Stanko Štrajn

Slovenija ima že 30 let eno najsodobnejših in najbolj demokratičnih ustav na svetu. Toda naj bo Ustava še tako imenitna, je ničvredna in je mrtva črka na papirju, če je ne spoštujemo in če zlorabljamo v Zakonu o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS ) zapisane določbe. Enostavno, če v Ustavi zajamčenih temeljnih pravic ne varujemo in če državljani ne moremo doseči varstva temeljnih ustavnih pravic, nam ta skrbno in imenitno napisana ustava prav nič ne pomaga.

Najpomembnejši organ varovanja Ustave je nedvomno Ustavno sodišče Republike Slovenije. Oglejmo si, kako Ustavno sodišče opravlja svojo nadvse pomembno nalogo.

Drugi in tretji odstavek 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču glasita:

2) »Ustavno sodišče pobudo zavrne, če je očitno neutemeljena ali če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

3) O sprejetju oziroma zavrnitvi pobude odloči ustavno sodišče s sklepom z večino glasov navzočih sodnikov. Sklep o zavrnitvi pobude mora biti obrazložen.«

Nimam statističnih podatkov o pripadu pobud Ustavnemu sodišču in ne morem vedeti, koliko teh pobud Ustavno sodišče obravnava in o njih vsebinsko presodi, a glede na dejstvo, da Ustavno sodišče odloči po 26. čl. ZUstS nekako po preteku treh do štirih let, z gotovostjo sklepam, da državljani množično vlagamo pobude in pričakujemo varstvo naših ustavnih pravic. Več odvetnikov mi je povedalo, da že nekaj let Ustavno sodišče množično zavrača pobude državljanov in da o pobudi vsebinsko odloči le izjemoma, ker v veliki večini primerov pobudo zavrne češ da ne gre za pomembno vprašanje.

Oglejmo si konkreten primer obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča, ki se v sklepih ponavlja, odkar imamo računalnike s funkcijo copy – paste. Ustavno sodišče najprej obnovi vsebino navedb v pobudi, nato pa zapiše:« Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču ( Uradni list RS, št. 64/07- uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21- v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonakega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Po oceni Ustavnega sodišča pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.«

V pritožbenih postopkih rednih sodišč višja sodišča dosledno razveljavljajo odločitve nižjih sodišč, če teh odločitev ni mogoče preveriti, ker obrazložitve ne vsebujejo preverljivih razlogov, ki so narekovali konkretno presojo. Take sodbe so arbitrarne in če kaj, potem je arbitrarnost v pravni praksi nedopustna in jo v civiliziranih pravnih redih dosledno preganjajo.

Odločitev je možno preizkusiti in jo razumeti, če je jasno v obrazložitvi odgovorjeno zakaj in po katerih kriterijih je sodišče odločilo, kot je to razvidno iz izreka sklepa. V obrazložitvi, ki se množično ponavlja v sklepih Ustavnega sodišča zvemo le to, da ima Ustavno sodišče možnost po 2. odstavku 26. čl. ZUstS odločiti, da pobude ne bo obravnavalo, ker ocenjuje, da pobuda ne odpira pomembnega ustavno pravnega vprašanja. Ustavno sodišče nam ne razloži, zakaj in po katerih kriterijih je sprejelo svojo oceno o pomembnosti vprašanja, ki bi ga bilo potrebno rešiti, zaradi česar je takšna obrazložitev tipičen primer arbitriranja, ki si ga ne sme dopustiti nobeno sodišče, kaj šele Ustavno sodišče.

Vložene pobude gotovo za vlagatelje niso nepomembna vprašanja, ker vlagatelji s svojimi pobudami zasledujejo varstvo z Ustavo in zakoni zajamčenih pravic, ki jih kršijo Državni zbor Republike Slovenije s sprejemanjem neustavnih zakonov ali Vlada RS in množica pristojnih organov Republike Slovenije s sprejemanjem neustavnih ali nezakonitih podzakonskih predpisov. Vlaganje pobud pomeni skrbno zbiranje pravnih dejstev in temeljito pravno obrazložitev pobude, kar vse je zahtevano že v predpisani obliki za vlaganje pobud. Že zadostitev zahtevanih formalnosti narekuje vlagatelju obsežno delo, skrben premislek in izdelavo pravno argumentirane obrazložitve. Pobude vlagajo odvetniki in gotovo si noben odvetnik ne želi škodovati svojemu strokovnemu ugledu z vlaganjem brezpredmetnih in neutemeljenih pobud. Seveda odvetniki ne morejo delati zastonj in vlagatelji pobud delo po odvetniški tarifi plačajo, kar seveda ni nepomembno in ni poceni. Vidimo, da vlagatelji pobud gotovo vlagajo napor in denar, da bi zavarovali svoje ustavne in zakonske pravice.

Ni mogoče zahtevati, da bi se naj Ustavno sodišče ukvarjalo z nepomembnimi zadevami, toda če Ustavno sodišče množično zavrača pobude z arbitrarnimi obrazložitvami moramo ugotoviti, da Ustavno sodišče sistemsko zlorablja pooblastilo iz 2. odstavka 26 čl. ZUstS. Namen zakonske določbe 2. odstavka 26. čl. ZUstS gotovo ni bil omogočiti Ustavnemu sodišču arbitriranja in samovoljnega ocenjevanja, kaj se Ustavnemu sodišču zdi pomembno in kaj ne, saj je zakonodajalec jasno določil, da mora Ustavno sodišče svoj sklep o zavrnitvi pobude obrazložiti. Obrazložiti pomeni vsebinsko pojasniti, zakaj je Ustavno sodišče ocenilo, da neka pobuda ne odpira dovolj pomembnega vprašanja, da bi se Ustavno sodišče s to pobudo sploh izvolilo ukvarjati. Če ocene Ustavnega sodišča ni mogoče preveriti, je takšna arbitrarna ocena zloraba pravice, ki jo Ustavno sodišče po zakonu ima, ker je zakonodajalec očitno bil prepričan, da vsaj Ustavno sodišče zakonskih določb ne bo zlorabljalo, temveč da bo vzorno vsaj Ustavno sodišče upoštevalo in ravnalo v skladu z zakonom.

Če bi Ustavno sodišče vsebinsko presojalo, katera pobuda vsebuje pomembna ustavno pravna vprašanja in pri tem tudi upoštevalo prizadetost vlagateljev pobud, ne pa se obnašalo, kot da ima božje atribute pravičnosti in nezmotljivosti, bi gotovo bil nivo pravne varnosti v Republiki Sloveniji mnogo višji. Državni zbor, Vlada in drugi pristojni organi bi z mnogo večjo odgovornostjo opravljali svojo zakonodajno in izvršilno oblast, Republika Slovenija pa bi bila mnogo bolj pravna država.

Z odgovornim in strokovnim odločanjem, namesto z arbitrarnim zavračanjem pobud, bi Ustavno sodišče gotovo največ prispevalo k nižanju števila kršitev ustavnosti in zakonitosti v Republiki Sloveniji, s tem pa bi gotovo začelo tudi upadati množično vlaganje pobud, kar je posledica hitrega upadanja spoštovanja prava in pravičnosti. Če Ustavno sodišče ne bi arbitrarno zavračalo, temveč vsebinsko presojalo vložene pobude in bi s tem prenehalo zlorabljati 2. odstavek 26 člena ZUstS, bi s takim ravnanjem gotovo prispevalo tudi k večjem ugledu in spoštovanju njegovih odločitev.

Ustavno sodišče je pravna oseba, za katero in v imenu katere odloča 9 ustavnih sodnikov. Arbitrarne odločitve, ki pomenijo zlorabo zakonskega pooblastila, praktično vedno, brez izjeme podpiše vseh 9 ustavnih sodnikov. Vidimo, da so ustavni sodniki v skladu z v zadnjem času poudarjeno puhlico o enotnosti in združevanju zaradi premagovanja različnih kriz in pandemije zelo enotni in da brez ločenih mnenj potrjujejo in podpisujejo arbitrarne sklepe, s katerimi zavračajo odgovorno in strokovno presojo pobud.

Pred kratkim za ustavnega sodnika izvoljeni pravni začetnik in filozof dr. Rok Svetlič, je pred Državnim zborom obljubil, da bo s svojim delom zagotovil, da bodo državljani v Ustavnem sodišču videli svojega zaščitnika njihovih temeljnih ustavnih pravic. Če že pravni začetnik ne razume pomembnosti svojega dela Ustavnega sodnika, bi pričakovali, da bo vsaj kdo od preostalih osmih ustavnih sodnikov uglednih pravnih strokovnjakov, z dolgoletno prakso glasoval proti arbitrarnemu odločanju in z ločenim mnenjem zagovarjal nujnost vsebinskega odločanja Ustavnega sodišča. Toda ni zaslediti, da bi katerekoli levi, ali po prepričanju desni ustavni sodnik odstopal od pavšalnega zavračanja pobud, temveč očitno vseh devet ustavnih sodnikov, ne glede na njihova prepričanja, enotno soglaša z zlorabo 2. odstavka 26 čl. ZUstS.

Ustavno sodišče zaposluje poleg devet sodnikov še številno administracijo in več visoko strokovnih pravnikov z opravljenim pravosodnim izpitom na delovnih mestih strokovnih sodelavcev. Sklepe o zavračanju pobud sicer sprejmejo in podpišejo ustavni sodniki, toda pripravijo te sklepe strokovni sodelavci. Vidimo, da je delo Ustavnega sodišča skrbno načrtovano in organizirano, zaradi česar ta institucija gotovo ne sprejme nobenih odločitev nepremišljeno, ali slučajno. Ne. Gre za namerno sprejeto odločitev, da se z večino pobud Ustavno sodišče sploh ne bo ukvarjalo. Zato se gotovo ustavni sodniki zavedajo teže in posledic svojega ravnanja. Zakaj ustavni sodniki s svojim ravnanjem dajejo potuho sprejemanju neustavnih zakonov in nezakonitih predpisov, ne vem. Dvomim, da gre zgolj za neko naravno nagnjenost ljudi k lenobi, saj je gotovo prijetno prejemati iz javnega denarja lepe plače in za te plače čim manj delati. Takšna razlaga bi bila preveč enostavna in sem prepričan, da obstajajo neki meni neznani razlogi, ki narekujejo tako lahkotno zavračanje pobud za zaščito temeljnih ustavnih pravic in zakonitosti, s čimer se sistemsko ruši pravna država. Priznam, da bom vesel in gotovo tudi presenečen, če bo Ustavno sodišče odgovorilo in pojasnilo razloge svojega ignoriranja pobud slovenskih državljanov za zaščito njihovih z Ustavo zavarovanih pravic.

Priznam, da ne pričakujem, da bi mi kdorkoli razumno pojasnil ravnanje Ustavnega sodišča in pričakujem, da bo Ustavno sodišče svojo prakso spremenilo in začelo vsebinsko odločati o vloženih pobudah šele tedaj in samo tedaj, ko bo Državni zbor s spremembo ZUstS takšno zlorabo zakonskega pooblastila preprečil. Seveda od trenutnih poslancev državnega zbora tako preprostega in pomembnega ukrepa za uveljavljanje ustave ne pričakujem, gojim pa upanje, da bo takšno odločitev sposoben in pripravljen sprejeti Državni zbor na novo izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki jih bomo slovenski državljani izvolili 24. aprila leta gospodovega 2022. Vsekakor bom z veseljem volil kandidate stranke, ki bo v svojem volilnem programu zagotavljala spremembo 26. čl. ZUstS tako, da Ustavno sodišče pooblastil ne bo moglo več zlorabljati, temveč bo moralo o pobudah odločati ali vsaj razumno obrazložiti, zakaj neka pobuda ne vsebuje pomembnih ustavno pravnih vprašanj.