Konec magije fleksibilne varnosti na trgu dela

Moral bom priznati še eno napako oziroma priznati, da sem živel v zmoti. Pred dobrimi desetimi leti, ko smo delali naš program reform, smo njihov pomemben del utemeljili na povečani fleksibilnosti trga dela. Kot vzor smo – tako kot ves ostali razviti svet – vzeli danski model trga, model fleksibilne varnosti (“flexicurity”). Ta model se je zdel dober, ker je kljub zmanjšani zaščiti služb omogočal odpuščenim, da hitro najdejo novo službo. Danska je tako imela visoko stopnjo fluktuacij na trgu dela, ki pa se je zdela socialno vzdržna, saj je država (ob sicer zelo visokih stroških) s posebnimi programi usposabljanja skrbela za ponovno zaposljivost tistih, ki so izgubili službo. Zdelo se je, da je Danska odkrila idealni model trga dela in da ga moramo vsi posnemati.

Toda nobena resnica ni večna in nobena rešitev ni trajna. In – kot ugotavlja še sveže poročilo OECD “Back to Work: Denmark” – tudi ta danski idealni model trga dela je odpovedal. S krizo je tudi magija flexicurity šla. Še pred krizo je model relativno dobro deloval. Tri četrtine odpuščenih je v roku enega leta našlo novo službo. Po letu 2008 pa se – kljub idealnemu institucionalnemu modelu na Danskem – ponovno zaposli le še polovica odpuščenih, pa še ti morajo pristati na bistveno znižanje plače. In ta model fleksibilne varnosti je bolj prijazen do visoko izobraženih, precej manj prijazen pa do starejših in tistih z nižjimi kvalifikacijami. OECD zato Danski priporoča nove reforme na trgu dela, predvsem pa, da hitreje in bolje poskrbi za odpuščene v manjših podjetjih, v regijah z večjimi težavami in da izboljša sistem zavarovanja za brezposelnost za slabše kvalificirane in tiste z nizkimi plačami (prehod na univerzalni model zavarovanja).

flexicurity

Vir: Back to Work: Denmark, OECD, December 2016

Če model fleksibilne varnosti odpove v državi, ki ga je izumila in ki ima daleč najboljši institucionalni sistem na trgu dela, v državi, ki med vsemi razvitimi državami daje za aktivne politike zaposlovanja daleč največji delež javnih izdatkov in ki ima prebivalstvo z visoko delovno etiko, je seveda treba biti bistveno bolj pazljiv v vseh ostalih državah. Ne samo jemati z rezervo, pač pa ignorirati je treba recepte medanrodnih institucij (na čelu z OECD), ki državam v krizi priporočajo strukturne reforme. Pri tem običajno mislijo na povečanje fleksibilnosti na trgu dela in na pokojninsko reformo.

Že nekajkrat sem pisal, da so ti nasveti popolnoma brez zveze. Povečanje fleksibilnosti na trgu dela v času krize vodi v dizaster, saj podjetja preprosto hitreje odpustijo odvečne zaposlene in jih prepustijo na breme države, kar pa hitro poveča brezposlenost in poslabša agregatno povpraševanje. Odpuščeni v času krize ne morejo hitro najti nove službe. Če pa že, pa delajo prekarna dela, ki so 2 do 3-krat slabše plačana. Bistveno bolj smiselno je podjetjem v težavah pomagati tako, da jim država subvencionira del prispevkov za socialno varnost zaoslenih (podobno kot je slovenska država pomagala Gorenju leta 2009). Zaposleni tako obdržijo službe, vzdržujejo svoja znanja in imajo višje prihodke, strošek za državo pa je bistveno manjši, kot če bi morala plačevati nadomestila za brezposlenost. Tak socialni pakt med podjetji in državo v času krize je bistveno bolj smiseln in družbeno optimalen, kot pa odvečne zaposlene v času krize prepustiti zakonitostim trga.

Glede recepta pokojninske reforme v času krize pa itak nima smisla izgubljati veliko besed. Pokojninske reforme na kratek rok nimajo nobenih učinkov, morda v enem letu država zmanjša javne izdatke za 0.1% BDP, če je reforma res radikalna. Pokojninske reforme imajo učinke šele na zelo dolgi rok – v času 10 do 20 let po uveljavitvi, zato seveda ne morejo biti ukrep za reševanje kriznih razmer.

No, upamo lahko, da bodo zdaj tudi v OECD malce umirili konje in nehali vsem članicam vsiljevati svoje mantre o nujnih strukturnih reformah (predvsem na trgu dela)  kot ukrep z aizhod iz krize. Tudi v OECD bodo, tako kot v IMF glede nujnosti fiskalne konsolidacije v času krize, morali priznati svojo zmote. Predvsem pa je zanje najbolje, če so povsem tiho in se vzdržijo nasvetov. Meni povsem zadostuje, če v OECD sistematično zbirajo podatke po državah in nam – za članarino, ki jo plačujejo države članice – zgolj nudijo velike baze primerljivh statističnih podatkov.

%d bloggers like this: