Nekredibilnost ECB in deflacijska pričakovanja

Kot je prejšnji teden pokazal tudi drugi krog prodaje “ciljne likvidnosti” (TLTRO) s strani ECB, poslovne banke niso pretirano zainteresirane za povečane kredite ECB, kadar je to pogojevano z njihovo večjo kreditno aktivnostjo. ECB je septembra ponudila 400 mlr. evrov sredstev po obrestni meri 0.15% letno do leta 2018, pod pogojem, da bodo banke ta sredstva plasirale v obliki kreditov naprej gospodarstvu. Toda v prvem krogu (septembra) so banke “kupile” samo za 83 mlr. evrov teh sredstev, v drugem krogu prejšnji teden pa samo za 130 mlr. evrov.

To pomeni dvoje. Prvič, da poslovne banke niso zainteresirane za kreditiranje gospodarstva, ker je poslovna klima v evrskem gospodarstvu relativno šibka, prav tako pa denarni tok podjetij. In drugič, da ECB nikakor ne bo uspelo izpolniti cilja glede povečanja bilančne vsote za 1 bilijon evrov in tako s povečano likvidnostjo vplivati na preokret deflacijskih v inflacijska pričakovanja. ECB bo morala poseči po kvantitativnem sproščanju prek odkupovanja državnih obveznic.

In pri slednjem tiči največji problem: je ECB glede tega zaradi notranje neenotnosti sploh lahko kredibilna?

Barry Eichengreen v zadnjem komentarju piše, da bo zaradi notranje razklanosti v ECB Mario Draghi lahko začel s kvantitativnim sproščanjem le v majhnih korakih. Ta “inkrementalizem” v boju z deflacijo pa ne more biti uspešen, saj ne more pregnati deflacijskih pričakovanj. Deflacijska pričakovanja na trgih je mogoče preobrniti v inflacijska pričakovanja le prek enkratnega in kredibilnega šoka. Draghi mora prepričati trge, da bo naredil “whatever it takes“, da prežene deflacijska pričakovanja. Japonski to že več kot dvajset let ne uspeva.

Problem Maria Draghija so “inflacijski jastrebi” znotraj governing boarda ECB (predvsem nemški in nizozemski člani), ki se na eni strani bojijo izbruha inflacije, na drugi strani pa povečanja tveganja moralnega hazarda. Prvi strah je seveda v obdobju likvidnostne pasti in boja z deflacijo absurden. Zdaj bi si vsi želeli izbruha inflacije. Podobno absurden je drugi argument, ki pravi, da države, katerih obveznice bo odkupovala ECB, ne bodo zainteresirane za strukturne reforme. Toda, kot pravilno ugotavlja Eichengreen, strukturne reforme na trgu dela v času ekstremno visoke brezposelnosti (11% je povprečje evrskega območja, v nekaterih državah pa je blizu 25%) pomenijo kratkoročno še povečanje deflacijskih teženj. Večja fleksibilnost trga dela v času hude recesije še poveča brezposelnost, s tem pa agregatno povpraševanje, kar še poglablja recesijo in deflacijska pričakovanja.

Vse to so osnove makroekonomije v standardnih makroekonomskih učbenikih. Seveda pa je iluzorno pričakovati, da bodo posamezniki, ki so ideološko obremenjeni oziroma indoktrinirani, pripravljeni videti dejstva. Ob soočenju z dejstvi vedno zmaga ideologija.

Zaradi te nekredibilnosti ECB je zelo verjetno, da bosta deflacija in polževa gospodarska rast z nami ostala še zelo dolgo časa. Vsaj še desetletje (razen če pride do vojne). Evrski flop bo postal tretji primer najbolj neuspešne oziroma napačne makroekonomske politike v zgodovini in bo v učbenikih delal družbo ameriškemu flopu v 1930. letih in japonskemu flopu v zadnjih 20 letih.

One response

  1. Politično gledano so strukturne reforme možne le v času recesije. Kako je s te vrste reformami v času konjukture pa najbolje veste sami, iz svojih ministrskih izkušenj.
    Zato bi rekel, da moralni hazard zagotovo obstaja!

%d bloggers like this: