Pikettyjeva revolucija v analizi ekonomije

Thomas Piketty je s svojim več kot desetletnim delom na zbiranju in analiziranju podrobnih podatkov o dohodkih in premoženju v razvitih državah za zadnjih dvesto leto izjemno prispeval k razumevanju zgodovinskih trendov glede porazdelitve dohodkov in premoženja. Toda še bolj kot to je Piketty revolucioniral način ekonomske analize. Bolje rečeno, ekonomsko analizo je popeljal dva koraka nazaj k temu, kar je ekonomska analiza nekoč bila, in dva koraka naprej k temu, kar bi ekonomska analiza morala biti. Piketty je pokazal, da je pri razumevanju ekonomskega dogajanja pomemben zgodovinski kontekst. Posameznih dogajanj ni mogoče razumeti s tehnično analizo sedanjega trenutka, izolirano od konkretnih zgodovinskih trenutkov. In posameznih ekonomskih zakonitosti ni mogoče razumeti z abstraktnimi modeli brez vpogleda v zgodovinsko analizo trendov.

Mark Thoma je odlično povzel ta Pikettyjev revolucionarni prispevek nazaj k bistvu ekonomske analize. Doktorske študente širom (zahodnega) sveta učijo, da morajo pri svojem delu uporabljati “čisto znanstveno metodologijo“, torej napisati formalni matematični model, iz njega izpeljati hipoteze in te hipoteze nato testirati s podatki ter sodobnimi ekonometričnimi metodami. Problem tega pristopa je v dvojem. Prvič, predpostavlja, da je matematični model povsem neideološki in torej neodvisen od pogleda na svet dotičnega raziskovalca. Kar pa nikoli ni. Že način testiranja istega dogodka, kot je lepo pokazal ekonometrik Edward Leamer na primeru učinkovitosti smrtne kazni v ZDA, pokaže, kako ideološke razlike med raziskovalci lahko odločilno vplivajo na rezultate analize. Ideološke razlike lahko na podlagi istih podatkov iz minusa naredijo plus, in obratno.

In drugič, formalni matematični modeli nujno poenostavljajo stvari in abstrahirajo konkretne, dejanske razmere, ki “preveč zakomplicirajo” model oziroma so preveč kompleksne, da bi jih lahko zapisali v matematične formule. In ta drastično oskubljen “matematični pogled na svet” se nato uporablja za analizo in za poskus razumevanja dejanskega sveta. Še več, politiki na podlagi takšnega “oskubljenega pogleda” ustvarjajo ukrepe ekonomske politike, ki pa so lahko povsem napačni – v meri, v kateri oskubljeni analitični modeli zgrešijo dejansko delovanje sveta. Zato je pomembna ekonomska analiza, ki za razumevanje sveta uporablja narativno, zgodovinsko metodo.

What Piketty has done in his book is revive the study of the distribution of wealth without violating the positive and normative distinction that economists hold so dear. It’s fine to leave questions about the distribution (or redistribution) of wealth to the political arena, but how can politicians make good decisions if economists cannot tell them about the laws of motion that determine the evolution of wealth and income distributions? Whether or not Piketty is correct about the fundamental determinants of these distributions remains to be seen, but he deserves much credit for reviving these questions and bringing them to the forefront of economic research. 

Another thing Piketty deserves credit for is the revival of the historical, narrative methodology as a means of evaluating theoretical models. I was taught that economists should follow a “scientific” methodology. One first writes down a mathematical model, derives hypotheses from it, and then takes those hypotheses to the data to be evaluated through formal statistical tests.

Piketty shows us an alternative where historical narratives rather than formal statistical tests can be used to draw important conclusions about the ability of particular models to explain the world. Economists, to a large degree, have lost the historical methods and perspective – knowledge of history would have served us well during the financial crisis – and Piketty deserves a lot of credit for reviving this important way of understanding the world.

Vir: Mark Thoma, The Fiscal Times

Thoma glede Pikettyjeve revolucije izpostavlja sicer predvsem vidik, da je Piketty v center ekonomske analize potegnil vprašanje razdelitve (distribucije), ki je bilo celo stoletje ali celo dve, podrejeno vprašanju produkcije. Priporočam, da preberete njegov kratek povzetek sicer dolge ekonomske debate o tem, kaj ustvarja vrednost – vložek dela ali mejna koristnost proizvoda (storitve) – in kaj določa “pravično plačilo” za opravljen prispevek k ustvarjanju te vrednosti – “mejna produktivnost” ali družbene norme. Očitno je “marginalistična teorija” zelo udarila mimo, kajti z njo je mogoče upravičiti prav vse, kar se v nekem zgodovinskem trenutku zdi tistim, ki imajo moč na svoji strani oziroma v svojih rokah, pravilno. Tako mizerne plače v Wal-Martu na eni strani kot sto-milijonske nagrade menedžerjem na drugi strani.

O tem, o “pravi meri distribucije” sem pisal poleti v Koliko neenakosti zdrži kapitalizem?, kjer sem napisal, da glede “prave” porazdelitve dohodkov ne smete vprašati nas ekonomistov, pač pa je to politično vprašanje oziroma vprašanje družbenih razmerij v vsaki posamezni družbi. Nobene teorije ni, ki bi vam znala povedati, kako se mora ustvarjeno na podlagi objektivnih dejstev “pravilno” porazdeliti med tiste, ki so ga ustvarili. Ekonomisti lahko, kot je zdaj Piketty, zgolj povemo, kaj se s to porazdelitvijo dogaja skozi čas in kakšne posledice ima to na dolgoročno gospodarsko in politično stabilnost. Piketty je pokazal, da lahko zgolj takšna dolgoročna, zgodovinska analiza da pravi odgovor na to, kaj se v gospodarstvu in družbi dejansko dogaja. Politiki pa morajo dati odgovore na to, ali je to prav ter politično in družbeno vzdržno.

3 responses

  1. Napisal Vasja: Ne vem no, se mi zdi, da je ad-hoc modeli veliko lazje prepricati da se strinja z razskovalcevo ideologijo. Glede druge tocke, overfitanja makro modelov, pa sedaj prednjacijo Bayesian DSGE-VAR, ki kar zgledno pravijo svoje delo.

  2. Mislim, da je poanta prispevka bolj v tem, da je ekonomija družboslovna znanost, ni pa sociometrija kjer se ljudi lahko zgolj prešteva.

    Družboslovna znanost, ki teži k temu, da bi bila nekakšna “objektivna” sociometrija, ni nič manj ideološka, kvečjemu še bolj, saj se pojma ideologija, ki zadeva tudi njo, najverjetneje niti ne zaveda. Takšna znanost se v bistvu ne zaveda, da ljudje živimo predvsem v svetu začasnih in izmišljenih pomenov od katerih ni noben objektiven, ne pa v svetu “objektivnih” številk.

    Ideološkost določenega družboslovnega raziskovanja se ne vidi po tem, da nekdo, ki je za domobrance dobi take rezultate, nekdo, ki je za partizane, pa dobi drugačne. Ideološkost se vidi predvsem v vsesplošni slepi veri v številke, ki naj bi konsistentno in brez ostanka pojasnile stvari, pa se to očitno noče zgoditi. S tega vidika so tehnokrati pravzaprav največji ideologi.

%d bloggers like this: