NLB: Prodati za 1000, kar ti letno prinaša 300 dobička?

Bine Kordež

“Dobičkonosnost bank v skupini se izboljšuje in je dosegla najvišje vrednosti v zgodovini” so zapisali ob 56-odstotnem povečanju dobička v prvem kvartalu v Novi Ljubljanski banki. Takšna ocena naj bi pospremila odločanje nadzornikov SDH glede prodaje banke, čeprav bi se lahko vprašali ali pomenijo tako prikazani rezultati dodatno spodbudo k prodaji, podporo za višjo prodajno ceno ali – dodatni razlog, da banke ne prodamo za ceno, ki so jo pripravljeni plačati potencialni kupci.

Ima pa na takšen način izkazan visok dobiček banke v prvem kvartalu lahko tudi drug vidik – poenostavljeno ta rezultat namreč pomeni preračunano kar 300 milijonov dobička na leto. In prodaja tako donosne naložbe za dobro milijardo evrov najbrž ne more biti gospodarna poteza. Lahko torej, da je to tudi v ozadju prikazovanja rezultatov in podpora tistim, ki se bodo upravičeno vprašali, ali je prodaja pod takšnimi pogoji smiselna.

Kar se tiče rezultatov poslovanja prvega tromesečja letošnjega leta, je predvsem potrebno ugotoviti, da so v osnovnem delu poslovanja približno na nivoju zadnjih let. Kot sem prikazoval v tekstu o prodaji NLB, banka na nivoju celotne skupine že deset let ustvarja med 170 in 200 milijonov evrov ostanka pred slabitvami. Zaradi zmanjševanja obsega poslovanja je trend seveda pričakovano negativen. Do leta 2011 so tako ustvarjali okoli 200 milijonov rezultat pred oblikovanjem slabitev (prihodki minus tekoči stroški poslovanja), zadnja leta pa okoli 170 milijonov. Glede na obseg poslovanja je to danes pravzaprav boljši rezultat (1,5 %) kot pred leti, ko je zaslužek znašal okoli 1,3 % od bilančne vsote.

Rezultat po prihodkih od obresti in provizij ter tekočih stroških je bil tako v prvem letošnjem kvartalu podoben kot lani in tudi kot leto poprej (preračunano na letni nivo okoli 180 milijonov evrov). Dodatno pa letos izkazujejo nekaj več ostalih učinkov (nekaj več drugih prihodkov, dobičkov pri finančnih sredstvih), zaradi česar je bil letošnji rezultat pred slabitvam nekaj boljši kot lani ali v letu 2015. Vseeno pa je ključna razlika pa je pri oblikovanju slabitev. Čeprav bo seveda uprava dokazovala, da je ugotovljena višina dodatnih ali odpravljenih slabitev rezultat natančnega pregleda bančnega portfelja, je to vedno tudi odločitev vodstva kakšen rezultat želi prikazati. Glede na 900 milijonov evrov skupaj oblikovanih slabitev, je vedno možno zagovarjati nujnost za 50 več ali 50 milijonov evrov manjši obseg. Letos so se pač odločili, da bodo rezultat nekaj izboljšali, in odpravili 22 milijonov slabitev ter za toliko izboljšali rezultat. Seveda so določene slabitve morali odpraviti zaradi ugodnejšega poplačila terjatev, niso pa se odločili za oblikovanje dodatnih, čeprav načelo previdnosti to vedno omogoča.

Primerjalno s prvim kvartalom 2015 so letos ustvarili celo nekaj nižji osnovni rezultat poslovanja, a odpravili 22 milijonov slabitev, v prvem kvartalu 2015 pa so jih 26 milijonov dodatno oblikovali in letošnji dobiček je npr. 60 milijonov boljši kot v 2015 (15 milijonov je bilo še ostalih učinkov). Glede na lanski prvi kvartal je bil osnovni rezultat malenkost višji (3 milijone), 30 milijonov boljši končni rezultat pa je posledica večje odprave slabitev in nekaterih drugih učinkov. Pomembno je torej ločeno spremljati gibanje osnovnega rezultata ter oblikovanje slabitev ter na osnovi tega ocenjevati uspešnost poslovanja banke. Ta je torej v osnovi podobna kot v zadnjih dveh, treh letih, le da so letos odpravili nekaj več slabitev, v večini drugih kvartalov pa so jih dodatno oblikovali ter zniževali izkazane rezultate poslovanja Skupine NLB. Toliko o najboljšem rezultatu v zgodovini banke.

Pri prodaji NLB pa je predvsem zanimivo, da se vse vrti samo okoli tega ali smo zavezani k prodaji ali ne, ali bomo prodali ali ne. Vsak dober gospodar odločitev praviloma veže na pričakovano kupnino in predvsem od nje je odvisna prodaja ali ne. Posebno, če kupnine nujno ne potrebuje in za državo Slovenija to nesporno velja. Sedaj smo sicer dobili “odpustek” Evropske komisije, da banko lahko prodamo celo v dveh delih, a to na kupnino kakega večjega vpliva nima, mogoče celo obratno. Prikazan rezultat bo sicer neka dodatna spodbuda za kupce delnic NLB, a okvirna prodajna cena je bila na osnovi testiranja trga nedvomno že določena in ta je po vsej verjetnosti kar nekaj pod knjižno vrednostjo kapitala banke. Glede na donose zato takšna cena za prodajalca vsekakor ne bi smela biti zanimiva, a kot se razume to na žalost sploh ni bilo posebno vprašanje pri odločanju o prodaji. Sicer ne izključujem možnosti, da bo kupnina tudi večja in če bi za banko dosegli vsaj 2 milijardi, potem bi bila prodaja smiselna – vendar v to dvomim. Seveda pa takšno stališče temelji samo na finančnih učinkih za lastnika, državo, obstaja pa še veliko drugih vidikov, o katerih sem pisal v prvem tekstu o prodaji NLB. Nedvomno je npr. razpršeno lastništvo dobrodošlo, a tudi te prednosti so povezane s ceno.

Ima pa na takšen način izkazan visok dobiček banke v prvem kvartalu lahko tudi drug vidik – poenostavljeno ta rezultat namreč pomeni preračunano kar 300 milijonov dobička na leto. In prodaja tako donosne naložbe za dobro milijardo evrov najbrž ne more biti gospodarna poteza. Lahko torej, da je to tudi v ozadju prikazovanja rezultatov in podpora tistim, ki se bodo upravičeno vprašali, ali je prodaja pod takšnimi pogoji smiselna.

Pa še ena zanimiva primerjava z odzivom na drug vidik položaja banke. Vemo, kako široka aktivnost se vodi v smeri dokazovanja, da je bil položaj banke ob sanaciji leta 2013 mnogo boljši, kot so takrat naračunali v organizaciji Banke Slovenije. Oškodovanci poskušajo dokazati, da je bila banka vredna precej več in da tako obsežna sanacija (predvsem pa odpis podrejencev) ne bi bila potrebna. Danes se prodaja banka po še precej nižji ceni, kot je bila izračunana takrat, a “odpor” temu je precej manjši. Res je banka vmes velik del premoženja že prodala (pod ceno?), vseeno pa ji ga je še precej ostalo in to bi moral biti dodatni razlog za nasprotovanje prodaji po pričakovano nizki ceni.

A kot rečeno, o tem je pisanja in analiz zelo malo, precej manj kot pri dokazovanju podvrednotenja banke v letu 2013. Lepo se vidi, da gre pri takrat sanaciji za (legitimne) interese lastnikov podrejenih obveznic, ki se počutijo oškodovane in vodijo močne aktivnosti, da bi dokazali svoj prav. Če pa bomo s prodajo NLB mogoče izgubili pol ali milijardo evrov, pa seveda kakih velikih nasprotovanj ne bo, saj se to nikomur ne bo poznalo neposredno v žepu. Ali je javni dolg 28 ali 29 milijard nima nobenega vpliva na položaj, premoženje ali obveze posameznika – zelo pomembno pa je, če dobiš deset ali sto tisoč evrov vloženega denarja v podrejene obveznice.

One response

  1. Prodaja NLB in drugih še neprodanih državnih bank, ki smo jih davkoplačevalci pred kratkim sanirali po ceni, ki ne pokriva stroškov sanacije, pomeni nadaljnje ropanje premoženja slovenskih državljanov, ne glede na zaveze, ki smo jih dali Bruslju. Če bo SDH pod patronatom Cerarjeve vlade prodajo izvedla pod ceno sanacije, se bo pridružila nesposobnim vladam predhodnikov Janše, Pahorja in Bratuškove, ki so v zadnji 11 letih povzročili za 38,5 mrd Evrov izgubljenega DBPja (glej izračun pod prispevkom “O rekordnem 2016 in izgubljenem desetletju drugič” na tem blogu z dne 12.5.), si bo premier Cerar sam zabil zadnji žebelj v krsto svoje vlade in se uvrstil ob bok navedenih neuspešnih predsednikov slovenskih vlad in tako skupaj z njimi končal na sramotnem smetišču zgodovine.

%d bloggers like this: