Marko Golob

V svetu vsesplošne laži je govoriti resnico revolucionarno dejanje (George Orwell)

Pred kratkim je Noam Chomsky v intervjuju dejal, da:

“…ignorance can be catastrophic as western audiences are denied access to information about a critical situation that is affecting them in profound ways and will most certainly impact the world’s geopolitics for generations to come. 

I have never seen a level of censorship like this.”

V vsaki vojni je resnica prva žrtev. In nič drugače ni v teh prvih taktih 3. s.v., ki smo jim priča. Sprašujem se samo, ali je stanje naših medijev v večji meri rezultat cenzure in propagande ali je enostavno nivo profesionalizma padel na tako nizko raven? Ali oboje?

Ta prispevek je namenjen odgrinjanju posameznih manj znanih ozadij, ki so imela pomemben vpliv v razvoju situacije v Ukrajini. Eden bolj pomembnih je odnos ukrajinske države do svojih manjšinskih jezikov.

21.7.2021 je Ukrajinska Rada (parlament) sprejel Zakon o prvotnih narodih Ukrajine. Glej spodnji link na uradni list (Vidomosti Verhovnoji Radi)

Про корінні народи України, Відомості Верховної Ради (ВВР), 2021, № 38, ст.319.

Gre za zakon, kakršnega v Evropi nismo videli že 77 let, natančneje od poraza fašizma v letu 1945. Gre za edini odkrito rasistični zakon od 2.s.v. naprej.

Zakon priznava polne narodnostne oz. državljanske pravice samo ukrajinskim državljanom, ki so skandinavskega oz. germanskega porekla, Karaitom in Tatarom. Takole pravi (v prostem prevodu):

Le-ti “….imajo pravico polno uživati vse človeške pravice in temeljne svoboščine”

Karaiti so maloštevilna židovska ločina, ki ne priznava Talmuda, Tatari pa so potomci Mongolov, ki so na Krim prišli po letu 1221. Za tiste, ki niste poučeni v genealogiji ukrajinskega naroda, ta je namreč po mnenju vladajočih ukrajinskih nacionalistov potomec vikinških Varjagov, ki naj bi sredi 9. stoletja ustanovili Veliko kijevsko kneževino. Čeprav je ukrajinščina več kot podobna ruščini in je genetski profil Ukrajincev in Rusov praktično enak, se “pravi” Ukrajinci nimajo za Slovane. Slednji, tj. Rusi in Belorusi, so zakonsko opredeljeni kot državljani 2. reda, prav tako pripadniki manjšin, kot so Madžari, Romuni, Bolgari in Romi.

Kako to izgleda v praksi? Po sprejetju Zakona so s septembrom 2021 ukrajinske oblasti ukinile vse medije v ruščini, tiskani mediji so dovoljeni samo, če je zraven objavljen tudi ukrajinski tekst. Odpravljeno je poučevanje otrok v šolah v ruščini, prav tako je omejeno poslovanje v ruskem jeziku tudi na področjih, kjer je ruščina prevladujoč jezik. In to kljub temu, da je bila pred pučem februarja 2014 ruščina v Ukrajini prevladujoč jezik poslovne in akademske elite. Podobno je z drugimi manjšinskimi jeziki. Zakon je sledil predhodnim omejitvam uvoza ruske literature, blokiranjem ruskih elektronskih medijev in internetnih aplikacij

Se je Ukrajincem naenkrat zmešalo? Saj menda v Evropi, katere del hočejo postati, kaj takega vendar nikakor ni dopustno. No, izkaže se, da to ni prva taka poteza in da ima Zakon o prvotnih narodih Ukrajine dolg rep svojih predhodnikov.

Prvi ukrep nove Rade, t.j. takoj naslednji dan 23.7.2021, je bil ravno ukinitev Kovalov-Kolesničenkovega zakona iz 2012, ki je uredil enakopravnost jezikov in izenačil ruski in ukrajinski jezik. Odprava jezikovne enakopravnosti ruščine je bila prvi (pa ne edini) povod, ki je tedaj pripeljal do upora ruskega prebivalstva na Krimu in Donbasu. Zakon so pod pritiskom mednarodne skupnosti kasneje umaknili, ampak škoda je bila že narejena. Kasneje (leta 2017 je prišlo do omejitev poučevanja v drugih neukrajinskih jezikih. Prizadetih je bilo več kot 400.000 otrok, ki so se izbraževali v ruščini, madžarščini, romunščini, bolgarščini in grščini.

Prizadete države so se pritožile Svetu Evrope. In?  Kaj se je zgodilo? Je Evropa uvedla sankcije proti Ukrajini? Je zagrozila z bojkotom? So ameriške vojaške ladje prihitele branit demokracijo v Črno morje? Nič od tega. Tako kot leta 2021, ko sta protestirali Rusija in Madžarska, je Evropska unija ostala v bistvu tiho. Toliko o evropskih vrednotah.

V resnici je situacija še bolj zapletena. Namreč pravo ukrajinščino govori manjši del Ukrajincev v zahodnem delu države (ki je bil nekoč del Poljske in Avstro-Ogrske), medtem ko večina tistih, ki se opredeljujejo kot Ukrajinci, govori suržik, tj. narečje, ki je mešanica ruščine in ukrajinščine in ga rusko govoreči z lahkoto razumejo, medtem ko imajo s “pravo”, tj. zahodno ukrajinščino malo več težav. Jezikovno kompozicijo Ukrajine kaže spodnja slika:

Na področjih, ki so obarvana v rdečih odtenkih, se govori pretežno ukrajinsko, medtem ko na področjih, ki so obarvana rumeno, rjavo in bež, govorijo pretežno rusko.

Vidimo lahko, da je Ukrajina jezikovno razdeljena na 2 dela: ukrajinskega in ruskega. S tem, da ruski del ne zajema samo Rusov, temveč tudi državljane Ukrajine, ki se deklarirajo kot Ukrajinci, vendar jim je materni jezik ruski. Tako kot na primer sedanji ukrajinski predsednik Zelenski. Slika postane še bolj zanimiva, če jo primerjamo s sliko rezultatov volitev za predsednika republike leta 2010, ko je premočno zmagal pro-rusko usmerjeni Janukovič. Volitve 7. februarja leta 2012 so na splošno veljale kot transparentne in poštene.

Primerjava teh dveh slik nam pokaže, da politična delitev Ukrajine teče po jezikovnih oz. narodnostnih mejah. Da so rusko govoreči Ukrajinci večinoma pro-rusko usmerjeni, ukrajinsko govoreči pa večinoma pro-evropsko. Da Ukrajina ni ena, da sta najmanj dve in to ostro razdeljeni.

Kako je prišlo do tega?

To nam pove naslednja slika, ki kaže, kako je prišlo do Ukrajine v sedanjih mejah.

Prvotna Ukrajina je obsegala le manjši del ozemlja današnje države. To je bilo ozemlje Kozakov ob Dnjepru, ki so živeli “na kraju – u krajini” tedanjega civiliziranega sveta. Severno od njih je bila poljsko-litavska zveza, iz katere je pobegnila večina njihovih prednikov. Zakaj? Zato ker je bil položaj tlačanov v tej državi daleč najhujši v Evropi in se je praktično lahko primerjal s sužnji. Kdor je želel biti svoboden, se je pridružil ubežnim kmetom na ozemlju, ki je imelo plodno zemljo in na katerem ni hotel nihče živeti. Razlog so bili Krimski Tatari, ki so gospodovali na teh plodnih ravnicah in katerih glavna gospodarska panoga je bila lovljenje slovanskih sužnjev za prodajo na turških in arabskih trgih. Kmetje, če so hoteli preživeti, so morali oblikovati trdno in učinkovito vojaško strukturo, da so se lahko ubranili. Tako so nastali Kozaki.

Da stvar ne bi bila preveč enostavna, bi se Poljaki, sedaj ko so Kozaki konsolidirali svoje ozemlje, tega ozemlja radi polastili. Med kladivom in nakovalom je tedaj kozaški hetman Bohdan Hmelnicki zaprosil za zaščito ruskega carja, vladarja, ki je govoril podoben jezik in je bil iste pravoslavne vere. Ker nič na tem svetu ni zastonj, je ruski car zahteval podreditev ruski kroni in vojaško službo v zameno za mnoge svoboščine, ki navadnemu ruskemu tlačanu niso bile dosegljive. Kasneje so ruski carji odkupili severni del današnje Ukrajine od Poljakov, južnega pa je zasedla ruska cesarica Katarina Velika ob koncu 18 stoletja. Po zasedbi so plodne južne ravnice na jugu in vzhodu (Novorosija) poselili ruski kolonisti in seveda tudi Kozaki in prebivalci severnega dela današnje Ukrajine, ki se je vse do 1. s.v. imenovala Malorosija.

Po 1. s.v. pride do oblikovanja samostojne Ukrajinske države, ki pa jo že 1922 premagajo boljševiki pod Leninovim vodstvom in oblikujejo Zvezno sovjetsko republiko Ukrajino, ki ji priključijo večinoma rusko govorečo nekdanjo carsko provinco Novorosijo. Kar je vzbudilo veliko negodovanje ne samo ruskega prebivalstva, ampak tudi ruskih boljševikov, ki se nikakor niso hoteli sprijazniti s prisilno ukrajinizacijo pretežno rusko govorečega prebivalstva.

Ta mali diskurz v zgodovino je pomemben ne samo zato, da bi razumeli sedanjo situacijo v Ukrajini, temveč tudi nedavno Putinovo izjavo:

“ če hočejo Ukrajinci pravo de-leninizacijo, potem jim bo (on) pokazal, kaj to pomeni”.

Namreč, odvojitev Novorosije (jug in vzhod Ukrajine) od Ukrajine.

Zatiranje narodnostnih pravic ni evropska vrednota. Pri tem se moramo vprašati tudi, kakšna oblika odpora je dovoljena narodu, ki so mu vzete vse narodne pravice? Se ima pravico upreti z orožjem?

Ne bi bilo bolj modro in bolj evropsko, da bi Ukrajina, namesto da v trdi maniri unitarne države izvaja nasilno politiko ukrainizacije, uvedla večjo avtonomijo regij, decentralizacijo in spoštovanje narodnostnih manjšin? Spomnimo se, da Ukrajina nima problema samo z Rusi, odnosi so napeti tudi z Madžarsko zaradi sistematičnega narodnostnega zatiranja madžarske manjšine.

Nenazadnje sporazumi iz Minska (1. in 2.) so zahtevali ravno to, namreč avtonomijo ruske manjšine v Donbasu in ne njene samostojnosti. In tudi Rusiji je bil vse do nedavna taka situacija bolj pogodu, saj bi z avtonomijo Donbasa ohranjala delež ruske populacije in svoj vpliv v Ukrajini.

Nemčija in Francija sta bili garant sporazumov z Minska. Zakaj nista storili praktično ničesar, da bi do uresničevanja sporazumov tudi prišlo?

Morda zaradi istega razloga kot sta (skupaj s Poljsko) v manj kot enem dnevu požrli svojo obljubo, dano Janukoviču in Rusiji dan prej o predčasnih volitvah. Ko se je 22.2.2014 zgodil neustavni puč in nasilna odstavitev predsednika Janukoviča, s katerim so še dan prej sklenili sporazum, sta Francija in Nemčija ostali tiho. Brez obsodbe! Da bi bila mera polna, je poljski zunanji minister malo pred tem izjavil naslednje:

“We support the hard line taken by the Right Sector… The radical actions of the Right Sector and other militant groups of demonstrators and the use of force by protestors are justified… The Right Sector has taken full responsibility for all the acts of violence during the recent protests. This is an honest position, and we respect it. The politicians have failed at their peacekeeping function. This means that the only acceptable option is the radical actions of the Right Sector. There is no other alternative”.

(Right sector – “Pravi sektor” je skrajno desna nacistična politična stranka, ki se ima za naslednico medvojne OUN – organizacije ukrajinskih fašistov, ki so sodelovali z nemškimi nacisti in je bila odgovorna za masovne vojne zločine proti Židom, Rusom in Poljakom)

Se še čudite, da je Rusom in Ruski federaciji “počil film”?

Zahod v svoji obsodbi ruskega napada na Ukrajino govori o “unprovoked agression”. Pa je to res?

Ali pa so mediji poleg zatiranja narodnostnih manjšin pozabili povedati še kaj?