Obetata se nam dva referenduma – prvi o pokojninski reformi, drugi o zakonu o malem delu. Glede obeh zadev se porajata dve povsem identični vprašanji. Obe sta – drugače kot zahteve pobudnikov referenduma – povsem strokovne narave. Prvo se nanaša na pravno dopustnost referenduma o vprašanjih, pri katerih želi ekonomsko privilegirana manjšina dolgoročno zavarovati svoj neupravičen ekonomski privilegij in tako vplivati na dolgoročno rušenje socialne države. Drugo pa se nanaša na ekonomsko upravičenost samega privilegija, katerega status želi vlada spremeniti, da bi omogočila bolj enake pogoje za vse in ohranitev socialne države.*
Naj najprej poskušam odgovoriti na prvo vprašanje. O pokojninski reformi sem pisal že pred meseci in pokazal, kako Slovenija odstopa od večine, ne samo razvitih, držav EU glede upokojitvene starosti. Seveda ima to za posledico, da zaposleni pri nas v povprečju denimo pet let (moški) oziroma sedem let (ženske) manj vplačujejo v pokojninsko blagajno, nato pa enako število let dlje časa iz pokojninske blagajne črpajo svoje pokojnine kot denimo zaposleni na Švedskem. Seveda Slovenija te dvojne luknje v pokojninski blagajni zaradi prenizko določene upokojitvene starosti ne more dolgoročno preživeti. Tudi Švedska je ni mogla. Zato je pred dvema desetletjema naredila pokojninsko reformo in s tem zavarovala pravice vseh bodočih generacij upokojencev (mladih generacij) pred interesi manjšine tistih zaposlenih, ki so tik pred upokojitvijo. Povsem enako so naredile ostale razvite države EU.
Podobna, vendar še bistveno bolj perverzna situacija se dogaja na področju trga dela. Slovenski trg dela ni v najboljši kondiciji. Vendar ne toliko zaradi krize, pač pa zaradi čudaške regulative še iz časa bivše Jugoslavije, ki je zaradi čudaških spodbud vzpostavila zelo čudno strukturo na trgu. V škodo najšibkejših na trgu dela – to je brezposelnih in mladih iskalcev zaposlitve. Po zadnjih primerljivih podatkih za leto 2009 je bila stopnja delovne aktivnosti v Sloveniji med prebivalstvom v starosti med 15 in 64 let 67,6%, kar je sicer višje od podpovrečja EU, vendar bistveno nižje od razvitih držav z najbolj razvitim trgom dela – predvsem Nizozemske (77.0%), Danske (76,2%), Švedske (72,7%), Avstrije (71,7%) ali Nemčije (70,8%). Problem je predvsem v strukturi prebivalstva v starosti med 55 in 64 letom, ki je bistveno manj aktivna (le 45-odstotno). Tako je v starostni skupini 55-59 let v Sloveniji delovno aktivnih 47% prebivalcev, v skupini 60-64 let pa le še 18%. V primerjavo – na Švedskem znaša stopnja delovne aktivnosti v starostni skupini 55-64 let 70,4%, na Danskem 57,7% in Finskem 56,8%. Ta neaktivnost med starejšimi ne gre toliko v škodo posameznikov, ampak predvsem pokojninske blagajne, saj se posamezniki v tej strosti večinoma umaknejo v redno ali predčasno upokojitev. Problematično je, da se pri nas za izboljšanje socialnega položaja ljudi institut delne zaposlitve, denimo med upokojenimi ali med materami, zelo redko uporablja. Le dobrih 9% vseh aktivnih prebivalcev ima delno zaposlitev. Na Nizozemskem opravlja delno zaposlitev skoraj polovica (47%) aktivnih prebivalcev, v Avstriji, Nemčiji, Danski, in Švedski pa dobra četrtina.
Še bistveno večji problem pa predstavlja nizka stopnja delovne aktivnosti med mladimi oziroma neugodna struktura zaposlitve nasploh in še posebej med mladimi. Po podatkih za leto 2009 je pri nas v starostni skupini 15–24 let kar četrtina ljudi brezposelnih. Hkrati pa je med sicer zaposlenimi mladimi kar tri četrtine (74,2%) žensk in skoraj 60% (58,6%) moških zaposleno zgolj za določen čas. Problemi, ki iz tega izhajajo, so predvsem nizka socialna varnost med mladimi, ki se kaže tako v neupravičenosti do nadomestila za brezposelnost za tiste, ki niso bili zaposleni pri enem delodajalcu vsaj 12 mesecev kot v nezmožnosti pridobitve kredita brez zaposlitve za nedoločen čas itd. Na udaru so predvsem mlade družine, ki si zaradi tega ne morejo privoščiti nakupa trajnih dobrin, kot so stanovanje, kar spet vpliva na njihove odločitve glede števila otrok.
Glavni problemi za tovrstno neugodno strukturo zaposlenosti so predvsem trije. Prvič, velika reguliranost zaposlovanja z dolgimi roki odpuščanja in visokimi odpravninami, kar podjetja destimulira od zaposlovanja za nedoločen čas. V državah, kjer je regulacija odpuščanja bolj liberalna, se podjetja odločajo za zaposlovanje za nedoločen čas, saj so stroški odpuščanja nizki. V Sloveniji, kjer je prektično nemogoče odpustiti zaposlenega, razen če gre celo podjetje v stečaj oziroma se ukine celoten oddelek oziroma obrat, pa so seveda podjetja bolj previdna pri zaposlovanju in se raje odločajo za bolj fleksibilno obliko začasne zaposlitve. Drugič, Slovenija ima najvišjo obdavčitev dela v Evropi, pri čemer ob izjemno visoki dohodnini in socialnih prispevkih delodajalce tepejo še različni uzakonjeni dodatki – denimo dodatki za delovno dobo, prevoz na delo, prehrano, čas za malico se šteje v delovni čas. Vse to so anomalije v evropski delovnopravni ureditvi. Hujša je morda le še Grčija, kjer so imeli uzakonjen tudi dodatek za točno prihajanje na delo. Poskušajte podobne »pravice« uveljaviti v sicer zelo socialni Avstriji, pa vam bodo s prstom potrkali na čelo. Toda vse te anomalije v delovni zakonodaji imajo zelo realne posledice v gospodarstvu, ki se kažejo v izogibanju delodajalcev zaposlovanju za nedoločen čas in iskanju bolj fleksibilnih in cenejših oblik zaposlovanja.
In tretjič, takšna fleksibilna in cenejša oblika zaposlitve za delodajalce je bila v zadnjih dveh desetletjih predvsem izraba ali bolje zloraba »študentskega dela«, ki je dejansko pomenila nelojalno konkurenco drugim oblikam začasnega dela ali delnih zaposlitev. Trgovanje s »študentskim delom« je dejansko koristilo zgolj študentskim servisom kot specializiranim posredovalnicam dela, ki so v zadnjem desetletju in pol ustvarjali na račun zakonske anomalije velike zasebne dobičke. Toda za same »zaposlene študente« je imelo »študentsko delo« predvsem negativne posledice. Najbolj očitna slaba lastnost je, da prav zaradi ugodnosti v zvezi s študentskim statusom mnogi »študenti« zelo pozno diplomirajo. Hkrati pa jih tudi njihovi začasni delodajalci silijo k temu, da zaradi ugodne davčne obravnave čim dlje delajo za njih prek študentskega servisa, običajno na fiktivnih študentskih napotnicah (prek drugih študentov), kar vse podaljšuje dobo študija.
Druga negativna plat »študentskega« dela je, da »študenti« niso zdravstveno in pokojninsko zavarovani in ne morejo uveljavljati iz tega izhajajočih pravic. Oboje pa ima seveda za posledico, da diplomanti zaradi tega kasneje vstopijo na trg dela, imajo krajšo delovno dobo in s tem nižje pravice iz naslova pokojninskega zavarovanja. Tretja negativna plat »študentskega« dela pa je, da omogoča številne zlorabe, saj delodajalci to obliko zaposlovanja zaradi velike fleksibilnosti ter nizkih stroškov, vezanih na zaposlitev, zelo radi uporabljajo in zlorabljajo prek fiktivnih študentskih napotnic. Zaradi tega »študentsko« delo pomeni nelojalno konkurenco drugim fleksibilnim oblikam zaposlitve, znižuje dejansko raven zaposlenosti, hkrati pa tudi sama država (manjši prilivi iz naslova dohodnine) in pokojninska ter zdravstvena blagajna izgubljajo precej denarja.
Štiri leta bo od takrat, ko sem predlagal, da v Sloveniji po nemškem vzoru uvedejo malo delo kot obliko delne zaposlitve, ki omogoča veliko fleksibilnost tako delodajalcem kot tistim, ki si želijo priložnostnega dela. Novi zakon o malem delu omogoča delo študentov in dijakov, upokojenih, brezposelnih ter drugih neaktivnih oseb največ 14 ur na teden oziroma 728 ur letno, pri čemer je zgornji znesek zaslužka omejen na 6000 evrov bruto na leto (500 evrov na mesec). Bistvena prednost te ureditve je, da je zelo fleksibilna in da ne privilegira samo študentov in dijakov, ampak podoben status omogoča tudi upokojencem in brezposelnim. Prednost za zaposlene po pogodbi o malem delu je, da bodo po njej polno socialno zavarovani in bodo lahko iz tega naslova uveljavljali denimo pravice iz zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Hkrati pa so zaradi višje postavljene splošne olajšave pri dohodnini (6120 evrov) zaposleni za dohodke, pridobljene z malim delom, dejansko izvzeti iz plačila dohodnine. Dodatna prednost je, da bodo študentje sedaj bolj pridno študirali in prej zaključevali študij, saj jih anomalija v delovni zakonodaji ne bo več stimulirala k podaljševanju študentskega statusa. Prednost pa je seveda tudi na strani delodajalcev, ki se bodo s tem izognili goljufanju s študentskimi napotnicami.
Dejansko bodo z uvedbo malega dela izgubili le študentski servisi, ki so dolga leta iz tega naslova kovali velike dobičke. Prav zato je mogoče dobro razumeti tak odpor in referendumsko pobudo proti uveljavitvi zakona o malem delu. V ozadju je pač jasen interes kapitala, ki je dolgo časa izkoriščal to zakonsko anomalijo. Manj jasen glede malega dela je na prvi pogled interes sindikatov, saj bi tovrstno ureditev načeloma morali podpirati, saj omogoča delno zaposlitev brezposelnim in upokojenim. Toda treba je razumeti poslanstvo sindikatov. Interes sindikatov v samem bistvu ni skrb za brezposelne, ampak zaščita tistih, ki imajo zaposlitev, pred konkurenco za službe, ki prihaja iz vrst brezposelnih, upokojencev, študentov in dijakov. Sindikati ščitijo zgolj člane pred nečlani in jim je prav malo mar za socialno varnost polovice Slovencev, ki niso člani sindikatov.
Zdaj morda nekoliko lažje razumemo prvo vpršanje iz uvoda tega sestavka o pravni dopustnosti referenduma o vprašanjih, pri katerih želi ekonomsko privilegirana manjšina dolgoročno zavarovati svoj neupravičen ekonomski privilegij in tako vplivati na dolgoročno rušenje socialne države. S kakšno pravico peščica lastnikov študentskih servisov, ki so v ozadju »študentskih« protestov proti malemu delu, zahteva nadaljevanje svojega privilegiranega statusa na račun stotisočev prebivalcev te države? S kakšno pravico sindikalni voditelji nasprotujejo pokojninski reformi, ki nekoliko in zelo postopno podaljšuje upokojitveno starost, pri čemer omogoča vzdržnost pokojninskega sistema na daljši rok za vse tiste generacije, ki se bodo upokojevale v prihodnosti? S kakšno pravico lastniki študentskih servisov in sindikalni voditelji zlorabljajo demokratični inštitut referenduma za zagotavljanje privilegijev peščice članov te družbe?
Govorim o moralnih pravicah. Na ustavnem sodišču je naloga, da presodi ali je tovrstne nemoralne zahteve peščice privilegiranih na škodo socialne varnosti in blaginje večine prebivalcev te države sploh mogoče uveljavljati prek referenduma. Če je tako, potem lahko jutri zahtevamo, naj država ukine vse davke. In verjamem, da v ta namen na referendumu ne bi bilo težko dobiti absolutne večine.
_____
* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu
DAMIJAN blog 
Tokrat odlično, ni veliko dodati, razen morda, da tudi del študentov podpira sedanjo ureditev študentskega dela, ker vidijo le svoje kratkorkočne koristi, ne pa dolgoročnih posledic. Mnogi šele po diplomi ugotovijo, da jih delodajalci ne želijo zaposliti, ker jih pač zamenjajo z drugimi študenti (ta problem zadene predvsem ženske, čudno, da se problemu ni nihče posvetil z vidika enakopravnosti spolov ali možnosti za ustvarjanje družine – civilne družbe, ki bi to lahko storila, je več kot dovolj). In pa, da se s kasnejšim vstopom v zaposlitev odmika tudi čas upokojevanja. Študirati do tridestih, upokojiti se pri petdesetih, to je matematika…
Ta dva referenduma sta dejansko lakmus testa mej demokracije. Zakaj tako široke možnosti za njihovo sklicevanje (in zlorabo) – to pa je že vprašanje, ki pelje nazaj v leglo partitokracije, a o tem kdaj drugič.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ta hip ni problem ali ima J.P.Damjan prav ali ne. Problem je, ker smo se Slovenci z dvema resnično kompleksnima in zahtevnima projektoma, pokojninska reforma in malo delo, ponovno znašli v praznem prostoru med že sprejetima zakonoma o teh dveh projektih na eni strani in na drugi strani edinim orodjem, ki zaenkrat omogoča izražanje ljudske volje (demo-kracije) oz. mnenje državljanov (tudi sindikatov, tudi študentov!) o teh dveh sprejetih zakonih, to je, splošnim referendumom (ki prekleto veliko stane, in je danes v očeh širše javnosti popolnoma razvrednoten, povrhu pa v resnici sploh ni zavezujoč – najlepši primer je referendum o nedeljskem delu trgovin). Problem je ta prazen prostor, v takih trenutkih kot je čas 35 dni med razpisom predsednika Državnega zbora o zbiranju podpisov za referendum in zmagoslavnim smehljajem predsednika sindikatov, ko nosi 40.000 podpisov v Državni zbor, pač ta prazen prostor bolj bode v oči, preprosto opominja da je treba ta prazen prostor zapolniti. Ker tega nismo sposobni, je o demokraciji v Sloveniji nespodobno govoriti.
Všeč mi jeVšeč mi je
prepričani smo že dolgo prepričani.
Sebičnost in lenoba SFRJ generacije, ki se nikoli ni naučila bontona, delavnosti, odgovornosti, spoštovanja pravil, učiti se vse življenje, videti grenko resnico njihovega, vse to delamo, da bo otrokom lepše.. na eni strani in neverjetno kaj vse potrpi apatična in depriviligirana mlajša generacija, v imenu katere se od osamosvojitve upokojuje že od nekaj nad 40 navzgor.. to pa več sploh ne vem, če se lahko razloži z zdravo pametjo.
Všeč mi jeVšeč mi je
V zapisu je nanizanih kar nekaj trdnih argumentov za pokojninsko “reformo”, s katerimi se ni težko strinjati in kar nekaj za uvedbo t.i. malega dela (ali vsaj za preprečitev zlorabljanja študentskega dela), a po mojem mnenju še premalo. Zato bi bilo zelo smiselno o obeh “reformah” pod tem prispevkom še razpravljati, če ne bi avtor hkrati odprl še globljega vprašanja – o pravni dopustnosti referenduma in o t.i. moralnih pravicah. Ob tem (na moralo razširjenem pravnem) vprašanju prejšnji dve vprašanji tako rekoč zbledita.
Samo na kratko: nastopa nevarnost, da bi se ob takšni mnenjski naravnanosti civilne družbe politično močno centralizirana oblast še tesneje zaprla sama vase s pomembnim osiromašenjem nabora demokratičnih pravic ljudstva (četudi se jih le-to še ne zaveda dovolj dobro), ki bi ga izpeljala s spremembo pravne ureditve referenduma. Že sicer nizka stopnja demokratičnosti urejanja javnih zadev bi se še dodatno znižala.
Obstoječi pravni red precej jasno in nedvoumno določa, kdaj je dopustno odločati na referendumu. Tega se z interpretacijo pravnih norm v bistvu ne da spremeniti, še najmanj s sklicevanjem na moralne norme. Tudi takšen ali drugačen politični obhod zakonodaje glede tega (ali pa katerega koli drugega) vprašanja bi bil nesprejemljiv.
T.i. izkoriščanje instituta referenduma za doseganje kratkoročnih političnih ciljev ali ciljev posameznih interesnih skupin je mogoče samo tedaj, kadar druga stran ne razpolaga z dovolj trdnimi argumenti, ali pa sama velja v očeh večine volivcev za neverodostojno. Tudi s tega vidika se referendum izkazuje vsaj kot pokazatelj, da ljudstvo z določeno oblastjo enostavno ne želi sodelovati pri odločanju. Ko bomo državljani začutili, da državo prvenstveno zanima javni interes, bomo (spet) odločili tako, kot je prav. Glede tega v zdravi družbi ne bi smelo biti skrbi.
Če bi v tem trenutku v Sloveniji obstajalo večinsko prepričanje, da neka “reforma” ni dobra, potem ne bi smela biti izvedena, dokler pametnejša manjšina ne prepriča večine v nasprotno. Saj smo demokratična republika, mar ne?
Če bi ljudstvo na nekem referendumu npr. ukinilo vse davke (kot opozarja avtor zapisa), bi izpričalo svojo suicidnost, zanikalo svojo že izpričano državotvorno zrelost in se s tem odreklo lastni državi, še preden bi si jo zares vzpostavilo. In zgodilo bi se, kot bi bilo za tako ljudstvo najbolj primerno in prav.
Ljudstvo modro odloča le takrat, kadar mu oblast toči čistega vina. V nasprotnem primeru ni dosti razlike, ali bodo državo zavozili oblastniki s političnimi dekreti in na podlagi moralnih (namesto pravnih) norm, ali pa kar ljudstvo samo.
Zato pa, dragi moji, z argumenti na mizo! In to ne z argumenti proti referendumu, ampak za “reforme”!
Všeč mi jeVšeč mi je
Odličen članek.
Ob prebiranju sem se spomnila kako je v našem malem kraju po osamosvojitvi propadlo vse, podjetja so šla eno za drugim rakom žvižgat, delali so samo še javna uprava in župnik. Sindikati so bili tiho, demonstracij nobenih, ne takrat niti kdaj pozneje. Še sama sreča, da smo blizu meje in si našli delo pri sosedih. In verjemite mi, tam se dela drugače, da ne rečem bolj, privilegijev je zelo malo, je pa red. Vsaj tak ali podoben red bi bilo dobro vzpostaviti pri nas.
Ups, s tem dobimo nov problem in novo skupino brezposelnih, namreč sindikaliste, funkcionarje takšne in drugačne in kar je še podobne navlake.
Všeč mi jeVšeč mi je
sam se goreče strinjam z napisanim, moti me le tale del odstavka,
“Drugič, Slovenija ima najvišjo obdavčitev dela v Evropi, pri čemer ob izjemno visoki dohodnini in socialnih prispevkih delodajalce tepejo še različni uzakonjeni dodatki – denimo dodatki za delovno dobo, prevoz na delo, prehrano, čas za malico se šteje v delovni čas. Vse to so anomalije v evropski delovnopravni ureditvi. Hujša je morda le še Grčija, kjer so imeli uzakonjen tudi dodatek za točno prihajanje na delo. Poskušajte podobne »pravice« uveljaviti v sicer zelo socialni Avstriji, pa vam bodo s prstom potrkali na čelo. Toda vse te anomalije v delovni zakonodaji imajo zelo realne posledice v gospodarstvu, ki se kažejo v izogibanju delodajalcev zaposlovanju za nedoločen čas in iskanju bolj fleksibilnih in cenejših oblik zaposlovanja.”
ki govori o pravicah, ki so bile priborjene v delavskem boju in jih primerja oziroma označi za anomalije.
Všeč mi jeVšeč mi je
Zelo hvaležen Escapenoizu(-i) za odziv, kjer je razkril(a) bistvo odnosa Slovencev do reform…goreče strinjanje, a le do točke, ko se reforma občuti na lastni koži… Neki drugi Escapenoize je tik pred penzijo in mu je tekst goreče všečen, a delal pa le ne bi dlje kot je trenutno veljavno…jasno, nekoč izborjeno. Študentarijo je verjetno goreče napaljena, da pred-penzionisti delajo do 80. leta, le pravila igre študentskega dela naj se ne spremenijo…nimam pojma kdaj priborjeno itd…
In tako se bomo v nekem doglednem času razformirali namesto reformirali…
Všeč mi jeVšeč mi je
@Dule Sedej: bravo!
V končni fazi so skoraj vsi današnji družbeni problemi, sploh pa ti glede strukturnih reform, samo problemi kolektivnega delovanja oziroma odsotnosti kakršnekoli kolektivne perspektive, ki ni vezana na pritlehen egoizem interesnih skupin, ovit v celofan neke predstave o “pravičnosti”. Vsi krčevito branijo koristi in ugodnosti, za katere mislijo da jim pripadajo, z neverjetnim moraliziranjem pa napadajo vse druge – enkrat “javni sektor”, drugič obrambo, tretjič zdravnike – ali pa fantazirajo, da se povsod razen pri njih cedita med in mleko – kot se je nedavno slikovito izrazil poslanec, ki protestira proti krčenju števila zastonj časopisov, “država naj najde denar drugje”.
Prav zato je Rawls pred leti iznašel formulo o tančici skrivnosti – veil of ignorance: ljudje bi za pravično družbo lahko glasovali šele, če sploh ne bi vedeli, v katerem konkretnem položaju bi bili v njej.
Všeč mi jeVšeč mi je
Naj se se sama pomudim pri clanku, ki me kot vedno izdatno informira o stvareh in realnosti v Sloveniji in v svetu, zanj sem avtorju vedno hvalezna:)
bi se pa tudi sama zaustavila ob “inkriminiranem” citatu, hehe;
“Drugič, Slovenija ima najvišjo obdavčitev dela v Evropi, pri čemer ob izjemno visoki dohodnini in socialnih prispevkih delodajalce tepejo še različni uzakonjeni dodatki – denimo dodatki za delovno dobo, prevoz na delo, prehrano, čas za malico se šteje v delovni čas. Vse to so anomalije v evropski delovnopravni ureditvi.”
NIC OD TEGA NI POTREBNO DATI DELAVCU, CE JE PLACA TOLIKO VISOKA, da PREZIVI KOT CLOVEK, da zmore preziveti, a pri slovenskih mizernih delavskih placah se ob vseh teh dodatkih mnogim ne gre. Lastniki podjetij pa kujejo milijonske dobicke.
Ko em sama delala po svetu mi tudi nic od tega ni pripadalo, a je bila placa vsaj nekajkrat visja od tiste slovenske z vsemi dodatki, ko sem delala, zivljenjski stroski pa podobni.
In:
V Belgiji smo soferja, Belgijca, po 16.00 placevali 100% drazje kot dopoldne in vse sobote in nedelje, pa ni dobil enega dodatka na nic, le osnovno placo je imel toliko visjo za nadure, da si je z lahkoto vse sam placal.
pri nas delavke v Merkatorju, Sparu itd itd koliko evrov vec dobijo za mezdno delo cez vikend?
Ali dobijo uro 100% bolje placano?
Lastniki se hvalijo s 100 milijonskimi dobicki evrov in se vec, delavci v teh podjetjih komaj prezivijo.
…
In se nekaj: ob vse bolj poznem zaposlovanju – mlade genaracije se po sedemdesetem letu ne bodo imele dovolj delovne dobe,da se upokojijo tako da – minili so casi, ko so se zaposlovali petnajstletniki in dvajsetletniki in petindvajsetletniki ( mi) po diplomi.
Itak pa sfere univerze in diplomacije -teh se ne resis dokler migajo, se po sedemdesetem letu se koljejo za prestiz in veljavo po institucijah.
Delavci, fizicni, so v tem istem obdobju ze pokojni, z zaro na pokopaliscu.
Všeč mi jeVšeč mi je
@Dule Sedej
🙂 razumem, kam ciljaš. Sam sem trenutno nezaposlen, služba me čaka v bližnji prihodnosti. Študij sem podaljševal v neskončnost zaradi pragmatičnosti. Ker se mi je splačalo. Ne zdi se mi pravično, da država kot odgovor za izboljšanje socialnega položaja državljanov v prihodnosti krči socialne pravice v sedanjosti. Socialna varnost mora biti med bolj pomembnimi na spisku zadolžitev vlade. Zakaj pa ne bi rajši omejili (neupravičene?) privilegije poslancev? Gjerkeš, recimo, je kar krepko profitiral s svojim alkoholnim kvazi fiaskom, saj mu po enoletnem mandatu pripada enoletno stoprocentno nadomestilo za plačo, ne glede na to, če v tem času dela še kje drugje. In ne glede na to, da je bil primoran odstopiti. Moj znanec pa ni upravičen do nadomestila za nezaposlenost, saj so ga iz podjetja odpustili prej kot v roku enega leta, zaradi tega mora preživeti tri mesece z 500€.
Študentarija ni goreče napaljena, da pred-penzionisti delajo do 80. leta starosti, saj s tem prav taisti študentariji onemogočajo zaposlitev, ker je delovno mesto zasedeno z 78 letnim delavcem. Pravila igre študentskih servisov pa se morajo spremeniti, saj povprečen slovenski študent “študira” 7 let, po končanem študiju pa kot izkušnje za diplomiranega zgodovinarja ne more uveljavljati recimo dela v kuhinji, izkušenj s polaganjem parketa ali selitve pohištva.
Me pa prav zanima, če bodo naši poslanci delovali po etični poti in celotni Sloveniji postali vzor s tem, ko bodo najprej sebi pokrčili pravice.
http://www.delo.si/clanek/135311
veil of ignorance je pa res zanimiva formula.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pravo vprašanje je, s kakšno pravico peščica skupnoskledarskih delomrznežev, ki se napaja iz davkov, odloča o ostali večini? Tukaj sta tako malo delo kot pokojninska “reforma” bolj povezana kot zgolj moralno, saj se pri malem delu uvaja neke popolnoma nepotrebne novosti (če so edini problem zasebni servisi, naj se jih ukine, izvajanje pa prenese na zavode za zaposlovanje), hkrati pa se je pri pokojninski “reformi” naredilo vse, da bi sistem postal še bolj zblojen in nepregleden, kot je bil doslej (vse za pol milijona skret papirja). In res ne vem, zakaj naj bi najebali samo tisti, ki moramo vse skupaj plačevati…
Če bo šlo to tako naprej, se zadeve ne bodo reševale niti z referendumom niti na ustavnem sodišču, temveč z revolucijo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Sam pozdravljam tako pokojninsko, kot tudi reformo trga dela, a vendar resno razmišljam, da oddam podpis za podporo referendumu za obe. In moja dilema?
Glede na okoliščine se mi zdi dosti bolj primerno, da naredimo koreniti in dolgoročni (tudi pravični) reformi, kot pa neko skropucalo, ki ne bo zdražalo do naslednjega mandata.
V mislih imam pokojninski sistem kjer vsak skrbi zase in eno samo možnost zaposlitve (z enotno obdavčitvijo), ne glede na to iz katerega posvečenega kroga kdo prihaja.
Res zahtevam preveč ali smo vsi zadovoljni s tako malo????
Všeč mi jeVšeč mi je
Lepo, da ste tako “navdušeni”. Le malokdo pa se vpraša, zakaj imamo tako prazno pokojninsko blagajno. Ta je bila namreč ob osamosvojitvi Slovenije polna. Potem se je pa začelo…….., z izposojami iz skladov ZPIZ-a, preusmeritvami sredstev…… itd. Gospodje, vsaka vreča ima DNO in enkrat je pač prazna…..
Na kratko, če še komu ni jasno – to je bistvo pokojninske reforme….
Pa LP
Anastasia
Všeč mi jeVšeč mi je
Kako se lotiti reforme pokojninskega sistema in trga začasnih del? Možnosti je, na srečo, več kot jih predstavlja minister Svetlik. Nekateri alternativni predlogi zvenijo zelo zanimivo, prav tako so posamezni segmenti vladnih predvidenih sprememb smiselni.
Težava, ki jo vidim sedaj pa je, da se skuša te reforme zakriti z diskusijo referendumi da ali ne. Pozornost od vsebinskih vprašanj se je usmerila povsem drugam. Na žalost se v tem duhu tudi deskriditira pravico do referenduma, ki je po mojem mnenju absolutno neodtujliva (kdo in kako se skliče referendum je stvar strokovne diskusije).
Vsekakor bi od te, socialdemokratske vlade – levo usmerjene, pričakoval več socialnega dialoga, več posluha in več vključevanj interesnih skupnosti v priprave reform. Vlada je povsem pozabila, da je “dobila državo v upravljanje”, ne v trajno last in posest. Ter predvsem se je vlada odtujila od državljanov in postaja sama sebi namen. Minister Svetlik je prvi v vrsti tovrstnih samodržcev!
Tudi zaradi takšnih odklonov je naklonjenost reformam padla pod potreben minimum. Z vsebino se pa tako ali tako že dolgo nihče ne ukvarja (več).
Lep pozdrav, Tilen
Všeč mi jeVšeč mi je