Kdaj se bodo ekonomisti opravičili?

Ena izmed vrlin, ki jih v življenju najbolj cenim, sta iskrenost in osebna poštenost. V to kategorijo štejem tudi intelektualno poštenost. Vsi delamo strokovne in drugačne napake, večinoma v najboljši veri, da delamo prav. Toda pogosto zaradi nepopolne informiranosti, premalo kompleksnega vpogleda ali celo preveč subjektivnega oziroma čustvenega pogleda na zadevo nekatere zadeve ali osebe preprosto napačno ocenimo in se zato napačno odločimo. Naredili smo napako, ker smo živeli v zmoti ali bili pristranski. In takrat nastopi ključni trenutek: kaj naredimo, ko spoznamo, da smo živeli v zmoti in naredili napako? Se opravičimo sebi in drugim, ali (se) delamo in živimo še naprej, kot da do spoznanja o tem, da smo ravnali narobe, ne bi nikoli prišlo?

Akademska makroekonomija, ki je z nastopom sedanje finančne krize doživela svoj »Minskyjev trenutek« oziroma »trenutek lebdenja v praznem«, preden je strmoglavila, je seveda prva, ki bi se v trenutku zavedanja o konceptualni napačnosti morala opravičiti. Razvoj makroekonomije je po uvedbi koncepta racionalnih pričakovanj in po znameniti Lucasovi kritiki iz sredine 1970. let (oboje je zasnoval nobelovec Robert Lucas iz University of Chicago) zašel v napačno smer. S t.i. mikrofundiranjem makroekonomije, torej z vpeljavo maksimizacijskega obnašanja posameznikov, njihovega popolnega predvidevanja prihodnosti in racionalnega obnašanja posameznikov je v inherentno negotove makroekonomske tokove uvedla iluzijo popolne gotovosti. Lucas je sredi 1990. let zmagoslavno zapisal, da so velike makroekonomske fluktuacije stvar preteklosti. Akademski makroekonomiji naj bi uspelo zajeziti negotovost. Dokaz naj bi bilo obdobje »Velike moderacije«, torej obdobje stabilne gospodarske rasti, zmerne inflacije in izostanka velikih ekonomskih kriz. Obdobje, v katerem makroekonomske politike sploh naj ne bi bile potrebne, saj se racionalni akterji na učinkovitih trgih uspevajo sami regulirati. Kar je tedanji predsednik Fed Alan Greenspan vzel zelo zares in spodbujal finančno deregulacijo, Clintonova administracija pa jo je izvedla. Rezultat je znan.

Toda Lucasova izjava ne bi mogla biti dlje od resnice. Tako kot ne bi mogla biti dlje od resnice izjava »The state of macro is good« Olivierja Blancharda, tedaj profesorja na MIT, danes pa glavnega ekonomista na IMF, ki jo je leta 2008 zapisal v preglednem članku o razvoju makroekonomije. Vojne med makroekonomisti, ki sta jih v 1970. letih zanetila Milton Friedman in Robert Lucas, naj bi bile mimo, ekonomisti pa naj bi konvergirali tako iz vidika teoretskih pogledov kot iz vidika metodologije. Nerodno je, ker je Blanchard ta članek v NBER objavil avgusta 2008, zgolj en mesec pred propadom Lehman Brothers in izbruhom ekstremne finančne in gospodarske krize, ki je razgalila zgrešenost akademske mainstream makroekonomije zadnjih desetletij.

Blanchard se je letos septembra, šest let po omenjenem članku, po svoje opravičil za to napačno usmeritev makroekonomije. Pri tem je kot največji problem izpostavil predvsem benigni odnos ameriških makroekonomistov do pojava kriz, kar je po njegovem posledica dvojega. Prvič, napačnih makro modelov, temelječih na racionalnih pričakovanjih, ki dopuščajo zgolj kratkoročne oscilacije, ki pa se same uravnajo. In drugič, posledica uspavanosti ekonomistov zaradi 25 let dolgega obdobja relativno mirne gospodarske dinamike v razvitih državah.

Blanchard je bil pri tem priznanju intelektualno pošten. Morda preveč prizanesljiv do sebe in kolegov, toda bil je pripravljen priznati zmoto. Večina ekonomistov morebitne zgrešenosti svojih pogledov ni pripravljena niti dopustiti, kaj šele priznati. Zelo nazoren je primer skupine 23 znanih ekonomistov, urednikov in finančnikov, ki so novembra 2010 tedanjemu predsedniku Fed Benu Bernankeju napisali odprto pismo o škodljivosti politike kvantitativnega sproščanja. Napisali so, da ta politika prinaša veliko tveganje razvrednotenja dolarja in visoke inflacije, da lahko uniči finančne trge ter da ne bo pripomogla k cilju Fed glede spodbujanja zaposlovanja. Zgodilo se ni nič od tega, pač pa je ameriško gospodarstvo v zadnjih štirih letih dokaj solidno raslo in rekordno ustvarjalo nova delovna mesta, borza je doživela nov balon, inflacija pa je ostala (pre)nizka. Bloomberg je oktobra letos podpisnike tega pisma povprašal, ali glede na evidentno napačnost njihovih tedanjih napovedi, te napovedi obžalujejo. Eden izmed podpisnikov je v vmesnem času umrl, od preostalih 22 se jih je na anketo časopisa odzvalo le 9, nihče izmed njih pa svoje zmote ni bil pripravljen priznati. Še več, odgovore podpisnikov lahko povzamemo v dvojem: da se inflacija še ni materializirala, vendar je tveganje njenega izbruha še vedno visoko, ter da je okrevanje ameriškega gospodarstva zelo medlo. Priznanje zmote ni šlo z jezika tudi znanemu Johnu Taylorju iz univerze Stanford, avtorju slovitega »Taylorjevega pravila« za določanje obrestne mere centralnih bank.

Nič posebno drugače ni z ostalimi ekonomisti, katerih nasveti so se v času reševanja sedanje krize izkazali kot absolutno zgrešeni. Ken Rogoff in Carmen Reinhart, ki sta napovedovala, da visoka zadolženost držav (nad 90% BDP) vodi do nižje in celo negativne rasti, sta se po razkritju manipulacije s podatki opravičila zgolj za računsko napako, ne pa tudi za veljavnost njune napovedi. Pa čeprav so drugi avtorji pokazali, da tudi odzivi in popravki Reinhartove in Rogoffa temeljijo na napačnih izračunih in da ob pravilnih izračunih njune napovedi ne veljajo. In čeprav so ekonomisti iz IMF v bistveno bolj kvalitetni in sofisticirani analizi ugotovili, da ne obstaja magična meja med javnim dolgom in rastjo.

Podobno je z analizo Alberta Alesine in Silvije Ardagna, ki sta dokazovala, da ima varčevalna politika vlade v času krize lahko ekspanzivne učinke na rast, to pa utemeljila na dvomljivih teoretskih špekulacijah in enako dvomljivi empirični metodologiji. Njuno analizo so številni ekonomisti raztrgali kot povsem neverodostojno, ekonomisti iz IMF pa so v dveh analizah kasneje pokazali, da ima, v skladu s standardno makroekonomsko teorijo, restriktivna fiskalna politika v praksi absolutno kontrakcijske (negativne) učinke na rast. Javno varčevanje pač po definiciji vodi do zmanjševanja BDP. Nobeno manipuliranje s podatki tega ne more spremeniti. Alesina in Ardagna se seveda za napake nista nikoli opravičila.

Oba zgornja primera ne bi bila problematična, če bi šlo zgolj za akademske napake, skrite nekje v znanstvenih revijah in brez realnega vpliva. Problem je v tem, ker sta bili obe zloglasni raziskavi zelo široko sprejeti med politiki tako v ZDA kot v Evropi, ki so njune napačne ugotovitve uporabili za oblikovanje – napačne – politike varčevanja v času krize. Alesino so aprila 2010 celo povabili v Madrid na srečanje finančnih ministrov EU, da predstavi čudežne učinke varčevalne politike.

Če intelektualne poštenosti nismo doživeli s strani akademskih ekonomistov, ki so na podlagi manipulacije s podatki ali metodološko napačnega pristopa zakrivili hude realne posledice, pa smo oktobra letos kritično analizo in opravičilo doživeli s strani IMF. Independent Evaluation Office iz IMF je objavil poročilo »IMF Response to the Financial and Economic Crisis«, v katerem kritično obravnava delovanje IMF in nasvete glede ekonomskih ukrepov državam v času sedanje krize. Samooceno IMF lahko strnemo v tri ključne ugotovitve. Prvič, IMF je novembra 2008 (dva meseca po izbruhu krize) pravilno svetoval državam, naj usklajeno z velikimi fiskalnimi stimulusi nadomestijo izpad agregatnega povpraševanja in tako spodbudijo gospodarsko rast. Ta ukrep je bil učinkovit, saj so države s povečanim javnim trošenjem po enoletnem padcu uspele ponovno spodbuditi rast.

Drugič, v letih 2010-2011 pa se je fokus nasvetov IMF obrnil v smeri fiskalne konsolidacije. IMF se je ustrašil, da bodo povečani proračunski deficiti in javni dolgovi ogrozili finančno solventnost držav in spodbudili javnofinančne krize. Zato je državam, še posebej pa članicam evro območja, svetoval naj vse zategnejo pasove in poskušajo zmanjšati proračunske deficite. Na ta način naj bi tudi povečale zaupanje s strani investitorjev. Vzporedno je IMF državam svetoval bolj ekspanzivno in sproščeno monetarno politiko, ki naj bi kompenzirala negativne učinke restriktivne fiskalne politike.

Tretjič, ker je politika varčevanja kmalu pokazala univerzalne negativne učinke na rast, ki jih zaradi likvidnostne pasti ni mogla nadomestiti sproščena monetarna politika, je IMF na novo ocenil podatke in ugotovil, da ga je polomil pri ocenah fiskalnih multiplikatorjev. Ugotovil je, da so bile predpostavke glede multiplikatorjev (v višini 0.4) napačne in da se njihove dejanske vrednosti gibljejo okrog 2. V ljudskem jeziku to pomeni, da znižanje javnih izdatkov za en evro zniža BDP za dva evra, ter seveda obratno. IMF je zato v drugi polovici 2010 spremenil nasvet državam in jim svetoval, naj bodo bolj zmerne pri stiskanju pasov in naj dajo prednost gospodarski rasti.

Izven te samoocene, ko se je izkazalo, da se gospodarstva razvitih držav nevarno približujejo stagnaciji in deflaciji, pa je septembra letos IMF šel še korak naprej in državam svetoval naj gredo v velike infrastrukturne investicije, kjer naj bi bili multiplikatorji v obdobju štirih let blizu 3, in tako spodbudijo rast. Nasvet IMF je bil še bolj radikalen, saj je poudaril, da je bolj učinkovito javne investicije financirati prek povečanja javnega dolga in ne s prerazporeditvami znotraj proračuna. Še več, zaradi visokih multiplikativnih učinkov naj bi rast BDP vplivala na to, da bi se kljub javni zadolžitvi za investicije javni dolg kot delež v BDP zmanjševal.

Precejšen del intelektualne metamorfoze in intelektualne poštenosti IMF najbrž lahko pripišemo dejstvu, da je njegov glavni ekonomist Olivier Blanchard. Njegovi osebnosti in njegovi nacionalnosti gre najbrž velika zasluga za to. To je, kot smo lahko videli, med akademskimi ekonomisti precej redka dobrina. Zelo redki so znanstveniki, ki so ob soočenju z nasprotnimi dejstvi, pripravljeni spremeniti svoje stališče. John M. Keynes je bil eden takšnih. Znana je njegova izjava: »Ko se spremenijo podatki, spremenim mnenje. Kaj pa naredite vi?«

Pričakovati opravičilo s strani ekonomske profesije je najbrž precej iluzorno. Tudi kadar gre za enoznančno dokazane napake in manipulacije. Priznanje bi pomenilo, da je treba zavreči desetletja raziskovalnih naporov in sadov intelektualnega dela. Toda problem je še hujši, priznanje bi namreč pomenilo, da je bil dosedanji intelektualni nazor morda povsem napačen. To pa nima več opravka s samo profesijo, pač pa s svetovnim nazorom oziroma z ideologijo posameznika. Če priznavajo ali ne, je večina akademikov zelo jasno ideološko opredeljena, čeprav svoj svetovni nazor prikriva za zaveso objektivnosti »čistega znanstvenega pristopa«.

Večina akademikov je sužnjev nekih dogem. Kar seveda pomeni, da je rezultate njihovega dela, njihove raziskave in članke, potrebno obravnavati z enako dozo skepse kot obravnavamo izdelke, ki jih producirajo verske skupnosti. Institucionalna dediščina oziroma pripadnost določeni ekonomski šoli determinira že izbor tematike, pristop, uporabljeno metodologijo ter končne rezultate. Na žalost. Ekonometrik Edward Leamer je na primeru analize učinkovitosti smrtne kazni v ZDA, lepo demonstriral, kako ideološke razlike med raziskovalci lahko odločilno vplivajo na metodološki pristop in s tem na rezultate analize. Ideološke razlike v pogledih lahko na podlagi istih podatkov iz minusa naredijo plus, in obratno.

Navedeno pomanjkanje samokritičnosti in sposobnosti spreminjanja stališč ob trku na realnost med akademskimi ekonomisti pa seveda ne pomeni, da se makroekonomija po sedanjem polomu ne bo spremenila. Bo. Toda makroekonomija je, kot vsaka druga veda, kot tanker. Zelo počasi spreminja smer. Pri tem pa je seveda ključno razumeti to, da starejše in uveljavljene generacije ekonomistov ne bodo pripravljene spremeniti svojih zabetoniranih stališč, pač pa bodo intelektualni zasuk in napredek prinesle nove generacije, ki šele prihajajo. Nemški fizik Max Planck je nekoč dejal, da »nove znanstvene resnice ne zmagajo zato, ker bi uspele prepričati oponente, pač pa zato, ker oponenti nekoč umrejo, novim generacijam pa so te ideje bližje

To pa seveda pomeni, da je treba delati na novih generacijah ekonomistov. Vendar pa jih ne bi smeli ideološko usmerjati (v smislu prevladujočih ekonomskih šol), pač pa delati na odprtosti njihovega duha. Potrebujemo desetine novih ekonomistov s kvalitetami Thomasa Pikettyja: široko razgledane, z dobrim zgodovinskim pregledom ter metodološko izjemno močne.

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

One response

%d bloggers like this: