Milanovićev recept za znižanje neenakosti v Sloveniji že deluje

Branko Milanović v The Globalistu predlaga recept za znižanje močno povečane tržne neenakosti v razvitih državah. Ker je neto neenakost (neenakost po davkih in redistribuciji) težje zmanjšati zaradi odpora elit proti višjim davkom in bolj obsežni redistribuciji, Milanović pravi, da je treba zmanjšati neenakost, ki nastaja zaradi tržnih sil (dohodkov in premoženja). Predlaga dva ukrepa. Prvič, zmanjšanje neenakosti premoženja, kjer predlaga višji davek na dediščine, delno razdelitev delnic delavcem (delavski delničarski kapitalizem) in spodbude prebivalstvu, da dlje časa držijo delnice. In drugič, državno financirano izobraževanje na vseh ravneh, ki bi omogočilo vsem boljše izhodišče za višje dohodke in s tem samo po sebi imelo izenačevalni učinek.

Zanimivo pri Milanovićevem receptu pa je – eh, da vse to v Sloveniji že imamo. Imamo izjemno nizko premoženjsko neenakost (ker je pač zgodnji komunizem prek nacionalizacije močno izničil premoženjske razlike in ker se je po vstopu v kapitalizem koncentracija premoženja zaradi finančne krize 2008 večinoma sfižila). In imamo izjemno nizko neenakost dohodkov, ob institucionalnem okolju (davki, močni sindikati, fiksirana razmerja med plačami itd.) na to v precejšnji meri vpliva tudi to, da imamo “zastonj”, t.j. javno financirano izobraževanje na vseh stopnjah, kar vsem, ki želijo, daje možnost pridobiti enako štartno pozicijo. In še huje – Milanovićev recept očitno deluje! Saj je imela Slovenija do zadnje finančne krize najnižjo stopnjo neenakosti med razvitimi državami OECD (glejte Neenakost v Sloveniji se je v času krize povečala).

Seveda pa ni nujno, da je slovenski primer res ideal oziroma da je ekstremno nizka neenakost tudi optimalna. Nizka neenakost bodisi prek močno progresivnih davkov bodisi pomanjkanja spodbud zaradi tega, ker ni dobro izstopati (zavist), namreč vpliva tudi na zmanjšanje naporov, ki so jih posamezniki pripravljeni vložiti v več dela ali v podjetništvo ali v inovativnost. Nizka neenakost je lahko tudi razvojna in inovativna past. Zato je smiselno razmišljati o “optimalni stopnji neenakosti”. Torej o družbeni neenaksti, ki posameznike še vedno motivira, da vlagajo več napora v pridobivanje znanja, podjetništvo in kreativnost.

O takšni optimalni stopnji neenakosti pa enkrat naslednjič.

 

2 responses

  1. Dragocen prispevek. Vendar pa mislim, da tako kot večina zgreši bistvo. In to povsem. Po mojem mnenju in izkušnjah je problem izrazito kulturni. Namreč kaj slovenskega uspešnega podjetnika loči od npr. ameriškega?

    To, da potem ko je zaslužil prvi milijon ali dva, ko si je uredil standard (avto, vikend, čoln na morju,…) začne uživati življenje. Slovenec ima dovolj. Zakaj bi tvegal še več. Na nek način je to normalno zdravo razmišljanje.

    Američan se pri prvem milijonu komaj dobro ugreje. Šele postane lačen uspeha. In gleda proti prvim stotim milijonom. Pripravljen je tvegati vse, da bi to dosegel. Na nek način je nenormalen, obseden psihotik. Ampak ta psihoza ga neustavljivo žene naprej. In s tem vso družbo.

    Nam tega manjka. Zanimivo je moje proučevanje slovenske diaspore (imel sem jih priliko srečevati v severni in južni Ameriki in Avstraliji). Slovenci so že takoj v 2. generaciji soliden srednji sloj. Večinoma dobro izobraženi in relativno uspešni. Odlični delavci v multinacionalkah in državni upravi. Podjetniki med njimi imajo mala in srednja podjetja tja do nekaj sto zaposlenih, več pa ne. Zakaj ne? Hrvati in Srbi, ki so mogoče v povprečju manj uspešni, imajo pa po nekaj deset milijarderjev vsaki. Zakaj Slovenci nimamo milijarderjev? Kaj je to v naši kulturi, kar nam to preprečuje?

    Zanimivo je, da so bili najbolj podjetni med Slovenci slovenski komunisti. Ti so imeli ambicijo delati slovenske multinacionalke. In če prav pogledate, jih je med velikimi slovenskimi podjetji večina, ki izvira še iz tistega časa. Očitno smo Slovenci bolj pogumni kadar delujemo skupaj, kadar delimo tveganja.

    Nobenega znanstvenega dokaza nimam za te trditve, vendar menim, da bi jih bilo zanimivo akademsko preučiti.

  2. “Nizka neenakost bodisi prek močno progresivnih davkov bodisi pomanjkanja spodbud zaradi tega, ker ni dobro izstopati (zavist), namreč vpliva tudi na zmanjšanje naporov, ki so jih posamezniki pripravljeni vložiti v več dela ali v podjetništvo ali v inovativnost.”

    Variacije te izjave sem zasledil v mnogih tekstih in hkrati še nisem uspel zaslediti nobene študije, ki bi se resneje ukvarjala s to tezo. Razumem sicer, da na prvi pogled misel deluje zdravo-razumska, vendar se ponavadi ravno v takih kontekstih nahajajo predvsem ideološke strukture.

    Torej, imate morda kak link na to temo? Hvala vnaprej.

%d bloggers like this: