Prekletstvo ženske emancipacije

Tisti, ki se ukvarjajo z ekonomiko trga dela, ekonomiko porok in ločitev (ja, to res obstaja) in sociološkimi aspekti le-teh, jim je “temna stran” problematike ženske emancipacije dobro poznana. Poznana vam je tudi, če ste slučajno brali knjigo Tima Harforda The Logic Of Life in tretje poglavje o ekonomiki ločitev, ali pa če ste brali brilijantno knjigo The Moral Animal Richarda Wrighta. Tam boste našli povsem biološke in povsem sociološke razloge za optimalno izbiro partnerjev v živalskem in človeškem svetu (denimo zakaj se samice (ženske) povsem racionalno “možijo navzgor” po družbeni lestvici, samci (moški) pa “ženijo navzdol”), pa tudi povsem sociološke razloge, zakaj se je z ekonomsko emancipacijo žensk zmanjšala stopnja porok in povečala stopnja ločitev ter zmanjšala sreča. *

Ženska emancipacija, pri čemer je ključna predvsem ekonomska emancipacija (torej da so ženske zaposlene in da zaslužijo dovolj, da lahko preživijo sebe in svoje otroke) je prinesla njihovo večjo ekonomsko neodvisnost, s čimer so postale tudi bolj svobodne glede izbire partnerjev in glede “izstopa” iz neoptimalnih partnerstev. Vendar pa ta pozitiven proces s seboj prinaša tudi številne temnejše plati oziroma “kolateralne škode” iz vidika optimalnosti ureditve in razvoja celotne družbe. Prva taka “kolateralna škoda” je, kot ugotavljajo številne študije, da se je od 1960-ih let začela zmanjševati stopnja porok in povečevati stopnja ločitev, kar seveda vpliva na razkroj nekaterih ključnih “organizacijskih oblik” družbe, kot je družina kot osnovna celica družbe.

Naslednja posledica je, da se povečuje število (in delež) otrok, ki odraščajo samo z enim staršem, kar ni optimalno iz vidika razvoja otrok (in ima seveda dolgoročno negativne posledice na razvoj družbe). Spet naslednja posledica je, da se razkrajajo nekatera ključna biološko pogojena razmerja med spoloma, kar oba spola dela bolj nesrečna. Kot kažejo številne študije iz živalskega sveta ter številne antropološke študije (glej knjigo The Moral Animal Richarda Wrighta), je biološko pogojeno, da samci kot fizično močnejša bitja poskrbijo za družino, zato samice iščejo fizično močnejše oziroma sposobnejše samce, da bodo lahko materialno poskrbeli zanjo in za potomce, samci pa iščejo mlade, zdrave in privlačne samice, ki jim bodo lahko dale zdrave in močne potomce.

To je biološka koda zapisana v živalske in človeške gene, ki skrbi za preživetje vrste. S povečano žensko emancipacijo se ta razmerja rušijo, predvsem iz vidika organiziranosti razmerij med spoloma, kar oba spola dela bolj nesrečna. Povečuje se delež samskih žensk, ker pravijo, da je vse manj “pravih” moških, moških, ki so sposobni poskrbeti za družino. Moških, ki zmorejo več kot one. Na drugi strani se povečuje delež nezadovoljnih moških, ki jim je emancipacija vzela njihovo biološko pogojeno in tradicionalno družbeno vlogo.

Preprosto povedano, emancipacija je ženske osvobodila, vendar jih je v dobršnem delu oropala njihove ženske vloge, moškim pa je vzela dobršen del njihove moške vloge v družbi. Ženske so vse manj ženske, in moški so vse manj moški. Kar povečuje frustracije pri obeh spolih.

Precejšen del tega nezadovoljstva izhaja iz biologije, iz genskega zapisa, ki nekako od nas nezavedno “zahteva”, da je “fizično močnejši” samec tudi materialno bolj sposoben in da to vlogo tudi igra v vsakdanjem življenju. Zato odstopanja od te biološke pogojenosti v medsebojna razmerja med spoloma vnašajo večjo stopnjo negotovosti in manjšo stopnjo stabilnosti. Ženske (v dobršni meri povsem podzavestno) niso zadovoljne z moškimi, ki zaslužijo manj. In na drugi strani se moški ne počutijo dobro v razmerju z žensko, ki zasluži več. To pa seveda vpliva na manjšo verjetnost uspešnega “matchinga” in manjšo stopnjo verjetnosti trajanja razmerij, v katerih ženske zaslužijo več. Biologija in ekonomija v tem primeru delujeta v nasprotni smeri, kar determinira družbeno podoptimalne rešitve.

Ta dejstva potrjuje še vroča študija Bertrand, Pan in Kamenica (2013) “Gender Identity and Relative Income within Households” (pravkar objavljena na NBER), ki na podlagi uporabe nekaterih obsežnih uradnih anket za ZDA (denimo o mladih parih, o porabi ameriških gospodinjstev, popisi prebivalstva itd.) ugotavljajo, da velike razlike v dohodku, kjer ženska zasluži več kot moški, vplivajo na manjšo možnost uspešnega “matchinga”, manjšo stopnjo porok, večjo stopnjo nezadovoljstva v zakonu in večjo stopnjo ločitev.

Bertrandova in ostali (2013) izhajajo iz študij Akerlofa in Krantona (2000, 2010), ki izhajajo iz koncepta družbenih norm oziroma identitete različnih družbenih kategorij, ki determinirajo njihovo obnašanje. Identiteta je mišljena kot občutek pripadnosti določeni družbeni kategoriji in “poročena” s percepcijo, kako bi se ta družbena kategorija naj obnašala. To pa spet determinira ekonomsko obnašanje teh kategorij, in sicer:

They propose that identity influences economic outcomes because deviating from the prescribed behavior is inherently costly. In one application of this model, the two relevant social categories are man and woman, and these two categories are associated with specific behavioral prescriptions, such as “men work in the labor force and women work in the home” and “a man should earn more than his wife.” If deviating from these prescriptions is costly, gender identity would lead to lower labor force participation and lower earnings for women.

Nekaj ključnih ugotovitev študije Bertrand, Pan in Kamenica (2013):

We first examine the distribution of the share of the household labor income earned by the wife. Using 2008-2010 American Community Survey data on young couples […] shows that this distribution exhibits a sharp drop to the right of 0.5 – when the wife starts to earn more than the husband. This drop suggests that gender identity plays an important role in marriage formation. The other two panels […] show the counterfactual distributions that would arise if matches were formed through costly search within marriage markets defined by age, race, and education. The outcome […] stems from the assumption that both men and women prefer partners with higher income. Panel (c) depicts the distribution that would arise if men dislike women’s income once it exceeds their own. Only the distribution generated by the gender identity norms (Panel (c)) shares the key distinctive feature of the true distribution – the sharp drop at 0.5.

We next turn from the analysis of who marries whom to the analysis of whether people get married at all. Using 1970 to 2010 data from the US Census Bureau, we show that, within a marriage market, when a randomly chosen woman becomes more likely to earn more than a randomly chosen man, the marriage rate declines. This relationship continues to hold when we flexibly control for both the distribution of men’s income and the distribution of women’s income. Moreover, to fully address concerns about omitted variables, we utilize a Bartik-style instrument (Bartik 1991, Aizer 2010). We exploit the fact that historically men and women have tended to work in different industries. Based on the initial industry composition of a state and the industry-wide wage growth at the national level, we create sex-specific predicted distributions of local wages that result from aggregate shifts to labor demand that are plausibly uncorrelated with characteristics of men and women in a particular marriage market. We show that marriage rates decline when the predicted probability that a woman earns more than a man increases.

This result suggests a potential link between two important social developments over the last several decades: the relative increase in women’s income (as discussed above) and the decline in marriage rates. Indeed, marriage rates declined substantially in the US, from about 81 percent in 1970 to 51 percent in 2010 for young adults aged 25 to 39. Our estimates imply that the aversion to the situation where the wife earns more than the husband can explain 23 percent of this decline. 

Even though our results suggest that some couples try to avoid the wife earning more than the husband, this situation has become quite common. Based on the American Community Survey 3-year aggregate (2008 to 2010), the wife earns more than the husband in 26 percent of the couples where both individuals are between 18 and 65 years old. In these couples, does the violation of gender identity norms influence the quality of marriage? Using panel data from the National Survey of Families and Households, we find that the couples where the wife earns more than the husband report being less happy, report greater strife in their marriage, and are ultimately more likely to get a divorce.

Finally, we examine the relationship between relative income and the division of home production. Using the American Time Use Survey, we show that the gender gap in home production – how much more time the wife spends on non-market work than the husband – is larger in couples where the wife earns more than the husband. This result runs counter to standard models of the division of labor within the household (e.g., Becker 1973), which predict a negative relationship between the wife’s share of market income and her relative contribution to home production activities. One explanation for the observed pattern is that, in couples where the wife earns more than the husband, the “threatening” wife takes on a greater share of housework so as to assuage the “threatened” husband’s unease with the situation. The wife, of course, may ultimately get tired of working this “second shift” (Hochschild and Machung 1989), which could be one of the mechanisms behind our results on divorce.

_______

* Opozorilo:

Da ne bo pomote: v tem zapisu ne zavzemam vrednostnih sodb glede ženske emancipacije, ki jo seveda absolutno podpiram (in še več kot to). Nizam le akademske argumente, ki govorijo tudi o temnejši plati te iste emancipacije. Objektivnost in iskanje resnice je temeljni postulat delovanja znanosti.

3 responses

  1. Oh, nobeno prekletstvo, hehe! Se bodo pa moski se cesa naucili in drugace gledali na zivljenje, kjer jim je bilo do nedavnega vse samoumevno in je bilo zanje vedno najbolj poskrbljeno.Boljse place in boljsi status!
    Skrb za druzino bo tako tudi del njihove vsakdanjosti, ne pa le kariere! Temnejse strani zenske empancipacije ni, ce si partnerja delo razdelita, sploh pa skrb za otroke, vzgojo in ostale zadevscine,ki jih druzina potebuje…kar je bilo do nedavnega vse na ramenih zenske.
    Zenska je lahko neodvisna samo, ce je financno neodvisna in vsaka, ki ni, prej ali slej ta davek placa tako ali drugace.

%d bloggers like this: