Milanović, avtor krivulje desetletja

James Watkins je danes objavil zelo lep kratek portret Branka Milanovića kot “avtorja najbolj pomembne krivulje leta 2016“. T.i. “elephant curve“, ki jo lahko vidite v ozadju Milanovićevega portreta na spodnji sliki, in ki je najboljši način, kako študentom v eni sliki pokazati, kako so se v času intenzivne globalizacije globalno porazdelile koristi od visoke rasti zaradi nove mednarodne delitve dela. Krivulja plastično pokaže, da so glavni zmagovalci globalizacije predvsem prebivalci Kitajske in Indije, glavni “luzerji” pa srednji razred v razvitih državah.

Mimogrede, Branko Milanović prihaja januarja v Slovenijo – 18. januarja bo naš gost na Ekonomski fakulteti. Kakšen teden pred dogodkom vas bom opomnil, da si rezervirate sedež.

milanovicVir slike: Ozy.com

MIlanović je bil dobri dve desetletji ključni ekonomist na Svetovni banki za področje neenakosti. Desetletja je vztrajno zbiral podatke o porabi gospodinjstev in porazdelitvi dohodkov za večino držav sveta in izumljal inovativne načine, kako te porazdelitve najbolj ustrezno in plastično predstaviti. V tem času je (ob znanstvenih člankih) objavil predvsem tri ključne knjige o neenakosti v svetu:

  • Worlds Apart. Measuring International and Global Inequality. 2005. Princeton/Oxford.
  • The Haves and the Have-Nots: A Brief and Idiosyncratic History of Global Inequality, 2010, Basic Books, New York.
  • Global inequality: A New Approach for the Age of Globalization, 2016, Harvard University Press.

Milanovića spremljam šele od leta 2006, ko sem bil gostujoči profesor na dunajski univerzi in sem v pisarni mojega dunajskega kolega Wilfrieda Altzingerja odkril njegovo knjigo “Worlds Apart” in takoj zaslutil njen potencial. Leta 2008, ko sem prevzel predmet Globalization and Trade, sem neenakost kot eno izmed samostojnih predavanj na podlagi Milanovićeve knjige vključil v sylabus.

V “Worlds Apart” Milanović dvema že uveljavljenima konceptoma merjenja mednarodne neenakosti na podlagi Ginijevih konceptov dodaja še nov, tretji koncept “globalne neenakosti”, ki za razliko od prejšnjih dveh (agregatni podatki) temelji na podatkih o porabi gospodinjstev po državah. Glavni prispevek nove knjige “Global inequality: A New Approach for the Age of Globalization“, ki jo bo Milanović predstavljal tudi v Ljubljani, pa je, da ob odlični diskusiji trendov mednarodne neenakosti Milanović dopolni koncept velikega razvojnega ekonomista in nobelovca Simona Kuznetsa. Medtem ko je Kuznets govoril o prehodni naravi neenakosti v razvojni evoluciji (neenakost se giblje v obliki narobe obrnjene črke U glede na BDP per capita), pa Milanović z novimi podatki kaže, da gre za dolge sekularne cikle (če hočete, neenakost se giblje v obliki valov; Milanović jih imenuje “Kuznetsovi valovi“). Neenakost z razvojem torej ni odpravljena, pač pa se pojavlja v valovih – v odvisnosti od treh dejavnikov TOP: davkov (T), odprtosti držav (O) in politik države (P).

Kar je meni pri Milanoviću všeč in kar je Watkins dobro opozoril v navedenem portretu, je, da gre pri Milanoviću za “intelektualca stare šole”, kot jih ekonomska profesija niti slučajno ne dela več. Rojen v Parizu in študirajoč filozofijo, zgodovino in klasično literaturo si je nabral intelektualno širino, ki je danes ekonomisti ne premorejo več. Redka izjema je Thomas Piketty, ki je v svoji knjigi “Capital in the 21st Century” kolegom ekonomistom očital, da so plehki in da niso prebrali skoraj nobene neekonomske oziroma leposlovne knjige. Za sabo imajo zgolj kratek “šnelkurs” iz omejenega nabora predmetov oziroma tehnični dril s formalnimi izpeljavami. Sodobni ekonomisti na doktorskem študiju dobijo servirano ekonomijo v obliki algoritmov, okostje brez mesa, brez resne analize in brez politične ekonomije. Kot taki seveda ne morejo razumeti ekonomskih trendov, kajti ne znajo jih umestiti v ustrezen zgodovinski, kulturni in sociološki kontekst. So zgolj intelektualno omejeni matematiki in fiziki, ki znajo zgolj reševati tehnične naloge, razvijati algoritme, izboljšati ali izumiti kakšno kvantitativno metodo, ne razumejo pa ekonomije – kot živega tkiva interakcij milijard nepopolnih subjektov v popolnoma nepredvidljivem svetu. Šraufajo mikro tehnične detajle, ne razumejo pa, kaj se dogaja v makro okolju, ko se mikro obnašanje posameznikov sestavi v kompleksno in povsem nepredvidljivo makro fluidnost.

Če bi imel priložnost narediti nov curriculum podiplomskega študija ekonomije, bi ga zasnoval tako široko, kot ga je imel Milanović. “Rekrutiral” bi zgolj tiste mlade obetajoče znanstvenike, ki imajo ustrezno intelektualno širino in v prvem letniku doktorskega študija bi jih podvrgel “torturi” študija filozofije, psihologije, sociologije, zgodovine in ekonomske zgodovine ter filozofije znanosti. Šele v drugem letu bi prišli na zdaj uveljavljen tehnični dril (matematika, mikro, makro in ekonometrija), vendar z bistveno širšim vsebinskim horizontom. V tretjem letniku pa bi bila na vrsti analiza in politična ekonomija ter specialistični pedmeti. Ekonomski znanstveniki bi morali biti široko razgledane kompletne osebnosti, sposobni vsebinske analize ekonomskih problemov v konkretnem družbenem kontekstu, ne pa zgolj avtistični fahidioti, ki so v življenju prebrali pet mladinskih knjig za bralno značko in ki so prepričani, da je delovanje gospodarstva mogoče zapisati v treh enačbah.

%d bloggers like this: