Kam? Naprej ali nazaj? Če hočemo naprej, moramo najprej korak nazaj.

Ob 20-letnici samostojne države Slovenije bi morali prekipevati od navdušenja in optimizma zaradi ambicij in razvojnih izzivov, ki so pred nami. Pa je, nasprotno, stanje duha precej slabo. Niti ne več klavrno, pač pa naelektreno. Slaba ekonomska situacija kot rak zajeda socialno tkivo in ker ni nobene politične vizije izhoda iz krize, to elektrizira politične razmere. Leta 1990 smo imeli pred sabo jasno izhodno strategijo – odhod iz Jugoslavije in samostojno državo. Danes takšnih političnih vizij in izhodnih strategij ni, zato je rezultat splošno nezadovoljstvo in predvsem nezadovoljstvo nad stanjem političnega vodenja države. Nezadovoljstvo, ki grozi, da bo eksplodiralo. V mini politično revolucijo.*

Takšne situacije niso nič nenavadnega. Pojavijo se vsakih nekaj desetletij. Običajno v povezavi z ekonomskimi krizami, ki nato kulminirajo v politične krize. Iz teh pa se običajno rodi neka bolj ali manj radikalna premetanka na političnem odru. Sedanje stanje države ob 20-letnici samostojnosti Slovenije je mogoče primerjati s stanjem, v katerem se je v začetku 80. let znašla nekdanja skupna država Jugoslavija. Podobnosti in vzporednice so presenetljive. Nekdanja Jugoslavija je leta 1980, tako kot Slovenija leta 2009, imela za seboj zlato desetletje gospodarske rasti in povečanja življenjskega standarda ljudi. Toda pogled v mehanizme rasti pokaže, da je bilo oboje financirano z enormnim zadolževanjem v tujini.

Nekdanja Jugoslavija se je v 70. letih, ko je bilo na voljo ogromno finančnih sredstev iz tako imenovanih “petrodolarjev” (denarja, ki so ga posojale države izvoznice nafte), dodatno zadolžila za okoli 18 milijard dolarjev. Po podatkih Banke Slovenije se je Slovenija (država in poslovni subjekti) med letoma 2000 in 2010 v tujini zadolžila za skoraj 31 milijard evrov. Enormna gospodarska rast po letu 2005 je bila dejansko financirana z več kot 25 milijardami evrov, ki so jih bodisi država bodisi poslovni subjekti najeli v tujini. Povečanje življenjskega standarda ljudi in njihovega premoženja je v obeh državah temeljilo izključno na najetih kreditih.

V nekdanji Jugoslaviji je sledil streznitveni šok. Prišel je, ko so tuji posojilodajalci zaprli kreditne linije in povišali obrestne mere ter zahtevali sprotno odplačevanje obresti in glavnice. Nekdanja Jugoslavija je padla v dolžniško krizo. Sledilo je racioniranje deviz, devizne kontrole, zmanjšanje uvoza zaradi pomanjkanja deviz, pomanjkanje pralnega praška in kave, redukcije elektrike, racionaliziranje porabe goriva s sistemom par-nepar, stand-by aranžma Mednarodnega denarnega sklada in oster program ekonomske stabilizacije. Nekdanja Jugoslavija se iz tega primeža brezmejnega zapravljanja na tuj račun in posledične dolžniške krize ni nikoli izvila. Razbila se je v političnem kaosu in nacionalističnih izgredih in na koncu klavrno razpadla. Toda razpadla ni samo zato, ker politični razred ni bil kos menedžiranju ekonomske in socialne krize, ampak v prvi vrsti zaradi razlogov, ki so privedli do ekonomske krize. To pa je življenje prek lastnih možnosti, brezmejno zapravljanje na tuj račun, ne da bi to podpirala realna rast ustvarjene dodane vrednosti. Ob takšnih strukturnih razlogih je konec običajno vedno enak – brezmejnemu zadolževanju običajno sledi bankrot.

Te vzporednice z nekdanjo Jugoslavijo nas ne navdajajo s posebnim optimizmom glede razreševanja sedanje ekonomske krize v Sloveniji. Slovenija je iz prejšnjega desetletja izšla z 31 milijardami evrov dodatnega zunanjega dolga, k čemur je slovenska država v zadnjih treh letih (2009-2011) dodala še dodatnih 7,6 milijarde evrov javnega dolga. Dolga, ki pa se je skoraj izključno prelil v porabo ali zamenjavo dolžniških virov v tujini. Težava je v tem, da so iz prejšnjega desetletja slovenska podjetja izšla močno zadolžena, podobno pa tudi gospodinjstva. Prostora za dodatna zadolževanja ni več, kajti tuji posojilodajalci nočejo več dajati kreditov, naše banke pa nimajo česa posojati naprej gospodarstvu in gospodinjstvom. Nahajamo se v obdobju vračanja kreditov. Kar vodi podjetja in gospodinjstva v veliko finančno stisko. To pa prinaša val bankrotov, množičnih odpuščanj, osebnih finančnih stisk ter naraščajočih socialnih frustracij in družbenih napetosti.

Situacija je veliko bolj resna, kot se zdi. Je veliko resnejša od navidezne politične operete, ki se odvija pred nami v zadnjih mesecih. Je veliko bolj resna od tragikomedije, ki jo uprizarja upravljalsko nesposoben “kapitan, ki se je priklenil na krmilo” in noče odstopiti. Gre za veliko globljo politično krizo, ki je ni mogoče rešiti na enostaven način z rekonstrukcijo vlade, hitro menjavo vlade ali predčasnimi volitvami. V ozadju so globoke frustracije ljudi, ki so izgubili ali jim grozi izguba službe, ljudi v finančni stiski, ljudi, ki so se navadili na določeno rast življenjskega standarda. Realne obljube podobne rasti življenjskega standarda v naslednjih letih ljudem ne more dati nihče. Lahko jim ponudi le iluzije. Predčasne volitve predstavljajo takšno iluzijo. Toda ta iluzija se bo v šestih mesecih po volitvah in vzpostavitvi nove vlade, napaberkovane iz starih in nekaj novih političnih obrazov, razbila na čereh prevelikih pričakovanj ljudi.

Ključni problem je, da so pričakovanja nesorazmerna realnim možnostim. Kot narod – kot zaposleni, upokojenci, dijaki in študenti, kot potrošniki – smo živeli preko svojih možnosti. Sedanja vlada se je odločila, da bo to nesorazmerje med ustvarjenim in porabo financirala z javnim zadolževanjem. Vsako leto v povprečju za več kot 5 odstotkov BDP oziroma za 1,8 milijarde evrov. Toda ta možnost počasi usiha, zadolževanje postaja vse dražje, sposobnost vračanja kreditov pa vse manjša. Prihajamo v situacijo, ko ne samo ni več mogoče obljubljati nadaljevanja rasti blaginje, temveč ni več mogoče obljubiti niti ravni blaginje, podobne včerajšnji. Prihajamo v nujno fazo zategovanja pasu in odpovedovanja potrošniškim navadam, ki smo jih imeli včeraj.

Sledi, če smem biti dramatičen, obdobje znoja, krvi in solz. Leta 1990, ko je eksplodiral politični lonec v nekdanji Jugoslaviji (deset let po začetku hude gospodarske krize), je bila situacija bolj preprosta. Deset let gospodarske krize nas je navadilo na pomanjkanje in odrekanje. Hkrati smo imeli privlačno politično vizijo izhodne strategije. Verjeli smo, da lahko samostojno, z odrekanjem in s trdim delom ustvarimo boljši jutri, boljšo državo in višji življenjski standard.

Danes te vizije, tega upanja (še) nimamo. Kajti streznitvene katarze še nismo doživeli. Za seboj še nimamo tiste zelo boleče faze prilagajanja navzdol, faze odrekanja. Še vedno živimo v iluziji, da lahko ohranimo potrošniške navade in da lahko ohranimo privilegije, ki smo jih (neupravičeno) pridobili skozi čas. Prepričani smo, da nam to pripada. Tisti, ki nam bo to skušal vzeti, bo naš sovražnik. V 80. letih so bile to (povsem upravičeno) komunistična partija in druge republike, ki so nas izkoriščale. Danes je to nesposobni predsednik vlade s kleptokratsko elito poslovno-odvetniških navez, povezanih z državo, ter menedžerskih tajkunov. Jutri bo to katerakoli vlada, ki bo nujno morala zarezati v to nesorazmerno veliko porabo in pridobljene privilegije vsakogar izmed nas.

Rekonstrukcija ali zamenjava vlade ali predčasne volitve zato na kratki rok ničesar ne rešujejo. Zamenjal se bo le objekt nezadovoljstva in osovraženosti. Namesto Pahorja bo strelovod ljudskega nezadovoljstva postal Janša. Izrazi ljudskega nezadovoljstva se bodo le še poglobili in zaostrili z vsako potezo, ki jo bo nova vlada naredila v smeri strukturnih reform, ki bodo zarezale v dohodke in pokojnine, socialne transferje, delovna mesta v javnem sektorju. Reform, ki nam bodo “vzele” pridobljene “pravice”. In z vsakim tajkunom in politično-poslovno navezo, ki jih bo ustvarila ali jih ne bo znala omejevati in sankcionirati nova vlada.

S čimer pa seveda nočem povedati, da predčasne volitve niso potrebne. Želim povedati le, da bo proces “strukturnega prilagajanja” dolg in boleč, da nas čaka turbulentno politično obdobje in da gremo lahko pri tem skozi mnoge nepredvidljive politične situacije. Od zgolj množičnih do nasilnih javnih demonstracij, mnogih političnih menjav do mini političnih revolucij, kot jih je doživel arabski svet. V tem procesu prilagajanja se bomo tudi mi kot državljani in potrošniki spet naučili odrekanja in pripravljenosti na spremembe. Če hočemo naprej, moramo najprej narediti korak nazaj.

Morda se bo na koncu tega tunela, čez pol desetletja ali kasneje, skozi procese prenove ustvarila neka bolj sposobna politična garnitura, ki bo prinesla to, kar si želimo že tako dolgo. Delujočo pravno državo, državo enakih možnosti za vse, spodbudno podjetniško okolje in kvalitetna nova in spodobna plačana delovna mesta. Če bi to imeli že danes, bi se tej boleči katarzi lahko izognili. Da tega nimamo, pa je krivda političnih garnitur, ki so vodile to državo zadnjih dvajset let. Zato sedanje politične garniture, leve in desne, ne prinašajo rešitev, ampak so ključni del problema.

_____
* članek je izvirno objavljen v Dnevnikovem Objektivu

4 responses

  1. “Morda se bo na koncu tega tunela, čez pol desetletja ali kasneje, skozi procese prenove ustvarila neka bolj sposobna politična garnitura, ki bo prinesla to, kar si želimo že tako dolgo. Delujočo pravno državo, državo enakih možnosti za vse, spodbudno podjetniško okolje in kvalitetna nova in spodobna plačana delovna mesta. Če bi to imeli že danes, bi se tej boleči katarzi lahko izognili. Da tega nimamo, pa je krivda političnih garnitur, ki so vodile to državo zadnjih dvajset let. ”

    Predvsem pa je kljucni stavek zame zadnji in dejansko poanta poant slovenske politicne odisejade:

    “Zato sedanje politične garniture, leve in desne, ne prinašajo rešitev, ampak so ključni del problema.”

    ZADETEK V POLNO!

    In kaj zdaj? kako se strank, ki so zakuhale te probleme, znebiti? tako levih kot desnih? In vseh oblevnih in obdesnih?
    Kako se organizirati, da bi jih z volitvami popolnoma zaobsli in izbrali za vodenje drzave strokovnjake, postenjake in eticno odgovorne ljudi?

  2. Da. Nauk bi morda bil, ne izčrpaj(mo) vsega tukaj in zdaj in ne izčrpavaj(mo) se po nepotrebnem. Korak nazaj ali umiritev žoge sta dobrodošla nasveta. Če dobro opazujemo in premislimo, kljub skupini, ki je zaradi negospodarnosti lastnikov in upravljalcev prikrajšana za plače, prispevke in dostojno življenje – kar je zločin – živimo bolje kakor kadar koli prej. Motnja so pravzaprav osebe politikov, ki so pristale, da se jih zamenja za movie stars in v spregi z mediji nas bombardirajo z ekranov, medmrežja in časopisov. Pri tem pa nimajo cene kakor filmske zvezde in tudi odločajo ne prav veliko, saj namesto njih odločajo nevidne sile, ki jih usmerja “natisnjen denar” brez stvarne vrednosti. So motnja. Morali bi biti skoraj nevidni, a učinkoviti v odločanju za prav in dobro za vse. Po drugi plati pa res živimo v čudovitem času, saj se zaradi fluidnosti in povečane radioaktivnosti ozračja in vode ter tal in kozmične konstalacije našega Osončja v galaksiji vsaka misel zelo hitro udejani in materializira; če je slaba toliko slabše za tistega, ki jo je imel, in posledično za skupnost. Bodimo dobri in delajmo dobro in ne pričakujmo zahvale in koristi takoj iz iste smeri; dobro in lepo se vračata zelo hitro in ne vemo od kod in kako, a se. Slabo pa se podeseterja tako “pošiljatelju”, kakor tudi za njegovo bližnjo in daljno okolico. Streznitev in odrekanje ter smotrno delo običajno prinesejo veliko inovacij in znova postavijo človeka na mesto, ki mu pripada, človeka kot ustvarjalno na(v)dihnjeno bitje, ki v sočloveku vidi isto. To se je v zgodovini že dogajalo, zadnjič v obdobju renesanse, dokler niso mračne sile začele zganjati puritanizma in ukočenosti tako z reformacijo kakor inkvizicijo. Zaželimo si miren prehod!

  3. avtorju ponovna gre vsa zaslužena hvala za preprosto razumen prispevek, ki s prstom kaže na vsakega od nas butalcev – in to, na žalost, ne v dobrem. Korak nazaj bo prej grdd padec po tekočih stopnicah, ki so se zataknile nekje na poti navzogor, kotalenje dolo do vznožja pa pomeni, da bo potrebno po “stopnicah do raja” sedaj v napol invalidnem stanju peš. zakaj je to problem? Ker smo že na tekočih stopnicah bili klasično predebeli povprečneži, ki zahajajo v cenene “pojej kolikor moreš”bistrijčke hitre prehrane kjer smo goltali tretjerazredne mastne zrezke (iz komaj skotenih in zverinsko zaklanih živali, naj dodam) in smo sedaj tako “špehnati”, da še po ravnem ne moremo narediti tisoč korakov. Mimo metaforike to pomeni, da smo uvozili stotine tisočev neizobraženih gradbenikov za betoniranje tisto kar nobeden ne rabi (hkrati z uvozom pa še spodbujali baby boom, kot da izum iramo, bog se usmili naše lastne nevednosti – staranje prebivalstva je ravno tako izziv in priložnost, kot je priložnost ekonomska kriza), blebetalo smo o potrebi po omiki (znanju) medtem, ko smo iz šol naredili institucionalne spake, ki učijo otroke zavisti, razvajenosti, lenobe, pogoltnosti, nasilja.. (in kaj je še tega kar kriščanska morala po eni stranhi daje med smrtne pregrehe po drugoi pa jih malikuje)v večji meri, kot jih naučijo pravih vrednot, ki pravijo spoštuj vsako življenje, do njega se obnašaj skrajno odgovorno in z ničemer ne ogrozi njegove možnosti svobodneg abivanja, v enaki meri, kot jo tebi ne sme ogrožati,.. ahm da ne nadaljujem,. To je edino, kar optimizem, ki na koncu vseeno slutim v avtorjevem prispevku, ubije. ga popolnoma zakole. naša nesposobnost, da bi lastno mlajšo generacijo vsaj poskusili naučiti nekaj boljšega, kot smo zmožni sami – mogoče tega res ne more biti, dokler se sami ne menjamo, pa vendarle, ko bi vsaj poskusili (!) (pomislimo samo na zablode, ki jih je dvajsetletna samostojnost prinesla v izobraževalbni sistem s stotisoči družboslovcev, katerih diplome so dvomljive vrednosti). Ker ni mlajše, boljše generacije (vse kar je, so njihvoe pravice, pravica da tulijo že v prvem razredu s sošolci na svojem rojstnem dnevu v naselju celo noč ob jakosti frajtonarske muzike, ki je večja od današnje pričakovane mahlerjeve na obnovljenem ljubljanskem trgu) ,.. nam je perspektiva taka, kot je bila odb razpadu SFRJ .pa, ja, da avtor še ni kdaj kritično pomislil, da smo bili del problema v SFRJ tudi mi. Vsak sposoben, bi državo, kot je bila SFRJ demokratiziral, pripeljal že davno v EU in bil točno tako samostojen, kot je sedaj (vsak sposoben in ne tisti, ki je lastno pogolnost in oblastiželjnost zamenjal za zakol dvestotisočev prebivalcev iz juga). In po dvajsetih letih je predvsem stanje duha in omika naroda točno taka, kot je bila pred zločini ob razpadu SFRJ. In to je srž problema.
    Kot pravi Ana, zaželimo si miren prehod. tega najbolj si je potrebno zaželeti. Prehod v pravno državo odgovornih posameznikov.

  4. “Da tega nimamo, pa je krivda političnih garnitur, ki so vodile to državo zadnjih dvajset let.”

    Te politicne garniture niso nekaj vsiljenega, nekaj z Marsa, temvec verodostojen izraz volilnega telesa, ki je po poti vecinoma navduseno ploskala vsem blodnjam od “gradualizma” do “nacionalnega interesa” in tako zapravila teh 20 let.

    Sele zadnji par let, odkar je nivo v koritu padel, je publika celo opazila, da Slovenija ni najboljsi od vseh moznih svetov. Prej je bilo povsem jalovo karkoli razlagati na temo takratne sedanjosti in zagonjene prihodnosti, ker je vse bilo lako-cemo. Vsakrsna kritika politike pa je bila kvecjemu po plemenski liniji (ker niso nasi, so ziher svinje, ce so nasi, pa ziher ne).

    (Srecanje z zidom in bolecine v glavi bi se zgodile prej, pa je uvedba evra in s tem bolj dostopnega poceni financiranja omogocila blodnjam podaljsek igre; podobna zgodba kot Grcija. V vsakem primeru je 20 let hudo dolga doba, ker ti vmes gor zrastejo celi novi ljudje, navajeni zgolj in izkljucno starih vzorcev.)

    Tako danes volilno telo na sceni gleda tisto, kar je skozi desetletja lastnorocno ustvarilo, zraven se pa jezi.

    Kar zelo spominja na tisti vic:

    Zenska na avtobusu se obrne in klofne tipa za sabo.
    – Zakaj pa to? se cudi on.
    – Ze pol ure me bozate po riti!!, pravi ogorceno gospodicna.
    – In zakaj vam zdaj naenkrat ni vec vsec?

%d bloggers like this: