Alfred Marshall, ustanovitelj t.i. Cambriške šole in pred več kot 130 leti začetnik matematizacije ekonomije ter seveda avtor prvega ekonomskega učbenika Principles of Economics, je bil hkrati tudi eden največjih nasprotnikov matematizacije ekonomije. In sicer takrat, kadar matematika postane sama sebi namen. Njegov moto je bil, da je matematiko treba zažgati, kadar z njo ni mogoče pojasniti realnih problemov.

In later years I went more and more on the rules: (1) use mathematics as a short-hand language, rather than as an engine of inquiry. (2) Keep to them till you have done. (3) Translate into English. (4) Then illustrate by examples that are important in real life. (5) Burn the mathematics. (6) If you can’t succeed in four, burn three. This last I did often . . . I think you should do all you can to prevent people from using mathematics in cases in which the English language is as short as the mathematical.

Vir: Groenewegen, P. (1995). A Soaring Eagle: Alfred Marshall 1842–1924, p. 413.

John M. Keynes, sicer tudi odlični matematik, se je od svojega mentorja tega navzel. Ekonomija mora biti namenjena reševanju konkretnih družbenih problemov, ne pa matematičnemu larpurlartizmu, v katerega je zašla po drugi svetovni vojni. Danes je ekonomija najbolj matematizirana družbena veda.

Paradoksalno je, kot lucidno ugotavlja Tomáš Sedláček, eden izmed petih najbolj brihtnih umov po izbiri Yale Economic Review, v knjigi “The Economics of Good and Evil“, da je tako daleč v matematizacijo ekonomskega obnašanja posameznikov zašel prav razvit zahodni svet. To je namreč želela narediti Sovjetska zveza z obupnim eksperimentom, da bi lahko administrativno določila optimalne cene. Njena velika iluzija je bila, da bo z razvojem matematičnih orodij in s povečanjem moči računalnikov lahko optimalno planirala vse faze gospodarstva.

Sovjetski zvezi ni uspelo, nakar se je podobne iluzije navzela ameriška akademska ekonomija v poskusu zapisa algoritma o optimalnem obnašanju racionalnih posameznikov. Eugene Fama z hipotezo o učinkovitih trgih, Robert Lucas z vnosom teorije racionalnih pričakovanj v makroekonomijo ter Gregory Mankiw in ostali s poskusom vnosa mikrofundiranega obnašanja v makro modele (DSGE). Ta eksperiment se je s sedanjo veliko recesijo podobno klavrno zrušil kot je pred dvema desetletjrema in pol kolapsirala Sovjetska zveza.

Vsa matematika tukaj ni nič pomagala. Nasprotno, matematika je tlakovala pot v prepad z dajanjem lažne iluzije vedenja oziroma gotovosti o dogajanju v realnem svetu.