Gospodarska kriza, v katero tonemo, bo s seboj – tudi brez inovacij – potegnila tudi precej “očiščenja” in prestrukturiranja na strani podjetij. Če je tranzicijska depresija v obdobju 1989-1993 prinesla prvo veliko proizvodno in regionalno prestrukturiranje slovenskega izvoza od trgov držav nekdanje Jugoslavije k trgom držav članic EU (zmanjšanje deleža izvoza v ex-YU s 50% na vsega 15% v slovenskem izvozu ter povečanje izvoza v EU-15 na preko 70%), bo sedanja kriza prinesla drugo odločilno očiščenje v strukturi izvoznih proizvodov.
Spomnimo se: gospodarska depresija ob začetku tranzicije je počistila z različnimi tipičnimi in nepotrebnimi “socialističnimi storitvami” (tukaj uporabljam Mencingerjevo terminologijo), kot so razne izvozno-uvozne posredniške storitve, ki so jih ponujala privilegirana podjetja z zunanjetrgovinsko licenco (Primex, Jugotekstil, Jeklotehna, ABC Pomurka itd.), ter s popolnoma netržnimi proizvodi, ki jih je bilo mogoče prodajati samo na trgih ex-YU. Toda za podjetja s tržnimi proizvodi (denimo v tekstilni industriji) je bilo dovolj preusmeriti svoje proizvode na trge EU. In EU je bila pri tem Sloveniji zelo naklonjena, saj je bila s sporazumom o gospodarskem sodelovanju iz leta 1992 Slovenija v celoti deležna uvoznih kvot, ki jih je EU do tedaj namenjala celotni Jugoslaviji. Prestrukturiranje v smeri proizvodov z višjo dodano vrednostjo ter višjo tehnološko intenzivnostjo pa je bilo v Sloveniji manj opazno. Slovenija je danes še vedno država z izjemno nizkim deležem izvoza proizvodov visoke tehnologije (pod 5% celotnega izvoza) v primerjavi z drugimi novimi članicami EU (Madžarska, Estonija, Češka itd.), kjer je ta delež med 10% in 25%.
Če je bilo v času tranzicijske depresije povpraševanje po slovenskih proizvodih v EU praktično neomejeno veliko, je v času te gospodarske krize nasprotno. Povpraševanje po slovenskih proizvodih se zaradi likvidnostne krize krči, najbolj za vmesne proizvode, torej za proizvode, ki se kot sestavni deli vgrajujejo v končne proizvode v razvitih zahodnih državah. Najbolj tipično je to razvidno v avtomobilski industriji. Najbolje jo bodo odnesli proizvodi visoke kakovosti in dodane vrednosti ter s prepoznavno blagovno znamko. Proizvodi, ki jih zahodni kupci percipirajo kot dobrine, ki so nujne v njihovi potrošni košarici. Koliko takšnih proizvodov premorejo slovenska podjetja, bo ključno za njihovo preživetje. Za ogrožena podjetja pa bo to “priložnost”, da takšne proizvode ustvarijo, če se politično korektno izrazim.
Zgornje trditve so potrjene v mednarodnih raziskavah. Raziskava Hausmana, Hwanga in Rodrika (2007) kaže za velik vzorec držav v razvoju, da ni pomembno samo, koliko država izvozi, ampak predvsem kaj in kam izvaža. Avtorji so razvrstili izvozne proizvode po glavni destinaciji izvoza in pripisali večji indeks proizvodom, ki jih države izvažajo na bolj zahtevne trge (razvite države). Njihova empirična analiza kaže visoko korelacijo med stopnjo rasti BDP in vrsto izvoznih proizvodov (izvozno destinacijo).
Do podobnih ugotovitev je prišla tudi naša raziskava s kolegi DeSouso in Lamottom s pariške Sorbonne, ki je bila nedavno sprejeta v objavo Economics of Transition. Uporabili smo podatke za velike vzorce podjetij v šestih državah jugovzhodne Evrope (Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Makedonija, Romunija in Slovenija) za obdobje 1994-2002, da bi ugotovili, kako je liberalizacija trgovine z različnimi geografskimi področji vplivala na rast produktivnosti podjetij. Glavna ugotovitev raziskave je, da liberalizacija trgovine ni uniformno koristna, ampak da je (ob absorpcijski sposobnosti podjetja, merjene z višino povprečne plače v podjetju kot proxyjem za intenzivnost znanja v podjetju) pomembna regionalna struktura trgovine. Z drugimi besedami, pomembno je, kam podjetje izvaža.
Za podjetja v Sloveniji in Romuniji predstavlja izvoz v razvite države EU-15 bistveno bolj pomemben vir za rast produktivnosti kot izvoz v nove članice EU ali izvoz v države ex-YU. V Bolgariji so tega pozitivnega učinka od izvoza v razvite države EU-15 deležna samo podjetja z dovolj visoko intenzivnostjo znanja. Najbolj zanimivo pa je, da imajo podjetja v Bolgariji, Romuniji in na Hrvaškem z visoko intenzivnostjo izvoza v države ex-YU negativne učinke na rast produktivnosti od velike participacije v izvozu na te manj zahtevne trge. Logika je dokaj preprosta: na manj zahtevne (razvite) trge lahko podjetja izvažajo manj kakovostne proizvode, ker je pač konkurenca tam manjša. S tem pa je tudi pritisk na podjetja k inoviranju in izboljševanju kakovosti proizvodov manjši in posledično podjetja, ki izvažajo na manj zahtevne trge tehnološko in po produktivnosti vse bolj zaostajajo. Ta podjetja so zato običajno tudi prva žrtev kriz.
Za mnoga slovenska podjetja bo tako sedanja gospodarska kriza v razvitih državah velik izziv. Preživetveni izziv. Ob koncu krize bomo imeli tehnološko bolj napredno gospodarsko strukturo, kot jo imamo danes. V skladu z Darwinovo teorijo evolucije, ampak o tem več drugič.
DAMIJAN blog 
Super Jože, ravno ta pravi čas je prišel tvoj članek…
Všeč mi jeVšeč mi je
Ob izhodu iz Juge so bila SLO nekatera industrijska podjetja na videz v dobri poziciji – imela so svoje končne proizvode, imela so blagovne znamke (le-te sicer skoraj izključno v Jugi). Vendar le na videz, ker s svojimi izdelki niso bila na resnem trgu in niso delovala po tržnih principih. Kaj več od referata za ekonomsko propagando niso premogla, zato za razvoj izdelkov v hiperkonkurenčnem okolju (središče na uporabniku) preprosto niso bila usposobljena. Na videz zato, ker se je glavni management prvih 10 let ukvarjal z lastninjenjem namesto z razvojem tistih poslovnih funkcij v podjetjih, ki bi jim omogočila razvoj česarkoli novega in tržno zanimivega. (P)ostala so tipična proizvodna podjetja, ki znajo dobro in relativno ugodno izdelati dober tuj izdelek, za svojega pa jim vedno kje zmanjka.
Ampak čisto lahko, da je to pač osvojena pozicija Slovenije v mednarodni trgovini – kakovostni in relativno poceni OEM proizvajalec. Za marsikateri proizvod je še vedno bolje, da ga izdeluješ v SLO kot pa v Turčiji ali na Kitajskem.
Dvomim, da bo kriza delovala očiščevalno, saj se parametri povpraševanja ne bodo spremenili. Kdor bo krizo preživel, bo lahko nadaljeval po starem in kakšnega bistvenega prestrukturiranja ne bo.
Avtor najprej govori o tezi, da bo kriza delovala očiščevalno, to pa dokazuje z raziskavami o povezavi izvoza in rasti produktivnosti/BDP. Še vedno ne ponudi dovolj argumentov za tezo, da višja dodana vrednost izdelka pomeni tudi lažje preživetje v krizi – kriza bo enako udarila Akrapoviča, Intel, BMW, Hella Lux ali Muro. Najbolje jo bo odnesla živilskopredelovalna industrija, ker v krizi ne jemo nič manj.
Všeč mi jeVšeč mi je
Vprašanje, katera podjetja bodo preživela, omogoča najlepše manipulacije, da ne rečem sofizme. Prosto po Darwinu: na dolgo roko bomo vsi mrtvi. Podobno velja za podjetja. Vprašanje je torej pogojeno s časovnim intervalom v katerem opazujemo preživetje. Od danes na jutri? V enem letu? Čez desetletje… Sicer drži, da ne moreš upati na raycvet čez 10 let, če boš čez pol leta umrl… res pa je tudi, da ne glede na krizo (a nismo v permanentni krizi podobno kot v permanentni revoluciji?) ni pričakovati, da bodo pred pripadali vsi predstavniki vseh industrij. In narobe: tudi, če morebiti velja, da vsi jemo, in je zato živilskopredelovalna industrija v neke vrste prednosti, to e ne pomeni, da bodo preživela nekonkurenčna podjetja.
Kar seveda dokazuje (upam, da nisem prehiter), da se obdobje krize po svojih temeljnih tržnih značilnostih v ničemer ne razlikuje od nekriznih časov. Kriza je de facto permanentna.
Muči pa me drugo vprašanje, na katerega si Jože po mojem dal malo prehiter samoumevni odgovor: Ali tudi ti vidiš višanje konkurenčne prednosti nekega gospodarstva samo v tehnološkem napredku? A je R&D res samo v t.i. visokih tehnologijah? Od kje taka zaverovanost v visoko tehnologijo, ki jo vidim ne le v vladnih dokumentih, ampak tudi dokumentih GZS in mislih povsem rayumnih ljudi? Ne da bi kakorkoli podcenjeval vpliv tehnološkega R&D – pa vendar: a ni mogoče višje dodane vrednosti dosegati tudi v recimo povsem netehnoloških inovacijah v turiymu – v poslovno storitvenih dejavnostih… Pa ne nayadnje: ali ni prav R&D v managerskih znanjih pogosto odločilen za doseganje rezultatov od tehnološkega razvoja.
Ni tehnološki rayvoj vse, kar goni ta svet in to gospodarstvo!
Všeč mi jeVšeč mi je
JPD: Slovenija je danes še vedno država z izjemno nizkim deležem izvoza proizvodov visoke tehnologije (pod 5% celotnega izvoza) v primerjavi z drugimi novimi članicami EU (Madžarska, Estonija, Češka itd.), kjer je ta delež med 10% in 25%.
Pirova zmaga naseg nacionalnega interesa z zaporo pred tujimi high-tech investicijami. Pobozne zelje o inovacijah v casu krize.
Všeč mi jeVšeč mi je
vse lepo in prav ampak pri nas se gremo recimo: NLB bi naj omogočila Istrabenzu, ki ga vodi Igor Bavčar, odlog plačila za nekaj mesecev. Šef NLB Marjan Kramar ob odhodu pa si ob tem namerava izplačati kar milijon evrov neizplačanih nagrad.
In mi o pravljicah o:
besedi oprosti, ko so bivši člani komunsitične partije Jugoslavije, ki so danes v gospodarstvu in politiki ravno tako, kot so bili v SFRJ užaljeni, če se jim očitna koruptivnost, klientelizem, neprosojnost in kar je še teh lepih besed, ob tem pa tudi čisto pametno razmišljujoči posamezniki prično pravo samoiniciativno medijsko propagando za očuvanje “lika in tekovin”, denimo prejšnjega premierja in je vsak, ki drezne v brozgo, predvsem če nikoli ni bil član komunistične partije Jugoslavije (primer: G. Golobič nikoli ni bil član komunistične partije Jugoslavije pa ste ga v bran dogajanja slovenske privatizacije bili v nekem drugem komentarju pripravljeni kriminalizirati samo zato, ker se je obregnil ob motnost tak,da ste relativizirali dogodke v času prejšnjih štirih let s podatki UMAR-ja?) v boju z mlini na veter.
Škoda besed, ko pa ves denar, ki bi ga nekdo s podjetnostjo lahko dobil za proizvodnjo modernih produktov v gospodarsko – politični navezi članov komunistične partije Jugoslavije ponikne v njihovih žepih, ob tem pa samooklicani elitni predstvaniki javne družbe samoiniciativno po elektronskih intiskanih medijih skrbijo, da ostanejo neomadeževani, kljub tako očitni nesposobnosti, kot je praksa pokazala na primerih Bavčar in Šrot.
Še komunistična Kitajsak je najprej omejila politiko preden se je podala v tekmo za inovativne produkte.
Kot sedaj izgleda, je to še eden od akademskih trakratov, ki jim nikoli ne bo treba v praksi dokazati resničnost.
Všeč mi jeVšeč mi je
@james
Vse je v redu. Bodite mirni. Letos je leto ustvarjalnosti in inovativnosti EU in bo kar pokalo po šivih.
“V organizaciji podjetja Vibacom in Inštituta za poslovno rast in kreativnost se je 2.12.2008, v Mestnem muzeju v Ljubljani, odvijalo srečanje »Ozimnica idej« s predstavitvijo dokumenta Manifest InJo-InCo 2008.
Glavni namen srečanja je bil oblikovati povzetke iniciativ in projektov inovacijskega novinarstva in komuniciranja (InJo/InCo) v slovenskem prostoru ter spodbuditi dialog s predstavniki izbranih vladnih institucij. Sporočilo dogodka pa je, da sta čas in prostor prav v času krize dozorela za udejanjanje medstrukturnih horizontalnih povezav ter socialnih mrež, ki vodijo k inovativnim prebojem. To dokazujejo številne iniciative in realizirani projekti, predstavljeni v Manifestu InJo-InCo 2008, ki kličejo po aktivaciji medijev, vladnih struktur in javnih finančnih virov, če naj postanejo del dnevne proaktivne razvojne politike. Vstopamo v Evropsko leto ustvarjalnosti in inovativnosti – izkoristimo priložnost za umestitev Slovenije na zemljevid inovativnih družb.
Iniciatorki dogodka, mag. Violeta Bulc in mag. Ladeja Godina Košir, ugotavljata: “Leto 2009 je proglašeno za evropsko leto ustvarjalnosti in inovativnosti. Podporniki civilne InCo iniciative nismo zaznali konkretnih programov oz. projektov, ki bi jih slovenska vlada in njene institucije podpirale. Z nabora predstavljenih projektov je razvidno, da vsebine s področja spodbujanja ustvarjalnosti in inovativnosti v prostoru obstajajo, njihovo financiranje pa ni sistemsko urejeno. Prepoznavamo priložnost, da v kontekstu InCo gibanja povežemo vsebine in njihove nosilce z državnimi strukturami in viri financiranja ter tako v kar najkrajšem času začnemo delovati proaktivno in v inovacijsko družbo usmerjeno”.
IPRK
Inštitut za poslovno rast in kreativnost
Institute for Bussiness Growth and Creativity
Kako to poteka na terenu?
Mama: “Če ne boš takoj ustvarjalen in inovativen, te bom našeškala!” Sin: “Mami, ne morem, še nisem nič jedel!”
HOPONOPONO
Všeč mi jeVšeč mi je
pozabljate, da sem naravoslovec in mi je blizu laboratorijski eksperiment, zaključki na podlagi ponovljivih rezultatov, ki so kolikor se le v tem okviru da celostni (tja, holističen) – na jp ovem takole, lani je bilo manj ljudi na planetu, kot letos, torej prebivalstvo narašča. Nerazumljivost družboslovnežev, ki pri opisanem npr. napovedujejo apokalipso izumiranja, ali anekdotično inovativnost pa je posledica mojega tosmernega diletantizma, še bolj ignorantstva ter slabo religioznega delvoanja podstrešja.
povedano drugače opisana inovativna družba je zame najbolj razumljiva tam, kjer piše “ozimnica” (nekaj kar shranimo pred zmrzaljo, pojemo čez zimo in komaj čakamo na svežo zeleno travo pomladi) o kateri že spomladi ni niti spomina. Obudi se šele na jesen, ko po enakem postopku pripravimo novo ozimnico. Upam samo, da je vsebina “projektov” bolj inovativna od imena in, da neinovativno vključuje moralne standarde, kot so spoštovanje zakonodaje, preglednost, nagrajevanje uspešnosti in sankcije v primeru posredne ali neposredne korupcije, klientelizma, neprosojnosti,.. že slednje bi pri nas lahko bilo inovativno.
Proizvodi z visokim deležem znanja baje,.. ja, a to zahteva ali ne pametne ljudi? In recimo, da jih imamo, ali na Balkanu ne zapravljajo energije za politizacijo in navijaštvo saj jim to vendarle daje drugačno povratno informacijo o lastni uspešnosti, kot če bi.. no, bili drugače inovativni.
Všeč mi jeVšeč mi je
@Andrej Drapal
Glede evolucijske teorije podjetij so stvari zelo enostavne, povsem darwinistične. Kadar se država ne vmešava s podeljevanjem subvencij, pač preživijo samo tista podjetja, ki so najbolj “fit” in ki torej najbolj učinkovito odgovarjajo na poslovne izzive. Nič drugače ni pri živalskih vrstah ali ljudeh. Ohrani se samo najbolj “fit” genetski material. Zadeva je permanentna seveda, le v krizah so izzivi – prag preživetja – višji.
Ne fetiširam tehnološkega razvoja. Je pa dejstvo, da če primerjaš tudi podjetja znotraj iste panoge (če hočeš, v turizmu), je podjetje, ki ponuja podobne stvari (proizvode, storitve) danes bistveno bolj tehnološko razvito kot enako ali podobno podjetje pred 20 leti. Tudi frizerji danes uporabljajo električne brivske aparate in računalnike za izpis računov, pos terminale ipd. Da ne govorim o tem, kakšna je razlika, če si organiziral trekking odpravo v Nepal pred 20 leti ali danes. Danes brez internetnega iskanja, rezervacije, on-line bančnih storitev ipd.
tega sploh več ni mogoče organizirati. Ponudniki te storitve so brez te tehnološke opremljenosti danes že zdavnaj out of business.
Torej je tudi v tako preprostih primerih, kjer so ta podjetja zgolj uporabniki tehnoloških rešitev od zunaj, razlika v tehnologiji med dvema časovnima točkama.
Všeč mi jeVšeč mi je
Protestiram! Laži! Pri ljudeh naj bi se ohranjal le najbolj fit genetski material? Od kdaj pa to? A mamo kako tableto za to?
Pa tudi sicer so vaše ideje o biološki evoluciji povsem zgrešene in zato kot primerjava z gospodarstvom čista zloraba. Eden glavnih elementov pri evoluciji je naključje, sem prepičan da se tudi vi spomnite kakšne zelo uspešne vrste v svojem obdobju, pa danes ni nikjer njihovih potomcev.
Npr., kako naj bi se v evoluciji izbral fit genetski pool, ki bo pandam omogočil preživetje le zato, ker so simpatične plenilcu, ki bo čez nekaj miljonov let vladal planetu?
Všeč mi jeVšeč mi je
@james
Tokrat se strinjava. Ne vem, če vaš komentar zadeva prav mojega zadnjega s tisto prigodo mame in sina, a ne glede na to, naj vam pojasnim. Prav zato, ker ste naravoslovec, sem predvidevala, da boste razumeli moj namig, katerega poanta je: input mora biti vsaj 4x večji od outputa. Ko sin mami odgovori, da ne more biti ustvarjalen in inovativen, ker še ni nič pojedel, to ne pomeni, da je lačen, ker ni hrane, ampak da ne more »odvajati«, če nima ničesar v sebi. Po tej analogiji se inovativnosti in ustvarjalnosti ne da potegniti iz nosa, ampak od nekod »drugod«. A zanimiva je ta obsesija zahodnega človeka s kreativnostjo; to pomeni, da je ni. Če hočemo priti do cilja, če ga imamo, lahko gremo peš, na oslu, z avtom ali po zraku oziroma se teleportiramo. A način, kako bomo premagali razdaljo ni tako zelo pomemben; pomemben je cilj in samo potovanje. Paradoksalno morda je, da je za človeka kot krono zoologije prav hoja najbolj naraven in navdihujoč način premikanja. A poanta ni v tem. Za obsesivno ukvarjanje in siljenje zahodnega človeka s kreativnostjo in inovativnostjo je vzrok v razvojni fazi tega dela človeštva glede na njegovo seksualnost. Freud, katerega nisem pretiran fan, a vzemimo kljub temu njegov opis človekove seksualnosti in razvoj le te od otroka do odrasle osebe. Freud razdeli ta razvoj na tri faze: oralno, analno in seksualno; in jih vse tudi analizira in opredeli. Da ne bo moj komentar predolg; na osnovi tega lahko zaključimo, da je človek zahodne poloble obtičal v svojem razvoju do odrasle osebe v analni fazi. To je pretirana zavzetost za »odvajanje« in za produkt »odvajanja« – blato; Freud je potegnil v zvezi s tem analogijo s prvobitno akumulacijo kapitala, s pohlepom, skopuštvom, kopičenjem materialnih stvari in obsedenostjo z zlatom oziroma denarjem. Govori tudi o sublimaciji le tega nagona, kar privede po eni plati do izrazite ustvarjalnosti na področju likovnih umetnosti – zlasti slikarstva z oljem na platno, po drugi pa kot rečeno z negativno platjo analne faze. Najkrajša besedna povezava s tem v zvezi je: holy shit = gold! Ker je prav zlato z vsemi njegovimi simbolnimi pomeni in sopomeni esenca in strd zemljine dejavnosti in po svojih lastnostih (zlasti monoatomno zlato) in položaju v periodičnem sistemu elementov zavzema posebno mesto, je tudi cilj alkemistov in poti do razsvetljenosti in do nedavno osnova za vrednost denarja – zlat standard! Sic!. Njegov človeški ekvivalent je »človeško blato«. Zaradi različnih dejavnikov trpi danes človeštvo za stalno »zapeko« ali »zaprtjem« in namesto tega neprestano tiska neskončne količine papirnatega denarja, ki pa je čedalje redkejši – od driske do vode. V zlati dobi človeka, je bila kreativnost način dihanja – bila je sestavni del človekovega življenja; tedaj čas ni bil pomemben. In nekega dne se je zgodil čudež, glej, žena je spletla prvo košaro iz trsja: do tedaj nikjer na Zemlji ni bilo še ničesar podobnega – kar bi bil izdelek človeških rok – bilo pa je podobnih »rešitev« kar nekaj v naravi. S to košaro se je človek vmestil na desno stran Stvaritelja … Vprašanje je, ali lahko ustvarjalnost in inovativnost izsilimo od zgoraj navzdol? Moj odgovor je: ne. A ker smo dognali, da je svetloba hkrati delec in valovanje – odvisno od eksperimenta/eksperimentatorja – ne gre več za ali to ali nič, torej za ali/ali ampak za to in tudi ono drugo, za ali/in. Torej ni nič narobe, če obstajajo inštituti kot je Inštitut za poslovno rast in kreativnost – čeprav si neposredne kreativnosti ne moremo obetati – obetati bi si mogli vsaj to, da bodo tisti, ki bodo šli skozi tak institut vsaj toliko odprti, da bodo prepoznali resnično ustvarjalen dej in ga znali in hoteli »skomunicirati«; sicer pa velja, da nastajajo inovacije pretežno: »na kraju samem«!
Zdaj smo res v turbulentnih časih. Videti je, da se analna faza človeka izteka – preigral je že vse variante na to temo – monetaren sistem se sesuva. Morda bo človek končno stopil v seksualno fazo – v dobo odraslosti – v kateri ne bo paradoksalno obseden s kopičenjem, denarjem in seksom. Osvobojen jih bo in podal si bo roko z Erosom, ki ne bo več strašen razdiralen in ustvarjalen bog, ampak samo dihanje kot tako.
No in v zvezi s tem se pojavi še eno aktualno vprašanje. Kako je mogoče, da so se tako razrasli takšni in podobni inštituti, pri ustavnovitve »prve privatne univerze« Nove univerza pa so taki zapleti. Univerza – vseučilišče je status neke institucije, ki ni vezan na določen prostor; če imajo fakultete, ki tvorijo to vseučilišče že akreditacijo, ker izpolnjujejo vse pogoje za to, potem ne more biti sporno, da imajo povezane skupaj status univerze. Univerza in institut sta najvišji obliki akademskih ustanov oziroma institucij: in do nedavnega je veljalo, da sta ti dve ustanovi lahko le javnega značaja; da je njuna ustanoviteljica država. Prav. A če veljajo tako strogi kriteriji za status privatne univerze, zakaj so ti pogoji tako ohlapni za status privatnega inštituta. Ali je za zaseben INŠTITUT dovolj pisarna in nekaj zaposlenih? Ne me hecat … !
Všeč mi jeVšeč mi je
nikoli nisem skrival simpatij do (vaših) dobro in razumljivo napisanih prispevkov. Seveda jih (pre)večkrat nisem v celoti razumel (nisem vedel, kaj hoče pesnik povedati) oz. jih sploh nisem razumel. No, nikoli nisem imel vtisa, da ne bi bilo mogoče najti načina, kako nekomu, ki se največkrat ne strinja, povedati svoj prav. Nekje odzadaj se očitno kljub vsemu skrivajo vrednote, ki niso tako daleč narazen, kot je lahko vtis iz dnevno političnega komentarja.
Dobro je, da večinsko ugotavljamo, da biti podjeten in inovativen in konkurenčen in, kaj je še tega, ne pride na ukaz ali željo, temveč skozi dejavnost v daljšem obdobju.
saj so mi že pripovedovali tele faze pri Freudu pa še zmeraj bolj razumem zelene tigrove oči od Freuda za telebane. Ko so mene vprašali v vrtcu kaj bom ko bom velik sem seveda že davno vedel, da biolog, kakopak (no, doma so mi namignili, da bi lo mogoče dobro razmisliti tudi o direktorju – pa se mi še sanjalo ni kaj je to)
Všeč mi jeVšeč mi je
Tokrat izjemoma odgovarjam anonimnemu komentatorju
@MojsterM
Heh, neznanje morda koga intimno osrečuje, dviguje samopodobo, ampak v tem primeru je v javnosti vseeno bolje biti tiho.
Mislim, da bo treba najprej prebrati Darwinov Razvoj vrst (1859), preden se spraviš protestirat proti razvoju vrst na podlagi naravne selekcije. Za lažji uvod v materijo prilagam link na poljudni zapis o tem na wikipediji
http://en.wikipedia.org/wiki/On_the_Origin_of_Species
Uf, ne vem, kaj počno danes v srednjih šolah. Nas so z Darwinom kar precej seznanjali, pa z Gallileom in Kopernikom tudi. No, morda pa so bile te teme pod vplivom Cerkeve umaknjene iz naših srednjih šol in spet velja dogma, da je človeka kot že v osnovi popolno bitje ustvaril Bog, da se sonce vrti okrog zemlje … in po analogiji, da podjetja s prenizko produktivnostjo preživijo vse krize. S tega vidika je potem res nesmiselno razmišljati o razvoju, investicijah, inovacijah…
Le kaj počnejo z našimi otroci v šolah!
Všeč mi jeVšeč mi je
Vojko,
predlagam, da komentiranje na blogu omejiš samo na osebe, podpisane s polnim imenom in priimkom ter ustreznim elektronskim naslovom. S tem se bo kvaliteta tega medija bistveno dvignila.
Všeč mi jeVšeč mi je
@jože p. damijan
To z Darwinom je res hecno. Ali je bil najprej Darwin, ali je bil najprej kapitalizem: preživeli naj bi najsposobnejši! Zdaj pač jemljemo teorijo o razvoju vrst in boj za obstanek kot veljavna. A v tej teoriji je toliko lukenj, toliko vmesnih členov v razvoju vrst (fosilov) manjka, da je ne moremo sprejeti z gotovostjo. Čeprav je eden do morebitnih dokazov tudi ta, da poteka razvoj človeškega fetusa do novorojenčka po istem scenariju kot je potekal pri razvoju vrst: pravimo, da sta ontogenetski in filogenetski razvoj identična; razlika je zgolj v hitrosti. Če bi bilo o kateri koli teoriji napisanih toliko “kilometrov” knjig, ki jo potrjujejo, in bi postala obvezna v javnem šolskem sistemu, potem bi sprejeli katero koli teorijo kot pravilno. Darwin je užival čisti heroin in v eni od takih “zamaknjenosti” se mu je pojavil “namig” in zamisel o razvoju vrst. In naletela je v Kraljevski akademiji na ugodna tla, saj je bolje, da je bog “denar” kot pa nekak Starec tam nekje za oblaki ??? Vprašanje o tem, zakaj je prišlo do razvoja vrst in to, da se razvijajo samo najbolj “fit” pa je vprašljivo. Bolj sprejemljiva je tista zamisel, da bolj ko so specializirane, manj možnosti imajo za preživetje. Všeč mi je zamisel nekega indijskega (sufi) ućitelja, ki pravi tako: ko ZAVEST ene vrste, bodisi enoceličarjev in po “lestvici” navzgor do vretenčarjev, izčrpa vse možne variante, preidejo posamezniki v naslednjo, novo evolucijski vrsto in jo zapolnijo. Ker je človek kot najrazvitejša vrsta v zoologiji dosegel najvišnjo stopnjo evolucije, je zdaj v fazi involucije – to je vračanja k izvoru; kakor se potepuški piščanček na koncu dolgega potepanja po svetu od enoceličarja do “Obame” vrne k materi koklji. Nekateri pa sploh niso odšli od nje?!, tako pravijo. Blagor jim.
Všeč mi jeVšeč mi je
Darwinova spoznanja so vsekakor veliko prispevala k razumevanju evolucije, samo od 1859 je minilo že kar nekaj časa. Ne vem kako je z napredkom ekonomije, ampak razumevanje “naravnega izbora” se je od takrat kar precej spremenilo. Morda je k temu prispevalo tudi par modelov, ki so zlorabili Darwina za širjenje lastnih gensko-fit idej.
Ne bom se spuščal v ugotovitve vaših raziskav, vem pa da evolucija ni vektor in da če ne poznamo spremenljivk okolja ne moremo napovedovati njenega poteka. Morda sicer vi poznate vse spremenljivke in vaši modeli držijo za razvoj podjetij naslednjih xx let, samo prosim ne primerjajte tega z Darwinom, kaj šele z izborom genov.
anonimnež, ki se v prostem času malo manj anonimno ukvarja z izborom genov pa upa da boste razmislili vsaj o nesmiselnosti (škodljivosti) izjav o genskem izboru pri ljudeh.
Všeč mi jeVšeč mi je
Draga Ana,
teorije zarote so lustne zadeve, vendar naj ostanejo na ravni fikcije.
Po moje je treba lociti biolosko evolucijo od filozofskih idej. Eno je mehanika, drugo pa umetni duh, ki bi ga radi neodvisno od zakonitosti mehanike imputirali v to mehaniko. Nisem preprican, da je to na mestu, ce se milo izrazim.
Toplo priporocam v branje knjigo “The Moral Animal” Roberta Wrighta, ki se ukvarja z evolucionististicno psihologijo (ki se je razvijala od 1960 let naprej) – pojasnjuje obnasanje in ravnanje ljudi v vsakodnevnem zivljenju z darwinovskim razvojem vrst. Torej, s kom gremo na zmenek, koga izberemo za partnerja, zakaj zivimo skupaj, zakaj se locimo itd. Ljudje so tukaj neverjetno podobni zivalim, uporabljamo povsem enake vzorce.
Kot dopolnilo priporocam knjigo “The Logic of Life” Tima Harforda. Stvari zgledajo bolj preproste, kot si zelimo priznati. Neverjetno mehanske oziroma inherentne nasi notranji zivalski naravi. Filozofije in ideologije so nam lahko lepa uteha, ampak to je le opij za mnozice, z dejanskim razvojem stvari pa nimajo nujno veliko skupnega.
Eh, zdaj bom pa seveda pozel stampedo besno nasprotujocih komentarjev s strani ozavescenih duhovnezev ter vernikov v bozjo naravo cloveka…
Kar bo zanimivo, pa bo opazovati, kako bodo stalisca fundmentalnih krscanskih vernikov podobna staliscem fundamentalnih levicarjev. Zakaj? Ker gre pri obeh primarno za dogmatsko ideologijo, ne pa za na dejstvih temeljeca prepricanja.
Všeč mi jeVšeč mi je
@jože p. damijan
Ne gre za teorijo zarote, ampak za “common sense” in za ali/in. Nikjer se ne opredelujem za nobeno stran, niti za evolucionizem niti za kreacionizem, govorim samo o tem, da se človek rodi in umre neveden. Da pripadam živalski vrsti, ki se ji reče človek, o tem ni dvoma; le da so moji čuti in čutila torej zaznava “kontaminirani”, bodisi socialno bodisi zaradi onesnaženosti ozračja in se torej ne odzivam “glih” tako, kot se živalska bitja, na žalost. Priporočam topogledno knjigo The Naked Ape, Desmonda Morrisa!. Mehanika? = v fiziki nauk o zakonih mehaničnega gibanja, o gibanju in mirovanju teles ter silah, ki ga povzročajo, 2. ustroj, sestava stroja, 3. vrsta obrtne dejavnosti (fina, precizna …). Umetni duh?
Razen tega pa mislim, da je moj stil pisanja hudomušen in iskriv, zato ni treba jemati vsega tako resno. Sicer pa mi je prišel na misel ob vsem tem mehaničen ptič iz Fellinijevega filma Casanova: tukaj je na delu tako mehanika kot umetni duh.
A ne gre samo za to. Strinjam se z dediči Darwinovega nauka, da bolj kot je neka vrsta specializirana, bolj je ogrožena in manj možnosti ima za preživetje, če se spremeni okolje. To pa prav govori v prid tvojemu izhodiščnemu pisanju “Kam in kaj izvažamo, je ključno”. Iz tega vidika, so ugotovili v ZDA, na primer, kako pomembno je, da izdelajo ves produkt od začetka do konca doma itd. in v tem primeru je tudi največ možnosti za tehnološke in poslovne inovacije.
Všeč mi jeVšeč mi je
Učna ura o krizi in recesiji
1. Marko nosi težko prisluženi denar v banko.
2. Marko – kot mali državljan redno in pravilno plačuje davke.
3. Markov je ogromno.
4. Barab je malo.
5. Baraba, ki ima “jajca” si v banki sposodi denar, da kupi delnice.
6. Banka da posojilo iz denarja, katerega je v banko nanosil Marko –
denarja za katerega DAVKE JE PLAČAL MARKO (!!)
7. Baraba z “jajci” za posojilo garantira s kupljenimi delnicami in
svojim praznim žepom (!!)
8. To vidijo druge barabe.
9. Druge barabe ponovijo postopek.
10. Banka je navdušena, ker se denar “vrti”.
11. Banke so navdušene, ker se denar “vrti”.
12. Država je navdušena, ker se denar “vrti” – stalno poroča (LAŽE !!) o
gospodarski “rasti”.
13. Marko od tega nima NIČ – razen vrtoglavice zaradi prekomernega dela.
14. V določenem trenutku je na tržišču preveč barab.
15. Sistem poči – delnice gredo v maloro.
16. Banka izgubi denar – Markov denar !!
17. Država priskoči banki (ne Marku !!) na pomoč.
18. Dvigne davke.
19. Marko plačuje dvignjene davke.
20. Iz Markovega denarja (davčnega) država da denar banki, da ne crkne
(Marko je drugič izgubil denar !!)
21. To država naredi nekajkrat na različnih koncih
22. VEDNO na Markov račun.
23. Ko to ne pomaga več – ker banke crkujejo ena za drugo, država začne
tiskati denar.
24. Začne se inflacija.
25. Barabe z “jajci” svoje imetje prenesejo v švicarske franke in naprej
bogatijo.
26. Ker je borza v riti, barabe z “jajci” začno kupovati delnice hrane
in prehrambenih artiklov.
27. Cene hrane explodirajo.
28. Markoti in njih familije so lačni.
29. Barabe so bogate.
30. Sistem se sesuje – ampak le za Markote .. za barabe pa ne.
31. Vojska je na ulicah in kroti Markote – ubija .. za barabe, ker je
vojska njihova !!
Cas bi ze bil, da ekonomski teoretiki in koristnoidiotski sarlatani plebejskim puhlim mozganom objasnijo, za kaj se sploh gre…..ali pa utihnejo…
Všeč mi jeVšeč mi je
Ja, par fajn knjig, ki so všeč našim idejam prebrat in potem vemo vse.
Če bi jaz svoje vedenje o glavnih evolucijskih principih strnil v ekonomski nasvet bi šlo pa tkole nekak:
Podjetja naj postavijo kolikor zmerejo veliko enakih proizvodnjih linij eno zraven druge, pa tudi naključno malo po svetu. Proizvajajo naj le v eni, ki naj bo tudi edina, ki jo vzdržujejo. Drugje naj pustijo, da se linija sama malo spreminja, zaradi vgrajevanja smeti, občasnih požarov in podobno. Uspešnost lastnega R&Dja naj preverijo tako, da občasno zaženejo kako od neaktivnih linij in probajo najti trg za proizvod. Podjetja naj občasno tudi pustijo tornadom prenesti del neaktivne proizvodne linije v aktivno linijo ali celo dek kake linije iz popolnoma nesorodne proizvodnje in probajo prodati proizvod pod popolnoma novo blagovno znamko. Ob tem naj jih ne moti dejstvo, da so iz proizvajalca telefonov postali proizvajalci osemkolesnikov.
Strategija, ki ima tako trdne temelje v evoluciji, bi morala uspeti tudi v ekonomiji. Res pa je da še nisem našel knjige, ki bi podpirala moje ideje.
in še zakaj je anonimno pisanje na razgledih evolucijsko-razvojno primernejše. Sem evolucionist, moj delodajalec pa kreacionist. Čeprav je moja znanstvena teža višja ne morem raziskovati brez njegovega žegna, pa čeprav ga na njegov položaj ni nastavila evolucijska prednost. Potem so tu še evolucionistični sodelavci, ki so globalno gledano znanstvene nule, so pa uspeli izkoristiti trenutne okoljske razmere in priti do več habilitacijskih pik. Ker pa vemo, da se selekcijski pritiski s časom spreminjajo ni nujno, da bo povečano izražanje gena za lezenje v rit (niti ni nujno da imajo več proizvodnjih linij in s tem večji genetski potencial) tudi dolgoročno zagotavljalo obstanek naši tovarni. Nezmožnost anonimnega širjenja alternativnih idej torej vodi v genetsko specailzacijo, ki bo s časom privedla do tega, da bo lezenje v rit postala edina prizvodna sposobnost. Morda je pametno pustiti kak gen za nekonvencionalnost nekje v ozadju, morda nam pride kdaj prav.
Vsekakor pa mislim da je prav, da ima urednik pravico izločanja vseh nekonstruktivnih prispevkov.
Všeč mi jeVšeč mi je
JPD, upam, da ste ekonomisti nastudirali vzroke dotcom puhlice? IT je obljubljala ogromno in to je izpolnila v industriji. Racunalnike proizvajamo z racunalniki! Zal je IT manj prispevala administraciji z izjemo PC razpredelnic. Najslabse se odrezala v solstvu, ki ostaja na nivoju 19. stoletja. In vse to Before Google…
Všeč mi jeVšeč mi je
Ko spremljamo izvozne blagovne tokove Slovenije je poterebno ločiti kam, kdo, koliko – zakaj? Informativni podatki, da je Slovenija v letu 2007 izvozila 19,4 mlrd € od tega največ v Nemčijo 18,8%, 13,2% Italijo, Avstrijo 7,8% in Hrvaško 8,1% itd nimajo za končnega uporabnika – izvoznika nobene uporabne vrednosti. Potrebno je najprej pogledati v globino – KDO.
V letu 2007 je od 48.781 aktivnih slovenskih družb izvažalo 8.568 (blagovni izvoz). Največ podjetij je izvažalo na hrvaško, preko 5.170.
V letu 2008 bo številka zelo podobna, kar se tiče hrvaške le da bo izvoz blizu 1,7 mlrd €. Ob tem je teba omeniti, da gre 500 mio € blaga skozi Slovenijo na hrvaško v transferu, slovenska podjetja so pač zastopniki podjetij, ki želijo izvažati v celo EX YU.
Za orinetacijo mednarodna nomenklatura deli produkte po- 2 st, 4-st in 8.st klasifikaciji (ta zadnja ima 9.720 kategorij). Torej je potrebno pogledati natančno, kakšen delež ima slovenski izvoz v uvozu posamezne kategorije npr. na hrvaško. Naj samo omenim od 0.1 do preko 80,0%. To pa še ni vse.
Koliko prispevajo slovenski izvozniki k celotnemu izvozu Slovenije.
Preko 85% slovenskega blagovnega izvoza prispeva 500 slovenskih izvoznikov. Torej se je potrebno posebaj pogovarjati o njih. In za njih kontekst EX YU pomeni povsem nekaj drugega kot za izvoznike, ki ustvarijo preostalih 15%. Mimogrede več, kot 100.000,-€ blagovnega izvoza je v letu 2008 preseglo 3.500. Torej lahko interpretiramo:
500 slovenskih izvoznikov izvozi 85%
3.000 slovenskih izvoznikov izvozi 14,5%
5.000 slovenskih izvoznikov izvozi 0,5% blagovnega izvoza.
Torej je potrebno govoriti ločeno o strateškem pomenu EX YU trgov posebno hrvaške za slovenske velike, srednje in male izvoznike, pa še tu jih je potrebno razdeliti v že prej omenjene kategorije po mednarodni klasifikaciji, za začetek bo dovolj 2-stopenjska z 98 skupinami izdelkov.
Torej je za male in srednje izvoznike EX YU trg odličen poligon za pridobivanje izkušenj.
Deficit logičnega sklepanja vedno povzroča fikcijo in neumno je govoriti kako pomemben ali nepomemben je EX YU trg za slovenski izvoz. Saj je edino pravilen odgovor – kakor za koga. Mimogrede iz Slovenije je na hrvaško uvažalo preko 6.200 hrvaških podjetij. Iz nobene druge države več, kot iz dežele.
Iztok
Všeč mi jeVšeč mi je
Inovativne izdelke kreirajo inovativni posamezniki, potem pa jih inzenirji “produktizirajo” in “monetizirajo”. V praksi so ti inovativni posamezniki in inzenirji velikokrat ista oseba; torej inzenirji.
Za ustrezen tehnoloski preboj in izdelke visje dodane vrednosti torej potrebujemo dobre in motivirane inzenirje: nobenih svetovalcev, treningov in delavnic, pospesevalcev, strokovnjakov za komuniciranje in inkubatorjev. Tako enostavno je to.
Zdaj pa naj inzenirji, glede na naso realnost in placna razmerja, povedo, ali se cutijo dovolj motivirane za kreiranje novih, visoko-tehnoloskih izdelkov?
Všeč mi jeVšeč mi je