Zakonitost, oholost in zdrava pamet

Jože Mencinger

Odločbe evropskih oblasti me le redkokdaj navdušijo; pred leti me je prijetno presenetila odločitev sodišča za človekove pravice o neprenesenih vlogah v NLB, tokrat pa odločba o tem, da mora država plačati odškodnino, ker je sodišče nekomu za 124 evrov dolga vzelo hišo. Odločitvi sta pravzaprav v mojo škodo, a obe imata opraviti z oholostjo in nerazumnostjo slovenskih oblasti, ki se razpreda od ene do druge veje. Od tod vse manj zaupanja v vse veje oblasti, ki naj bi uživale zaupanje, in vse manj spoštovanja do predstavnikov, ki naj bi uživali spoštovanje.

Predsednika republike žal ne gre jemati zares; pa bi ga, če bi nehal opravljati nekaj minut trajajoča cestarska in podobna dela in kdaj pa kdaj povedal kakšno misel, na primer o varovanju plodne zemlje, o izgonu sirske družine, zborovanjih nestrpnosti ali o nepotrebni rezilni žici.

Najslabša veja oblasti je zakonodajna; ta sprejema zakone, ki jih ne razume; sem sodi večina gospodarsko najbolj škodljive zakonodaje na finančnem področju. Da poslanci mnogo stvari ne razumejo, je zaradi nepotrebne zapletenosti celo razumljivo, večkrat je očitno, da jih ne razume niti predlagatelj zakona. A to, da sprejemajo škodljive zakone, poslancev ne moti, da se ne nekaj let kasneje iz zakonodajalca spremenijo v tožilca. Sicer pa, kako jim je oblast »stopila v glavo« nazorno kaže kar 3. program RTV; vse vedo in si ne pustijo od nikogar ničesar dopovedati; kdo le sme podvomiti v njihov »kamen modrosti« ali vsaj odgovoriti na žalitve in neresnice. Ne gre, saj poslovnik pravi, da povabljeni nimajo pravice do replike.

Vlada postaja vse bolj ohola, a tudi samouničevalna. Z ihto zavrača vse dobronamerne predloge o katerikoli stvari; takšni so na primer predlogi o spremembi SDH, o »drugem tiru«, o graditvi avtoceste prek polj in vasi ali o zgraditvi lakirnice sredi plodnega polja.

SDH in DUTB sta že dolgo instituciji, ki potencialno milijardno škodo, ki je nastala z nerazumnim   početjem v letu 2013 in prej, zdaj pretvarjata v dejansko, vladi pa z nenehnimi aferami uničujeta preostanke kredibilnosti. Že nekaj let trajajoče poskuse škodo omiliti in pomagati tudi vladi z enostavno rešitvijo pa ta vztrajno zavrača, njeni koalicijski partnerji pa se sprenevedajo. Predlagana rešitev ni prav nič revolucionarna. Pravi le, naj nadzorni svet SDH razširijo tako, da vanj imenujejo še predstavnike tistih, ki so zdajšnje državno premoženje ustvarjali, ki ga ustvarjajo in ki bi ga podedovali; torej predstavnike upokojencev, sindikatov in mladine. Tako bi dobili sestavo, kakršno, na primer, pozna Nemčija; tam v nadzornih svetih velikih podjetjih, kakršno je Fraport, lastnik ljubljanskega letališča, pol članov sveta predstavlja delo. A ne gre za ideologijo, ampak za upoštevanje dejstva, da finančniki na stvari gledajo drugače in pozabljajo na posredne učinke premoženja, ki ga prodajajo »strateškim partnerjem« s poštnimi predali v Luksemburgu.

»Drugi tir« je drug primer oholosti vlade, ki je projekt začela z nesmiselnim javno-privatnim partnerstvom, »drugim tirom«, ki z zdajšnjim nima nič skupnega, in oceno stroškov, ki naj bi znašali milijardo in pol evrov. Pod javnim pritiskom se je ocena stroškov znižala pod milijardo, »drugi ter« se bo morda spremenil v dvotirno progo, javno-privatno partnerstvo pa se je spremenilo v nikjer poznano »javno-javno partnerstvo«. To bo zaledni Madžarski prinašalo obrestni zaslužek, ki daleč presega obresti, ki bi jih za posojilo plačala Slovenija, in ji omogočilo, da bo progo gradila in urejala transport prek Slovenije, posredno pa zdaj še skrito lastništvo v Luki Koper in še kje; a to bomo izvedeli kasneje.

»Tretja os« je tretji primer oholosti vlade. Kljub očitno nesmiselni postavitvi južnega dela tretje osi na plodna polja in prek hiš, vlada noče niti prisluhniti ljudem, ki temu nasprotujejo in ji svetujejo vsaj sto milijonov cenejšo povezavo približno tam, kjer cesta že obstaja. Še slabše je s postavitvijo lakirnice za multinacionalko Magna, kamor bodo iz Gradca vsak dan pripeljali lupine avtomobilov, jih polakirali in odpeljali nazaj. Za »obetavno« tujo investicijo bomo dodali še deset milijonov evrov; kar dve leti bomo sami plačali »delovno silo«.

_________

* Izvorno objavljeno v Pravni praksi (11.5.2017)

One response

  1. Odličen prispevek našega “modrega starca”. Kakšna razlika, astronomska, od plehkega govoričenja in poziranja naših predsednikov Pahorja in Cerarja. Tale po gorenjsko jedrnat prispevek, čeprav dolg eno samo stran, bi lahko bil odličen politični program stranke, ki bi zanesljivo zmagala na naslednjih volitvah. Sem zraven.

    Drago Babič

%d bloggers like this: