Proč s skrpucalom! – O predlogu zakona o preprečevanju zamud pri plačilih

Jože P. Damijan
Aleš Lunder
Andrej Mertelj

Eno od osnovnih težav pravnega reda v naši državi lahko ponazorimo s preprosto analogijo. Polico smo preslabo pritrdili na steno, zato se je začela povešati. Najprej pod njo podstavimo nekaj knjig. Nato jo z vrvico pritrdimo na karniso na stropu (kar tudi karniso delno povesi, a zaenkrat oboje še stoji). Nato podstavimo še stol, nekaj pa pomaga tudi vrvica, privezana na debelejšo vejo fikusa. Za silo drži. Če ne, bomo pa prinesli rastlino z močnejšo vejo.*

Je razumljivo? Namesto da bi že prvič vzeli ustrezen vložek in vijak oziroma ju zamenjali takoj, ko se je pokazalo, da ne držita, smo naredili zasilno sestavljanko, za katero je dovolj že hišna muca, da jo podre.

Enako je z našo zakonodajo. Namesto celovite sistemske zakonodaje imamo nametan kup parcialnih in nedomišljenih rešitev pravnih, hitrih popravkov, reševanj »afer« iz včerajšnjega časopisa, specialnih zakonov, namenjenih posameznim subjektom itd. V slovenski politiki obstaja skorajda že pavlovski refleks sprejemanja novih zakonov, kadarkoli se kakšni vplivni skupini zatakne kakšna kost v grlu. In kot ponavadi so nato bolj papeški od papeža, bolj omejevalni kot pa je treba.

Povsem identična zgodba se dogaja glede predloga zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Ja, plačilna nedisciplina je ena izmed petih glavnih težav slovenskega gospodarstva, tudi v drugih državah EU. Evropski parlament je zato nedavno sprejel direktivo 2000/35/EC, katere namen je urediti plačilne roke, zamudne obresti in postopke izterjave. Vendar pa direktiva, kot izrecno pravi, ne harmonizira plačilnih rokov, pač pa določa pravico upnikov do zamudnih obresti 30 dni po izdanem računu, razen če ni v pogodbi med dvema subjektoma plačilni rok drugače dogovorjen. Države članice EU morajo določila te direktive prenesti v nacionalno zakonodajo. Večina držav je to naredila s spremebami obstoječih zakonov.

No, pri nas smo se tega lotili kar z novim predlogom zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Povsem brez potrebe, kajti sam zakon je nepotreben. Finančno ministrstvo z njim uvaja novo regulativo, ki naj bi sankcionirala posledice nedelovanja prejšnjih regulativ. Ne popravlja izvornega greha, ne popravlja obstoječih predpisov, ampak sprejema nove. Pri čemer pa z bolj radikalnimi rešitvami na eni in z ne dovolj premišljenimi rešitvami na drugi strani ustvarja nove pravne kolizije in težave za pravne subjekte. Poglejmo po točkah, kaj predlog zakona prinaša, kaj želi reševati, pa ne rešuje, ampak bi jih bilo treba spremeniti v obstoječih predpisih.

Zakonske podlage, ki jih imamo danes, bi bile povsem dovolj za zagotavljanje spodobnih plačilnih rokov, če bi bili postopki enostavni, pregledni in delovanje sodišč ustrezno. Bistveno bolj kot ta zakon potrebujemo popravke prisilne poravnave in stečajnih postopkov.

Prvič, zakon je že iz »obrtniškega« vidika popolno skrpucalo. Zakaj mora zakon v 5. členu dobesedno ponoviti določilo 1. odstavka 520 čl. OZ, kakor da ne zadostuje, da se lastninski pridržek ureja v enem zakonu? Namesto da bi odpravili 2. odstavek tega 520. člena (potreba po overovitvi podpisa kupca) ali vpeljali za upnika izredno ugodno ureditev nemškega zakona s podaljšanim lastninskim pridržkom.

Drugič, predlog zakona pravi (6. člen), da dogovorjeni rok za plačilo med gospodarskimi subjekti ne sme biti daljši od 60 dni. Marsikdo bo rekel Hura! Vendar ne gre tako. Citirana evropska direktiva izrecno pravi, das naj bo plačilni rok med gospodarskimi subjekti 60 dni, vendar (!) le če ni v pogodbi drugače opredeljeno. Ena od osnovnih svobod je svoboda razpolaganja s premoženjem. Če za moje blago (premoženje) želim omogočiti kupcu 90 dnevni plačilni rok, potem je to moja neodtujljiva pravica. Kdo je država, da si drzne posegati v mojo zavestno odločitev glede prodajnih pogojev? Edini ratio te odločitve je, da prehajamo nazaj v državno upravljanje gospodarstva. Govorice o omejevanju trgovskih marž za zajezitev inflacije spada v podobno iracionalnost.

Tretjič, 7. člen določa, da rok za plačilo ne sme biti daljši od 30 dni, če je dolžnik javni organ. Lepo, vlada lahko in mora predpisovati pogoje pod katerimi posluje in že zdavnaj bi svoje plačilne roke morala omejiti na največ 30 dni. Vendar pa bi za dosego tega cilja bilo primerneje spremeniti kak obstoječi zakon (npr. ZJN) ali pa svoje poslovnike. In zanimivo vprašanje: velja to novo določilo tudi za refundacije DDV, za evropske in državne subvencije? Če to velja, je kdo razmislil, koliko javnopravnih subjektov bo isti trenutek insolventnih po ZPPIFP?

Zakonske podlage, ki jih imamo danes, bi bile povsem dovolj za zagotavljanje spodobnih plačilnih rokov, če bi bili postopki enostavni, pregledni in delovanje sodišč ustrezno. Bistveno bolj kot ta zakon potrebujemo popravke prisilne poravnave in stečajnih postopkov. Izkušnje ministra Aleša Zalarja so tu očitno pomanjkljive, saj sedanja praksa omogoča bistveno premalo predvidljive rezultate, ogromen manevrski prostor sodnikov in možnost enormnih odvetniških zaslužkov. Dodatno bi bilo treba vgraditi varovalke pred odpiranjem novih podjetij in prenašanjem poslovanja nanje. Že površna analiza člankov  zadnjih nekaj let pokaže bogat nabor primerov zlorab sistema, glejte tudi primer SCT iz zadnjih dni.

Četrtič, zakon ponovno uvaja večstranski pobot. Toda izpeljava tega v zakonu je šlampasta. V 18. členu je določeno, da mora dolžnik, ki ne poravna dospelih obveznosti v pogodbeno ali zakonsko določenih rokih, obveznost (glavnico, brez davščin) v 15 dneh po nastanku zamude prvič prijaviti v večstranski pobot pri Agenciji za javnopravne evidence in storitve (Ajpes).

Prvi problem, ki kaže na naglico in površnost pripravljalcev zakona, je ta kratek rok. V 15 dneh po nastanku zamude upniki še vedno računajo na izpolnitev obveznosti. Kaj se zgodi, če dolžnik plača 17. dan? Drugi problem je, da se v večstranski pobot lahko prijavi le terjatev brez davščin (14. člen, 2 odstavek). Torej bo upnik od dolžnika dobil kompenzirano le neto terjatev, medtem ko ga bo za plačilo DDV moral še posebej tožiti (sam pa obveznost DDV državi takoj plačati)?! Kje je smisel tega? Za božjo voljo, terjatev je bruto terjatev, mar na MF ne poznajo računovodskih standardov?

Manjka pa najpomembnejši člen. V pobotu bi morale sodelovati vse državne institucije! Ob pregledu kompenzacijskih verig ne obstajata dve značilni skupini neplačnikov: gradbeniki in država. Zato je enakopravna obravnava javnopravnih subjektov z gospodarskimi nujna, hkrati pa je to tudi minimalna higiena spoštovanja lastnih določb, ki jo verjetno lahko pričakujemo od članice EU.

Spoštovana gospoda na MF: prosim, če nimate česa početi in potrebujete papirje za prekladanje, potem prosimo, bodite dostojni in si jih prelagajte med sabo, gospodarskih subjektov ta igrica ne zanima.

Drug problem pri tem pa se nanaša na vprašanje, ali je ta določba sploh v skladu s pravnim redom EU in ali ne bi bilo tudi iz čisto praktičnih vidikov priporočljivo omejiti subjekte prisilnega pobota na slovenske pravne subjekte (s tem, da tuji pravni subjekti lahko prostovoljno sodelujejo).

Petič, predlog zakona predvideva, da Ajpes v treh mesecih po uveljavitvi zakona vzpostavi “register protestiranih menic zaradi neplačila” (21. člen). Register protestiranih menic (iz kateregakoli razloga po zakonu o menici, ne zgolj zaradi neplačil) sicer že vodi notarska zbornica, piše v predlogu zakona. A bo dodana vrednost registra pri Ajpesu njegova javnost? Podjetja naj bi vanj vpogledovala brezplačno pred sklenitvijo poslov z drugim podjetjem, piše MF, in tudi tako preverila plačilno disciplino potencialnega partnerja.

Joj! Še ena evidenca, še ena obveznost poročanja. Spoštovana gospoda na MF: prosim, če nimate česa početi in potrebujete papirje za prekladanje, potem prosimo, bodite dostojni in si jih prelagajte med sabo, gospodarskih subjektov ta igrica ne zanima.

Z menicami ni narobe to, da ni registra, ampak da se vsak cepec lahko spomni razloga, zakaj je menica protestirana. In ne le to, tudi vsaka banka lahko oblikuje svojo politiko unovčevanja menic (ki je lahko tudi tako preprosta, da jih ne unovčujejo). Že napačna vejica ali slabo formuliran stavek na menici povzročita njeno nezmožnost poplačila. Poznani so primeri, ko banka menice ni unovčila »ker se dolžnik z unovčenjem ni strinjal«. Menica, eden od temeljev negotovinskega poslovanja, je zato v Sloveniji še vedno v komunizmu – dobra teorija, a neuporabna praksa.

V praksi bo marsikateri izvoznik spremenil svoje splošne pogoje poslovanja in začel uporabljati tuje pravo, samo da zaradi vneme slovenskih organov ne bo izgubil kupcev.

Šestič, nadzor in globe. Nadzor nad izvajanjem tega zakona naj bi opravljali inšpektorati in drugi organi v okviru svojih pooblastil. Njihovo (ne)učinkovitost smo v praksi do sedaj že neštetokrat videli. Zakaj bi bilo tokrat kaj drugače?

Nadaljuje se ustaljena praksa zdajšnje in prejšnje vlade: izpodkopavanje pravne varnosti. Na eni strani bodo za spore med strankama pristojna civilna sodišča, na drugi strani pa inšpektorati in sodniki za prekrške na okrajnem sodišču (v katerih delokrog ne spadajo ravno gospodarski spori). Zlahka bo prišlo v pravno izredno kompliciranih primerih do pravnomočne sodbe zaradi prekrška, posledično do plačila ali izterjave globe in čez (bodimo optimistični) tri leta bo Vrhovno sodišče sodilo v prid dolžnika. In kaj potem? Obnova postopka o prekršku, dolgotrajni sodni procesi – ali bo država plačala zamudne obresti zaradi neupravičeno izrečene globe.

Državni inšpektorji naj raje skrbijo za varnostne standarde, plačevanje davkov, delo na črno, koncentracijo konkurence ter delovanje kapitalskih trgov in omejevanje korupcije. Torej stvari, za katere država obstaja. Naj delajo manj stvari, a te bolj temeljito.

Na načelni ravni se pa postavi vprašanje prepovedi dvojnega kaznovanja. Sankcija za neplačilo naj bi bile visoke zamudne obresti – zakaj torej mora še država pristaviti svoj mošnjiček?

Sedmič, predlog zakona ne predvideva vzpostavitve liste neplačnikov. Interesnim združenjem v gospodarstvu pa daje pravico, da lahko javno objavijo sezname hitrih plačnikov, torej plačnikov, ki svoje denarne obveznosti do pogodbenih strank poravnajo še pred potekom plačilnega roka.

Juhej, še ena marketing lista. In kdo bo presojal, kdo je dober plačnik in kdo slab? Vox populi z glasovanjem? Kaj če nek dolžnik poravnava obveznosti eni stranki, drugim pa ne – ali obratno? Obstaja samo en komentar na to zamisel: uporabniki informacijske tehnologije ga poznajo kot ROTFL.

Za konec še tole. V veliki večini primerov tuji kupci v pogodbah vztrajajo na uporabi svojega domačega prava, tako da za te primere zakon ne bo relevanten. Je pa zakon potencialno škodljiv za slovenske izvoznike. Predstavljamo si srečen obraz tujega kupca iz EU, ki bo zaradi kršitve slovenskega zakona (za katerega sploh ni vedel, da obstaja in glede malega obsega poslovanja s Slovenijo tudi ni šlo pričakovati, da se bo pozanimal) dobil odločbo o prekršku slovenskega inšpektorata – upamo si napovedati, da bo v praksi marsikateri izvoznik spremenil svoje splošne pogoje poslovanja in začel uporabljati tuje pravo, samo da zaradi vneme slovenskih organov ne bo izgubil kupcev.

_____
* Tekst je v izvirniku objavljen v Financah

12 responses

  1. kaj naj zapisem?

    BRAVO!

    Prepricana sem, da bi, ce bi podobno vzeli pod drobnogled se veliko drugih zakonov, prisli do podobnih ugotovitev.

  2. Super članek!

    Imamo lep slovenski pregovor, ki pravi: veliko babic, kilavo dete…oz. v tem primeru: veliko takšnih in drugačnih svetovalcev (zunanjih, kvazi-pravnih strokovnjakov ipd. s svojimi interesi), ki sodelujejo pri pripravi zakonodaje in na koncu se rodi zmazek, predlog zakona, kot smo mu priča. Omenjeni prikaz odslikava realen način priprave predpisov pri nas, ko na koncu nastane nerazumljivištrenastiklobčičvsegapomalo, a kaj ko je to modus operandi praktično skoraj vseh pripravljavcev predpisov, ki s tem ustvarjajo in prispevajo k slovenskemu pravnemu massu…Dobro bi bilo, da bi pripravljalvci predpisov večkrat obiskali sečoveljske soline in od tam odnesli s seboj kakšno vrečko soli in jo vsaj ščepec, poleg zdrave pameti, uporabili pri svojem delu.

  3. Z zakoni je pa tako:
    vzemite kateri koli veljaven zakon v Sloveniji- ugotovili boste, da ga ni mogoče uveljaviti ali izvajati v celoti ali v smislu, ki so ga zakonodajalci hoteli doseči. Ker imamo gotovo vsaj en (običajno pa več)veljaven zakon, ki prvemu preprečuje izvajanje, je v nasprotju ali ga je možno uporabiti za blokiranje ali anuliranje učinkov prvega. Če ni drugega pri roki v ta namen – pa gotovo ni pravih izvedbenih aktov ali kontrole izvajanja.
    Preveč zakonov = nič zakonov; preveč tolmačenj = nič zakona. Vse imeti, pa nič uporabljati = nič imeti.
    tam pa, kjer bi morali stvari urediti in ekscese ustaviti- mižimo. Vsaj dokler “naši” ne postrgajo korita.

  4. Draj-mal-bis-bodn!

    Morda pa sta si (JPD in AM) s tem vrhunskim prispevkom tudi nehote malce pljunila v skledo. V mislih imam vajin online poskus “popravljanja” zakonodaje. Moj prvi pomislek je bil ali ima smisel to zakonodajo sploh še krpati kot n-krat zaflikano zračnico, pa ste našli še veliko boljšo primerjavo s polico… Za morebitno all-over-again zakonodajo bi potrebovali nova izhodišča-kar se mene tiče predvsem-na temo vloge države…na koncu pa bomo po krajšanju ulomkov itak spet pristali na formulah prerazdeljevanja iz česar pa itak dnevno pri vseh mogočih poskusih reform na novo diplomiramo…

    Na žalost sem se začel z vama tudi strinjati, da bomo morali prej iti u k***c, Tunis ali kakšno podobno eksotično destinacijo…

  5. Avtorji opozarjajo na domnevne pomanjkljivosti predloga zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Njihov prispevek je žal premalo objektiven in strokovno površen, zato bi ga lahko poznavalci dojeli celo kot lobistično aktivnost interesne skupine, ki ji avtorji pripadajo ali katere interese zastopajo. Povsem nepotreben je tudi pobalinski in vzvišen ton, na trenutke celo žaljiv, ki nikakor ni sinonim strokovnega in objektivnega pisanja.

    Vzel sem si nekaj časa in prebral dokumente, na katere se prispevek nanaša, ter mnenja različnih interesnih skupin, ki so v zadnjem letu pritiskala na vlado, da uredi pereča področja, ki jih obravnava zakon, ali so temu nasprotovala. Ne preseneča, da so stališča različnih predstavnikov gospodarstva ob nekaterih vprašanjih diametralno nasprotna.

    Zakon je bil napisan zaradi brezizhodnega stanja v slovenskem gospodarstvu kot posledice plačilne nediscipline in ne zaradi nove direktive (ki jo avtorji v svojem prispevku napačno navajajo), ki jo je Svet Evropske unije potrdil 24. januarja 2011 in še ne velja. Nova, prenovljena direktiva o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih bo stopila v veljavo dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Članice EU morajo v predpisanem roku direktivo prenesti v nacionalno zakonodajo.

    Ker direktiva še ne velja, navedbe avtorjev o tem, kako so jo druge države prenesle v nacionalno zakonodajo, seveda ne držijo. Ob tem celo pozabljajo, kako je sedaj še veljavno direktivo uveljavila Slovenija. Avtorji v besedilu namreč ves čas mešajo novo direktivo, ki še ne velja, s trenutno veljavno direktivo 2000/35/EC iz leta 2000, ki jo bo nova direktiva šele nadomestila.

    Ministrstvo za finance se je urejanja plačilne discipline lotilo na pritisk gospodarstva v času, ko je bilo končno besedilo nove direktive že znano (Evropski parlament ga je potrdil 21. oktobra 2010), zato je pri pripravi zakona lahko sledilo novi direktivi.

    Z načelnim stališčem, da je potrebno zakonodajo poenostavljati, se verjetno strinjajo tako v koaliciji kot v opoziciji. Zato je v politiki zelo verjetno prisotno načelno soglasje o tem, da bi morali zakonodajo poenostavljati in namesto novih zakonov popravljati obstoječe. A v trenutnih razmerah, ki vladajo v koaliciji, ter zaradi napetih odnosov med koalicijo in opozicijo, si je težko predstavljati, da bi v relativno kratkem času lahko pripravili vse potrebne spremembe in dopolnitve zakonodaje (zakonov in podzakonskih predpisov), jih spravili skozi zakonodajni postopek in nato uveljavili, da bi lahko hitro in učinkovito postavili temelje za reševanje plačilne nediscipline, ki uničuje slovensko gospodarstvo, predvsem srednje velika, mala in mikro podjetja. Vprašanje torej ni povsem akademsko, kot si morda prestavljajo avtorji, ampak je politično, upoštevaje značilnosti zakonodajnega postopka in slovenskih aktualnih političnih in gospodarskih razmer. Sprememba taktike pri uveljavljanju novih pravil za preprečevanje zamud pri plačilih bi agonijo v gospodarstvu nevarno zaostrila in bi koristila predvsem neplačnikom, pravilom večjim podjetjem.

    Pri vsebinskih pripombah na zakon se avtorji ponovno sklicujejo na direktivo iz leta 2000, medtem ko ministrstvo sledi novi direktivi, ki bo kmalu stopila v veljavo. Njihove navedbe so napačne, ker predlog zakona in direktivo narobe razumejo.

    Glede plačilnih rokov pri poslih med podjetji direktiva določa, da države članice zagotovijo, da plačilni roki v pogodbah niso daljši od 60 koledarskih dni, razen če v pogodbi ni izrecno dogovorjeno drugače in če ni skrajno nepravično do upnika (nepošteni pogodbeni pogoji in poslovna praksa). Pri razlagi tega člena je potrebno upoštevati še vsaj 11. člen direktive in njeno preambulo, kjer je razložen namen zakonodajalca. Določbe 11. člena direktive določajo, da lahko države članice obdržijo ali sprejmejo določbe, ki so bolj ugodne za upnika kot določbe, potrebne za uskladitev z direktivo. V preambuli direktive, v točki 12a piše, da morajo biti v nacionalni zakonodaji oblikovane določbe, ki pogodbene plačilne roke pri medpodjetniškem poslovanju praviloma omejujejo na 60 koledarskih dni. Vendar lahko obstajajo okoliščine, v katerih podjetja zahtevajo daljše roke, na primer, ko želijo svojim strankam odobriti komercialni kredit. Zato bi morale imeti pogodbene stranke še naprej možnost, da se izrecno dogovorijo o plačilnih rokih, ki so daljši od 60 koledarskih dni, pod pogojem, da takšno podaljšanje ni skrajno nepošteno do upnika.

    Namen direktive je torej, da morajo za podaljšanje plačilnega roka obstajati okoliščine, v katerih podjetje lahko zahteva daljši plačilni rok. Takšna okoliščina je na primer prodaja na kredit. Ta bo mogoča tudi po sprejetju novega zakona, saj predlog zakona o preprečevanju zamud v prvem odstavku 6. člena določa, da če drug zakon ne določi drugače, dogovorjeni rok za plačilo med gospodarskimi subjekti ne sme biti daljši od 60 dni. Ker pa je prodaja na kredit urejena z drugimi zakoni, bo ostala v veljavi še naprej.

    Podobno bi lahko analiziral ostale točke.

    Predlagam, da se avtorji v prihodnje, vsaj za objavo v medijih, pisanja tovrstnih vsebin lotijo bolj resno in odgovorno. Takšna besedila so dobra kvečjemu za naročnike, ki lahko na njihovi osnovi oblikujejo svoja stališča.

    Od Financ, ki so članek objavile, pa tudi od razgledi.net, ki ga je povzel, bi pričakoval več uredniške kritičnosti.

  6. @Dušan

    ”Njihov prispevek je žal premalo objektiven in strokovno površen, zato bi ga lahko poznavalci dojeli celo kot lobistično aktivnost interesne skupine, ki ji avtorji pripadajo ali katere interese zastopajo. ” Ha ha tale navedba je pa res malo hecna oziroma za lase privlečena, glede na to, da je eden od avtorjev profesor dr. Jože P. Damijan, drugi odvetnik Aleš Lunder in tretji Andrej Mertelj podjetnik že vrsto let, bi rekla, da če je že komu v interesu, da se reši problem plačilne discipline, da je to podjetnikom in vsem drugim subjektom, ki se s tem spopadajo trenutno vsak dan. Osebno se mi članek ne zdi ravno akademski pogled avtorjev na problematiko, ampak bolj tak pragmatičen, zakaj sprejemati novo zakonodajo tako na hitro, če je možno z obstoječo in popravki ostoječe, problematiko plačilne nediscipline ustrezno urediti.

    To, da je zaradi trenutne politične in gospodarske situacije lažje sprejeti nov zakon, kot pa popravljati obstoječe zakone in podzakonske akte se ne morem ravno strinjati. Če je to v interesu gospodarstva, tudi poslanci precej dobro razumejo, da so spremembe določenih členov obstoječe zakonodaje nujne in v takih primerih so običajno postopki sprejema spremebme določenega zakona kar hitri, verjetno hitrejši kot bo sprejem novega zakona, ker se zna zgoditi, da ga bodo z amandmaji dopolnjevali še z vsem mogočim. Spremembo uredbe pa tako ali tako sprejme vlada in ta postopek je običajno tudi precej hiter.

    Problem na katerega opozarjajo avtorji je, da je še en dodaten zakon nepotreben in temu gre verjetno pritrditi. Slovenski pravni (ne)red je na žalost prevelik, tudi sprejetje novega zakona (in ne popravki obstoječih za reševanje akutnega problema plačilne nediscipline), pomeni še dodatno zmedo oz. s tem se ”povozijo” drugi zakoni oz. spravijo v kolizijo. Glede na to, da nova direktiva predvideva prenos v pravni red držav članic do 2013 verjetno hitenje zato z novim predlogom zakona v trenutnih razmerah ni najbolj smiselno. Mogoče gre pa le zato, da bo na semaforju PV-ja zagorela pri sprejetih zakonih namesto rdeče, še ena zelena lučka? 🙂

  7. @Andreja

    »Ha ha tale navedba je pa res malo hecna oziroma za lase privlečena, glede na to, da je eden od avtorjev profesor dr. Jože P. Damijan, drugi odvetnik Aleš Lunder in tretji Andrej Mertelj podjetnik že vrsto let …«

    Mar tale izjava pomeni, da podpisi imenovane trojice pod nekim besedilom že sami po sebi zagotavljajo strokovnost in objektivnost? Gornji prispevek je eden tistih, ki potrjuje, da to ne drži – je preveč površen in »pragmatičen« (@Andreja). Zelo nevarno je dajati potuho strokovni površnosti in neobjektivnosti pod krinko pragmatičnosti. Še bolj nevarno je nekritično sprejemati stališča in mnenja ali izključevati možnost dvoma v njihovo strokovnost in objektivnosti zgolj zato, ker jih je izrekel ali zapisal spin profesor, vpliven odvetnik ali podjetnik z dolgim stažem.

    V kolikor je edini namen novega zakona, da zagori nova zelena luč na vladnem semaforju, je hitenje z njegovim sprejemanjem vsekakor nepotrebno in bi bilo zagotovo bolj smiselno celovito popraviti zakonodajo. Kljub vsemu pa se moramo vprašati, komu sedanje stanje ustreza? Pri sprejemanju tako občutljivih zakonov so prisotni močni nasprotni interesi in tisti, ki zanje uspešneje lobirajo in/ali jih »glasneje« javno predstavljajo, si lahko obetajo večje koristi.

  8. @Dušan

    Zaradi mene bi bil lahko namesto navedenih treh avtorjev podpisan tudi Sv. Peter ali kdo drug. Glede na to, da imam kar nekaj izkušenj pri sodelovanju z različnimi in številnimi prof.dr. me njihovi nazivi in podpisi ne ganejo. V svoji kar nekajletni karieri v državni upravi, sem videla in prebrala kar precej zmazkov raznih osnutkov zakonov in različnih analiz in študij, ki so jo jih pripravili prof.dr., ki se nekateri tudi vsakodnevno rolajo po časopisih in televiziji in marsikoga bi bilo lahko sram za izdelke, ki jih dajo od sebe.

    Sicer pa v Veliki Britaniji imajo postopek že vrsto let, ki je vezan na pripravo predpisov in se mu reče presoja vplivov oz tki. impact assessment, kjer presojajo že v začetni fazi postopka ali je nek nov predpis sploh potreben ali se da zadevo rešiti na kak drug način. V postopku proučijo tudi vpliv na gospodarstvo, zaposlenost, še zlasti na mala in srednja podjetja, itd. Pri nas se nekaj podobnega gre sicer MJU, ampak je še daleč od prakse VB. Kar hočem reči in na kar opozarjajo tudi avtorji v tekstu je, da predlog zakona kot ga je pripravil MF očitno vsebuje preveč nedorečenosti (register menic itd.) in preveč dodatnega administriranja za podjetja. Glede na to, da se gremo tako radi odpravo administrativnih ovir na eni strani, je potrebno očitno poskrbeti, da bodo nastale nove, da jih bomo lahko spet odstranili, sicer pa to ni naša posebnost amapk tako funkcionira EU.

    In če navedeni avtorji v svojem tekstu ”lobirajo” za podjetnike (vsaj tako jaz ta tekst razumem), da bodo sploh oz. čimprej prišli do plačila za svoje posle s čim manj dodatnega administriranja, v čem je tu kaj slabega? Če pa ti v članku vidiš ”teorijo zarote” in ne vem še kakšna druga ozadja pri pripravi teksta (kateri vsi lobiji oz. interesne skupine stojijo v ozadju), je pa najbrž to tvoj problem, mar ne?

  9. Andreja, se zelo strinjam s tabo:)
    V vsem, kar si izpostavila.

    Vedno je bilo in bo tako, da tisti, ki hoce nekaj izboljsati, na nekaj, kar ne funkcionira, opozoriti, dobi bumerang diskvalifikacij nazaj.

    Tu se clovek vedno znova vprasa, kaksno kozo in kak oklep potrebuje tisti, ki hoce “svet” ( zgolj metaficicna uporaba) spreminjati na boljse?

    In molk v taksnih primerih je vrlina strahopetnih.

  10. Hm, Dušan, malce si se zaplezal. Samo dva komentarja.
    Prvič, naš komentar se nanaša na novo direktivo, nanjo je link v tekstu. Velja si tudi prebrati obrazložitev predloga zakona s strani MF, v tekstu je link nanj.
    Drugič, bilo bi dobro, da poveš, za katere konkretne lobistične interese oz. za katerega skritega naročnika gre v primeru našega članka. Da lahko temu naročniku izstavim(o) račun. Zaenkrat je šlo samo za zdravo pamet. Tisti, ki se ukvarjajo s poslovanjem v vsakodnevnem življenju, je namreč kar precej premorejo. Predvsem pa imajo občutek za to, da ni treba za vsako pogruntavščino sprejeti novega predpisa, ampak je dovolj spremeniti (dopolniti) obstoječo zakonodajo in na strani države izboljšati plačilno idsciplino.

  11. Spoštovani gospod Dušan,

    absolutno se strinjam z Vami, da članek ni strokovno dodelan (in da je, če ga gledamo skozi očala »strokovni članek« tudi skrpucalo :-)). Če bi želeli pisati izpiljen strokovni članek, bi ga napisali drugače in objavili v kakšnem strokovnem časopisu.

    Naš namen ni bil pisati kritični strokovni prispevek (do objave le-tega bi bil zakon že zdavnaj sprejet), ki bi pripomogel k boljšemu besedilu obstoječega osnutka, temveč je naša (oz. natančneje moja) temeljna kritika, na kakšen način se v Sloveniji sprejemajo zakoni in kakšne posledice ima to v praksi – tako da smo v članku opozorili na možne nejasnosti, nedorečenosti in možne posledice le teh v praksi.

    Politika je najavila namen sprejetja zakona 11.1. in 21.1. je bil osnutek že objavljen. ??? V 10 dneh! Glede na moje osebne izkušnje je izredno težko, ali celo nemogoče, izpeljati v tako kratkem času projekt take zahtevnosti. Glede tega se očitno strinjava.

    Glede Vaše kritike pa naslednje pripombe/vprašanja:

    Lepo ste razložili, da osnutek (!) direktive dopušča plačilni rok, ki je daljši od 60 dni (ob določenih predpostavkah) – zakaj torej osnutek zakona ne dopušča nikakršnih izjem? Prosim ne pozabite, da je prekoračitev plačilnega roka tudi prekršek (28. čl. osnutka).

    Zakaj je potrebno, da se besedilo 1. odst. 520 čl. OZ dobesedno ponovi v 5. čl. osnutka?

    Ker nisem strokovnjak za evropsko pravo – ali mi lahko potrdite Vi, da je obvezna vključitev tudi ne-slovenskih dolžnikov v obvezni večstranski pobot (kateri se mi zdi načeloma čisto dobra ideja) v skladu z Evropsko zakonodajo?

    Ravno tako nisem strokovnjak za konkurenčno pravo, imam pa dvome, da je zakonsko določen monopol AJPES-a (3. odst. 19 čl. osnutka) za storitev, ki se izvaja na trgu, v skladu z veljavno zakonodajo.

    Zakaj je potrebno v Sloveniji v skoraj čisto vsak zakon tlačiti inšpekcijske službe? Po mojem mnenju neučinkovitost inšpekcijskih služb, ki smo jo kritizirali v članku, ne izhaja iz nesposobnosti tam zaposlenih ljudi, ampak ker je njihov zakonsko določen delokrog tako širok, da je nemogoče katerokoli nalogo izpolniti povsem strokovno in korektno, brez da bi istočasno zanemarjali druge zakonsko določene naloge.

    Osnovni namen članka je bil (vsaj kar se mene tiče – ne morem govoriti za Andreja in Jožeta) spodbuditi širšo diskusijo in upanje (ki umre zadnje), da se bodo v bodoče zakonodajne projekte v večji meri vključili tudi ustrezno usposobljeni in profesionalni (kar seveda pomeni samoizključitev v primeru konflikta interesov) praktiki – bodisi neposredno s povabilom k sodelovanju bodisi z dajanjem pripomb na osnutke zakonov.

    Prav lep in prijazen pozdrav!

  12. Zgleda kot da je vlado zajela panika, pa proizvaja rešitve na vrat in na nos.

    Škoda. Ker problem je res tu. Samo način reševanja je napačen.

    In spet bo izgubljenega nekaj časa. Vlada in vladajoča koalicija pa bosta potem, ko se bo izkazalo, da ta rešitev ne daje želenih rezultatov, izgubili še malo na svoji verodostojnosti.

%d bloggers like this: