Zakaj Piketty ne vrača ljubezni kolegom?

Najbrž že od Keynesove “Splošne teorije” (1936) nobena knjiga ni tako vznemirila ekonomistov kot letošnja knjiga Thomasa Pikettyja “Capital in the Twenty-First Century“. Piketty knjigo ne samo predstavlja po najbolj uglednih akademskih inštitucijah širom sveta, pač pa je knjiga celo postala top 1 bestseller na Amazonu. Knjiga se res odlično bere, je odlična mešanica 200 let zgodovine ekonomike neenakosti, napisane v “ljudskem jeziku”, vendar podkrepljene z goro podatkov in podrobnih razlag v fusnotah, hkrati pa s številnimi referencami na književnost (na Jane Austen in Honorea Balzaca itd.) in filme. Res odlično branje.

V knjigi si Piketty privošči kolege ekonomiste. Pravi, da ekonomisti “ne vedo nič o ničemer”, da se spogledujejo z otročjo strastjo do matematike, namesto da bi se ukvarjali z vsebinskimi analizami in da je kot profesor na MIT sanjal o tem, da bi bil profesor na EHESS, saj francoske sociologe spoštuje bolj kot kolege ekonomiste, ovenčane z Nobelovo nagrado.

Predrzno, mar ne? Toda Piketty si to lahko privošči.

Piketty on economics- Economists...know almost nothing.

Piketty je bil brilijanten študent. Z magisterijem iz matematike in z odlikovanim doktoratom pri 22-tih na London School of Economics (LSE). Na LSE je bil sošolec mojega belgijskega prijatelja Joepa Koningsa (v generaciji je bil tudi Daron Acemoglu, še en kandidat za Nobelovo nagrado). Vendar so bile s Pikettyjem težave. Ker je bil predober za vse ostale. Na enem izmed doktorskih seminarjev je kot diskusant prijazno sesul članek kolega in mu na novo napisal model splošnega ravnotežja. Ko je sam predstavljal svoj prvi doktorski članek, je bil tako dovršen, da so morali profesorji Pikettyjevim kolegom eksplicitno povedati, da naj se ne sekirajo, saj to ni običajen standard kvalitete na LSE in da od njih te ravni ne zahtevajo.

Za briljantnost Pikettyja se je kmalu izvedelo in sredi študija so ga začeli klicati iz najbolj uglednih ekonomskih šol. Denimo Nobelovec Robert Lucas iz Chicaga, oče racionalnih pričakovanj, ki pa mu je Piketty v zameno po telefonu razložil, kje v članku je pri izpeljavi modela naredil napako. Na koncu se je odzval klicu Oliviera Blancharda iz MIT (sedaj glavnega ekonomista na IMF) in se zaposlil na MIT. Vendar samo za dve leti. MIT in poučevanje ekonomske teorije mu nista bila všeč. Pravi, da je bilo predavanje ekonomske teorije nekaj najlažjega in da je bil odličen v tem, toda njega je zanimala vsebinska analiza neenakosti, zato se je raje vrnil v Pariz, kjer je danes profesor na EHESS in Paris School of Economics (PSE). V bistvu se, kot je pokazal New York Times pred dnevi, stiska v majhnem kabinetu brez oken na PSE.

Piketty je sicer zelo prijazen fant. Svoje rezervirano mnenje o profesiji in kolegih, ki jih bolj zanima matematika kot vsebina, pa si lahko več kot privošči. Ob pogledu na njegov CV in zbirko objavljenih člankov v QJE, JPE, AER in RES nas vse, hočeš nočeš, zagrabi zavist. (tukaj sledi vulgarna kletvica po izboru naših južnih bratov)

One response

  1. Ena na pol iz konteksta. Nimam pojma o ekonomiji ampak vseeno si upam pomisliti, da je rešitev, ki je predlaga Pikety, univerzalna, progresivna obdavčitev kapitala zelo utopična…Vsaj v tem trenutku. Veliko bolj realna se mi zdi odvzem možnost ustvarjanja denarja z rok komercialnih bank. A se vam ne zdi, da je ogromna rast dobickov iz kapitala povezana ravno s kreacijo denarja? Če se 92% denarja trenutno vrti na borzah, nepremicninah in zemlji, ali ni to sam po sebi dovolj velik generator kapitalskih donosov, ki na ta način prehitevajo produktivnost in povecujejo neenakost… ? Pa še en zanimiv članek.
    http://www.positivemoney.org/2014/04/strip-private-banks-power-create-money-financial-times-martin-wolf-endorses-positive-moneys-proposals-reform/

%d bloggers like this: