Bine Kordež

Pred dnevi je bil sprejet rebalans proračuna za leto 2014 in povprečen bralec si je iz posredovanih pojasnil zapomnil, da bo proračunski primanjkljaj višji za približno 200 milijonov evrov glede na prvotne načrte. Ključni razlog za ta popravek naj bi bil izpad nepremičninskega davka ter višji izdatki za obresti. Odmeven je bil tudi podatek, da bo letošnji skupni javnofinančni primanjkljaj države okoli 4,2 % BDP (primanjkljaj državnega proračuna ter ostali primanjkljaji), naslednje leto pa naj bi ga znižali na 2,8 % (zaveza Evropski komisiji). Za temi številkami in pojasnili se seveda skriva precej podrobnosti, na osnovi katerih lahko sestavimo povsem drugačne zaključke in ocene dogajanj v javnih financah. Nadaljujte z branjem→

Se mi je zdelo, da se bo iz tega tresenja gore rodila miška. Iz Evropske komisije so pricurljale prve novice, kako si EK predstavlja 300-milijardni načrt financiranja transportne infrastrukture, da bi na ta način v bolehnem evro območju zagnala rast. Načrt je genialno neumen: EK naj bi v sklad prispevala 16 mlr. evrov, 5 mlr. evrov naj bi prispevala EIB in teh skupnih 21 mlr. evrov naj bi služilo kot vzvod, ki bi generiral za 15-krat več naložb zasebnega sektorja (skupaj 300 mlr. evrov).

Gospodom in gospem v EK se je očitno skisalo. Od kod jim ideja, da bo zasebni sektor želel investirati v panevropsko transportno infrastukturo in kakšna tveganja naj bi jim pri tem zmanjšala 20-milijardna garancija EK?!? Ta načrt je mrtev že pred rojstvom.

Edina varianta, ki bi lahko delovala, je izdaja za 300 mlr. evrov obveznic s strani EIB, ki bi jih odkupila ECB v okviru programa kvantitativnega sproščanja. Teh 300 mlr. evrov pa bi služilo kot 50-odstotno sofinanciranje panevropskih infrastrukturnih projektov, pri čemer bi vsaka članica poskrbela za drugih 50% financiranja iz javnih in zasebnih sredstev. Vse ostalo je zgolj izgubljanje časa in žalitev inteligence.

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith je prejšnji teden poskrbel za precej reakcij s svojim člankom o tem, da ne razume, zakaj so ženske v ekonomiji pri napredovanju zapostavljene, čeprav dosegajo enake (ali boljše) rezultate kot moški pri znanstvenih objavah. Je to zato, ker je ekonomija primat konzervativne ideologije in torej tisti, ki vstopijo na to področje, s seboj prinesejo tudi “konzervativne vrednote” in seksizem?

(O tem problemu sem pred časom že pisal v Prekletstvu ženske emancipacije in Zakaj ženske ne napredujejo? Premalo samopromocije)

There is quantitative evidence showing that economics is uniquely biased against women. According to a new paper by economists Donna Ginther and Shulamit Kahn and psychologists Stephen Ceci and Wendy Williams, sexism in econ is much more severe than in the sciences. Nadaljujte z branjem→

Tim Harford je zelo lepo opisal problem empiričnih raziskav na problemu financ. Celo stoletje raziskovalci iščejo sveti gral oziroma spoznanje, kaj vpliva na borzne cene. Začeli so iz predpostavke, da se borzne cene gibljejo kot random walk in jih je torej nemogoče predvideti. Nato pa je lanski nobelovec Eugene Fama leta 1992 izpustil duha iz steklenice z raziskavo, ki je ugotavljala, da na donos finančnega portfelja vplivajo trije dejavniki. Temu je sledila plejada raziskav, ki so iskale vedno nove dejavnike, ki naj bi tudi vplivali na cene. Skupaj so jih identificirali kar 316. No, nekdanji urednik top akademske revije Journal of Finance Campbell Harvey je z dvema kolegoma pokazal, da gre pri teh raziskavah za absurd oziroma za t.i. jelly bean problem: preveč možnih primerjav, pri čemer za njimi ni nobene solidne teorije.

Kar pomeni, da je večina teh znanstvenih raziskav, čeprav objavljenih v top revijah, milo rečeno vprašljiva. Nadaljujte z branjem→

• Business culture in banking favors dishonest behavior – EurekAlert
• Keynes’s Theories Can Fix the World Economy – Businessweek
• Solving the depression in the eurozone – Biagio Bossone, et. al.
• Italy accuses Brussels of ‘shaky’ accounting – Financial Times
• Inequality and Crises: Scandinavian Skepticism – Paul Krugman
• Finance and the jelly bean problem – Tim Harford
• Potential Output and Recessions: Are We Fooling Ourselves? – Fed IFDP Notes
• The Skeptics Guide to Institutions – Growth Economics
• Economic inequality and for-profit universities – Bridget Ansel
• The butterfly defect: How to manage systemic risk – Vox EU
• Central banks: Stockholm syndrome – FT.com
• 5 Big Things Paul Krugman Got Wrong – Business Insider
• India Rebounding? – Tim Taylor
• Why workers matter – Stumbling and Mumbling
• Top incomes soared as tax rates fell – David Cay Johnston
• Asymmetric Impact of Offshoring and Low-skill Immigration on Employment and Wages – Atlanta Fed

Odličen članek Ezre Kleina o predatorskem poslovnem modelu open access “akademskih” revij, ki nam dnevno polnijo poštne strežnike s ponudbami za hitre objave člankov. Objavijo vse, ne da bi sploh pogledali – tudi tovrstne povsem bizarne zajebancije.

Odličen komentar Martina Wolfa, daleč najboljšega ekonomskega komentatorja med novinarji, v Financial Timesu. Wolf ima potrebno makroekonomsko znanje ter sposobnost povezati stvari (kar našim novinarjem, vsem po vrsti, hudo manjka). Problem prenizkega globalnega povpraševanja je v bilančni krizi, do katere je prišlo, ko so ob začetku krize medbančni kreditni trgi zamrznili, podjetja in gospodinjstva pa so ostala prezadolžena. V času krize zato kopičijo likvidnost in se razdolžujejo, zato ne investirajo in ne trošijo. Tudi če bi hotela, jim banke zaradi prezadolženosti ne bi dale kreditov. Iz tega seveda sledi dolgo obdobje prenizkega agregatnega povpraševanja in posledičnega upadanja tudi potencialne rasti, zaradi stagnacije zaposlovanja in produktivnosti. Slednjih ni mogoče pospešiti z nobenimi strukturnimi reformami, če se pred tem ne poveča povpraševanje.

Dokler tega politični voditelji ne bodo razumeli v polnosti, kot pravilno ugotavlja Wolf, ne bodo mogli pripraviti ustreznih ukrepov za izhod razvitih držav iz stagnacije. Monetarna stimulacija prek QE se je zelo očitno izkazala kot neučinkovita. Morebitna nova eksperimentiranja z monetarno politiko pa prinašajo zelo visoka tveganja. Nadaljujte z branjem→

Pričakovati opravičilo ekonomske profesije je najbrž precej iluzorno. Tudi kadar gre za enoznančno dokazane napake in manipulacije. Priznanje bi pomenilo, da je treba zavreči desetletja raziskovalnih naporov in sadov intelektualnega dela. Toda težava je še hujša, priznanje bi namreč pomenilo, da je bil dozdajšnji intelektualni nazor morda povsem napačen. To pa nima več opravka s samo profesijo, temveč s svetovnim nazorom oziroma z ideologijo posameznika. Če priznavajo ali ne, je večina akademikov zelo jasno ideološko opredeljena, čeprav svoj svetovni nazor prikriva za zaveso objektivnosti »čistega znanstvenega pristopa«.

Večina akademikov je sužnjev nekih dogem. Kar seveda pomeni, da je rezultate njihovega dela, njihove raziskave in članke treba obravnavati z enako mero skepse kot obravnavamo izdelke, ki jih producirajo verske skupnosti. Institucionalna dediščina oziroma pripadnost določeni ekonomski šoli determinira že izbor tematike, pristop, uporabljeno metodologijo ter končne rezultate. Na žalost. Ekonometrik Edward Leamer je na primeru analize učinkovitosti smrtne kazni v ZDA lepo prikazal, kako ideološke razlike med raziskovalci lahko odločilno vplivajo na metodološki pristop in s tem na rezultate analize. Ideološke razlike v pogledih lahko na podlagi istih podatkov iz minusa naredijo plus, in nasprotno.

Preberite več v Finance Weekend

Očitno je morala žezlo v svoje roke vzeti ženska, da je tem slovenskim mevžam v moških hlačah povedala, kaj so prioritete EU glede infrastrukture in kaj bi morale biti slovenske prioritete. Medtem ko direktor državnega inženirskega podjetja DRI, Jurij Kač, po svetu klati neumnosti o prioriteti 6-pasovnice okrog Ljubljane ter o tretji razvojni osi in medtem ko se direktorji na Slovenskih železnicah pustijo prepričevati uradniku ministrstva za infrastrukturo, ki trenutno zaseda ministrsko mesto, o prioriteti izvlečnega tira Koper – Divača, je Violeta Bulc, evropska komisarka za infrastrukturo, za Finance zelo jasno in glasno povedala, kako Evropska komisija vidi infrastrukturne prioritete v Sloveniji.

Evropska prioriteta je drugi tir Koper – Divača, ker je ena izmed ključnih prometnic, ki povezuje globalne industrijske in oskrbovalne verige na oseh Azija – Evropa in Evropa – Severna Amerika. Bulčeva je tudi zelo jasno povedala, da če ne ne bomo izgradili drugega tira, bomo do leta 2030 na ceste dobili za skoraj 2.5-krat več kamionskega tovora. To pa ima hude posledice tako na prometno varnost kot na okolje. Natanko to, kar jaz že nekaj let vztrajno ponavljam. Nadaljujte z branjem→