Čas je, da državljani ponovno prevzamemo državo

Razvoj krize po letu 2008 je pokazal, da povečana državna intervencija v gospodarstvu ne more povrniti zaupanja v finančne institucije in v gospodarsko rast. Še več, dogajanje v zadnjih treh letih je razkrilo šibkost in nemoč vlad pri stabilizaciji gospodarskih in socialnih razmer in še bolj pri vzpostavljanju temeljev za učinkovit prihodnji razvoj. Gospodarska rast zato ostaja krhka in negotova, s tem pa se vse bolj razrašča tudi nezaupanje v sposobnosti vlad širom sveta, da sploh lahko najdejo učinkovit izhod iz krize. Ob nezaupanju v gospodarstvo so ljudje širom sveta izgubili tudi zaupanje v državo.*

Toda s tem načeloma ni nič narobe. Nasprotno, to je dobro, zelo dobro. Kajti izguba vere v vsemogočnost države sprošča ogromen kreativni potencial in ogromno energijo pri posameznikih. Sprošča potrebo, željo in ambicijo nekaj NAREDITI. Narediti nekaj ZASE. In prav v tej potrebi in ambiciji narediti nekaj zase se skriva velikanski ustvarjalni potencial množice posameznikov. Z uresničevanjem mikro ambicij vsakega posameznika, vendar v sodelovanju z drugimi enakovrednimi posamezniki, nastaja enormen makro potencial. Globalni potencial. Don Tapscott and Anthony D. Williams ta fenomen imenujeta MacroWikinomics.

Če sta oba avtorja v leta 2006 izdani uspešnici Wikinomics opisovala, kako so nekatera podjetja v iztekajočem se desetletju uporabljala koncept množičnega sodelovanja in tehnologijo open-source za organiziranje sodelovalnih omrežij (kot je wiki) za svoj poslovni uspeh, pa sta v letu 2010 izdani knjigi MacroWikinomics koncept sodelovalnega razvoja zastavila na bistveno širši ravni. Gre za to, kako z obstoječimi znanji, inteligenco in kreativnim potencialom posameznikov v medsebojni interakciji ovrednotiti in prevrednotiti obstoječe družbene norme in institucije ter postaviti nove temelje razvoja za našo in naslednje generacije. Ne gre več samo za to, kako postaviti nove temelje za sleherno gospodinjstvo, ampak kako s skupnimi močmi open-sourcati vladne storitve, znanost, izobraževanje, pridobivanje energije, medije itd. Zame osebno je to največji napredek na gospodarskem področju zadnjega desetletja, ki je dozorel letos, v obdobju najhujše gospodarske krize po letu 1929. Zato, ker nas vrača v sodelovalni individualizem Adama Smitha, v katerem posamezniki v zadovoljevanju lastnih ambicij v interakcijah z drugimi posamezniki ustvarjajo razvojni presežek.

Morda menite, da močno pretiravam. Morda. Toda prikličite si v spomin samo nekaj primerov iz zadnjega desetletja in se boste morda zamislili. Pomislite na linux, odprtokodni operacijski sistem, s katerim je finski innovator Linus Torvalds s prostovoljnim sodelovanjem tisočev voljnih računalničarjev širom sveta omogočil odprt in prost razvoj številnih aplikacij (denimo Firefox, OpenOffice, Gimp itd.) izven zaprtih in dragih produktov multinacionalk. Pomislite na Goldcorp, kanadsko družbo za pridobivanje zlata v okrožju Red Lake v zahodnem Ontariu, ki je bilo leta 1999 precej obupano zaradi usihajočih najdb zlata.

Kljub zelo sodobnim metodam vrtanja v globine prek tisoč metrov na podlagi lastnih zaupnih in zelo podrobnih geoloških kart je bil izplen vedno manjši. Dokler ni direktor Rob McEwen, navdihnjen z govorom Torvaldsa na konferenci na MIT, prišel na idejo, da bi te zaupne geološke karte objavili na spletu in v zameno proti nagradi povabili strokovnjake širom sveta, da poskušajo identificirati nova najdišča zlata. Uspeh je bil neverjeten, zunanji strokovnjaki so predlagali številna nova najdišča, od tega je bilo kar štiri petine vseh predlaganih vrtin uspešnih. Tržna vrednost Goldcorp, ki je bila prej v zatonu, pa je narasla s 100 milijonov na 9 milijard dolarjev.

Pomislite na wikipedijo, odprto spletno enciklopedijo v 276 jezikih, ki jo ureja na desettisoče posameznikov širom sveta, ki ima 365 milijonov bralcev in je sedma najbolj obiskana spletna stran na svetu. Pomislite na kitajske proizvajalce motociklov, ki so uspeli brez osrednjega velikega podjetja. Le z medsebojnim sodelovanjem majhnih proizvajalacev in z izmenjavo sestavnih delov so v nekaj letih potrojili proizvodnjo motociklov. Pomislite na InnoCentive, spletni forum, ki vključuje preko 1,5 milijona znanstvenikov širom sveta. Kadar denimo multinacionalke tipa Procter & Gamble, ki zaposlujejo tisoče lastnih raziskovalcev, želijo najti novo čistilno sredstvo, velikokrat to objavijo na spletnem forumu in bogato nagradijo najboljšo rešitev. V zadnjem desetletju je veliko farmacevtskih družb kljub desettisočem lastnih raziskovalcev zašlo v težave zaradi nizke stopnje učinkovitosti razvoja novih zdravil. Mnoga podjetja so zato razkrila formule svojih učinkovin široki raziskovalni skupnosti in prek open-sourcinga povečala število novih odkritij.

Prednost pristopa open-source je v odprtosti, transparentnosti in močno razširjenem naboru novih idej in konceptov ob hkrati izjemni fleksibilnosti. Seveda ima tak razvoj sodelovalnega individualizma tudi svoje slabosti (potencialna anarhija) in nevarnosti (možne zlorabe), toda hkrati je zaradi odprtosti in transparentnosti postopkov celoten proces podvržen veliko močnejšemu kritičnemu preverjanju, kot smo ga deležni, denimo, pri zaprtih procesih znotraj podjetij in vlad.

Danes si je mogoče zamisliti, da bodo vlade kmalu odprle, denimo, pisanje zakonodaje, nove razvojne koncepte ali projektne rešitve itd. Lahko si zamislimo, da bodo državljani kmalu samoiniciativno oblikovali lastne predloge glede določenih ekonomskih, socialnih in drugih politik. Lahko si zamislimo, da se bodo državljani samoorganizirali pri izvajanju določenih izobraževalnih in raziskovalnih storitev. Modre vlade bodo takšen ustvarjalni proces razvojnega načrtovanja, spočet v civilni družbi, podprle, ker bodo želele dobiti ne samo pasivni odziv na lastne predloge, ampak predvsem aktivne prispevke za razvojno načrtovanje.

V Sloveniji smo bili pred dvema desetletjema priča podobnemu državljanskemu procesu, ki ga je generiralo intelektualno vrvenje v civilni družbi. Proces, ki je ustvaril intelektualne podlage za osamosvojitev in nastanek prve demokratične slovenske ustave. S tem procesom smo dobili plebiscitarno odločitev za samostojno in demokratično državo.

Sedanja kriza, ki je predvsem kriza konceptov in vrednot ter kriza upravljanja, kliče po podobnem razvojnem premisleku on po podobnem državljanskem angažmaju. Razvojni premislek o tem, kje smo kot družba danes, kakšno družbo si želimo v prihodnje, kakšno gospodarsko in socialno strukturo si želimo, kakšne izobraževalne in zdravstvene storitve si želimo. In državljanski angažma in pogum, da si upamo to zahtevati in se v ta namen polno angažirati. V ta namen smo odprli spletni forum slovenija-za-razvoj.si, na katerem želimo po vzoru wikipedije spodbuditi in omogočiti odprto, transparentno, neideološko in nadstrankarsko diskusijo o omenjenih vprašanjih razvoja države ter hkrati poiskati konkretne razvojne predloge. Predloge, ki jih – kot izraz pričakovanj, znanja in demokratične volje množice motiviranih posameznikov – politična elita ne bo mogla spregledati.

Čas je, da državljani ponovno prevzamemo državo.

_____
* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

14 responses

  1. Jože – Tebi in vsem z odprto glavo z zdravim razumom in toplim srcem – v vseh pogledih uspešno leto 2011.
    P.S. Tudi, če me gornja definicija, zaradi fanatične ljubezni do živega in divjine na planetu, izključuje iz kroga slovenija-za-razvoj.si

  2. Malo ceplenja dlak:

    OPEN OFFICE:
    Open Office je bil od samega začetka __zaprto__ kodni program (closed source). Ko ga nemško podjetje zaradi finančnih težav ni uspelo več posodabljati (premajhen trg), ga je SUN (Microelectronics) odkupil. Tudi SUN ga je sprva želel ohraniti/zadržati v zaprto kodnem načinu. Finančna realnost mu je to preprečila. S tem, ko so ga odprli (open source), so želeli pritegniti “poceni/zastonj open source” programerje tega sveta, da bi pocenili razvoj programskega paketa. Ni jim najbolj uspelo. Še vedno je glavnina razvoja bila narejena z programerji na SUN-ovi plačilni listi. SUN ne obtstaja več. ORACLE ga je odkupil/kupil. Proti koncu SUN-ovega življenja so Open Office program poplnoma odprli (licenca GPL).
    To je omogočilo skupini zanesenjakov (podprtih od REDHAT-a in Novell-a), da so startali pred relativno kratkim časom dejansko odprto-kodno verzijo Open Office-ja. Upam, da so zvezde na njihovi strani. Več si preberite tukaj http://www.libreoffice.org/
    POVZETEK: Open Office NI nikoli bil razvit v popolnoma odprto kodnem načinu kot naprimer GNU-LINUX.

    FIREFOX:
    Podobna zgpdba se skriva za brskalnikom Firefox. Firefox izhaja iz NETSCAPE brskalnika. Ko je Microsoft, v maniri čistega kapitalista, zadušil NETSCAPE, je Netscape z upanjem, da mu bodo open source programerji zastonj pomagali ohraniti in razvijati brskalnik, takorekoč tik pred smrtjo, ODPRL brskalnikovo kodo. Glavnina programerjev je bila še vedno plačana od Netscape-ja (kasneje SUN), delno Novell in REDHAT. Ko je Netscape dokoncno umrl, je SUN investiral 2-3 milijone dolarjev in ustanovil novo non-profit firmo FIREFOX. Takrat se je dejansko začel razcvet brskalnika Firefox. Toda, tudi ta je bil kmalu po začetku zopet plačan od drugod. Začetnih 2-3 milijone dolarjev je bilo kmalu pokurjeno. Takrat pa je na sceno vstopil GOOGLE in pričel posredno financirati Firefox preko oglaševalskega denarja. Firefox je v vseh verzijah) MS Windows, BSD, LINUX, MAC) imel kot DEFAULT nastavljen GOOGLE search. Ta denar je dejansko ohranil Firefox pri življenju in Firefox, kot podjetje, je spremenilo svoj namen iz non-profit v for-profit podjetje. Glede na-to, da je Firefox startal kot open source projekt (GPL licenca) je še dandanašnji odprto-koden.
    POVZETEK: tudi Firefox NI bil od vsega začetka open source, saj izhaja iz Netscape-ja. (za VOJKOTA: če klikneš na ABOUT FIREFOX v pull down meniju HELP nato O Avtorjih in še zadnji klik sodelavci, boš našel tudi moje ime in priimek med ustvarjelci Firefoxa)

    GIMP: to pa JE dejansko popolnoma open source projekt. Žal ni zelo uspešen, četudi je zelo kvaliteten.

    LINUX kernel: Da, to je tudi popolnoma open source projekt. V začetku (1991-1996) je bil razvijan na popolnoma volunterski bazi. Sedaj pa se razvija v glavnem na direktnem in indirektnem sponzorstvu (HP, IBM, ORACLE, REDHAT, NOVELL, FUJITSU itd itd). Seveda je tudi prispevek open source programerjev še vedno zelo zelo pomemben. Jaz ocenjujem, da je še vedno med 30-40%.

  3. @james
    Hvala! Prijetno in uspešno 2011!
    Drobna pripomba: razvoj ne pomeni nujno betoniranja narave in mega supermarketov, pač pa pomeni odgovorno in racionalno ravnanje z omejenimi viri, ki so nam na voljo. Nekaj, kar pojmujemo kot trajnostni razvoj.

    @irska
    Hvala za link. Na žalost nisem poznal. Govori pa natanko o tem, da so ne samo podjetja, ampak tudi vlade vse bolj brez idej in da morajo open sourcati nabor razvojnih pobud.

    @primorec
    Hvala za obširnejša pojasnila v zvezi z odprtokodnim softverom. Na žalost omejitve dolžine pri časopisnih komentarjih ne omogočajo podajanja tako obširnih informacij o vseh stvareh.

  4. “Ob nezaupanju v gospodarstvo so ljudje širom sveta izgubili tudi zaupanje v državo.”

    Lahko je res dobro, da je tako in da bo iz tega sledilo, kar pravis, lahko pa je zelo slabo, ker ponavadi to omogoca vzpon vseh vrst mafij in podzemlja, v Italiji je rosjtvo mafije povezano prav s tem problemom, nezaupanjem v drzavo in mafia naj bi bila tista, ki bi vas pred njo scitila…

    Si bom ogledala citirano spletno stran, ideja je odlicna.
    In leto, v katerem smo, astrolosko nudi tudi velike spremembe, zato smo na potezi zares POSAMEZNIKI, ki pa tako postanejo globalni SVET.
    Ena violina, naj je se tako cudovita, je zgolj ena violina, petdeset violin je orkester in ta orkester ima moc, da ga slisi vsa dvorana in ves svet:)
    pa naj bo prav to leto leto vzpona civilnih pobud!
    D

  5. Open-source zakonodaja, a to je tisto, ko odpustimo uradnike in druge strokovnjake, se znebimo vseh teh posrednikov in vmesnih členov in končno omogočimo lobistom in skupinam s posebnimi interesi, da si sami pišejo svoje zakone?

  6. @ bp
    Ah, kako bi bilo lepo, če bi imeli demokratični in strokovni zakonodajni postopek v tej naši državi.
    Nimam informacij za vsa področja, na področju gospodarstva je stanje izredno slabo.

    Tako glede legitimnosti kot tudi glede legalnosti našega zakonodajnega postopka imam iz naslednjih razlogov resne dvome.

    Dejstvo je, da imamo v Državnem zboru glede na razpoložljive podatke (http://www.dz-rs.si/index.php?id=92 – niso pa vse poslanke in vsi poslanci objavili svojo izobrazbo in delavne izkušnje) eno poslanko (Darja Lavtižar Bebler) in dva poslanca (Zvonko Černač in Miran Potrč) s diplomo pravne fakultete ter dva (očitno bivša) študenta prava (Anton Colarič in Matevž Trampuž). Edini s praktičnimi izkušnjami je g. Potrč, a žal te izkušnje niso zelo uporabne, ker je svojo gospodarsko kariero končal leta 1968.
    Nič kaj bolje ne kaže glede poslancev z izkušnjami na vodilnih mestih v gospodarstvu – premoremo ravno dva poslanca – Milenka Ziherla in Radovana Žerjava (po pravici sta me Vasja Klavora in Franc Žnidaršič glede menedžerskih sposobnosti bolj prepričala, ampak zdravstvo pač ni gospodarstvo), ki imata ustrezne delavne izkušnje.

    V Zakonodajno-pravni službi Državega zbora je po mojih informacijah na področju gospodarskega prava zaposlen en pravnik.

    Ministrstvo za pravosodje za področje gospodarstva sploh ni pristojno (http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/) in na Ministrstvu za gospodarstvo dvomim, da imamo uradnike, katerih primarna naloga naj bi bila pisanje zakonov in podzakonskih aktov.

    Torej dragi (ali draga) bp – kaj imamo ta trenutek?

    Zakone v veliki meri pišejo zadnjih 20 let ljudje, kateri za dopolnilno dejavnost pišejo tudi dobro plačana pravna mnenja, uzakonijo jih pa poslanke in poslanci, katerim se niti sanja ne, kaj konkretno posamični zakon ureja (kar ne bi bilo tako tragično, če bi vsaka poslanska skupina premogla vsaj eno poslanko ali poslanca z ustreznimi praktičnimi izkušnjami) in kateri tudi nimajo nikakršne strokovne pomoči.

    Zelo veliko zakonov se sprejme po hitrem postopku, kakšne obširne strokovne debate ni zaslediti in žal imamo tendenco, da se sodna veja oblasti nevtralizira s tem, da se za konkretne primere (n.pr. Orion, itd.) raje sprejme nov zakon, kot da se počaka, da sodišča izoblikujejo sodno prakso.
    Znatno število zakonov se »popravlja« skorajda na letni ravni (in seveda pišejo te popravke načeloma isti ljudje, kot prvotni, nepopolni zakon).

    Zato žal ni čisto nobenega zagotovila, da do sedaj niso lobisti in skupine s posebnimi interesi pisali zakonov in da tega ne bodo počeli tudi v bodoče – če se seveda ne bo spremenil sistem (ki ga je v današnjih financah Egon Zakrajšek imenoval »pajdaški kapitalizem« http://www.finance.si/298941/Intervju-Slovenija-je-na-poti-Gr%E8ije).

    In je skrajni čas, da se v Sloveniji spremeni sistem.

  7. @Aleš Lunder: Oh, situacija je še dosti slabša.

    Sektor za pravo družb na MG ima nekje tri ali štiri zaposlene, od tega recimo dve pravnici, od tega morda eno s pravosodnim izpitom. Polovica ljudi tam se ukvarja z evidentiranjem pogodb po zakonu o prejemkih poslovodnih oseb (t.j. po Lahovnikovem zakonu) in dopisovanjem, pojasnjevanjem, preverjanjem, usklajevanjem z nadzornimi sveti in raznimi drugimi ustanovnimi in nadzornimi organi naprimer občinskih komunalnih podjetij. Ena oseba nenehno gasi požare in hkrati skrbi, da ji ne zmanjka tovrstnega dela. Ena oseba je na bolniški, igra solitaire, ali pa se zaradi dolgoletnih izkušenj v državni upravi raje izloči iz delovnih procesov, ostali zaradi prisilnih premestitev, političnega prepiha in slabega vodenja iščejo drugo zaposlitev.

    Vendar, to še ne pomeni, da bo, če bodo zakonodajo pisali predvsem tisti, ki so za to najbolj zainteresirani, situacija nujno boljša.

    Kakšen pes čuvaj, pa čeprav hudo star in betežen in mu vse beži spred nosa, je lahko še vedno boljša možnost, kot če bi skrb za varnost kurnika direktno zaupali kunam in lisicam.

  8. @ jpd
    počakal sem, da mine novoletno razpoloženje. vračam se na pokroviteljsi opomnik glede trajnostnega razvoja.
    edini, kolikor vem še iz časov, ko smo pisali v sobotno prilogo Dela, sem v času po osamosvojitvi zastavuil retorična vprašanja:
    ali se je ekonomistom in politikom tako hudio skisalo, da slabo ali vsaj neustrzno izobraženim in nekritičnim državljanom ponujajo razvoj, kot avtocesta, nakupovalni centri, logistične nebuloze s tovornjaki od kijeva do barcelone, refflektorsko osvetljene obrtniško-poslovne centre in ponorelo gradbeništvo? a takrat in sedaj nobeden ni sposoben dojeti, da je trajnostni razvoj pomenil ohranitev rodovitne zemlje, boljše upravljanje z gozdovi (in ne npr. sedanji pokol divjadi, ko je državni urad za gozdarstvo dovolil lovcem poklati vso srnjad, da sedaj sami lovci ugotavljao, da so poklali vse in, da svoje primitivnosti ne morej oveč praktično nikjer izživljati), informacijsko avtocesto in predvsem vlaganje v razvoj in raziskave (od izobraževanja in raziskovalnih institutov do prenosa znanja v nova high-tech podjetja, ki jih spodbuja sistem, ki sili mlade v podjetno uporabo njihovega dobljenega znanja). nihče tudi ni bil in ni pripravljen sprejeti ali doumeti razlike med kvaliteto in kvantiteto.
    in, tako smo na krilih novih ekonomistov ali braniteljev tekovin (kot enakost med ljudmi – tako noro zlagani stvari še iz časov SFRJ) dobili apologete (ma kaj apostole apokalipse) bolanih tez:
    prvič, da izumiramo (in kolikokrat naj še ponovim, da bi po trditvah prof. dr. malačiča iz prejšnjega stoletja, danes moralo v Slvoeniji živeti 1.75 milijona ljudi in ne 2.25 milijona, kot nas neuradno trenutno gnete ta natrpani prostorček) kar danes kot papagaji ponavljate mlado in staro ekonomisti, priložnostni kleriki ali dešebrižniki otrokovega dobrega (kako hudo in nehigiensko zlagano), javni kričači čez vse tipa prof. Gams,..da ne spišem nekaj strani,
    drugič, da nas bo rešil nakupovalni, obrtniški in logistični center v vsaki fari, ki je postala občina (pustimo ponorelost decentaclizacije trenutno ob strani, čeprav ste ekonomisti in politiki hodili pri skupaj in premočrtno v nove zmage) ter, da moramo graditi, graditi in graditi,..
    tretjič, da moramo vsakega vpisati na univerzo (in to po možnosti na družboslovje) ne glede na to ali lahko pedagoško, infrastrukturno in vsebinsko to izvedemo kvalitetno in ne glede na to, ali so vsi, ki se vpišejo res dovolj “karkoliže”, da bodo po končanem študiju pripomogli k (temu tudi slučajno ni tako) trajnostnemu razvoju,
    četrtič,..ma saj nimam kaj novega povedati, točk je kolikor hočete in jih ponavljam kot papagaj.
    resnica, kvaliteta, je ena. uvoz neizobraženih delavce, ki ste jih opazkili (ne takrat, ko bi se morali spraševati, zakaj jih deset sedi na vrelem soncu in en miga z lopato) šele, ko vam je ideološki sovražnik ponudil priliko (ob gradnji Stožic v mrzlem vremenu), ni bila le-ta, da so bili mizerno plačani, ampak predvsem ta, da je nekdo po neznosno koruptivni poti uvozil brezglavo visoko število neizobraženih delavcev, ki so vsi ostali tukaj (počutijo se doma in tudi država je postala popolnoma enaka katerikoli od južnih republik države iz katere smo bežali na račun več kot stotisoč zverinsko poklanih ljudi iz bivše SFRJ) in večinoma dobili tudi državljanstvo. pri tem je zgodba še bolj tragikomična, ko nas prepričujete, da nm bo penzione (po osamosvojitvi so se upokojevali taki komaj kaj čez 40 ali 50) sedaj služila ta masa novih državljanov, ki so pristali po krajinsko in urbanistično popolni devastaciji narave, na plečih socialnih transferjev? gremo naprej? preskočimo lažne enakosti,.hočete dobro za posameznika (predvsem zanj – pri meni je Dostojevski obrnjen na glavo, dol padem pred uspehi določenih posameznikov in s pomilovanjem gledam, kaj je naredil kolektiv iz tega planeta) v državi, kjer bodo zanamci lahko kvalitetno živeli?
    Pozabite na gradbeništvo (toliko kolikor jhe treba rrušiti betonske neumnosti v stilu konc lagerjev) in razmišljajte o kontroli natalitete (kdo si upa?), da se končno število prične normalno manjšati in, da bodo lahko zanamci prebivali do višine leta vrabca (a sploh veste kaj je to – ptič, na seznamu izumirajočih, kot prav vsi ostali ptiči, leti pa nekje do tretjega nadstropja, če ravno hoče malo adrenalinstva, drugače je raje še nižje) in imeli okoli sebe edino vredno človeka, planet, ki ga upravljajo tako, da ga lahko delijo s sobivajočimi,.. že ta lekcija bi bila nujna za vsakega, ki pravi trajnostni. ne meni o trajnostnem – to bi ekonomista zelo bolelo – biti trajnostni, namreč.

  9. Ni mi všeč, da se aktivisti skrivajo pod floskulo “skupina državljanov”. Gate in obraze ven na plano, ali pa si to idejo odnesite nazaj od koder je prišla in še enkrat razmislite kako jo izpeljati na način, ki je ne bo sočasno tudi negiral.

    Ideja mi je privlačna, vendar pa prosim na plano z imeni in obrazi. Če nekdo nima ideje, ki jo bi bil pripravljen izpostaviti prepihu in kritiki s svojim lastnim imenom, potem jo lahko zdrži tudi zase. Prosta koda (ne pa samo odprta koda) in prosta demokracija (ne pa deklarativna demokracija) bazirata na odprtosti. Odprtost pa se najprej začne doma.

    Če pa se “skupina državljanov”, ki skrbi za spletno stran, skriva, potem vse skupaj ni vredno ne trohice časa, ne atoma energije. Stran “Kdo smo” naj se dopolni, ali pa si zasluži ta projekt propasti tako, kot so propadli tudi drugi kvazi-odprti projekti, ki so samo deklarativno zagovarjali odprtost, v dejanjih pa se to ni odražalo.

    Tudi Linus Torvalds ni dal ven svoje “ideje” pod floskulo “skupina študentov”. Ampak se je kar lepo podpisal in s tem v celoti izkazal zavezanost k ideji odprtosti. Nikakor pa ni igral igre s figo v žepu: češ, če ne bo uspelo, ne bo nihče vedel, da sem bil jaz.

  10. tudi sama sem si stran ogledala in me je v startu zmotila prav netransparentnost “drzavljanov”.

    V zivljenju je treba za idejami ( Andrej ima prav!) stati z imenom in priimkom, sploh pa za vsemi eticnimi preobrazbami, ki nosijo duhovni napredek.

    Ta drzava in svet sta v malori zato, ker smo kot posamezniki nesposobni poguma in nesposobni izpostaviti SRCE za boljsi svet. In vecina se zdruzuje po principu pripadnosti MOCI IN TEZI KAPITALA, ne vrednotah, ki prezivijo vse case in vse sisteme.
    GLAVA je tu dalec premalo.

    Drzave ne moremo resetirati s pametjo, ampak z vrednotami, ki bodo temeljile na etiki in postenju. Le taksno pravo bo sprejemljivo kot baza za bolj pravicni svet.

    vsekakor pa – pozdravljam idejo in pripravljenost storiti nekaj za to, da se vse skupaj premakne s tocke, kjer se nic ne dogaja oz kjer vse trohni. Je korak naprej.

    CLOVEK, KI JE BREZ CILJEV, JE KOT STOJECA VODA, KI RAZPADA v SEBI.
    Stojece vode so vode smrti in tu je treba dati impulzov za pretok teh stojecih in razpadajocih vod zivljenja.

%d bloggers like this: