Herezija: Zaščita mlade industrije je lahko koristna

Prosta trgovina je super, carine so škodljive. Tako učimo študente zadnjih nekaj desetletij in takšno je uradno stališče vlad večine, sploh pa razvitih držav. Sredi noči vam lahko narišem, zakaj so carine škodljive in kako ima liberalizacija carin pozitivne učinke na obe trgujoči državi.

Dejansko življenje pa je malce bolj kompleksno. Ni nujno, da se obnaša v skladu s teorijo. Eden izmed  najbolj znanih prvih prostotrgovinskih sporazumov, t.i. Methuen Treaty (1703) med Britanijo in Portugalsko (ki je določal ničelne carine na uvoz britanskega tekstila in enakovredne carine na uvoz portugalskega vina tistim na uvoz francoskega vina), ni bil zelo koristen za Portugalsko. Že Adam Smith je leta 1776 opozoril, da Portugalska ni v stanju izvoziti enakovrednih količin vina v Britanijo, kot je uvozila britanskega tekstila, in da je precejšnjo razliko (trgovinski deficit) celo stoletje izdatno plačevala z zlatom. Sporazum je bil dejansko namenjen britanskemu črpanju portugalskega zlata, ki ga je ta ropala v Braziliji, hkrati pa je zaradi premočne britanske konkurence preprečeval razvoj portugalske tekstilne industrije.

Ko je (tedaj industrijska supersila) Velika Britanija, podprta s teoretskimi nauki Adama Smitha in Davida Ricarda v prvi polovici 19. stoletja v prosto trgovino prisilila ostale države, so slednje hitro ugotovile, da je britanski uvoz preveč konkurenčen, zato so kmalu začele z uvajanjem carinske zaščite. Začele so ZDA v prvi polovici 19. stoletja, med leti 1865 in 1890 pa so temu sledile vse ostale tedaj pomembne države. Sledile so naukom nekdanjega ameriškega finančnega ministra Alexandra Hamiltona in nemškega ekonomista Friedricha Lista, ki sta argumentirala pomen zaščite “mlade industrije”, ki se brez začasne zašćite sploh ne bi mogla razviti.

Dejstvo je, da so vse danes razvite OECD države na ta način, z zaščito svojih mladih industrij pred britansko konkurenco, uspele razviti svoja gospodarstva (glej Ha-Joon Chang (2002) “Kicking Away the Ladder: Development Strategy in Historical Perspective“). Dejstvo je, da so temu sledili tudi vsi azijski tigri, začenši z Japonsko in kasneje z Južno Korejo in deseterico ostalih, le da so te države uvozne carine zamenjale z bolj prikritimi in do domačih cen bolj prijaznimi proizvodnimi in izvoznimi subvencijami. In dejstvo je, da je enak koncept po letu 1978 uporabila tudi Kitajska in da ga kljub članstvu v WTO še vedno uporablja.

Vedar pa so carinska in druge vrste zaščite domačega gospodarstva po drugi svetovni vojni pospešeno šle iz mode. Razvite države so začele pod okriljem GATT ali pa s prostotrgovinskimi sporazumi medsebojno sproščati trgovino ter pritiskati na manj razvite države, da naredijo enako. Dokaj uspešno. V nekaj desetletjih in nekaj pogajalskih krogih v okviru GATT (predvsem Kennedyjev, Tokijski in Urugvajski) in nasploh po ustanovitvi WTO leta 1994, se je zaščita na industrijske izdelke drastično zmanjšala na vsega 2 do 3%. Ekonomska teorija pa je od sredine 1960-ih naprej enoznačno sprejela optimalnost proste trgovine in škodljivost zaščite kot ključno doktrino. Težko najdete ekonomista, ki se s to doktrino ne strinja.

Toda problem je spet dejanski svet, ki se noče obnašati nujno v skladu s teorijo. Kot opisuje harvardski razvojni ekonomist Dani Rodrik v  “One Economics, Many Recipes” (2007) in “The Globalization Paradox” (2011), so denimo latinsko-ameriške, ki so opustile “škodljivo in slabo delujočo” zaščito svojih gospodarstev ter prevzele doktrino proste trgovine (in kapitala) bile razvojno bistveno manj uspešne od držav, ki so razvoj utemeljile na začasni zaščiti gospodarstva ter postopnem odpiranju tuji konkurenci. Nasploh se je to pokazalo pri razvoju azijskih tigrov ter kasneje Kitajske.

Spomnim se, kako sta bila moja prijatelja Joep Konings in Hylke Vandenbusche pred dobrom desetletjem presenečena, ko sta preučevala vpliv antidumpinške (AD) zaščite na produktivnost jeklarskih proizvajalcev. Pričakovala sta negativen vpliv – torej da bo nenadna in začasna zaščita na podjetja delovala negativno in da bodo zaradi potuhe začela zaostajati glede produktivnosti. Rezultati so kazali nasprotno, in sicer, da je AD zaščita povečala produktivnost zaščitenih podjetij glede na ostala sorodna podjetja brez zaščite. Znašla sta se v velikih težavah, kako to heretično ugotovitev “prebaviti” sama pri sebi in kako to sploh objaviti. “Izmuznila” sta se tako, da sta se v objavljeni verziji članka “Antidumping protection and markups of domestic firms” (JIE, 2005) fokusirala le na pribitke na ceno zaščitenih proizvajalcev (kar je sicer zrcalna slika premije v produktivnosti) in tako potlačila heretično ugotovitev, za katero imata še danes težave najti dobro razlago.

Vendar pa ne bi smela. Kajti zgodovina je polna takšnih anekdotskih primerov. Že omenjeni nemški ekonomist Friedrich List je leta 1841 zapisal, da so imele Napoleonove vojne z Britanijo zelo koristen učinek na nemško gospodarstvo, saj so ga nehote zaščitile pred britansko konkurenco in mu omogočile razvoj mladih industrij, ki sicer ne bi mogle tekmovati z britansko konkurenco.

Podobno je pred dvema letoma ugotovila Réka Juhász v “Temporary protection and technology adoption: Evidence from the napoleonic blockade” (2014), kjer ugotavlja podoben pozitiven učinek na francosko gospodarstvo. Francoske regije, ki so bile z Napoleonovimi vojnami (1803-1815) bolj odrezane od britanske konkurence so hitreje razvile idustrijski način proizvodnje tekstila kot pa regije, ki so bile bolj izpostavljene trgovinski konkurenci. In še več, kljub začasni zaščiti so bili učinki na produktivnost trajni.

This paper uses a natural experiment to assess whether temporary protection from trade with the industrial leader can foster development in infant industries in follower countries. Using a new dataset compiled from primary sources, I show that regions (départements) in the French Empire which became better protected from trade with the British for exogenous reasons during the Napoleonic Wars (1803-15) increased capacity in mechanised cotton spinning to a larger extent than regions which remained more exposed to trade. Temporary protection from trade proved to have long-term effects. First, after the restoration of peace, exports of cotton goods in France grew faster than Britain’s exports of the same. Second, emulation of Britain’s success was not inevitable. As late as 1850, France and Belgium – both part of the French Empire prior to 1815, had larger cotton spinning industries than other Continental European countries. Third, within France, firms in areas that benefited from more protection during the Napoleonic Wars had significantly higher labour productivity in cotton spinning in 1840 than regions, which received a smaller shock.

Vir: Réka Juhász

Hm, kaj zdaj? Tja, nič, zgolj opozarjam, da carinska zaščita prihaja v modo (glejte Trumpov predlog o linearnem uvoznem davku v višini 10%) in da nekateri kolegi ekonomisti že prebijajo gromozansko visoko oviro herezije, rekoč, da začasna zaščita ni nujno slaba. Ključno je seveda, kakšno vrsto zaščite uporabimo za spodbujanje posameznih panog in katerih panog. Že Alexander Hamilton je ugotovil, da so subvencije boljše od carin. Slednje sicer polnijo proračun, imajo pa negativno posledico, da se cene uvoženega blaga dvignejo in s tem znižujejo blaginjo potrošnikov. Najboljša zaščita in hkrati najboljši razvojni stimulus so industrijske politike, torej politike, ki z različnimi ukrepi spodbujajo razvoj posamičnih izbranih panog in / ali regij. Subvencije je seveda treba plačati prek dviga davkov in glede tega boste naleteli na neskončne dileme in pomisleke.

Carine in industrijske politike so, če so povezane z državnimi subvencijami, seveda prepovedane za vse članice WTO. Vendar pa jutrišnji svet utegne izgledati povsem drugače kot do sedaj in kot ga želijo prikazati učbeniške doktrine. Le kakšnega norca tipa Trump potrebujete.

 

3 responses

  1. Abraham Lincoln je menda nekoč rekel:

    “Give us a protective tariff, and we will have the greatest nation on earth.”

    Je že vedel zakaj. In se te ugotovitve skupaj s kolegi kar precej dolgo časa držal (toliko časa dokler lastna inustrijska superiornost zaščite ni več potrebovala – potem so se šli liberalno politiko). Če se ne bi, bi Severna Amerika izgledala kot južna. V tem je več resnice kot jo je v razliki med anglosaksonsko in špansko kulturo.

    Ni razvoja države brez industrijske politike in preferenčnega razvoja domače industrije. Hvala bogu smo počasi ubili eno zelo pomembno samoumevno resnico med ekonomisti (in politiki – ne žalost ne samo med neoliberalci ).

    Sedaj pride na vrsto druga. Ta se glasi:

    “Vseeno je kdo je lastnik.”

    Gre seveda za vrhunsko bedarijo, v katero je svetovnemu finančnemu kapitalu uspelo prepričati ovce (sheeple) po svetu. Ne zaradi ideologije, zaradi lastne koristi. Jim pa lahko čestitamo zaradi vrhunskega natega. Ta skupaj z globalnim segrevanjem ter ideološkimi norostmi (fašizem, komunizem) spada med vrhunske dosežke manipulacije ljudstva v zadnjem stoletju.

    Seveda je lastnina pomembna. Vsaj toliko kot karkoli drugega. Ne samo pomembna, je ključna. Narod brez lastne lastnine proizvodnih sredstev niti v teoriji ne more uživati samostojnosti. Seveda ni nič narobe , če v nacionalno gospodarstvo investirajo tujci, vendar mora biti večina kapitala in predvsem ključni segmenti (zavarovalništvo, banke, energetika, hrana, ….) v pretežni nacionalni lasti. Poleg njih tudi ključna razvojna tehnološka jedra, ki so sposobna realizirati znanstveni napredek univerz.

    Potrpežljivo čakam, da bomo na tem blogu počasi prišli tudi do utemljitve te teze.

  2. Samo vprašam, kdo in kaj pa je narod, ki je lastnik proizvajalnih sredstev? G. Marko Golob, uber ali Leonardo? Ali nekdo, ki dela dobro plačane ekonomske analize, ki služijo plačnikom po načelu sneg pada, da zakrije sledove? Kaj pa delavce (ki lahko izbirajo delodajalca!) briga kdo je lastnik Heliosa ali Polzele?.

    • Nisem čisto prepričan kaj ste hoteli reči. Naj poskusim utemeljiti.

      Po mojih izkušnjah (pa sem delal za pet multInacinalk -ameriških , angleških, nemških, avstrijskih) niti od daleč ni vseeno, kje je sedež te multinacionalke. Ali če hočete, kdo je lastnik? Kot po pravilu bistveno več dodane vrednosti ostaja v državi v kateri je sedež multinacionalke, tam je večina dodane vrednosti, tam so najbolj kvalitetna delovna mesta. Tam je razvoj. Tam se najbolj sponzorira družbene dejavnosti. Naši mentorji v AUKN Norvežani so npr. v svoji strategiji napisali, da stremijo za tem, da imajo vodstva velikih podjetij svoje sedeže na Norveškem. Kar z drugimi besedami pomenijo, da so v norveški lasti.

      Naj dam primer. Delal sem med drugim tudi v Philip Moris-u in Tobačni (del Reeemtsma, kasneje Imperial). Philip Morris je v Sloveniji zaslužil toliko, da ko sem prišel v centralo v Lausanne-i v Švici tudi tisti, ki niso vedeli kje je Slovenija, so vedeli za slovensko podružnico. Ob desetinah milijov dobička in nadvse prijazni politiki slovenske vlade, Philip Morris tej družbi ni vrnil nazaj praktično ničesar, peanuts. Tobačna, ki je imela slovensko tradicijo , slovensko vodstvo in slovensko participacijo v kapitalu, je letno sponzorirala v milijonih. Tu se je dogajal razvoj, slovenski dobavitelji so postali vpeti v celotno verigo Reemtsme. Ko ni bilo več slovenskega kapitalskega deleža (in ko so nemške lastnike zamenjali angleški), se je počasi gledalo samo na kratkoročni dobiček.

      Naivni slovenčki, ki so imeli najboljšo produktivnost, profitabilnost in tržni položaj v grupaciji s preko 12 milijardami letnega prometa so naivno verjeli, da samo, če bodo pridno delali, pa bo vse v redu. Pa ni bilo tako. Novi lastniki so zaprli najbolj produktivno fabriko v srednji Evropi (imela je smolo ker je bila locirana na zelo vrednem zemljišču sredi mesta) ostala je najnovejša (in najmanj produktivna) na Poljskem (je pač trg s 40 milijoni, ki ima bolj zahtevno in pametno vlado).

      Tuje lastništvo, da ali ne? Kot mi je nekoč rekel dr. Peter Kraljič na to vprašanje – to je isto kot če se vprašaš ali hočeš biti subjekt ali objekt. Hočeš o svoji bodočnosti odločati sam (z vso odgovornostjo, ki jo to prinaša) ali pa bo o tvoji bodočnosti odločal nekdo drug.

      Kako se odločajo hlapci in kako gospodarji, pa ni potrebno posebaj razlagati.

%d bloggers like this: