Zločin, kazen in odgovornost

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ne bi vas želel strašiti s tako težkim naslovom. Vendar pa bi rad že na simbolni ravni poudaril, da se odgovornost kot etično delovanje lahko vzpostavi šele na podlagi doslednega sankcioniranja nepravilnosti, mahinacij ali še hujših dejanj. V tem tekstu bom govoril o menedžerskih mahinacijah v zadnjih letih v Sloveniji ter o potrebnosti bolj učinkovite družbene regulacije, če si želimo njihove večje odgovornosti ter ustrezne etične zavesti in poslovne kulture. Toda brez tujih izkušenj ne bo šlo.

Začnimo s primerom Enron. Do sredine leta 2001 je Enron z 22.000 zaposlenimi in 101 milijardo dolarjev prikazanih prihodkov slovel kot eno izmed največjih svetovnih podjetij s področja distribucije elektrike, plina, prodaje papirja in komunikacij. Revija Forbes pa ga je šest let zapored proglasila za “America’s Most Innovative Company”. No, izkazalo se je, da je bila takšna oznaka več kot upravičena, saj je večina prikazanih prihodkov podjetja temeljila na inovativnem prikazovanju prihodkov med povezanimi off-shore podjetji znotraj krovnega podjetja, bilance podjetja pa na kreativnih računovodskih metodah, ki so pričakovane bodoče dobičke iz že itak napihnjeno prikazanih poslov vštevale v tekoče prihodke. Balon je začel puščati avgusta 2001, do novembra istega leta pa se je povsem izpraznil, cena delnice je z 90 dolarjev padla na vsega 61 centov. Ob izgubah lastnikov so največjo škodo doživeli zaposleni v podjetju, saj se je sesula penzijska shema Enrona, v kateri so zaposleni varčevali za pokojnine in otroške štipendije.

Epilog primera Enron: Obtožnice in procesi proti 29 vodilnim menežerjem Enrona. Najbolj razvpite pa so nedvomno obsodbe vodilnih menedžerjev Kennetha Laya in Jeffreya Skillinga, obtoženih bančnih in delniških prevar, prikazovanja ponarejenih bilanc, pranja denarja, insiderskega trgovanja itd. Glavni sodni proces se je začel julija 2004 in bil končan maja 2006. Lay je bil obsojen na podlagi vseh šest točk obtožnice na 45 let zapora, vendar dober mesec po obsodbi umrl. Skilling je bil spoznan za krivega v 19 izmed 28 točk obtožnice in obsojena na 24 let in 4 mesece zapora ter na plačilo 26 milijonov dolarjev v korist Enronovega pokojninskega sklada. Pomembno je, da so na podlagi tega primera v ZDA že julija 2002 sprejeli novo zakonodajo (Sarbanes-Oxley Act), ki strožje regulira korporativno upravljanje, predvsem strožje sankcionira prevare, zahteva boljše poročanje in večjo neodvisnost od revizorjev.

jpd_kazen1a.jpgNa evropskih tleh se je v zadnjih letih zgodil podoben primer Parmalata. Z vidika odgovornosti uprave in nadzornikov pa je za naše razmere zanimiv razvpiti primer nemškega Mannesmana. Mannesman je bil drugi največji nemški ponudnik mobilne telefonije, ki ga je leta 2000 v znamenitem sovražnem prevzemu kupil britanski Vodafone. No, kasneje se je izkazalo, da je bil prevzem omogočen z zasebnim poslom med upravo podjetja in prevzemnikom. Člani uprave so bili deležni velikodušnih bonusov in pokojninskih paketov v višini 150 milijonov nemških mark. Sodišče v Düsseldorfu je leta 2004 obtoženo šesterico članov uprave in nadzornega sveta oprostilo, toda zvezno sodišče je decembra 2005 odredilo revizijo procesa. Pomembno v tej odločitvi zveznega sodišča pa je stališče glede odgovornosti članov nadzornega sveta za potrditev teh nagrad članom uprave. Zvezno sodišče je namreč presodilo, da gre v primeru, ko nadzorni svet odobri posebno nagrado članom uprave, ki ima izključno naravo nagrade, ne prinaša pa nobenih bodočih koristi podjetju, za oškodovanje premoženja podjetja. Nov proces, ki se je začel oktobra 2006, je bil de facto zaključen le mesec dni kasneje s poravnavo vredno 5,8 milijonov evrov. Pri tem je nekdanji član nadzornega sveta Mannesmanna (sedanji predsednik uprave Deutsche Bank) Josef Ackermann plačal 3,2 milijona, nekdanji predsednik uprave Mannesmana Klaus Esser 1,5 milijona, nekdanji predsednik nadzornega sveta Joachim Funk 1,5 milijona evrov itd.

Kaj nas naučita ta primera? Prvič, da so menedžerji apriori nagnjeni h »kreativnosti« glede metod poslovanja in oblikovanja višine lastnih prejemkov, če se milo izrazim, in da to svojo kreativnost tudi brezobzirno uporabijo, če na drugi strani ni učinkovitega nadzora s strani lastnikov oziroma nadzornega sveta. In drugič, da pravni sistem v razvitih državah deluje, pa čeprav po sistemu »error correction«, ki z zamudo za nazaj sankcionira mahinacije in kršitve zakonov ter poskuša uveljaviti bolj učinkovito pravno regulacijo in zaščito interesov lastnikov. Podobno se dogaja v ZDA po sedanji finančni krizi v ZDA, kjer v ameriškem kongresu pripravljajo zakonodajne rešitve, ki bi omejile ekscesne prejemke menedžerjev ter bolje regulirale sam finančni sistem in korporativno upravljanje.

Seveda pa ta relativna ex post učinkovitost regulatornega sistema v bolj razvitih državah še ne pomeni podobne prakse tudi pri nas. In ker ni tovrstne prakse, je tudi odgovornost na ustrezno nizki ravni. Če zanemarimo tranzicijsko obdobje bolj ali manj divjega lastninjenja in se osredtočimo samo na zadnjih nekaj let ter na gospodarske družbe, ki delujejo v načeloma reguliranem pravnem sistemu po zakonu o gospodarskih družbah in v skladu s pravili za družbe, ki kotirajo na borzi, lahko naštejemo kar nekaj spornih primerov neetičnega ravnanja menedžerjev in njihovih nadzornikov. Pri tem nedvomno izstopajo primeri državnih NLB in NKBM glede dajanja spornih kreditov za mendžerske prevzeme, primeri prav tako državnih Zavarovalnice Triglav (naložbe v tujini) in Petrola (naložba v Istrabenz) ter primeri spornih menedžerskih prevzemov v Pivovarni Laško in Istrabenzu.

Pri nas so v zadnjem času v fokusu javnosti predvsem relativno visoke plače in nagrade menedžerjev in nadzornikov. Toda plače in nagrade so drugotnega pomena v primerjavi z učinkovitostjo dela menedžerjev in učinkovitostjo nadzora. Zato se najprej posvetimo temu. Po zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, člen 263) morajo menedžerji in nadzorniki pri »opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika«, hkrati pa so »solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti«. Odškodninska odgovornost ni izključena, »čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril neko dejanje«, razen če »temelji na zakonitem skupščinskem sklepu«.

jpd_kazen2.jpgZdaj si pa poglejmo nekaj primerov. Obe polovično državni banki NLB in NKBM sta se v zadnjih dveh letih bilančno močno izpostavili z odobravanjem kreditov za razvpite menedžerske prevzeme. Zadeva sama po sebi ne bi bila tako sporna, če se ne bi obe banki v ta namen ekscesno zadolžili v tujini, kar jih v času sedanje finančne krize, ko ne morejo pridobiti novih virov financiranja oziroma refininacirati svojih obveznosti, spravlja v izjemno težavni finančni položaj. Tako slab finančni položaj, da bo potrebna bodisi izjemno velika dokapitalizacija ali pa celo finančna sanacija s strani njihovega lastnika, torej države in s tem nas davkoplačevalcev. Gre preprosto za to, da so menedžerji slabo ocenili situacijo in so sprejeli za obe banki dolgoročno slabe odločitve, ki lahko ogrozijo ne samo kratkoročni razvoj, ampak tudi dolgoročni obstoj obeh bank in s tem našega premoženja. Zato se tukaj postavlja vprašanje odgovornosti uprav in nadzornih svetov obeh bank. Lastniki obeh bank, posredno torej tudi mi davkoplačevalci, imamo pravico zahtevati izredne revizije poslovanja obeh družb in na tej podlagi vložiti tožbo zaradi odškodninske odgovornosti za škodo, ki je bila povzročena z dejanji uprav oziroma z opustitvijo skrbnega nadzora s strani nadzornih svetov. Uprave obeh bank se pri tem po ZGD ne morejo sklicevati na odobritve s strani nadzornih svetov, niti člani nadzornih svetov svoje odgovornosti ne morejo skriti denimo za velikim številom številom sej, ki naj bi dokazovale njihovo skrbnost pri nadzoru.

Čas je, da vlada sproži procese izrednih revizij v obeh bankah ter kasneje kazensko in odškodninsko preganja njihove člane uprav in nadzornih svetov. S tem se bo pri nas sprožil družbeno koristni proces ugotavljanja odgovornosti uprav in nadzornikov. Najprej seveda v Triglavu (zaradi številnih spornih nakupov v tujini ter spornih odločitev glede posameznih poslov) in Petrolu (zaradi izjemno nerazumne, povsem neargumentirane in močno škodljive odločitve o nakupu tretjinskega deleža v Istrabenzu, ki je Petrolu prinesel nekaj-sto-milijonsko kapitalsko izgubo). V Petrolovem primeru gre za eklatantno slabo in škodljivo poslovno odločitev uprave družbe. Toda hkrati gre tudi za eklatantno slab nadzor s strani nadzornega sveta. Pred 15 meseci sem na prav tukaj analiziral prevzemno ponudbo Petrola za Istrabenz in bil šokiran nad izjemno slabo pripravljeno prevzemno ponudbo. Ta ponudba, ki obsega 31 strani, namreč predvidenim prevzemnim posledicam namenja 1 (ENO !) samo stran! Natančneje, ta famozna 24. stran dokumenta, obsega piškavih 15 (petnajst !) stavkov, razdeljenih med 10 (deset !) poglavij in podpoglavij! Najdaljši (!) del teksta na tej ključni strani prevzemnega prospekta, ki se nanaša na prestrukturiranje ciljne družbe (Istrabenza) obsega 1 (en !) samcat stavek, ki ga navajam kar v originalu:

»V času priprave prospekta prevzemniku niso znani razlogi, zaradi katerih bi bistveno spreminjal že začrtano poslovno politiko ciljne družbe oziroma izvajal njeno prestrukturiranje, združevanje poslovnih funkcij ali spreminjal lokacije poslovanja ciljne družbe, bo pa prevzemnik izvedel ustrezne dejavnosti za optimizacijo poslovanja glede na začrtano strategijo in poslovno politiko prevzemnika, pri čemer se združevanje primerljivih dejavnosti ciljne družbe in prevzemnika ne načrtuje.«

Zelo dobrohotna analiza tega famoznega stavka pove preprosto to, da uprava Petrola ni vedela, zakaj prevzema Istrabenz, ni nameravala spreminjati njegove poslovne politike ali ga prestrukturirati, še manj pa iskati sinergij med primerljivimi dejavnostmi Petrola in Istrabenza. Šlo je torej za očitno nepremišljeno in slabo odločitev uprave Petrola. Kako je lahko takšno šlampasto in škodljivo prevzemno ponudbo lahko odobril nadzorni svet družbe?!

Ta primer je resnično zrel za ugotavljanje kazenske in odškodninske odgovornosti. Na potezi je država. Tudi ta postopek mora sprožiti država kot odločilni lastnik Petrola. Prav vloga države bo – kot pomembnega lastnika na eni in regulatorja na drugi – v naslednjih mesecih in letih ključna za to, kakšno tržno gospodarstvo, kakšno poslovno okolje in kakšno družbeno okolje bomo imeli v tej državi. Če država ne bo zahtevala ustreznega sankcioniranja nevestnega in škodljivega delovanja uprav in nadzornih svetov, kjer je pomemben lastnik, bo to jasen signal tudi za vse ostale družbe, da se upravam in nadzornim svetom ni treba držati zakonov. Če država ne bo naredila reda v »svojih« družbah, bomo divjega kapitalizma tipa Istrabenz in Pivovarna Laško ter oškodovanja premoženja lastnikov tudi v zasebnih družbah v bodoče deležni še v večjem obsegu. In samo dosledno sankcioniranje navedenih nepravilnosti bo prineslo višjo etično zavest, višje etične poslovne standarde ter večjo odgovornost.

8 responses

  1. Mahinacije korporacij in menedžerjev, ki upravljajo s tisoč milijardnimi(številke, od katerih se “navadnim” smrtnikom zvrti) vsotami, ki jih v obtoku ni, so le v računalnikh in računovodskih ter revizijskih in računovodskih izračunih, so nas privedle do realne krize,ki jo že občutimo v gospodarstvu in bojo posledice za nas močneje občutne kot za finančnike.
    Žal so lastne visoke plače in nagrade menedžerjem in nadzornikom primarnega pomena, temu primerna se je izkazala tudi njihova učinkovitost, že sam sistem imenovanja v nadzorne svete pa je vprašljiv glede strokovne usposobljenosti imenovanih nadzornikov-tudi zaradi tega smo med drugim tam, kjer smo…
    Sicer pa se bo nastala situacija reševala z refinanciranjem, dokapitalizacijami, sanacijami na račun davkoplačevalcev in zadolžitvijo prihodnjih generacij. Pričakovati kakšne sankcije ali pozive na odškodninsko ter kazensko odgovornost lastnikov in nosilcev kapitala v večjem obsegu, je po moje zgolj utopija…

  2. Ah, gospod jože p. damijan, problem je, da DRŽAVA so ONI. V Sloveniji imamo nekako trikastni sistem; TAZGORNJE, ki jih druži zavedanje, da je dobr, da si tazgornji, TASREDNJE, ki bi radi postali tazgornji in čakajo priložnost, in TASPODNJE, ti pa so v procesu “over and out”. Zdaj vi nakako pričakujete, da bi tasrednji in del tazgornjih šel v konflikt z tazgornjimi, da bi bili taspodnji veseli (ampak plače bi pa ta spodnji vseeno vsem zmanjšali na 740 Eurov bruto).. aja..kaj je največji karierni dosežek križanovskega? da je nečak boža dimnika! aja, kaj pa sploh je božo? uradno nč!

  3. Zanimiv je tudi primer goljufij Siemens-a. V Nemciji je bil bolj nezno obravnavan. Kotiral je v ZDA in tamo bo placal mastno kazen za podkupovanje. Meni je najbolj vsec Japonski izrek – business is war! Sprejel sem ga po par izgubljenih bitk in odesl v pokoj 🙂

  4. “Na Kitajskem so danes izrekli prve kazni obsojenim zaradi afere z melaminom, ki je lani terjala življenja šestih otrok, več kot 300.000 pa jih je zbolelo. Doslej sta bili izrečeni dve smrtni kazni in dva dosmrtna zapora. Slednji je med drugim doletel nekdanjo direktorico družbe Sanlu.” Vse drugo je pihanje v veter…

  5. Izhodiščna napaka je v davku na dohodek, ki je vojni davek.
    Zavedati se morate(mo), da je izvor vseh nadlog davek na dohodek, ki ga pobira DRŽAVA. Uvedeni so bili že v prejšnjih časih, zaradi vojn; po končanih spopadih pa je bil ukinjen. Če me spomin ne vara, so ga ZDA uvedle šele leta 1917 – zaradi priprav na vstop v 1. svetovno vojno; in ga še niso odpravile. Njihov “davčni urad” I.R.S. je neustaven in nezakonit – ni zakona, ki bi državljanom nalagal plačevanje davka na dohodek, je samo praksa, ki pa jo država nasilno izvaja. Drugič: pokojninske in zdravstvene zavarovalnice so si izmislili bankirji in država. V Nemčiji Bismarck, zaradi industrializacije in porast delavstva; v času pretežno ruralne ekonomije je skupnost/družina poskrbela za starejše. Zdravstveno zavarovanje je v ZDA uvedel Rottshield et al; pri teh zavarovanjih gre za piramidni sistem in posledično za veliko trošenje države z relativno majhnim “izkoristkom” za zavarovance; razpase se tudi “mehanicistična” medicina, kjer kujejo ogromne dobičke farmacevtska industrija in industrija medicinskih aparatov – rezultati zdravljenja so neadekvatni v primerjavi z vloženim.
    Država bi se morala zadovoljiti samo z davkom na dodano vrednost!
    Kako razmišljajo v luči povedanega nekateri Američani pa v povezavi spodaj!

