Promet skozi Hormuško ožino se povečuje. Toda nove informacije odpirajo vprašanje, ali tankerji prehajajo zaradi ameriške vojaške zaščite, dogovorov z Iranom ali kombinacije obojega. Če nekateri izvozniki Teheranu plačujejo za prehod, je lahko obnova naftnih tokov tudi vir iranskih prihodkov — in nevarno zavajajoč signal, da se energetska kriza umirja.

Več nafte na svetovnem trgu je dobra novica za kupce. Ni pa nujno dokaz, da je Washington zlomil iranski pritisk na Hormuško ožino. V prispevku, objavljenem 4. oktobra 2026, Trita Parsi ponuja drugačno razlago: del povečanega prometa naj bi bil rezultat dogovorov med Iranom in nekaterimi državami Sveta za sodelovanje v Zalivu. Parsi piše, da je o teh dogovorih slišal neposredno od iranskih sogovornikov, ki trdijo, da nafta odhaja predvsem zato, ker Iran to dovoljuje. To je pomembna nova navedba, vendar še vedno navedba ene strani konflikta, ne pa objektivno dejstvo.

Da se promet povečuje, ni sporno. Lloyd’s List Intelligence je 30. septembra poročal, da so neiranske ladje od začetka meseca opravile najmanj 379 prehodov skozi Hormuz. September je bil s tem najprometnejši mesec od začetka konflikta zunaj obdobja začasnega sporazuma, ko je bilo junija evidentiranih 469 prehodov. Toda več prehodov pove, koliko ladij je prečkalo ožino, ne pa, kdo jim je to omogočil, pod kakšnimi pogoji in za kakšno ceno. (www.lloydslistintelligence.com)

Pomembna je tudi razlika med prometom skozi ožino in skupnim izvozom regije. Po Kplerjevi analizi je med 1. in 28. septembrom iz zalivske regije brez Irana odhajalo najmanj 16,5 milijona sodov surove nafte dnevno, kar ustreza predvojnemu povprečju za te izvoznice. Vendar približno 40 odstotkov nafte zdaj obide Hormuz, predvsem po savdskih in emiratskih naftovodih, pred vojno pa je ta delež znašal 17 odstotkov. Poleg tega je več kot 70 odstotkov nafte, ki je avgusta prečkala ožino, nato zamenjalo tanker v Omanskem zalivu. Izvoz se je obnovil z bistveno drugačno in zahtevnejšo logistiko. (cn.kpler.com)

Parsijev prispevek odpira vprašanje cene te prilagoditve. Povzema nedavni pogovor vodje politike in geopolitičnih tveganj pri Kplerju Michelle Brohard z energetskim analitikom Roryjem Johnstonom, v katerem je Brohardova izrazila domnevo, da nekatere države Iranu za varen prehod plačujejo pristojbino, ki bi lahko dosegala 20 odstotkov vrednosti tovora. Parsi izrecno zapiše, da te informacije ne more preveriti. Zato številke ne smemo predstavljati kot ugotovljeno tarifo ali uradno Kplerjevo oceno. Njena ekonomska teža pa je očitna: pri ilustrativnem tovoru dveh milijonov sodov in ceni 100 dolarjev za sod bi 20-odstotna pristojbina znašala 40 milijonov dolarjev za en tanker.

Obstoj plačil za varen prehod ima trdnejšo oporo od te konkretne ocene njihove višine. Ameriško finančno ministrstvo je 17. septembra uvedlo sankcije proti iranski kriptomenjalnici BitBank, povezani s finančnikom Babakom Zanjanijem. Po navedbah ameriških oblasti je ta prenašala tudi sredstva, zbrana prek organizacije Hormuz Safe Marine Services Authority. CoinDesk je naslednji dan poročal o pristojbinah v višini enega do dveh milijonov dolarjev na tanker. Teh zneskov ne moremo enačiti z domnevo o petini vrednosti tovora: viri lahko opisujejo različne aranžmaje, njihovega medsebojnega razmerja pa ne poznamo. (home.treasury.gov)

Na dogovarjanje z Iranom kažejo tudi pomorska opazovanja. Lloyd’s List Intelligence je 24. septembra navedel, da nekatere neiranske ladje uporabljajo pot, ki jo predpisujejo iranske oblasti. To po njegovi presoji kaže, da del ladjarske industrije sodeluje s Teheranom, da bi si zagotovil prehod. Pri teh konkretnih ladjah plačila niso potrjena. Isto poročilo ugotavlja, da je število prehodov savdskih ladij v prvih treh septembrskih tednih že preseglo število v kateremkoli celotnem mesecu od začetka vojne, predvsem zaradi plovbe velikih tankerjev družbe Bahri z izključenimi oddajniki AIS. (www.lloydslistintelligence.com)

Kam v to sliko sodijo poročila o letalih z denarjem? Defence Security Asia je 14. avgusta opisal poleta letala družbe Royal Jet z registracijo A6-RJA, ki je 11. avgusta iz Abu Dabija letelo na teheranski Mehrabad, naslednji dan pa na letališče Payam pri Karadžu. Anonimni iranski viri so zatrjevali, da je prevažalo med 1,5 in dvema tonama zlata v okviru sproščanja iranskega premoženja v ZAE. Poročilo razlikuje med podatki o opravljenih poletih in nepotrjenimi navedbami o tovoru. Ni javnega dokaza, da je šlo prav za poravnavo pristojbin za tankerje; opisani namen domnevnega dogovora je bil zmanjšati nevarnost iranskih napadov na Emirate. (defencesecurityasia.com)

Novejši Parsijev prispevek torej ne potrjuje letalskega prevažanja tranzitnih plačil, ponuja pa možno razlago, zakaj bi Iran dopuščal večji izvoz svojih sosed. Če za to prejema znatne prihodke, selektivno odpiranje ožine ni nujno odpoved gospodarskemu pritisku. Lahko pomeni njegovo pretvorbo v denar. Izvoznice dobijo možnost prodaje, Iran finančna sredstva, svetovni trg dodatno nafto. Ameriška vojaška zaščita in dogovori z Iranom se pri tem ne izključujejo: posamezne ladje lahko uporabljajo različne poti in različne oblike zagotavljanja varnosti.

Toda Parsi opozarja še na bolj zaskrbljujočo možnost. Zalivske države naj bi poskušale izvoziti čim več nafte pred novim krogom spopadov, ki ga po njegovih informacijah pričakujejo v prihodnjih tednih. Rast prometa bi bila v tem primeru deloma pospešeno praznjenje zalog pred pričakovano motnjo, ne izraz zaupanja v trajno odprto ožino. To ostaja njegova razlaga motivov izvoznic, ne ugotovitev, ki bi jo bilo mogoče neposredno razbrati iz števila tankerjev.

Najostrejši del njegove analize zadeva pričakovanja trgov. Če se utrdi prepričanje, da je Hormuz odprt in da Iran izgublja nadzor, lahko nenadna nova omejitev prehodov povzroči večji cenovni šok. Parsi ocenjuje, da bi Iran ali katera od partnerskih organizacij lahko poskušala sama določiti trenutek novega stopnjevanja. To je scenarij, ne napoved z dokazano verjetnostjo. Vendar opozarja na pomembno ekonomsko razliko: tveganje lahko začasno izgine iz cene, čeprav ni izginilo iz dejanskega položaja.

Iz povečanega prometa zato ni mogoče izpeljati sklepa, da je Iran izgubil bitko za Hormuz. Podatki potrjujejo prilagajanje izvoznic in ladjarjev; ameriške oblasti opisujejo konkretne kanale plačevanja prehodov; Parsi dodaja neposredne navedbe iranskih sogovornikov o dogovorih z zalivskimi državami. Obseg teh dogovorov in njihova teža pri obnovi prometa ostajata neznana. Več nafte danes lahko pomeni uspešnejše obvladovanje krize. Lahko pa pomeni tudi, da vsi vpleteni izkoriščajo kratko obdobje, preden se razmere znova poslabšajo. Za presojo strateškega razmerja moči je zato odločilno, pod kakšnimi pogoji nafta prehaja — in kako hitro se lahko ti pogoji spremenijo.