Zažgimo matematiko?

Alfred Marshall, ustanovitelj t.i. Cambriške šole in pred več kot 130 leti začetnik matematizacije ekonomije ter seveda avtor prvega ekonomskega učbenika Principles of Economics, je bil hkrati tudi eden največjih nasprotnikov matematizacije ekonomije. In sicer takrat, kadar matematika postane sama sebi namen. Njegov moto je bil, da je matematiko treba zažgati, kadar z njo ni mogoče pojasniti realnih problemov.

In later years I went more and more on the rules: (1) use mathematics as a short-hand language, rather than as an engine of inquiry. (2) Keep to them till you have done. (3) Translate into English. (4) Then illustrate by examples that are important in real life. (5) Burn the mathematics. (6) If you can’t succeed in four, burn three. This last I did often . . . I think you should do all you can to prevent people from using mathematics in cases in which the English language is as short as the mathematical.

Vir: Groenewegen, P. (1995). A Soaring Eagle: Alfred Marshall 1842–1924, p. 413.

John M. Keynes, sicer tudi odlični matematik, se je od svojega mentorja tega navzel. Ekonomija mora biti namenjena reševanju konkretnih družbenih problemov, ne pa matematičnemu larpurlartizmu, v katerega je zašla po drugi svetovni vojni. Danes je ekonomija najbolj matematizirana družbena veda.

Paradoksalno je, kot lucidno ugotavlja Tomáš Sedláček, eden izmed petih najbolj brihtnih umov po izbiri Yale Economic Review, v knjigi “The Economics of Good and Evil“, da je tako daleč v matematizacijo ekonomskega obnašanja posameznikov zašel prav razvit zahodni svet. To je namreč želela narediti Sovjetska zveza z obupnim eksperimentom, da bi lahko administrativno določila optimalne cene. Njena velika iluzija je bila, da bo z razvojem matematičnih orodij in s povečanjem moči računalnikov lahko optimalno planirala vse faze gospodarstva.

Sovjetski zvezi ni uspelo, nakar se je podobne iluzije navzela ameriška akademska ekonomija v poskusu zapisa algoritma o optimalnem obnašanju racionalnih posameznikov. Eugene Fama z hipotezo o učinkovitih trgih, Robert Lucas z vnosom teorije racionalnih pričakovanj v makroekonomijo ter Gregory Mankiw in ostali s poskusom vnosa mikrofundiranega obnašanja v makro modele (DSGE). Ta eksperiment se je s sedanjo veliko recesijo podobno klavrno zrušil kot je pred dvema desetletjrema in pol kolapsirala Sovjetska zveza.

Vsa matematika tukaj ni nič pomagala. Nasprotno, matematika je tlakovala pot v prepad z dajanjem lažne iluzije vedenja oziroma gotovosti o dogajanju v realnem svetu.

One response

  1. Na matematizacijo ima Gerard Debreu odličen članek: The Mathematization of Economic Theory (1991).

    Navklju precejšnji ekonomski konservativnosti, Alfred Marshall pogosto ‘preseneti’. Takole je opozoril na mejno koristnost in potrebo po redistribuciji:

    ”[…] taking into account of the fact that the same sum of money measures a greater plasure for the poor than for the rich, it helps in determining the relations between the money gain and that a nation gets from any given social or industrial change and the total increase of happiness arising from it. […] If more attention had been paid to it, we should have avoided many of those unintelligent applications of laissez-faire, which assume that whatever increases wealth must necessarily increase well-being.”

    A. Marshall, The Present Position of Economics (1885)

    Tej Gonza

%d bloggers like this: