Analize in podatki glede neto fiskalnih učinkov migracij postajajo vse bolj dostopni. In kot kaže spodnja analiza, vsi kažejo v isto smer: neto javnofinančni učinek priseljevanja je odločilno odvisen od strukture priseljencev: njihove izobrazbe, zaposljivosti, starosti ob prihodu, države izvora in razloga za priselitev. Priseljenci, ki pridejo zaradi dela, zlasti iz drugih evropskih in razvitih držav, so praviloma javnofinančno ugodni, saj v državo vstopijo v delovno aktivni dobi, začnejo hitro plačevati davke in prispevke, država pa ni financirala njihovega otroštva in izobraževanja. Nasprotno je fiskalni učinek praviloma negativen pri skupinah z nizko stopnjo zaposlenosti, nižjimi dohodki in večjo odvisnostjo od socialnih transferjev, zlasti kadar gre za azilno ali družinsko priseljevanje.
Pomembno vlogo ima tudi dolžina bivanja. Za državo gostiteljico so fiskalno najugodnejši delovni migranti, ki pridejo v najbolj produktivnih letih in se po določenem času vrnejo v matično državo: v času bivanja plačujejo davke in prispevke, ne ustvarijo pa celotnih stroškov izobraževanja, zdravstva in pokojnin v svojem življenjskem ciklu. Presenetljivo je zato lahko druga generacija fiskalno dražja od prve. Otroci priseljencev potrebujejo javno financirano varstvo in šolanje, praviloma ostanejo v državi vse življenje ter pozneje uporabljajo tudi zdravstveni in pokojninski sistem, medtem ko se del prve generacije pred starostjo vrne domov.
Ključna ugotovitev je, da razprava ne bi smela potekati preprosto za ali proti priseljevanju, temveč predvsem o njegovi sestavi in načinu upravljanja. Po prikazanih podatkih so za javne finance najugodnejši delovni migranti iz bogatejših evropskih in drugih razvitih držav – predvsem iz Nemčije, Združenega kraljestva, ZDA, Kanade in Avstralije – ter visoko usposobljeni migranti iz držav, kot sta Indija in Kitajska. Ti praviloma prihajajo zaradi zaposlitve, imajo višjo stopnjo delovne aktivnosti in nadpovprečne dohodke ter zato plačajo več davkov in prispevkov, kot prejmejo javnih storitev in transferjev. Najmanj ugoden neto javnofinančni učinek imajo migranti iz Sirije, Somalije, Iraka, Afganistana in Libanona ter širše iz držav Bližnjega vzhoda, severne Afrike, Pakistana in Turčije, zlasti kadar pridejo kot begunci ali zaradi združevanja družin. Njihovega slabšega rezultata ni mogoče pripisati zgolj izvoru, temveč kombinaciji nižje izobrazbe in zaposlenosti, večjih družin, dolgotrajnih azilnih postopkov, omejenega dostopa do dela ter večje uporabe socialnih transferjev.
Gospodarsko in fiskalno uspešna migracijska politika mora zato po švicarskem zgledu prednostno privabljati zaposljive ljudi z znanji, ki jih gospodarstvo potrebuje ter jim omogočiti čim hitrejšo vključitev na trg dela.
