Začel se je proces, katerega sem se bal pred desetimi dnevi v Koliko socialne bolečine lahko prenese neka nacija?. Tudi v tretjem poskusu grški parlament ni uspel izvoliti novega predsednika države. Predsednik vlade Samaras je zato napovedal predčasne volitve konec januarja naslednje leto. Na predčasnih volitvah pa se zmaga obeta ultralevičarski stranki Syriza, ki napoveduje konec varčevalnih ukrepov.

Zahteve stranke Syriza so povsem legitimne glede na visoko ceno, ki jo je grško prebivalstvo plačalo v zadnjih šestih letih krize (glejte več tukaj). Toda problem je, da to za finančne trge pomeni enormno povečanje verjetnosti grške nepripravljenosti vračanja dolga in s tem bankrota. To hkrati pomeni seveda redefinicijo pogojev “pomoči” trojke Grčiji in ogroža ne samo grški obstanek v evro območju, pač pa tudi pomeni sprožilec plaza podobnih gibanj v Italiji, Španiji, Portugalski in na koncu še v Franciji. Po dveh letih zatišja se spet odpira problem obstoja evro območja kot celote.

Morda pa je do tega moralo priti, da bo spametovalo jastrebe v Nemčiji in njenih satelitih. Bo pa za to treba plačati ogromno ceno. Škoda, ker tega uvida politiki niso bili sposobni že ex ante.