? Če je na začetku vojne artilerija tradicionalno povzročala največji delež žrtev (od 60 % do 90 %), so danes to droni na obeh straneh. Če dodatno upoštevamo še naravo vojskovanja obeh strani ter kakovost in obseg sanitetne oskrbe, potem te številke niso več tako neverjetne. Zanimivo je, da je predvsem zaradi slabe sanitetne oskrbe oziroma nezmožnosti njenega zagotavljanja razmerje med mrtvimi in ranjenimi izjemno neugodno za Ukrajince in bistveno boljše za Ruse. V vojnih operacijah velja t. i. »zlata ura« (angl. golden hour). Če je sanitetna oskrba zagotovljena v eni uri, sta preživetje oziroma okrevanje bistveno verjetnejša. Zato se tudi velika večina ranjenih ruskih vojakov vrača na fronto, medtem ko mnogi Ukrajinci umirajo zaradi ran ali okužb, ki bi jih bilo mogoče pozdraviti, če bi pomoč prišla pravočasno. Je pa res, da so se razmere v tem pogledu v zadnjem letu vojne poslabšale za obe strani, saj je evakuacija v razmerah vojne dronov zelo otežena.
Naslednji dejavnik je usposabljanje. Ko so Rusi jeseni 2022 mobilizirali 300 tisoč vojakov, je trajalo pol leta, da so ti prišli na fronto. Kljub temu da je šlo za može, ki so že odslužili vojaški rok, ali celo za nekdanje aktivne vojake. Zato, ker je treba poleg usposabljanja vojakov uigrati tudi enote in štabe, od bataljona do divizije. To pa traja. Primerjajte sedaj to z Ukrajino, ki v obupnem pomanjkanju vojakov rekrute pošlje v prve bojne črte po nekaj tednih osnovnega usposabljanja. Raven usposobljenosti je obratno sorazmerna s številom žrtev. To kaže vsa vojaška zgodovina. Rezultat »ekspresnega« ukrajinskega usposabljanja so strahotne žrtve.
Trump je pred kratkim omenil milijon mrtvih Ukrajincev, Budanov, nekdanji ukrajinski šef obveščevalne službe in sedanji šef kabineta, pa minimalno število mesečnih rekrutacij – 30 tisoč. Pomnožite to z 12 in dobili boste 360 tisoč trajnih ukrajinskih izgub na leto. Podobno številko – 27 tisoč – je omenil poljski predsednik Tusk. Pri tem je treba upoštevati, da so te izgube zaradi narave operacij – manj ofenzivnih ukrajinskih akcij – relativno manjše kot v prejšnjih letih. Pred meseci so ruski hekerji objavili rezultate vdora v ukrajinsko ministrstvo za obrambo, bolnišnice in pokopališka podjetja. Objavljena so bila imena dveh milijonov in 400 tisoč žrtev. Dejstvo, da niti Ukrajinci niti mediji na Zahodu niso zanikali ali komentirali teh številk oziroma so jih poskušali popolnoma ignorirati, je po mojem močan pokazatelj, da te niso daleč od resnice. Pred kratkim je v strokovni javnosti (ne pa v osrednjih medijih – zakaj ne?) završalo ob seminarju finske obrambne univerze v Helsinkih in analizi Aleksandra Grableja: Irretrievable losses: Estimating Casualties on the Russo-Ukraine War (strani od 149 do 174 oziroma na kanalu FNDYU na YouTubu od 2:45:44 dalje).
Grable, čeprav navaja tako za ukrajinsko kot za rusko stran manjše številke izgub od mojih, ohranja razmerje. To pomeni približno desetkrat (beri: desetkrat) večje ukrajinske izgube od ruskih. Iz tega izpelje zelo politično nekorekten sklep, da Ukrajina v tej vojni izčrpavanja kot stran z manjšimi viri in večjimi izgubami ne more zmagati. Zanimivo je primerjati Grablejevo ugotovitev, da je Ukrajina doslej mobilizirala tri milijone vojakov, z izjavo pred kratkim zamenjanega načelnika ukrajinskega generalštaba, generala Sirskega, da ima Ukrajina pol milijona vojakov, od tega približno 370 tisoč na fronti. Kam je šlo 2,5 milijona od treh milijonov mobiliziranih, če upoštevamo, da Ukrajina svojih mobiliziranih vojakov po določenem času ne demobilizira (kot npr. Rusija svoje prostovoljce)? Ti služijo do konca vojne, hujše poškodbe ali smrti. Slednje govori bolj v prid številkam iz moje analize.
Ukrajina je imela ob osamosvojitvi potencial, da postane ena najbogatejših držav sveta. Imela je skoraj vse. Izjemna rudna bogastva in najrodovitnejšo zemljo na svetu. Izjemno razvito industrijo, vrhunske univerze, izobraženo delovno silo in razvito, robustno infrastrukturo. Geostrateški položaj, ki bi ji omogočal vlogo mostu med vzhodom in zahodom, izhod na morje in ugodnejše podnebje kot Rusija. 52 milijonov ljudi, kar ji je dajalo dovolj veliko kritično maso za razvoj cele vrste gospodarskih dejavnosti. V 35 letih po osamosvojitvi so kot pijan milijonar zaigrali vse. Danes v delu Ukrajine pod nadzorom ukrajinske oblasti verjetno živi precej manj kot 20 milijonov ljudi, stopnja naravnega prirastka prebivalstva pa je okoli 0,7 %, kar je najmanj v Evropi in svetu ter gotova pot v nadaljnje radikalno zmanjšanje prebivalstva, ki meji skoraj na izumrtje. Industrija in infrastruktura sta v veliki meri uničeni ali pa še bosta, ko se bodo okrepile ruske ofenzivne akcije.
Ukrajina je bila najbolj razvita republika nekdanje Sovjetske zveze. Zakaj je Ruska federacija vstala kot feniks iz pepela in zakaj je Ukrajina zdrsnila na rob prepada, kljub temu da je imela boljše pogoje?
Iz mnogih razlogov, predvsem pa zaradi narave nacionalne elite! Rusi imajo državno in predvsem varnostno elito, ki ima za sabo stoletja, če ne tisočletje državne tradicije. So narod, ki ima močno kolektivno zavest in je za svojo državo (kar kaže izjemno veliko število prostovoljcev, ki predstavljajo večino v ruski vojski) tudi pripravljen kaj žrtvovati (tudi življenje).
Ukrajina kot mlada država pa ima od samega začetka kleptokratsko elito, katere izključni motiv je lastno bogatenje. Ukrajina je imela skupino kakih 15 oligarhov (milijarderjev), ki so državo do kosti pokradli in do konca korumpirali. Zanimivo je, da med njimi skoraj ne boste našli tistih ukrajinske ali ruske narodnosti. Nagradno vprašanje: katere narodnosti je večina ukrajinskih milijarderjev? No, ne da jih Rusija ni imela (večinoma iste narodnosti), ampak tam so od Putina naprej ali v zatočišču na Zahodu ali pa na kratki uzdi kremeljskih gospodarjev, ki skrbijo, da ne delajo prevelike škode.
Večina ukrajinskega prebivalstva je na vsesovjetskem referendumu o ohranitvi Sovjetske zveze marca 1991 glasovala za ohranitev skupne države. Delež (78 %) je bil celo večji kot v Ruski federaciji (75 %). Tudi na volitvah leta 2019, na katerih je s programom sodelovanja z Rusijo in upoštevanja sporazumov iz Minska z 72 % glasov zmagal Zelenski, se je večina prebivalstva odločila za miroljubno sobivanje. Vendar je virus nebrzdanega nacionalizma oziroma, bolje rečeno, šovinizma okužil ne samo tradicionalno dovzetne prebivalce zahodne Ukrajine, temveč tudi njen osrednji del. Življenje je s tem za pripadnike manjšin, predvsem ruske kot največje, postalo nevzdržno.
Ukrajinci so pozabili, da niso edini v Ukrajini. Da Ukrajina ni enonacionalna, temveč izrazito večnacionalna država, kar zahteva spoštovanje vseh narodnih manjšin. Tako kot je v skladu s standardi Evrope, kamor si tako zelo želijo. In pozabili so, kot je rekel Napoleon:
»Da je geografija usoda.«
Da je ni mogoče ignorirati. Pameten narod se prilagodi, izkoristi svoje geografske prednosti in se izogne morebitnim pastem svojega geografskega položaja.
Kaj lahko stori narod, ki so mu – tako kot Rusom v Ukrajini – odvzete osnovne človekove pravice (z zakonom! – glej: Kaj vam mediji niso povedali o Ukrajini – Pro korinni narodi Ukrajini): pravica do identitete, jezika, religije, kulture in povezav z matičnim narodom? Ko odpovejo vsa miroljubna prizadevanja, tudi tista, podprta z mednarodnim pravom (v Varnostnem svetu potrjeni sporazumi iz Minska in Ustanovna listina ZN). Ko večinski narod zahteva ne samo, da si državljan Ukrajine, temveč tudi, da se odrečeš svoji identiteti in postaneš Ukrajinec. Kje smo že to videli? Se spomnite Hitlerjevega stavka, ko je po zavzetju aprila 1941 obiskal Maribor: »Macht mir dieses Land wieder deutsch – Naredite mi to deželo spet nemško!« Smo se imeli Slovenci tam davnega leta 1941 pravico upreti? Upreti z orožjem? Kaj naj naredi manjšinski narod, ko mu večinski vpije: »Kovček – vlak – Moskva!« Ali pa »moskalyak on gilyaku« (kako se to rima s »Srbe na vrbe« izpred 80 let)?
Narod si to vzame k srcu in zraven vzame še ozemlja, na katerih je dolga stoletja prebival kot večinski narod in gospodar!
Kaj je nauk te zgodbe za narode Evrope, predvsem tiste s kratko državno zgodovino, kot je slovenski?
Pazite na to, kakšno elito imate!
