Ko bodo februarja 2015 objavljeni podatki za inflacijo v januarju, bo Eurostat najbrž pokazal, da je evrsko območje v deflaciji. Že pred tem, da bi se izognila deflaciji, bo ECB januarja najbrž začela z neko bolj ambiciozno verzijo kvantitativnega sproščanja (QE), ki bo vključevala tudi nakup obveznic posameznih držav. Vendar pa ta politika ne more in ne bo imela pričakovanih učinkov na pospešitev inflacije. QE bi imela vpliv na pospešitev inflacije le, če bi uspela spodbuditi močnejšo rast agregatnega povpraševanja. Torej, če bi ECB z odkupom korporativnih obveznic uspela povečati likvidnost podjetij in s tem spodbuditi njihove naložbe in posredno cene. Ali pa če bi z odkupom državnih obveznic vlade to dodatno likvidnost nemudoma porabile za povečanje javnih naložb ali socialnih transferjev, oboje pa bi spodbudilo rast cen. *

Vendar pa ne eno in ne drugo ni zelo verjetno. Na eni strani je (za razliko od ZDA) trg korporativnih obveznic v Evropi miniaturen. Hkrati pa podjetja zaradi velike negotovosti in prezadolženosti povečane likvidnosti ne pretapljajo v večje naložbe, pač pa zgolj kopičijo denar in si delajo likvidnostne rezerve. Na drugi strani pa vlade zaradi določil fiskalnega pakta in fiskalnih ciljev, določenih s strani Evropske komisije, ne smejo povečevati javnih deficitov in izdajati veliko dodatnega dolga z namenom financiranja spodbujanja gospodarske rasti. Kar pomeni, da bi ECB lahko odkupovala zgolj državne obveznice na sekundarnem trgu (kar sicer že počne v okviru programa OMT) in kar bi imelo vpliv le na znižanje obrestnih mer. Vendar so slednje že tako ali tako na rekordno nizki ravni. ECB torej s programom QE ne more (ne sme) povečati likvidnosti držav prek primarnih izdaj obveznic, zaradi česar QE seveda ne more imeti bistvenega učinka na povečanje agregatne porabe in s tem na spodbuditev inflacije.

Iz teh razlogov vse več ekonomistov predlaga, da ECB izvede “QE za ljudi” s t.i. “helikopterskim denarjem“. Torej, da z razdelitvijo denarja med ljudi spodbudi zasebno porabo. To pavšalno rečeno pomeni, da bi ECB vsakemu odraslemu prebivalcu evrskega območja na račun nakazala neko vsoto. John Muellbauer (Oxford University) predlaga, da ECB vsakemu izmed 275 milijonov odraslih posameznikov v državah evro območja nakaže po 500 evrov. Po njegovih izračunih bi posamezniki med 40% in 60% tega “darila” porabili, kar bi seveda vplivalo tako na rast BDP kot na rast cen. Brez upoštevanja multiplikatorskih učinkov, bi takšno “Božičkovo darilo ECB” v državah, kjer so gospodinjstva bolj nagnjena k porabi, kot so Španija, Portugalska in Grčija, enkratno dvignilo BDP za 1.1% do 2%, v Nemčiji, kjer so gospodinjstva bolj varčna, pa za 0.5%. To pa bi spodbudilo rast cen.

Takšna politika splošnega spodbujanja porabe in inflacije, ki jo je predlagal Milton Friedman že leta 1948 in nato še 1969, danes dobiva konsenzualno podporo med vodilnimi ekonomisti. Podpirata jo tudi denimo nekdanji predsednik Fed Ben Bernanke ter vodilni monetarni makroekonomist Michael Woodford. Gre le za vprašanje tehnične izvedbe. Centralna banka namreč nima mandata kar tako razdeljevati denarja, pač pa mora to narediti z “zamenjavo sredstev”, tako da denimo z novim primarnim denarjem odkupi neke obstoječe vrednostne papirje (dolg). V vsakem primeru mora iti razdelitev novega denarja prek vlade, torej da vlada »helikoptersko raztrese« denar med ljudi. Običajno to naredi denimo z znižanjem davkov ali nakazilom zneska na bančne račune davkoplačevalcev.

Ta operacija zahteva tesno sodelovanje med vlado in centralno banko. Po eni strani ta razdelitev denarja med ljudi ne bi smela povečevati javnega dolga. Ena izmed opcij je, da vlada izda obveznice z dospelostjo v neskončnosti in z ničelno obrestno mero. To pomeni zavezo, da bo takšna monetarna stimulacija porabe trajna in brez stroškov. Po drugi strani pa bi to v razmerah evrskega območja zahtevalo, da pride do dogovora med vladami vseh držav in ECB o takšni politiki, kar glede na nemško stališče meji na znanstveno fantastiko. ECB bo zato morda morala iskati »obhodno varianto« z odkupom »neunovčljivih« obveznic poslovnih bank, ki bi se zavezale ta izkupiček razdeliti fizičnim imetnikom bančnih računov. Ampak do takrat bo preteklo še nekaj vode po Renu.

Koliko bi takšno “darilo ECB” stalo? Tja, ena serija takšnega darila bi znesla slabih 140 milijard evrov. Kar pomeni, da bi ECB lahko po potrebi izvršila sedem (7) takšnih serij spodbujanja zasebne potrošnje in inflacije, da bi izpolnila svoj cilj povečanja bilančne vsote ECB za tisoč milijard evrov. Če bi seveda bila potreba oziroma če ji inflacije ne bi uspelo spodbuditi že s prvo serijo.

In koliko bi takšna “monetarna politika obdarovanja” dejansko stala davkoplačevalce? Nič. Še enkrat: nič. Kajti denar ECB je zastonj. Ustvarjen je iz nič. Takšno obdarovanje bi imelo stroške za davkoplačevalce in podjetja le, če bi povečalo inflacijo, ker bi razvrednotilo denar. Ampak točno to je namen te nekonvencionalne politike ECB: spodbuditi inflacijo.

Škoda je le, da letošnji Božiček še ne bo prinesel tega darila.

_______

* Izvorno objavljeno v Primorskih novicah