Zakaj nihče zares ne prebere proračunskih dokumentov?

Bine Kordež

Pred dnevi je bil sprejet rebalans proračuna za leto 2014 in povprečen bralec si je iz posredovanih pojasnil zapomnil, da bo proračunski primanjkljaj višji za približno 200 milijonov evrov glede na prvotne načrte. Ključni razlog za ta popravek naj bi bil izpad nepremičninskega davka ter višji izdatki za obresti. Odmeven je bil tudi podatek, da bo letošnji skupni javnofinančni primanjkljaj države okoli 4,2 % BDP (primanjkljaj državnega proračuna ter ostali primanjkljaji), naslednje leto pa naj bi ga znižali na 2,8 % (zaveza Evropski komisiji). Za temi številkami in pojasnili se seveda skriva precej podrobnosti, na osnovi katerih lahko sestavimo povsem drugačne zaključke in ocene dogajanj v javnih financah.

Če bi spremljali javne objave in zanimanje javnosti, bi se bolj ali manj ustavili pri nepremičninskem davku, plačah javnih uslužbencev ter regresu za upokojence. Nekoliko natančnejše brskanje po proračunskih bilancah pa pokaže, da so nekatere druge postavke celo pomembnejše, a jim ne posvečamo večje pozornosti. Zato v nadaljevanju poglejmo, kaj se dejansko dogaja v državnih financah.

Najprej je potrebno izpostaviti letošnje kršenje zavez Evropske Unije o najvišjem javnofinančnem primanjkljaju v višini 3 % BDP. Pretežni del letošnjega primanjkljaja namreč izhaja iz dokapitalizacije Abanke (0,9 % BDP) za katero je dala Evropska komisija soglasje šele v letošnjem letu, sicer bi to izvedli že v decembru 2013 (kot pri NLB in NKBM). Kaj je bil razlog, da so bruseljski uradniki potrebovali skoraj leto dni za soglasje (da pomagamo sebi s svojim denarjem), nam seveda ni znano. Nesporno pa je dejstvo, da bomo zaradi njihove »ažurnosti«, v letošnjem letu kršitelji proračunskih zavez. Če bi nam EK izdala to soglasje že lani, bi bil lahko z nekaj napori (o tem več v nadaljevanju) že letošnji primanjkljaj Slovenije v okviru maastrichtskih kriterijev. Skoraj se je težko znebiti občutka, da ima nekdo interes za izkazovanje slabših rezultatov. Lahko sicer, da so obstajali kaki tehtni razlogi za dokapitalizacijo Abanke šele v 2014 (pojasnila ni bilo), a rezultat tega je nepotrebni presežni proračunski primanjkljaj v letošnjem letu (lani ne bi bilo večje razlike, če bi bil primanjkljaj 15,5 % namesto 14,6 % BDP).

Po sprejetem rebalansu bo torej letošnji državni proračun izkazoval 1,2 milijardi evrov primanjkljaja ali 3,3 % BDP. Rebalans seveda ni rezultat kakih ukrepov nove vlade temveč več ali manj prilagoditev ocenjenim gibanjem do konca leta. Te številke lahko primerjamo z lanskimi podatki ter tudi s sprejetim proračunom v septembru preteklega leta. Načeloma naj bi proračun temeljil na sprejeti ekonomski politiki in ukrepih vlade, vendar odstopanja med lanskimi načrti in pričakovano realizacijo postavljajo precej pod vprašaj učinkovitost načrtovanja javnih financ.

Vemo, da je bil v letošnjem letu načrtovan nepremičninski davek (200 milijonov evrov) in z razveljavitvijo Zakona o njem, je izpad teh prilivov seveda pričakovan. A v letošnjem proračunu bo npr. dodatno 150 milijonov prilivov iz koncesij za mobilno telefonijo ter 150 ostalih nedavčnih prilivov (dividende, obresti, tečajne razlike, provizije DUTB, vračilo pomoči Revozu…), ki v sprejetem proračunu lansko leto niso bili načrtovani. Rebalans torej vsebuje kar 300 milijonov dodatnih nedavčnih prilivov, o katerih lani jeseni ob sprejemanju proračuna na finančnem ministrstvu niso še nič vedeli (?). Izpad nepremičninskega davka so torej v celoti nadomestili omenjeni prilivi (ostal je še presežek 100 milijonov), čeprav v obrazložitvi rebalansa predlagatelji mirno zapišejo »Izpad … davka na nepremičnine bodo delno ublažili prihodki od premoženja ter drugi nedavčni prihodki«.

Podobno odstopanje na drugi strani kažejo povečani stroški za obresti, ki so kar za 150 milijonov višji od predvidevanj, čeprav je finančni minister Čufer še julija ocenjeval, da rebalans letošnjega proračuna ne bo potreben. Zaradi takšnih razlik pri načrtovanju, te primerjave pravzaprav kake velike izrazne vrednosti nimajo (razen, kako slabo predvidevamo). Primerjava z rezultati iz leta poprej nam pove precej več.

Letošnji primanjkljaj naj bi bil tako za okoli 300 milijonov evrov nižji kot lani (znašal je 1,53 milijarde), pri čemer ima največji pozitivni učinek davek na dobiček (oziroma davek od dohodka pravnih oseb, kot je uraden naziv). Uradna razlaga v predlogu rebalansa se sicer glasi: »Višjo realizacijo prihodkov iz tega naslova pripisujemo boljšemu poslovanju podjetij v letu 2013 od napovedanega…«, kar seveda niti slučajno ne drži (a kdo to prebere in še manj pozna?!?). Obračunani davek na dobiček za leto 2013 (ki je osnova za plačila v letu 2014) je popolnoma enak kot leto poprej, ker so tudi rezultati gospodarstva približno enaki. Vsa razlika izhaja samo iz načina vplačevanja tega davka, po katerem se v tekočem letu vplačujejo akontacije glede na rezultate leta poprej, v naslednjem letu pa poračunajo razlike. Z letom 2012 je predprejšnja (Janševa) vlada močno znižala obdavčitev dobička, ker pa so vplačila to leto vseeno ostala enaka, je moral proračun v letu 2013 presežna plačila vrniti. Letos tega poračuna ni, kar je osnovni razlog za višje letošnje prihodke iz tega naslova in nobeni boljši rezultati gospodarstva, kot pišejo predlagatelji. Brez te, bolj računovodske kot dejanske razlike, bi bil torej proračunski primanjkljaj približno 100 milijonov nižji kot lani in poglejmo zakaj.

Pozitivnih učinkov na proračunsko sliko kot posledica načrtnih vladnih ukrepov je kar za okoli 500 milijonov evrov. Od tega okoli 200 milijonov več zaradi dviga stopenj in boljšega pobiranja DDV, 100 milijonov znašajo učinki varčevanja pri izdatkih, preostalih 200 milijonov pa so ostali dodatni prihodki (prej omenjeni nedavčni prihodki ter nekateri drugi davki in dohodnina). Več kot polovico teh učinkov »poberejo« večja plačila za obresti na javni dolg (dodatnih 267 milijonov), zanimivo pa je dogajanje pri ostalih dveh postavkah, sredstvih iz Evropske Unije ter izdatkih za investicije.

Po zadnji oceni vladnih načrtovalcev naj bi v letošnjem letu iz Evropske Unije prejeli preko 700 milijonov evrov neto sredstev (sredstva iz EU minus vplačila v EU). Ker se zaključuje obdobje koriščenja sredstev iz prejšnje finančne perspektive (2007-2013) naj bi se namreč letošnji prilivi iz tega naslova precej izboljšali (le-ti so sicer vsako leto večji: leta 2010 327 milijonov, nato 407, 451 ter 508 milijonov evrov lani). Če naj bi bili torej letošnji neto prilivi iz EU za 200 milijonov boljši (seveda ni nujno, odvisno od pripravljenosti projektov), pa je v proračunu letos predvideno kar za 370 milijonov več sredstev za investicije in investicijske transferje. Skupni znesek naložb naj bi bil po trenutni oceni torej 1,26 milijardi evrov (od tega samo zadnje tri mesece skoraj 600 milijonov!).

Visoke naložbe so vsekakor tudi posledica povečanega črpanja sredstev iz EU in nedvomno pomembno vplivajo na letošnjo gospodarsko rast. Vseeno pa je zanimiva primerjava teh sredstev s sredstvi, ki se namenjajo za plače celotnemu javnemu sektorju (2,2 milijardi neto prejemkov), katera bodo letos ostala na približno podobnem nivoju kot lani. Vemo namreč, koliko negativne energije nastaja v družbi zaradi posega v nekaj deset milijonov evrov teh ali onih plačnih dodatkov in koliko napora je potrebnega, da ta znesek ostaja približno isti – na drugi strani pa brez večje diskusije potrdimo 370 milijonov več sredstev za investicije. Vsekakor je multiplikativni učinek teh naložb na gibanje BDP velik, a podobno velja tudi za prejemke ljudi. Tudi njihovi prejemki pomenijo dodatno potrošnjo in posledično krepijo gospodarsko rast, proizvodnjo, dodatne zaslužke ter tudi nova delovna mesta (kar vse naj bi veljalo za investicije). Glede na te številke mogoče preveč zaostrujemo določena izplačila, ki zneskovno niso tako pomembna za celotni rezultat javnih financ, povzročajo pa veliko nezadovoljstva, kar se močno odraža tudi na ekonomskih rezultatih (primerjajmo denimo razpravo o 20 milijonih upokojenskega regresa ter 370 milijonih večjimi sredstvi za investicije).

Omenimo še prispevek proračuna za pokojninsko blagajno, ki bo letos okoli 40 milijonov večji kot lani. Glede na nekaj višjo rast vplačanih pokojninskih prispevkov kot znaša rast mase pokojnin, bi bil lahko prispevek države celo nekaj nižji. Kot pa lahko razumemo predlagatelje rebalansa, smo s sprejetjem Zakona o Slovenskem državnem holdingu spremenili način financiranja pokojninske blagajne s strani KAD-a. Zaradi tega KAD letos ni prispeval 50 milijonov sredstev v blagajno ZPIZ-a kot vsako leto doslej in proračunski primanjkljaj je za toliko večji. Leta 2010 je KAD prispeval celo 100 milijonov evrov in v letnem poročilu so zapisali: »Vlada RS je namreč naložila Kapitalski družbi, d. d., za leto 2010 plačilo v znesku 100 milijonov evrov«. Verjetno trenutna zakonodaja (ki smo jo sicer sprejeli sami) to prepoveduje, a samo s podobno potezo (ter pravočasnim soglasjem EU za dokapitalizacijo Abanke), bi bil že letošnji proračunski primanjkljaj lahko pod 3 odstotki (!). Kakšne posredne in neposredne učinke bi imelo izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev ni potrebno posebno navajati – a izgleda, da je nekaterim interes, da se prikazujejo razmere slabše kot so.

Tako pa potem beremo naslove »Slovenijo vleče iz blata samo izvoz«, brez odgovora, kdo naj bi jo sicer. Kako naj se povečuje domača potrošnja (ki zagotavlja preostali dve tretjini gospodarske rasti) ob nižjih prejemkih, varčevanju in tudi strahu pred bodočnostjo? Kot smo lahko prebrali komentar Martina Wolfa v Financial Timesu »… gospodarske rasti in zaposlovanja ni mogoče pospešiti z nobenimi strukturnimi reformami, če se pred tem ne poveča povpraševanje«. Kakor je sicer dobrodošlo povečevanje varčevanja prebivalstva (samo letos so se depoziti prebivalstva povečali za 600 milijonov evrov), a za rast bi bilo bolje, če bi ljudje to potrošili.

One response

  1. Gospod Kordež, v blogu omenjate, da ne vidite posebne razlike med primanjkljajem 15,5 % in 14,6 % BDP. Sam menim, da večji kot je primankljaj večja je možnost, da upnike “zagrabi” panika. Sami iz svojih izkušenj pa veste, da to lahko postane zelo neprijetno, posebej še če dolgove vračaš z novim zadolževanjem…

%d bloggers like this: