Motiviran z izjavami nemškega kanclerja Merza v Kijevu sem umetni inteligenci zastavil vprašanje: Ali lahko Rusija dlje zdrži nadaljevanje vojne v Ukrajini, kot ga lahko države EU financirajo? Naročil sem, naj upošteva objektivna dejstva in statistične podatke, stanje na boljišču, ekonomsko in vojaško situacijo v Rusiji, Ukrajini in državah EU ter kompleksno strukturo odločanja v EU. Spodaj je analitični odgovor UI.

Če primerjavo postavimo na dejansko pripravljenost za mobilizacijo virov, ima Rusija močnejši položaj, kot ga pokaže primerjava z velikostjo evropskega gospodarstva. V vojni izčrpavanja ne odloča celoten potencialni BDP podpornikov, temveč sredstva, ki jih njihove vlade dejansko odobrijo, pravočasno izplačajo in pretvorijo v uporabno vojaško moč. Večji evropski BDP zato ni zadosten odgovor na vprašanje, kdo lahko zdrži dlje. Rusija razporeja sredstva neposredno za lastno vojno, Ukrajina pa mora svoje omejene vire dopolnjevati s pomočjo politično raznolike koalicije. Moja ocena je, da ta razlika Rusiji daje prednost pri vzdržljivosti: ob nadaljevanju sedanjega načina evropskega odločanja je verjetnejše, da bo podpora zaostajala za ukrajinskimi potrebami, kot da bo Rusija v naslednjih dveh ali treh letih zaradi pomanjkanja financ prisiljena končati vojno. To je pogojna strateška presoja, ne ugotovitev, da je evropsko prenehanje pomoči že odločeno.

Razlika v zaznanih vložkih je pri tem bistvena. Rusko vodstvo vojno obravnava kot spopad za temeljne varnostne interese, položaj velike sile in politično verodostojnost oblasti. To povečuje njegovo pripravljenost preusmerjati sredstva iz civilne porabe, sprejemati nižjo rast in vzdrževati velike izgube. Vendar eksistenčnega dojemanja vodstva ne smemo enačiti z dokazom, da bi vojaški neuspeh v Ukrajini pomenil prenehanje obstoja Rusije. Za Ukrajino je ogroženost ozemlja, prebivalstva in samostojnosti neposredna, vendar pripravljenost na odpor ne ustvarja neomejenih vojakov, elektrarn ali proračunskih prihodkov. Evropske države imajo različne ocene lastne ogroženosti: zlasti vzhodne in severne članice rusko zmago obravnavajo kot resno varnostno nevarnost, druge ji pripisujejo manj neposreden pomen. Zato EU nima enotnega praga sprejemljivih gospodarskih žrtev. Nepripravljenost na neposredno vojno sicer še ne pomeni nepripravljenosti na financiranje, močno pa omejuje možnosti nadomeščanja ukrajinskih izgub.

Ruska gospodarska osnova je dovolj velika, da nadaljevanje vojne ni odvisno od ohranjanja visoke gospodarske rasti. Po ruskih uradnih podatkih je realna rast znašala približno 4,1 % leta 2023, 4,3 % leta 2024 in 1,0 % leta 2025; Banka Rusije je za leto 2026 napovedala 0–1 %, za naslednja leta pa 1,5–2,5 %. To pomeni izrazito upočasnitev, vendar stagnacija ni isto kot nezmožnost financiranja vojske. Država lahko vojaško proizvodnjo vzdržuje tudi ob slabšem položaju civilnega gospodarstva. Pomembna je domača kupna moč: Rosstat je ruski BDP za primerjalno leto 2021 ovrednotil na približno 5,7 bilijona mednarodnih dolarjev po PPP, nad nemškim BDP. Plače vojakov, del domače energije, storitev in oborožitve zato predstavljajo več realnih virov, kot kaže pretvorba rubljev po tržnem tečaju.

Ruske javne finance za zdaj dopuščajo večletno nadaljevanje vojne. Po podatkih ruskega finančnega ministrstva je državni dolg Ruske federacije z okoli 25,6 bilijona RUB leta 2023 narasel na 29,0 bilijona leta 2024, po poročilu ruske računske zbornice pa na 35,1 bilijona leta 2025. To glede na uporabljene ocene BDP pomeni približno 14,5 %, 14,4 % in 16,4 %. Obrambni proračunski okvir se je medtem povečal z okoli 6,4 bilijona RUB leta 2023 na 10,8 bilijona leta 2024 in približno 13,5 bilijona leta 2025. Prvotni načrt za 2026 je predvideval 12,93 bilijona, novi predlog pa za 2027 že več kot 17,1 bilijona oziroma približno 6,9 % BDP, za 2028 pa več kot 16,6 bilijona. To je konkreten znak prioritete vojne. Omejitev je cena financiranja: obrestna bremena naj bi z okoli 3,2 bilijona RUB leta 2025 narasla na 4,57 bilijona leta 2027 in 5,29 bilijona leta 2028. Toda iz teh številk ne izhaja bližnji fiskalni zlom. Izhaja predvsem vse dražja preusmeritev gospodarstva v vojaške namene.

Ruski energetski prihodki ustvarjajo dodatno odpornost, vendar je njihovo gibanje manj ugodno, kot bi sklepali samo iz cen nafte. Rosstatovi podatki o zunanji trgovini in ruska carinska statistika za širšo skupino mineralnih proizvodov, v kateri prevladujejo energenti, kažejo približno 260 milijard USD izvoza leta 2023, 264 milijard leta 2024 in 225 milijard leta 2025. To okvirno predstavlja 12–13 %, 12 % in 9 % nominalnega BDP; skupina ni povsem enaka izvozu energentov. Naftno-plinski prihodki zveznega proračuna so znašali 8,82 in 11,13 bilijona RUB v letih 2023 in 2024 ter 8,48 bilijona leta 2025, približno 5 %, 5,5 % in 4 % BDP. Novi načrt za leti 2027 in 2028 predvideva približno 7,0 in 7,63 bilijona RUB oziroma 2,8–2,9 % BDP. Rusija torej načrtuje veliko obrambno porabo tudi ob manjšem relativnem prispevku nafte in plina. Dolgotrajno dražja energija ji lahko pomaga, vendar samo ob zadostnih prodajnih količinah in realiziranih cenah. Njena fiskalna sposobnost ni odvisna izključno od energetskih prihodkov, še manj pa od tega, da bi se ti morali vsako leto povečevati.

Ukrajina takšne samostojnosti nima. Njena rast, 5,5 % leta 2023 in 2,9 % leta 2024 ter 1,8 % leta 2025, pomeni delno okrevanje po velikem padcu, ob nadaljnjem uničevanju proizvodne osnove. Za varnost in obrambo je leta 2024 porabila približno 2,97 bilijona UAH, leta 2025 pa 3,83 bilijona oziroma 42,9 % BDP. Predlog za 2027 predvideva približno 4,885 bilijona UAH oziroma 44 % BDP. Državni in zajamčeni dolg je konec leta 2025 znašal 9,04 bilijona UAH oziroma 213,3 milijarde USD, blizu celotnega letnega BDP; predlog za konec 2027 predvideva približno 12,69 bilijona UAH oziroma 113,9 % BDP. Ugodna posojila zmanjšujejo tekoče obrestno breme, ne odpravljajo pa odvisnosti. Ukrajina brez obsežne zunanje podpore ne more hkrati vzdrževati sedanje vojske in normalnega delovanja države. Njena eksistenčna motivacija je zato potrebni, nikakor pa zadostni pogoj za dolgotrajen odpor.

Napadi na energetiko, promet in izvozne poti to odvisnost dodatno povečujejo. Ukrajinski kmetijski izvoz je znašal približno 21,9 milijarde USD leta 2023, 24,5 milijarde leta 2024 in 22,5 milijarde leta 2025, okvirno desetino do osmino BDP. Njegovo zmanjševanje hkrati znižuje devizni priliv, dohodke podjetij in posredno davčno osnovo, medtem ko obnova infrastrukture zahteva nova sredstva. Temu se je pridružila popolna pomorska blokada sredi leta ki preprečuje izvoz žita, oljnic in povezanih proizvodov prek Črnega morja. Stopnjevanje napadov in težave z oskrbo v zadnjih dveh tednih so po poročanju medijev povzročile začetek množičnega eksodusa iz Kijeva. Za sklep je dovolj že potrjen mehanizem: če uničevanje prehiteva obnovo, mora Evropa povečevati pomoč zgolj zato, da Ukrajina ohranja obstoječo raven odpornosti. Nespremenjena pomoč tedaj pomeni dejansko slabšanje položaja.

Človeški potencial je verjetno trša ukrajinska omejitev od samega denarja. Rusija ima približno 146 milijonov prebivalcev, ukrajinska uradna strategija pa je za ozemlje pod polnim nadzorom oblasti julija 2024 ocenjevala približno 31 milijonov. Primerjava ni povsem časovno in teritorialno usklajena, vendar kaže jasno demografsko nesorazmerje. Ob ilustrativni predpostavki podobnega 22–25-odstotnega deleža moških mobilizacijske starosti to pomeni osnovo približno 32–37 v Rusiji milijonov proti 7–8 milijonom v Ukrajini, še pred izločitvijo zdravstveno nezmožnih, že mobiliziranih in drugih nedostopnih skupin. Zelenski je navedel mesečno mobilizacijo 30.000–34.000 ljudi, kar v treh letih pomeni več kot milijon vključitev, če bi tempo ostal enak. To še ni dokaz enako velikih mesečnih izgub: vključuje tudi rotacije in druge potrebe. Vendar je obremenitev za manjšo državo zelo velika. Načelnik ukrajinske vojaške obveščevalne službe Budanov je priznal, da je Ukrajina “uničila lastno mobilizacijsko kampanjo” zaradi notranjih napak. Ukrajina se poslužuje prisilnih mobilizacij po ulicah in stanovanjih, kar povzroča javni odpor in proteste, kar je potrdilo ukrajinsko obrambno ministrstvo. Približno 100.000 mladih moških je pobegnilo iz države, odkar je vlada avgusta 2025 dovolila moškim, starim od 18 do 22 let, prečkanje meje. Demografski pritisk na Ukrajino je torej precej večji kot na Rusijo. V vojni izčrpavanja zato odloča sposobnost trajnega nadomeščanja usposobljenih vojakov in opreme. Evropski denar lahko financira oborožitev in usposabljanje, ne more pa neposredno nadomestiti ukrajinske demografske osnove.

Vojna izčrpavanja temelji na predpostavki, da bo ena stran prej izčrpala svoje vire – človeške, materialne in finančne – kot druga. Rusija ima prednost v absolutnem številu prebivalstva, večjih fiskalnih rezervah in nižjem javnem dolgu. Ukrajina ima prednost v motivaciji in podpori Zahoda, a se sooča z resnimi demografskimi omejitvami in vse večjimi težavami pri mobilizaciji. Rusija je v zadnjem mesecu in pol močno intenzivirala napade na Kijev, predvsem na vojaško industrijo, energetsko in transportno infrastrukturo, kar je povzročilo množičen eksodus prebivalcev iz prestolnice zaradi pomanjkanja vode in elektrike

Pri Evropi je treba izhajati iz dejanske porazdelitve pomoči. Podatki Kielskega inštituta kažejo, da se vojaška pomoč vse bolj opira na omejeno skupino držav. Severna Evropa je leta 2025 zagotovila približno tretjino evropske vojaške pomoči, čeprav je predstavljala le 8 % BDP zajetih evropskih donatorjev; južna Evropa je ob 19 % njihovega BDP zagotovila približno 3 %. To neposredno pokaže, zakaj agregatni evropski BDP precenjuje politično razpoložljivo osnovo. Hkrati je treba priznati nasprotni dokaz: evropske države so leta 2025 pomoč pomembno povečale in nadomestile velik del ameriškega umika. Evropska pripravljenost sicer obstaja, vendar je neenakomerno porazdeljena in ni zagotovila, da bo majhna skupina največjih podpornic neomejeno nadomeščala zadržanost drugih ter naraščanje ukrajinskih potreb.

Gospodarske razmere to politično pripravljenost omejujejo. Nemčija je po dveh letih krčenja leta 2025 dosegla le 0,2-odstotno neprilagojeno rast. Bundesbank za 2026–2028 pričakuje koledarsko prilagojeno rast približno 0,5 %, 0,8 % in 1,4 %, ob povečanju javnofinančnega primanjkljaja na približno 4,4 %, 4,8 % in 4,9 % BDP. Banque de France za ista leta napoveduje rast 0,4 %, 0,9 % in 1,2 %; Komisija za Francijo leta 2027 pričakuje primanjkljaj 5,7 % in dolg okoli 120 % BDP. V takšnem okolju dodatna pomoč tekmuje s pokojninami, zdravstvom, infrastrukturo, industrijsko politiko in lastno obrambo. Vojna, energetske motnje in preusmerjanje javnih sredstev evropsko gospodarstvo obremenjujejo, vendar ni mogoče celotne stagnacije pripisati vojni: pomembni so tudi produktivnost, demografija, konkurenca in domače politike. Politična posledica ostaja jasna: vlade počasno rast in pritisk na življenjski standard težje združujejo z odprto obveznostjo financiranja tuje vojne brez jasnega časovnega in finančnega zaključka.

Fiskalna pravila in dražje zadolževanje povečujejo ceno vsake takšne odločitve. Po podatkih avstrijske centralne banke so se povprečne dolgoročne donosnosti nemškega dolga z 2,43 % leta 2023 in 2,32 % leta 2024 povečale na 2,61 % leta 2025; francoske z 2,99 % in 2,97 % na 3,37 %. Obrestne mere za 10-letne francoske obveznice so 2. oktobra 2026 dosegle raven 4,90 %. Francija mora po priporočilu Sveta EU čezmerni primanjkljaj odpraviti do leta 2029, ob zelo omejeni dovoljeni rasti neto izdatkov. Aktivacija obrambne odstopne klavzule pri 18 članicah EU, med njimi Nemčiji, kaže, da je pravila mogoče prilagoditi. Toda odlog omejitev ne odpravi stroškov financiranja in ne ustvari političnega soglasja za vsak nov paket. Evropska sposobnost nadaljnjega zadolževanja zato ne pomeni avtomatične pripravljenosti, da se razpoložljivi fiskalni prostor nameni Ukrajini. Prav ta razlika je pri oceni vzdržljivosti pomembnejša od hipotetične najvišje vsote, ki bi jo EU še lahko zbrala.

Konkretni evropski dogovori zagotavljajo nadaljevanje podpore, vendar ne predstavljajo neomejenega večletnega financiranja vojne. Paket 90 milijard EUR pokriva leti 2026 in 2027, približno 60 milijard je namenjenih obrambnim potrebam in 30 milijard proračunski podpori. Sprejet je bil v okviru okrepljenega sodelovanja 24 članic, pri katerem Češka, Madžarska in Slovaška ne sodelujejo. To je hkrati dokaz razhajanj in sposobnosti preostalih članic, da jih institucionalno obidejo. Še pomembneje: prvotna ocena potreb, na katero se sklicuje Svet, je predpostavljala konec vojne v letu 2026. Če se vojna nadaljuje enako intenzivno tudi leta 2027 in 2028, financiranje potrebuje novo politično odločitev in dodatne vire. Celovita ocena letnih vojnih stroškov znaša 155 milijard dolarjev. Po poročanju medijev naj bi vodstvo Evropske komisije prejšnji teden dokončno zavrnilo izplačilo dodatnih 27 milijard evrov. Torej dogovorjena pomoč je omejena, bodoče potrebe pa odprte.

Ameriški umik iz financiranja in energetska kriza evropsko breme še povečujeta. Mehanizem PURL omogoča dobave ameriškega orožja, ki jih plačujejo druge zaveznice; dostop do ključnih sistemov se ohranja, finančno breme pa se prenaša nanje. Kielski institut ugotavlja, da je bila evropska vojaška pomoč v prvi polovici 2026 blizu ravni prejšnjega leta, medtem ko so bile povprečne mesečne finančne in humanitarne alokacije 41 % nižje. To je opozorilni podatek, čeprav na kratkoročne primerjave vpliva razpored izplačil. Hkrati IEA potrjuje močne motnje v Hormuški ožini in pri Bab el Mandabu ter izrazito zmanjšanje dobav dizla. Za Evropo dražja energija pomeni pritisk na rast, inflacijo in javne finance; za Rusijo lahko višje izvozne cene delno ublažijo vojne stroške. Trajno visokih cen ali racioniranja do leta 2028 sicer ni mogoče obravnavati kot gotovosti. Če pa se energetski šok podaljša, poveča verjetnost, da bodo evropske vlade pomoč omejevale prav takrat, ko jo bo Ukrajina potrebovala več.

Za obdobje do konca leta 2028 oziroma v leto 2029 zato ocenjujem, da je rusko financiranje bolj predvidljivo od zadostnosti celotnega zunanjega financiranja Ukrajine. Rusija lahko ob ohranjenih izvoznih poteh, domačem zadolževanju in politični prioriteti vojne vzdržuje obrambno porabo približno 6–8 % BDP, tudi ob nizki rasti. To ni brez posledic: višje obresti, inflacija, pomanjkanje delavcev in odlaganje civilnih naložb postopoma slabšajo gospodarstvo. Toda za ustavitev vojne bi moral strošek preseči prag, ki ga je oblast pripravljena prenesti. Pri Evropi je moja osrednja projekcija nadaljevanje pomoči, vendar s ponavljajočimi se pogajanji, pogoji, zamudami in tveganjem, da nominalno ohranjena pomoč ne sledi dražjim vojaškim in civilnim potrebam. Ukrajina bi v takem scenariju lahko izgubljala sposobnost vzdrževanja sedanje intenzivnosti bojevanja, četudi evropska pomoč ne bi bila formalno ukinjena. To oceno bi bistveno spremenila verodostojna evropska večletna zaveza, povezana z dejanskimi proizvodnimi zmogljivostmi in stabilnimi dobavnimi roki.

Ob sedanji politični strukturi podpore ima Rusija precej verjetnejšo možnost, da vojno vzdržuje dlje, kot je evropska koalicija pripravljena pravočasno in v celoti financirati naraščajoče potrebe Ukrajine. Ključni ruski prednosti sta večja pripravljenost oblasti za koncentracijo nacionalnih virov v vojno in večja lastna demografska ter proizvodna osnova. Ukrajinska eksistenčna motivacija teh razlik ne odpravi, evropsko potencialno bogastvo pa jih odpravi samo, če postane dejanska, zadostna in trajna podpora. Za Rusijo zato ni nujno, da EU »zmanjka denarja«. Dovolj je, da pomoč dalj časa zaostaja za stroški vojne, izgubljanjem infrastrukture in potrebami po obnovi vojske. Najverjetnejša evropska omejitev je politična meja sprejemljivih stroškov, najverjetnejša ukrajinska omejitev pa kombinacija ljudi, infrastrukture in zunanje odvisnosti. To daje Rusiji prednost v vzdržljivosti in s tem končno zmago. Kajti Ukrajini bo prej zmanjkalo vojakov, članicam EU pa apetita, da financirajo neskončno vojno.

Ob upoštevanju vseh navedenih dejavnikov je moja ocena, da ima Rusija večjo verjetnost, da dlje zdrži nadaljevanje vojne v Ukrajini, kot pa jo lahko financirajo države EU. Ključni razlogi so: (1) Rusija ima izjemno nizek javni dolg in pozitivno gospodarsko rast, kar ji daje fiskalni manevrski prostor; (2) ruski mobilizacijski potencial je bistveno večji od ukrajinskega; (3) visoke cene energentov zaradi bližnjevzhodne krize povečujejo ruske prihodke; (4) EU se sooča z vse večjimi fiskalnimi omejitvami, zlasti v Franciji in Nemčiji, ter z vse manjšo politično voljo za nadaljnje financiranje; (5) ZDA so pod vodstvom Trumpa prenehale finančno podpirati Ukrajino in ji zgolj prodajajo orožje, kar dodatno obremenjuje evropske proračune. Čeprav se lahko razmere spremenijo – na primer zaradi padca cen nafte in plina – trenutni trendi kažejo, da je ruska fiskalna in demografska vzdržnost večja od kombinirane evropske in ukrajinske.

_______

Pripravljeno s pomočjo UI (GPT-6 Astra Very High)