    http://www.rumormillnews.com/cgi-bin/forum.cgi?read=139932

    Iz davka na dohodek se steka v državno blagajno ogromno denarja, s katerim se nato pretežno ravna kot svinja z mehom. Ta vzorec se potem prenaša neposredno na gospodarstvo – na upravitelje/menedžerje, ki se pretežno rekrutirajo iz preverjenih državnih kadrov ali akademsko izobraženih krogov, ki po svoji naravi, glede na “delodajalca” preferirajo socializem! Gre za vorec obnašanja, ki ga je treba spremeniti: gre za načelo po-razdeljevanja namesto ustvarjanja. Prav je, da se zadeve počistijo in očistijo za nazaj; a kje je zagotovilo, da se bo vzorec obnašanja spremenil. Priče smo osupljivemu pojavu, ko se jača država; komaj začeto svetlikanje zasebne pobude in zasebnega podjetništva ter pomena zasebne lastnine se je začelo dušiti pod težo novih tako vnetih urejevalcev državnega lastništva – ukvarjanje samih s seboj – tako da se zasebni sektor – ki bi bil zmožen razvoja od spodaj navzgor in spodbujevalec razvoja v večjih delovnih organizacij, potiska ob stran in v temo. Na vseh področjih, tako v gospodarstvu kot v kulturi itd. smo priča ponovni kolhozaciji v kolhoze – kjer je vse predpisano, vse zapovedano in ukazano – in potem sledi “samoupravljanje”; tako da ni niti najmanjše možnosti, da bi se lahko uveljavil posameznik tako v gospdarstvu kakor v kulturi, če ni oziroma če ne bo ravno na državnem seznamu primernih za ta veledržaven projekt. “Od petka do petka petka!”

    http://www.rumormillnews.com/cgi-bin/forum.cgi?read=139932

    Pa še nekaj: korozija zasebne lastnine in velike spremembe lastništva so se začele v času 1. svetovne vojne in po njej. O tem v spodnjem eseju, ki si ga je vredno prebrati, da si razčistimo osnovne pojme in dojamemo, kakšne grozovite posledice na življenje v Evropi in v ZDA je imela 1. svetovna vojna – po njej vzniknejo fašizem, nacionasocializem in komunizem: korporativizem- , ki dejansko traja še danes. Dogodilo se je drastično prevrednotenje vseh VREDNOSTI, s tem pa tudi tkim. vrednot, pri katerih se, kadar slišim to besedo – VREDNOTA, namreč – , primem za žep in grem takoj domov!

    “In samo dosledno sankcioniranje navedenih nepravilnosti bo prineslo višjo etično zavest, višje etične poslovne standarde ter večjo odgovornost.”, tako nas poziva JPD.

    Ali je to dovolj, ali pa moramo spremeniti vzorev obnašanja in vedenja, tega, ki je veljal v socializmu, ko se nihče ni vprašal, od kod in kako smo lahko živeli na relativno “tako visoki nogi”, ne da bi proizvedli adekvatno kvaliteto; ŽIVELI SMO OD KREDITOV DRŽAVE IN NA KREDIT! Zato se je zadeva sesula; in kam plovemo zdaj in cel svet z nami?

    Some Costs of the Great War: Nationalizing Private Life

    http://mises.org/story/3292

    … The costs of the Great War were truly astronomical. As with the number of stars, the final accounting is in God’s hands. The slaughters, the treasure, the faith in some kind of order of society—all of these were costs of the war. As Wilfred Owen suggested in his terrible poem “Strange Meeting,” the culture of Europe seemed hell-bent on trekking away from progress toward something that literary historian Paul Fussell would later call the troglodyte world: a kind of Hobbesian vision, one might say, rendered in pen and ink by Otto Dix.[1] Costs indeed. …

    Accelerated Transfers of Private Property to the State

    Let us turn to some cases that give us insights into the process of decivilization —the “trek from progress” in Wilfred Owen’s words. During the war, government expenditures among the belligerents increased by an average factor of about eighteen, their stated revenues by a factor of about eight.[9] Cost-of-living indices doubled in the best cases and quadrupled in the worst. Governments in all belligerent countries intervened in their economies through price controls and rationing, and they scrambled to pay for the horrendous costs of the carnage. In so doing, they had to develop new attitudes about private property, and hence about private life itself. …

  6. Pozivov na sankcioniranje menedžerske srenje je premosorazmerno številu odkritih primerov njihovih finančnih mahinacij in nesramnih izigravanj. Javnost, vključno z mano, je ogorčena in šokirana. Še več, ima občutek, da je nategnjena. Taisti menedžerji, ki smo jih kovali v zvezde kot nosilce razvoja, ustvarjalce dodane vrednosti, branilce nacionalnega interesa, …..skratka, absolutna družbena elita, so se nam razkrili kot pokvarjeni oportunisti, brezčutni izkoriščevalci in nepridipravi.

    Vsakršno sankcioniranje (in tukaj je treba povedati, da so pri tem ZDA bistveno bolj temeljite in načelne) ima seveda dve pomembni sestavini. Najprej tisto, ki z aktom sankcioniranja delno opere krivde nadzornikov in regulatorjev, potem pa še tisto moralno, ki vsem ljudem pokaže, da “kljub vsemu red obstaja”.

    Ob tem se seveda na simbolni ravni amnestira tudi vse tiste male in majhne menedžerje in upravljalce, ki vsakodnevno izvajajo male in majhne mahinacije ter izigravajo zakone in ljudi.

    Kljub temu, da je sankcioniranje velikih ekscesov pomembno na simbolni ravni se moramo zavedati, da je kritična ost napačno usmerjena. Morala bi biti usmerjena v nadzornike in regulatorje, na odločevalce in usmerjevalce. Če je zakonodaja na tem področju pišklava in pomanjkljiva, potem se ve kdo takšno zakonodajo sprejema. Če so regulatorji trga podvrženi pritiskom, se ve od kod prihajajo. Itd, itd, itd. Na koncu se moramo vprašati; ali nismo tudi sami potrebni “sankcioniranja” (beri kritične presoje in aktivnega angažmaja) kot odgovorni državljani?

  7. Strinjam se z stupid in Aniko.

    Menim, da se je potrebno vrniti k izvornim vrednotam in da bi se morali državljani združiti v zahtevi po tem, da nam država vrne svobodo nazaj. Pravzaprav si jo moramo vzeti nazaj sami.

    Temelj svobode posameznika je pač tudi ekonomska svoboda oz. ekonomska neodvisnost….če te namreč država vsak mesec oglobi, ti pokrade cca 45% tvojega zasluženega denarja in če na to ne moreš vplivati potem si suženj…
    Vse te nebuloze okrog revizij so seveda samo pesek v oči naroda…oni TAZGORNJI se bodo le malo zarotirali in nam še naprej veselo pobirali – kradli skoraj 50% zasluženega.
    Naj mi dajo mojo bruto plačo in bom z mojim denarjem razpolagal tako kot želim sam.
    Ampak to je le iluzija narod je daleč od zavedanja, da mu TAZGORNJI pijejo kri….

    JPD-ja pravzaprav ne razumem….je predstavnik ene sorte elite, izobražen….in vse to mu prav nič ne pomaga…če bi resnično želel narediti nekaj za ta narod bi moral z vso svojo osebnostjo podpreti procese, ki bi res pomenili začetek novega….in to v smislu, da bi res razbremenili posameznika mu dali dihat, mu dali svobodo…jaz sem prepričan, da nam mora biti izhodišče svoboden in neodvisen ter odgovoren posameznik… šele od tu naprej je možno graditi

  8. eh, kaj pa resnica, če govorimo o visoki filozofiji vrednot in poskušamo vse relativizirati s socializmom ali fašizmom ali katerimkoliže izmom. resnica je ta, da se opisani kriminal dogaja vsevprek v družbi ne glede na ime, ki ji pripnemo in okoli katere tako veselo filozofiramo in počnemo svinjarije eden drugemu. Torej, dogaja se ravno tako v kapitalizmu, kot komunizmu ali ..izmu. Nazaj k osnovni resnici: osem milijard ljudi na premajhnem planetu. Dokler bo visoka filozofija pozabljala na eno in edino dejstva o številu ljudi je vsako zatekanje v preteklost, opravičevanje današnjega kriminala s preteklostjo, nalaganje o bogu svobodnem trgu, ki rabi regulativo (?).. ezoterika. In o tem se na razgledi.net stalno pogovarjamo. Verjetno zato, ker konec koncev vasi ti ljudje morajo nekaj delati – in avtor bi temu rekel, da smo družba storitev – sam dodajam, ki jih nobeden ne rabi in so vse usmerjenje k pokolu divjega življenja (medved in naseljevanje mladih herojskih družin, ki bodo preprečile trenutno izumiranje narodov po svetu (bog se nas usmili), denimo turizem,.. a ja sedaj pa le veselo o vrednotah

%d bloggers like this: