Referendumski dan ali e-glasovanje? Digitalizirajmo izražanje volje državljanov

Jože P. Damijan
Andrej Mertelj

Načeloma je smisel referendumov kot izražanja širše ljudske volje bodisi v iskanju širšega družbenega soglasja o konkretnih projektih in politikah (posvetovalni referendum) bodisi v možnosti širšega demokratičnega korektiva konkretnih odločitev zakonodajalca (naknadni zakonodajni referendum). V primerjavi z drugimi državami je Slovenija v tem oziru relativno precej nagnjena k demokratičnemu preverjanju namer ali odločitev oblasti, čeprav spet ne tako močno kot denimo Švica ali Kalifornija. Kar je dobro.*

Vendar pa referendumsko izražanje ljudske volje nima zgolj pozitivnih plati. Glavni pomisleki v zvezi z referendumskim odločanjem se nanašajo predvsem na naslednje argumente. Prvič, dopustnost referendumskih vprašanj ni povsem enoznačna. Čeprav glede nekaterih zadev dilem ni (denimo glede rasnih vprašanj), pa ni povsem jasno, do katere mere je dopustno glasovanje o socialnih in ekonomskih politikah vlade, ki vplivajo na dolgoročno gospodarsko in socialno stabilnost države. V takih primerih nastopi diskrecijska pravica ustavnega sodišča, da presodi o dopustnosti referendumskega vprašanja, kar pa je lahko mnogokrat subjektivna odločitev glede na ideološko ali drugačno opredelitev večine članov ustavnega sodišča.

Drugič, pogosti referendumi o tekočih odločitvah vlade imajo lahko zelo negativen vpliv na operativno sposobnost vlade in lahko pripeljejo do njene invalidnosti (primer Kalifornije). Zakonsko predvideni pogoji za razpis referenduma, denimo v obliki števila potrebnih podpisov predlagateljev ali števila poslancev, v precejšnji meri razrešujejo ta problem. Seveda pa hkrati trčijo na očitek o neupravičenem omejevanju neposredne ljudske demokracije.

Tretji pomislek se nanaša na upravičenost manjšine, da odloča o vprašanjih, ki se tičejo večine. Ker so referendumi prostovoljni, je volilna udeležba pogosto zelo nizka – na posvetovalnem referendumu o pokrajinah leta 2008 je bila udeležba le 10,98-odstotna, na referendumu o zakonu o RTV leta 2010 pa 14,78-odstotna (vir: Državna volilna komisija). Upravičeni so pomisleki ali lahko skupina močno motiviranih posameznikov, ki predstavlja denimo le 5% ali 10% volilnega telesa, odloča o vladnih ukrepih ali drugih zadevah, ki zadevajo večino ljudi. Razmišljanja o potrebnem kvorumu udeležbe na referendumu za njegovo veljavnost se zdijo upravičena.

Trdiva, da je mehanizem referenduma izredno pomemben v dveh konstelacijah, ki so današnji situaciji v Sloveniji zelo blizu. V primeru šibke vlade lahko referendumi premaknejo odločanje naprej, v primeru močne vlade (npr. sedanja Madžarska)  pa lahko volilcem omogočajo blokiranje posameznih za splošno populacijo neprimernih rešitev.

Četrti pomislek pa se nanaša na finančne stroške pogostega referendumskega preverjanja ljudske volje. Ker je področje najinega delovanja ekonomija in delno tehnika, se bova v nadaljevanju osredotočila predvsem na ta vidik ter na iskanje najbolj učinkovitega in stroškovno racionalnega načina referendumskega glasovanja. Strošek organizacije nacionalnega referenduma v Sloveniji se giblje med 4 in 5 milijoni evrov. Ocenjeni strošek organizacije referenduma o zakonu o RTV je denimo znašal 4,3 milijone evrov. Po podatkih državne volilne komisije smo po letu 2000 imeli 10 nacionalnih referendumov, kar pomeni v poprečju en nacionalni referendum na leto, ob tem pa še ene nacionalne volitve letno (državnozborske, lokalne in volitve v evropski parlament ter volitve predsednika države) ter nekaj lokalnih referendumov. V mandatu te vlade smo po vključno letu 2008 imeli 3 nacionalne referendume, v letu 2011 pa se napovedujeta vsaj še 2 referenduma – o zakonu o malem delu ter o pokojninski reformi.

Glede na pogostnost referendumov in visoke stroške njihove organizacije, se je v zadnjem času v javnosti pojavila pobuda nekaterih strank o uvedbi referendumskega dneva, s čimer bi se stroški znižali. Prvotni predlog je prišel iz stranke SDS, konec decembra pa je 45 poslancev opozicije, Desusa, skupine nepovezanih poslancev in obeh poslancev narodnosti v parlamentarno proceduro vložilo predlog spremembe referendumske zakonodaje, da bi ljudje odločali le na en dan v letu, vendar lahko o več referendumskih vprašanjih. Le izjemoma, če bi se s tem strinjali dve tretjini poslancev, pa bi bil lahko referendum tudi na kak drug dan. Možnosti za te spremembe referendumske zakonodaje so pičle, saj so tri stranke vladne koalicije napovedale nasprotovanje. Kot glavni razlog navajajo, da bi predlagana ureditev lahko pomenila zamik veljavnosti v parlamentu že potrjenih zakonov tudi za leto, sprejemljiva pa bi bila le za neobvezujoče posvetovalne referendume. A omejitev odločanja volilcev na en dan v letu je vsekakor korak nazaj in dodatna upočasnitev eksekutivne sposobnosti vlade.

Zanimivo se nama zdi, da v 21. stoletju v digitalni dobi, ko otroci praktično skorajda več ne znajo pisati s pisalom, pač pa le še s tipkovnico, naši zakonodajalci še vedno razmišljajo o rešitvah iz 15. stoletja. Nepojmljivo je, da v času, ko večina ljudi uporablja elektronski denar, elektronsko bančništvo, elektronsko poslovanje s podjetji in državo, spletno nakupovanje, spletno branje časopisov, elektronsko pisno komunikacijo in spletna virtualna družbena omrežja, naši izvoljeni poslanci še vedno živijo v miselnem svetu Gutenberga. Nepojmljivo je, da ni nihče od vladajočih ni pomislil na uporabo sodobnih tehnologij za sprotno preverjanje ljudske volje, ki bi praktično znižala stroške tega preverjanja na minimum.

Govoriva o elektronskem glasovanju oziroma e-glasovanju. Govoriva o rešitvah, ki jih številne države že s pridom uporabljajo. Najprej nekaj o vrstah e-glasovanja. Teh oblik je precej, od že odpravljenih klasičnih ameriških luknjastih kartic in strojev za njihovo strojno prepoznavanje, volilnih skenerjev, posebnih volilnih kioskov z aparati za neposredno beleženje volilnih glasov prek elektronskega svinčnika oziroma ekrana na dotik (splošno v uporabi v Venezueli in Braziliji ter od leta 2004 v Indiji in ZDA) do internetnega glasovanja. Glavni prednosti e-glasovanja prek elektronskih glasovalnih strojev sta v znižanju stroškov zbiranja glasov (ni potreb po lokalnih volilnih komisijah) ter v odpravi fizičnega štetja glasov, saj prenos oddanih glasov v računalniški sistem omogoča hipno štetje glasov in pridobitev rezultatov glasovanja v realnem času. Dodatni prednosti, ki ju prinaša glasovanje prek interneta pa sta praktično znižanje stroškov izvedbe referenduma na minimum (ni potreben fizičen nadzor na glasovalnimi stroji) ob povečanju volilne udeležbe, saj se zniža fiksni strošek posameznika, ki mu ni treba več na volišče oziroma do glasovalnega stroja, pač pa lahko državljansko pravico glasovanja opravi od doma. Glasovalni stroji so vmesni korak do pravega e-glasovanja, ki pa ga je za uporabiti le kot njegovo dopolnilo za racionalizacijo obstoječega fizičnega načina.

Poglejmo nekaj izkušenj drugih držav z različnimi oblikami e-glasovanja. Po velikem debaklu leta 2000 v ZDA glede prepoznavanja volilnih  glasov z luknjastimi karticami in stroji za njihovo prepoznavanje (ki naj bi domnevno odnesli zmago Al Gorea in prinesli minimalno zmago Bushu mlajšemu), so z letom 2002 uvedli elektronske glasovalne stroje. Tako je v ZDA na volitvah v letu 2004 28,9% vseh registriranih volilcev (oziroma več kot polovica vseh, ki so prišli na volitve) glasovalo prek ene od oblik elektronskega glasovanja (leta 1996 je bilo takšnih le 7,7%). Po oceni Charlesa Stewarta iz slovitega MIT so elektronske glasovalne naprave na predsedniških volitvah leta 2004 zabeležile za 1 milijon več oddanih glasov kot leta 2000, ker so lahko prepoznale glasove, ki jih strojne naprave, temelječe na papirnih karticah, niso mogle. V Indiji je denimo leta 2004 kar 380 milijonov volilcev na parlamentarnih volitvah glasovalo prek enega milijona eletronskih glasovalnih strojev.

Bolj napredna in cenejša oblika e-glasovanja je internetno glasovanje, ki ga danes na nacionalni ravni splošno uporabljajo v ZDA, V. Britaniji, Švici in Estoniji. V Švici se denimo internetno e-glasovanje uporablja tudi na referendumih, pri čemer volilci dobijo svojo naključno izbrano kodo na eni izmed poštnih poslovalnic.

Estonija je kot ena izmed elektronsko najbolj naprednih držav na svetu začela e-glasovanje postopno uvajati že od leta 2000. Ta način e-glasovanja v Estoniji je relativno najbolj enostaven in razširjen, saj ima vsak polnoletni državljan Estonije elektronsko osebno izkaznico (in elektronski čitalec), ki deluje hkrati kot “pametna kartica”, s katero je omogočena avtentikacija na daljavo in kot pravno veljaven digitalni podpis, ki omogoča uporabo večine storitev e-uprave (denimo oddajo dohodnine, pravni promet z državnimi organi) ter seveda tudi uporabo internetnega glasovanja v okviru posebne volilne spletne aplikacije. Estonija je prvič preizkusila internetno e-glasovanje na nacionalni ravni leta 2005 in to kot pilotski projekt na lokalnih volitvah. Leta 2005 je prek interneta e-glasovalo 9713 volilcev oziroma 1,85% vseh volilcev, ki so se udeležili volitev. Na parlamentarnih volitvah leta 2007 je število e-glasov naraslo na 30.275 oziroma vsak trideseti volilec je glasoval prek interneta. Na lokalnih volitvah leta 2009 pa je e-glasovalo že 104.415 volilcev oziroma 9,5% vseh volilnih upravičencev. Pri tem pa se je treba zavedati, da je v Estoniji mogoče e-glasovati prek interneta samo v okviru predčasnih volitev (začenši 6 dni pred volilnim dnevom), ne pa tudi na dan volitev. V tem času lahko volilec poljubnokrat zamenja volilno odločitev, šteje le zadnja zabeležena odločitev. Elektronsko oddani glas pa je mogoče zamenjati s klasično oddanim glasom tudi na sam dan volitev.

Seveda pa se v zvezi z elektronskim in predvsem internetnim e-glasovanjem pojavlja tudi nekaj ne nepomembnih težav. Prvi pomislek se nanaša na morebitno kršenje ustavne pravice enakih možnosti s prehodom na internetno glasovanje ter možnostjo spreminjanja glasov. S tovrstnim argumentiranjem je svojo pritožbo na ustavno sodišče leta 2005 podal nekdanji estonski predsednik Arnold Rüütel, vendar je ustavno sodišče pritožbo zavrnilo.

Drugi pomislek v zvezi z e-glasovanjem se nanaša na varnostni izziv na področju zagotavljanja rezultata, ki odraža pravo voljo volilcev. Tretji pomislek pa je še nekoliko širši in predstavlja še trši oreh z vidika zagotavljanja zasebnosti volitev. Poglejmo si možnosti zagotavljanja korektnosti, varnosti in zasebnosti nekoliko pobližje.

Vsak elektronski sistem je lahko tarča napada hekerjev, ki bi želeli manipulirati rezultat. Tak eksperiment so denimo izvedli računalniški strokovnjaki z univerze v Michiganu septembra na primeru mestnih volitev v Washingtonu, DC. V roku 36 ur jim je uspelo povsem obvladati volilni spletni portal, spremeniti gesla in sistem prisiliti, da je namesto volitvenega servisa predvajal navijaško pesem michiganske univerze! Istčasno so menda podobno poskušali tudi hekerji iz Irana in Kitajske. Vendar pa strokovnjaki univerze v Michiganu to slabost internega glasovanja prispisujejo predvsem šibkosti konkretne spletne volilne aplikacije (torej precej amatersko narejeni tehnologiji) in ne toliko sami internetni možnosti glasovanja.

Možnosti zaščite varnosti glasovanja so danes precejšnje. Če bi denimo varovali volilne postopke in overjali volilce z enakimi tehnologijami, kot se danes varujejo naše denarne transakcije prek spletnih bank ali spletnega plačevanja, nam bi to že dalo precejšnjo mero zaupanja v zagotavljanje načela »enega glasu za enega volilca«, saj so v teh primerih volilci enoznačno preverjeni, sistemi pa razumno zavarovani pred vdori. Seveda se moramo zavedati, da ni absolutne tehnične zaščite, saj vsak zaščitni ukrep izzove protiukrep. Vendar pa je varnost glasovanja pred manipulacijami prek zunanjih vdorov z uporabo podobnih tehnologij kot v primeru spletnega bančništva razumno visoka in primerna.

Volilec bi se torej izkazal z elektronskim podpisom in sistem bi sprejel njegov glas. Danes znamo zagotavljati dovoljšnjo varnost. Večja težava pa je zloraba tajnosti glasovanja države nasproti volilcem. Velikemu bratu, ki nas že tako spremlja, damo v tem primeru dodatno možnost imenske identifikacije volilnih preferenc. Ob slabi varnostni zaščiti podatkov pa ne samo njemu.

Za preprečevanje zlorabe tajnosti glasovanja obstajajo številne metode. Obstajajo denimo popolnoma popolnoma elektronske (in temu ustrezno za uporabnika ležerne) metode, kakršna je na primer ločitev overovitvenega postopka in samega glasovanja. Volilec lahko na enem strežniku pridobi anonimen žeton, na drugem pa z njim glasuje. Če so strežniki za pridobivanje žetonov še porazdeljeni in morda še pod različnimi upravljalci, je možnost prisluškovanja strežniku in sestave podatkov bistveno okrnjena. Druga možnost je s fizičnimi gesli, ki niso identificirana. Volilec tako na pošti v Švici ob identifikaciji prejme naključno geslo, s katerim potem glasuje.

Posebno zanimive pa se zdijo metode t.i. slepih glasovnic (npr. kitajska metoda uporabe polinomov). Volilec na avtentifikacijskem strežniku potrdi glasovnico, ki je v bistvu matematična formula, nato pa to glasovnico pri sebi izpolni (glasuje) ter pošlje glasovalnemu strežniku, ki na podlagi primerjanja funkcije izračuna glas.

Za čimboljše zagotavljanje anonimnosti glasovanja lahko uporabimo kombinacije teh tehnik in s tem še povečamo varnostno zaščito. Bistvenega pomena pa je, da se podatki ne arhivirajo in ne hranijo. Volilna komisija bi nujno morala poskrbeti za varno uničenje dnevniških datotek takoj po e-glasovanju. Če želimo še popolnejšo anonimnost, ne brišemo dnevnikov le na strežnikih, ampak tudi na usmerjevalnikih internetnih ponudnikov, kjer bi morali pobrisati sledi paketov namenjenih računalnikom, vpletenim v e-glasovanje oziroma za paranoidne še bolje – za te naslove selektivno izključiti beleženje prometa.

Torej, stanje tehnologije in tehnik danes nam ob pazljivi in nelahkomiselni uporabi lahko zagotavljajo razumne stopnje zaupnosti in varnosti. Seveda pa absolutne varnosti ni mogoče doseči na nobenem področju, tudi pri fizičnem glasovanju z listki ne.

Kakšna je možnost relativno hitre uvedbe e-glasovanja v Sloveniji? Dva vidika sta pomembna. Prvič, digitalna pismenost ljudi. Osnovna infrastruktura, torej dostopnost interneta in predvsem digitalni ključi so v Sloveniji večinoma dostopni. E-bančništvo uporablja približno 20% populacije (2009), dodaten del prebivalstva je digitalna potrdila pridobil med e-poslovanjem z državo. Računamo lahko, da vsaj 30% populacije poseduje možnost elektronskega poslovanja. S tem je poskrbljeno za dovolj velik in reprezentativen vzorec populacije, ki se bo v prihodnjih letih še povečeval (v skandinavskih državah je več kot 70-odstotna pokritost z digitalnimi potrdili). Ker glasovanje preko interneta bistveno znižuje “fiksne stroške” glasovanja, je za povečano možnost participacije volilcev torej poskrbljeno.

Drugi dejavnik pa je uveljavljenost e-uprave v Sloveniji. Poudariti velja, da je Slovenija e-upravno precej napredovala v mandatu prejšnje vlade (naš eVem sistem je denimo dobitnik nagrade Združenih narodov) in da je danes zelo verjetno okrog 90% infrastrukture, ki bi bila za organizacijo e-glasovanja potrebna, že na voljo. Razvita in tudi v uporabi je tudi že večina kriptografskih postopkov. Obstaja tudi pravna podlaga, saj so zakoni o digitalnem poslovanju že v veljavi. Ocenjujeva, da bi strošek pilotske vzpostavitve znašal približno polovico enega referenduma, to je okrog dveh milijonov evrov. V primeru kombinacije internetnega glasovanja in e-glasovanja prek elektronskih volilnih naprav bi bil začeni strošek seveda zaradi nabave elektrosnskih naprav nekaj višji, vendar gre za omejeno (verjetno jih zaradi hkratne uvedbe e-glasovanja potrebujemo manj) enkratno investicijo, ki se lahko uporablja na srednji rok.

Na podlagi prikazanega lahko mirno skleneva, da je čas, da tudi v Sloveniji – času primerno in v luči večje učinkovitosti in racionalizacije stroškov uveljavljanja ljudske volje – preidemo z arhaičnega sistema glasovanja iz časa Gutenberga na sodoben elektronski način e-glasovanja. Pri tem pa je po najinem mnenju smiselno kombinirati dva sistema e-glasovanja. Po eni strani bi omogočili e-glasovanje na elektronskih volilnih napravah (z na dotik občutljivim zaslonom in prijaznim softverjem), ki bi jih postavili v prostorih upravnih enot ter omogočili glasovanje tudi ob delovnih dnevih ter dodatno še na volilni dan. S tem bi omogočili bistveno cenejše in bolj učinkovito zbiranje in štetje glasov, saj odpade fizično štetje volilnih lističev ter stroški lokalnih volilnih komisij in tiskanja lističev ter seveda tudi bolj pogosto uporabo tega mehanizma preverjanja ljudske volje.

Na drugi strani pa bi uvedli tudi možnost internetnega e-galsovanja, ki omogoča oddaljeno glasovanje vsem tistim, ki bodisi ne morejo priti fizično do upravne enote ali tega iz kateregakoli razloga ne morejo. To bi seveda omogočilo, da bi lahko zbrali tudi glasove posameznikov, ki jih običajno ne zabeležimo, ker se ne udeležijo predčasnih volitev ali pa tega iz principa nočejo narediti. Pri tem imava mislih predvsem mlajše volilce, ki se redkeje udeležujejo klasičnih volitev, bi pa svojo pravico bolj verjetno uveljavljali prek internetnega e-glasovanja. Ker prav manjko mlajše populacije v odločevalskem procesu prinaša enega največjih spodrsljajev reprezentativnosti današnjih odločitev, se nama zdi vsaka rešitev, ki poveča njihovo participacijo, dvojno dobrodošla. Varnost in avtentičnost internetnega e-glasovanja pa bi lahko zagotavljali bodisi z uporabo švicarskega modela (pridobitev naključne kode po predhodni avtentikaciji na upravni ali poštni enoti) bodisi estonskega modela (z uporabo elektronskih osebnih izkaznic kot digitalnega potrdila).

Resnično je čas, da tudi naši politiki v svojih glavah preklopijo na novo, digitalno dobo, državljani smo v vsakdanjem življenju to že zdavnaj naredili.

_____
* Tekst je v izvirniku objavljen v Dnevnikovem Objektivu

19 responses

  1. Točno pred enim tednom, sem v komentarju na Damijanov članek Malo delo večja pravičnost, zapisal: Ponovno smo se znašli v praznem prostoru med že sprejetima zakonoma na eni strani in in na drugi strani edinim orodjem, ki zaenkrat omogoča izražanje ljudske volje (demo-kracije) oz. mnenje državljanov o teh dveh sprejetih zakonih, to je, splošnim referendumom, ki prekleto veliko stane, in je danes v očeh širše javnosti popolnoma razvrednoten…
    Današnji članek napolnjuje ta prazen prostor! Dobro in koristno je, da tudi naniza vrsto poskusov na to temo, ki se odvijajo po svetu in omenja tudi poskuse pri nas. Teh poskusov pri nas je bilo še mnogo (sam se z njimi ukvarjam zadnjih petnajst let) a jih oblast (dokazljivo dejstvo je, da katerekoli barve) če že ne ignorira, pa preprosto zagotovo ne vzpodbuja.
    A želim ostati optimist, in dejansko največ optimizma daje digitalizacija, ki je rdeča nit gornjega članka. Kot da šele internet resnično odpira možnost direktne participacije državljanov, možnost resnične demokracije.
    Zato hvala Damijanu in še vsem ostalim, ki poskušajo v tej smeri, upam da bo tudi še kakšen pozitiven in čimmanj ciničen komentar v tej smeri….

  2. Že pred leti, ko sem prvič obiskala Estonijo, kjer so nam med drugim predstavili ravno njihov sistem digitalizacije, sem se spraševala, od kod neki izvira slovenska zadrega pri njenem uvajanju – kot (tudi) slovenska volivka sem bila zaradi odsotnosti te možnosti (pre)večkrat prikrajšana sodelovati na volitvah (sem uradno protestirala, seveda), ker glasovnica v tujino ‘pač ni prišla pravočasno’. (Tudi zato) Pozdravljam vsak razmislek v smeri večje digitalizacije, kjer naj bodo možnosti zlorab zgolj ‘sredstvo’ aktivnejšega in učinkovitejšega pristopanja, ne pa izgovor ta stanje quo.

  3. V EU projektu e-glasovanja je uspesno deloval Medius.si ampak politicne volje za uvedbo neposredne demokracije nikjer ni. Mi ze 20 let poslusamo o 88% ZA na referendumu za odcepitev namesto 94% udelezencev.

  4. Podpiram in hvala za prispevek!!! Čim prej, tem bolje!

    Morda je eno od ozkih grl tudi uporaba različnih operacijskih sistemov na računalnikih, ker se e-ponudniki zaradi razširjenosti sfokusirajo na Windows okolje, za ostalo pa zmanjka volje/denarja (npr. e-Davki, NLB Proklik, VBS Lesing so nedosegljivi za Mac userja)…

  5. “največ optimizma daje digitalizacija…šele internet resnično odpira možnost direktne participacije državljanov, možnost resnične demokracije”

    Ah kje. Vsi, ki komentiramo po blogih, forumih in drugje, vemo da ni tako. Internet je kvečjemu zvedel izražanje protesta v živo v elektronski direndaj objavljanja komentarjev. Da ne omenjam, da je vsaj tretjina vseh objavljenih komentarjev tako primitivnih, da pisci nimajo drugega namena kot pa prazniti se. Na žalost digitalizacija volje zgleda tudi tako.

  6. @Dule
    yup. Problem ki kliče po rešitvi. Na voljo so odprti standardi, ki bi jih JU morala uvesti. A že ko bi bilo potrebno uvesti ODF kot dokumentni standard smo videli, da raje ISO požre svoja lastna načela kot da bi ogrozili tehnološki lock-in.
    A ker IPhone, Android, IPad postajajo vzporedno z omreženimi PC-ji temelji naše komunikacije bo z naraščajočim številom uporabnikov pritisk vedno večji.

    Vsekakor pa ena od kljukic, ki jo je potrebno upoštevati ko/če bo volja.

    Hej, mogoče pa svojo podporo taki iniciativi sporočite vašemu voljenemu poslancu (z linkom na ta članek?) po emailu. Seznam naslovov najdete tule http://www.dz-rs.si/index.php?id=92

  7. Še tole, kar je bilo zaradi prostorskih omejitev iz članka potrebno izpustiti – pa odgovarja na pomembno vprašanje:

    “Torej obstaja verjetnost, da so rezultati referenduma manipulirani. Ker tega ne moremo preprečiti, moramo verjetno vpeljati mehanizme detekcije ter odprave.
    Mislim da je edini pravi ukrep ponovitev referenduma v klasični / fizični obliki. Na enak način bi dobili relevanten odgovor tudi na dvome v reprezantativnost vzorca.
    Da bi omejili samovoljo dvomljivcev bi veljalo sprejeti preprost ukrep, kjer sklicatelji takega preverjalnega referenduma nosijo njegove stroške. Če je dvom v rezultate potrjen ali v kolikor bi volilci s na listku nato obkljukali »ponovitev upravičena« in bi bilo takih listkov večina, pa bi lahko sklicatelju stroške povrnili.”

  8. Andrej, super, da ste omenili telefone in tablice… Verjetno bi se dalo predlagano tehnologijo uporabiti tudi pri online (in real-time) javnih naročilih kot (verjetno) največjemu viru korupcije. Z javnim vpogledom bi zainteresirana javnost lahko kontrolirala tako razpisne pogoje (se spomnite kubatur avtomobilov, ki so odgovarjala točno določenim avto hlevom?) in ponudbe, da se nam ne bi zopet dogajali aneksi… In kje piše, da so fizični referendumi nezmanipulirani? Kar se mene tiče, me še vedno nažira dvom o referendumu o vstopu v NATO z dramatičnim zasukom javnega mnenja tik pred zdajci… Ampak to verjetno že spada tudi v vajin sosednji poziv…

    Svojega poslanca žal nimam…

  9. Kaj pa, če bi za začetek volili med tednom? Na upravnih enotah? Recimo ob sredah, ko je delovni čas najdaljši.
    Konec koncev, mora uradnik samo preveriti identiteto volilca, zabeležiti, da je glas oddal, poskrbeti da je prejel zapečateno volilno skrinjico in da je tudi oddal zapečateno. Rezultati pa postanejo uradni šele, ko republiška volilna komisija prešteje glasovnice, če se ne motim. V tem primeru štetje lokalnih komisij zgolj udarne medijske naslove naslednji dan.
    Elektronsko glasovanje bi pa omogočilo še kaj več – glede na to, da na državnozborskih volitvah damo strankarski listi “poooblastilo za zastopanje” za naslednja 4 leta, bi lahko uvedli, da lahko posameznik to pooblastilo kadarkoli ob kateremkoli glasovanju v državnem zboru tudi prekliče. Torej bi bil vsak zakon podvržen naknadnemu zakonodajnemu referendumu. S tem bi rešili še nekaj – vsebinska debata v državnem zboru bi morala sovpadati z javno debato. In praznine od sprejema zakona, preko zbiranja glasov za pobudo, 40.000 podpisov, predreferendumske kampanje in izvedbe referenduma ne bi bilo več.

  10. Hm, da bi bila “elektronifikacija” volitev in referendumov cenejša od sedanjega sistema? Morda. Odvisno od izvedbe.

    Da bi “elektronifikacija” volitev in referendumov sama po sebi prinesla napovedane pozitivne družbene učinke? Malo verjetno. Praksa tega doslej še ni nikjer potrdila.

    Zakaj je ta naivni utopični tehnološki determinizem med ekonomisti tako neznansko priljubljen? 😉

  11. LJK: Ko preskočimo nekatere pomembne vsebinske težave, ki se nanašajo na samo vsebino referenduma in so ostale v zapisu odprte, je ideja več kot simpatična. Zagotovo je lahko koristna kot eno od izhodišč za priprave na ta projekt, zlasti na njegov tehnično izvedbeni vidik, do katerega bo verjetno slej ko prej prišlo tudi pri nas. Če se bo demokracija ob očitnih prizadevanjih za omejevanje referendumskega dosega obdržala še dovolj dolgo, seveda.

  12. Slši se bolj preprosto, kot dejansko je. Kdor je že kdaj uporabljal storitve naše e-uprave,ve o čem govorim. Če hočete oddati podporo referendumu, ki jo je mogoče oddati elektronsko, se morate prebijati skozi mogoče in nemogoče ali bolje rečeno nelogične, postopke nameščanja tega in onega. Če pri tem uporabljate Firefox, ste bitko izgubili že na začetku, kar izveste šele na koncu, ko vas portal zavrne. Podatek, da storitve e-uprave uporablja le par odstotkov ljudi je zgovoren. Pa še v tem odstotku smo več ali manj “hekerji”, ki se z vsemi regularnimi in neregularnimi postopki pribijemo do konca.

    Da ne bom preveč dolgovezil. Pravo vprašanje se glasi, ali smo sploh že sposobni sprejeti in uporabljati nove tehnologije na tako občutljivem področju, kot so referendumska glasovanja in volitve in to iz domačega naslanjača.

    Drugo še bolj pomembno vprašanje se glasi, ali se sploh zavedamo vseh pasti novih tehnologij ??? Ali lahko zaupamo našo demokracijo asimetrični kriptografiji, ki matematično ni absolutno varen kriptografski sistem. Če je kvantni računalnik še neka oddaljena grožnja, pa so takšne ali drugačne možne manipulacije popolnoma realna.

    Če so bili nad tehnologijami tradicionalno najbolj navdušeni njihovi snovalci, se očitno nad njimi vse bolj navdušujejo tisti, ki jih v svojem bistvu niti ne razumejo. To samo v razmislek!

    Boštjan Tavčar

  13. Saj ne, da bi pametoval, ampak kako boš zagotovil tajnost glasovanja po Internetu? Lahko samo zaupamo, da se dnevniki dogodkov na strežnikih brišejo. Kaj pa bomo naredili z direktivo EU, ki priporoča hranjenje zapisov za minimalno šest mesecev in maksimalno dve leti (kaj mislite katero mejo smo mi izbrali?)?

    Če jebejo Assangea (če bi neki Kitajec naredil enaki wikileaks o kitajski diplomaciji, bi se mu Obama klanjal) v kao razvitem in svobodnem svetu, kaj mislite kako bo v naši kuri, kjer smo šele dvajset let svobodni?

    Zaenkrat moja malenkost verjame samo še v navadno volilno skrinjico.

  14. Sama imam podobne pomisleke, kako zagotoviti TAJNOST in TRANSPARENTNOST eglasovanja, sicer ga podpiram v celoti.
    Ko bi se to dalo 100% zagotoviti, je to edina opcija za bodocnost, saj bo vsaka generacija internetno bolj opismenjena, kot prizgati luc v hisi.

    Vsec mi je razpredanje o smiselnosti referendumov in skdodljivosti le – teh, ko so dejansko v skodo manjsini, ko zavirajo napredek neke drzave in ko so izgovor za nesposobnost vlade in prikrivanje njenih neuspehov, napak itd…
    taksne vrste referendumov bi morali ze z ustavo onemogociti.

    Vlada, ki ni sposobna narediti reform, ki so v dobrobit drzavljanov, pa naj se ti razpocijo od protesta z vsemi sindikati vred, bi morala odstopiti in glavnino svojih akcij usmeriti v prosvetljevanje ljudi, kam neka NEREFORMA vodi.

    Da pa stranke koalicije mislijo le na oblast in kako si bodo delile davkoplacevalski denar in do konca izcrpale blagajno ( ista muzika vseh zanjih 20 let), pa ni cudno, da ji drzavljani NE ZAUPAJO, se upirajo reformam in mislijo zgolj na ze ohranitev pridobljenih privilegijev.

  15. Pa saj ne gre samo za glasovanje o osebah, t.i. predstavnikih, ne gre samo za predstavniško, t.i. posredno demokracijo! Vsi komentatorji se osredotočate samo na to, na volitve v institucije predstavniške, posredne demokracije!
    Digitalizacija, internet, so končno orodja, ki enostavno dajejo upanje, bolj omogočajo direktno, neposredno demokracijo, demokratično odločanje državljanov, aktivne ali strokovne civilne družbe o problemu, o stvari (Dingpolitik!) ; ki je pri nas popolnoma zanemarjena, še več, popolnoma zmanipulirana! Kot najbolj kaže ravno sedanja bizarna situacija, ko je možna samo ena oblika neposredne demokracije, to je, splošni referendum (ki, še enkrat ponavljam, prekleto veliko stane) in to o problemu, o zadevi, o stvari (pokojninska reforma), ki se bo itak, ne glede na rezultat referendum, stalno spreminjala, dograjevala, izpopolnjevala.
    Zmanipulirana, ker se predstavniki ene institucije (parlamenta) in predstavniki druge institucije(sindikatov) pač nekaj ne morejo zmeniti med seboj (včasih so se na kakšni tenis partiji vsaj to) in povrhu le oni(!) odločajo ali se bomo državljani lahko šli edino igrico neposredne demokracije (splošni referendum).
    Vsaj premik te abotne, zmanipulirane situacije je tisto kar omogoča to novo orodje, digitalizacija, internet. Volitve katerihkoli predstavnikov pa naj bodo zaradi mene tudi s kroglicami, ki jih vržemo v volilne skrinjice.

  16. Zanimiva tema, ampak na zalost je clanek bolj skropucalo kot ne. Mesanje politicnih, druzbenih in ekonomskih vidikov s kvazi predstavitvijo tehnologije brez referenc (kitajska metoda uporabe polinomov – wtf). Zal je teme prevec obsezna za tak clanek, tako da le ta deluje kot prepis iz wikipedie brez referenc. Ce je Damjijan ekonomist, bi lahko predstavil ekonomski vidik, skratka neko resno analizo, ne pa statisticne podatke kaj uporabljajo drugi, Mertelj bi pa lahko pri svojem znanju vedel kako se opisujejo tehnologije.

  17. @Miha Burger
    E-referendum lahko postane prav to. Klasična primera sta ljubljanska referenduma.

    @Mateja
    Opis metode: http://www.springerlink.com/content/727qh484570p5260/
    Tule pa je tudi komentar z analizo in pomanjkljivostmi: http://ieeexplore.ieee.org/xpl/freeabs_all.jsp?arnumber=5590631

    Navedeno eksotično metodo sem vključil nalašč kot primer, kako se razmišljanje o e-demokracije ne dogaja samo na Zahodu.

    Kar pa se članka tiče: želela sva naresti razumljiv pregled vseh implikacij (politika, ekonomija, tehnika) primeren formatu vseslovenskega dnevnika. Bistveno premalokrat se pri nas pogleda na problem holistično in prav to sva želela izpostaviti.

    Verjamem, da bi podrobnejše ekonometrične analize ali tehnična poglabljanja prej odbila krog bralcev in posledično razmišljujočih.

  18. Pobude za e-volitve v slovenskem prostoru so stare že nekaj let in so bile podane v sklopu različnih pobud za vključevanje državljank in državljanov v demokratične procese odločanja s pomočjo informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Res pa je, da niso bile deležne večje medijske pozornosti.

    Gornji prispevek je temo prinesel na osrednje strani brane Dnevnikove priloge in na obiskan spletni portal. Žal je napisan preveč površno in populistično. Zanemarja relevantne družbene in politične vidike, zelo površno pa so predstavljeni tudi tehnološki in ekonomski vidiki. Pri slednjih seveda niso potrebne poglobljene ekonometrične analize, ki jih omenja @AndrejMertelj, ampak vsaj celovito razumevanje in predstavljanje stroškovnih vidikov.

%d bloggers like this: