Inovacije so ključ, na vrsti je Golobič

Bruno Korelič ima prav, ko v Dnevnikovem Objektivu pravi: “Mislim, da bi se lahko zgledovali po Finski ali pa kakšni drugi državi, ki je v krizni situaciji pognala razvoj s pospeševanjem inovacij, pospeševanjem znanja in ustrezno državno pomočjo vsem tistim, ki so prišli z novimi strukturnimi idejami in pogledi. Edino to lahko tudi v Sloveniji požene prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Potrebujemo bolj moderno in sofisticirano gospodarstvo, ki ga ne bo zamajala vsaka sapica.

Inovacije so ključ za prestrukturiranje gospodarstva. Korelič tukaj referira na podobno situacijo na Finskem konec 1980. let, ko je finsko gospodarstvo utrpelo velik šok zaradi izgube sovjetskih trgov ter zaradi neprilagojene gospodarske strukture. Finska je takrat odreagirala zelo pametno, čeprav ni nujno, da je bila večina pozitivnih učinkov posledica zavestnih in premišljenih ukrepov, ampak je v mnogočem šlo za splet pametnih “infrastrukturnih” ukrepov in sreče. Kot “infrastrukturne” ukrepe ne razumem odločitve za investicije v gradnjo cest ali železnic, ampak odločitev za vlaganje v znanje. Izpostavil bom predvsem tri stvari. Prvič, finska vlada je povečala sredstva za visoko šolstvo in za raziskave in razvoj. V absolutnem smislu ter relativno glede na BDP – od 2 % BDP v letu 1991, na 2,5 % v 1996 in na 3,4 % v 2000. Sredstva za R&D so se povečevala torej za najmanj 0,1 % BDP letno. (Mimogrede, to je bil tudi slovenski cilj v resoluciji o NRPP leta 2005, vendar se ni zgodilo nič).

Drugič, finska vlada je zavestno ustanovila državno zagencijo za spodbujanje investicij v tehnološke projekte Tekes. Tekes, ki danes na letni ravni za tehnološke in inovacijske projekte razdeli prek pol milijarde evrov, je imel vedno zelo preprosto politiko subvencioniranja. Inovativni projekti v zreli fazi so bili deležni kredita po nizki obrestni meri, inovativne ideje v začetnih fazah pa nepovratne subvencije. Pri prvih je bil pogoj, da podjetje samo vloži v projekt polovico denarja, do polovice pa priloži Tekes, pri drugih pa predsem inovativna ideja. In zadeva deluje. Deluje izvrstno, Finska je postala izvoznica visoko tehnoloških izdelkov – ta delež se je povečal od 6 % v letu 1990 na 23 % v 2000, danes je okrog 20 % celotnega izvoza (Mimogrede, v Sloveniji ta delež že desetletje stagnira na ravni 5 %).

In tretjič, Finski se je zgodila Nokia. Podjetje, ki se je ukvarjalo z gumarsko in lesno industrijo ter proizvodnjo TV in računalniških zaslonov, se je odločilo, da se preusmeri v mobilno telefonijo. Tvegana poteza, vendar zelo uspešna. Nekaj takšnega, kot če bi se Gorenje danes odločilo, da se iz proizvodnje aparatov bele tehnike preusmeri v razvoj tehnologije in proizvodov za izkoriščanje sončne energije. Tvegana poteza, toda uspeh je lahko gromozanski glede na potrebe po prestrukturiranju izrabe virov energije. Gorenje ima potencial, da postane slovenska Nokia. Podobno denimo Petrol. Obe podjetji imata potrebno velikost, denarni tok za začetne investicije in sposobnost privabiti kadre z znanjem na relevantnem področju.

Kaj lahko naredi slovenska država, da Slovenija iz sedanje gospodarske krize izide kot zmagovalec? Da se razumemo, kot zmagovalec bo težko izšla z obstoječo klasično industrijsko strukturo, ki se ni bistveno spremenila od leta 1989, ko smo zapadli v gospodarsko krizo zaradi izgube jugoslovanskih trgov. Naša industrijska podjetja so se takrat prilagodila tako, da so svoje proizvode – ob izboljšanju kvalitete – preprosto preusmerila na zahodne trge. Nič novega se ni zgodilo, še naprej proizvajajo iste proizvode. Če so to generična zdravila, imamo še srečo, če so to oblačila pod blagovno znamko Boss, Escada ipd., čevlji ali pohištvo, pa ne preveč, čeprav nam – še – zaposlujejo precej delovne sile.

Odgovor na vprašanje, kaj lahko naredi Slovenija, da postane tehnološki zmagovalec, se zdi na prvi pogled enostaven. Naj sledi Finski, povečuje sredstva za visoko šolstvo in R&R vsaj za 0,1 % BDP letno, iz sedanje Tehnološke in inovacijske agencije (TIA) naredi Tekes z velikim proračunom … in naj upa, da bodo tehnološke spodbude denimo Gorenju ali komu podobnemu v Sloveniji ustvarile našo Nokio. Res se zdi enostavno. Leta 2005 smo tako prek Odbora za reforme v vladni Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji spravili natanko te predloge. Predlagani ukrepi štev. 30 – 34 govorijo točno o tem, kako iz TIA narediti Tekes, ki bo spodbujal inovativno in tehnološko dejavnost podjetij prek sofinanciranja investicij v tehnološke projekte, ki bo spodbujal inovativne ideje v začetni fazi (tehnološke start-upe), sofinanciral sodelovanje med podjetji in inštituti in sofinaciral zaposlovanje mladih raziskovalcev v podjetjih.

Od teh predlogov se ni uresničilo skoraj nič. TIA vegetira in razdeljuje sredstva iz obrambnega denarja za neke obskurne projekte povezane z Natom. Razlog? Zelo banalen – kompetenčni spor med ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za znanost, visoko šolstvo in tehnologijo, pod katero ingerenco bo TIA. Kljub nasvetom strokovnjakov iz Tekesa, da mora biti tehnološka agencija neodvisna od raziskovalne sfere, torej od ministrstva, pristojnega za znanost, je prevladal dogovor iz koalicijske pogodbe o razdelitvi resorjev in področij med strankami. Izgubili smo štiri leta. Štiri leta, ko je bilo denarja za razvoj načeloma ogromno, pa ga nismo znali kanalizirati v tehnološke projekte.

Zdaj je na vrsti minister Gregor Golobič. Na voljo ima TIA, lahko z njo naredi karkoli. Še najbolj pametno pa je, če jo ukine, kajti s temi kadri, ki jo vodijo in kontrolirajo iz ozadja, iz nje ne bo nikoli naredil Tekesa. Naj povabi svetovalce iz Tekesa in ustanovi popolnoma novo tehnološko agencijo, neodvisno od znanstvene sfere in naj ji iz proračuna zagotovi začetna letna sredstva v višini 100 milijonov evrov. In naj postavi profesionalno vodstvo s kopijo programa Tekesa. Prepričan sem, da bo na tej podlagi Slovenija čez 10 let neka povsem drugačna Slovenija v gospodarskem in tehnološkem smislu.

Vem, da bom spet slišal ogromno očitkov od kolegov, da predlagam državni intervencionizem, pač na tehnološkem področju. Se ne strinjam. Gledano od tukaj, iz Kalifornije – Stanforda, San Francisca, Palo Alta – se to v tem trenutku morda zdi res. V tem vrvenju idej, razvojnih rešitev in visokih znanstvenih standardov, ki tukaj prosperirajo na ravni osebnih interakcij, se zdi državna tehnološka politika nekaj obskurnega. Toda ne pozabite, da je Stanford nastal zaradi filantropske ideje in denarnega vložka nekega posameznika, iz česar se je desetletja kasneje razvila Silicijeva dolina – visoko inovativna skupnost posameznikov, start-up tehnoloških podjetij in sedanjih tehnoloških korporacij tipa Google in Apple. Ne pozabite, da je vladna NASA ogromno sredstev namenila univerzam za razvoj novih tehnoloških rešitev, denimo univerzi Caltech za razvoj robotskega vozila za Mars. Ne pozabite, da je Hasso Plattner, ustanovitelj SAP, pred leti za ustanovitev D. School na Stanfordu namenil 30 milijonov dolarjev.

Kadar država nima tako vizionarskih podjetij ali njihovih filantropskih lastnikov, mora pač vskočiti država. Tako kot je vskočila finska država z ustanovitvijo Tekes, ki je pomagal dvigniti tudi Nokio. In Nokia danes dviguje mnoge univerze in raziskovalne inštitute ter mnoga majhna tehnološka podjetja in posameznike. Nekje je treba začeti krog finančnega spodbujanja inovacij in tehnološkega razvoja. Čez leta pa se vse skupaj itak zdi, kot da gre za namazan, self-perpertuing mehanizem Silicijeve doline ali finskega tehnološkega čudeža. Kot da nihče ni sprožil tistega začetnega kamenčka.

Torej na vrsti je Gregor Golobič. Morda bo šel v zgodovino kot kreator slovenskega tehnološkega čudeža. Morda pa se bo samo zapletal v podobne majhne, večinoma zasebne igrice kot njegovi predhodniki, katerih imena so mi do sedaj že zbledela v spominu.

75 responses

  1. Da, da. A človek bi dejal, nič novega pod Soncem! To so “rešitve”, ki so veljale za 20. stoletje; zdaj pa smo, če se ne varam, v 21. stoletju. Zakaj ne bi mi, ki nas je cca 2,000.000, majhna skupnost, ki jo lahko zelo hitro “spremeni” hiter piš temeljitih sprememb v mišljenju in zavedanju stvarnosti, zgrabili bika za roge in premislili premišljeno in stopili v 21. stoletje. Zato so potrebne odprte glave in odločitve načelne narave. Pot, ki jo je navedel avtor je ena od poti, hkrati s to potjo pa naj bi paralelno tekel proces “prevrednotenja vseh VREDNOSTI” v najglobljem smislu, še zlasti kar zadeva znanstveno mišljenje. Ali bomo nadaljevali z znanstvenim redukcionizmom, ki je temeljil na izključnem zanašanju na eksperiment s pomočjo čutil kot sta vid in sluh, ne glede na to, ali uporabljamo mikroskop ali makroskop in na zacementiranih matematičnih formulah, ki so kot prisilni jopič uklenjale in uklenjajo fizičen svet, ali pa se bomo zavezali ontološkemu v naravoslovnih znanostih, to je imaginaciji in sposobnosti človeškega duha stopiti izven zgolj izkustvenih razsežnosti. Ali bomo hoteli in si upali zamenjati evklidsko matematično “zamrznjenost” v statuse quo in se zmogli vrniti na izhodišča človekovega etosa Nikolaja od Kauze, na načelne osnove pristopa do dinamike fizičnega sveta Pitagore, Leibniza, Bernharda Riemanna Alberta Einsteina etc. ter sprožili veliko
    (r)evolucijo v mišljenju sveta in osvobodili uklenjenga Prometeja, ki so ga prikovale elite kakor nekoč Zevs z ostalimi bogovi, da bi nas pahnili v tisočletno temo duha in zadušili človeški navdih. O tem in še o veliko več da misliti neki človek, ki ga nekateri zmerjajo s teoretikom zarot ali celo z mistikom, a kaj nam preprečuje oziroma prepoveduje, da se ne bi spopadli z njegovimi mislimi, analizami in nakazanimi rešitvami iz zagate, v kateri smo se znašli v 21. stoletju zaradi napačne usmeritve zapadnega človeka v 16. in 17. stoletju. Nekateri, ki imajo moč odločanja, nas hočejo pahniti nazaj v kameno dobo in se sklicujejo na ogroženost narave, ponujajo nam energetske rešitve, ki nas vračajo v 19. stoletje, v dobo začetkov industrializacije … zakaj? Nikar ne nasedajmo praznim floskulam in neumnim izpeljavam, da se res ne bomo vrnili v mračen srednji vek, tako mišljenjsko kot bivanjsko.
    Etos sveta ali svetovni etos je prekratek, tudi svetost življenja je dubiozna, saj manjkata še svetost bivanja in svetost smrti! Stopimo v 21. stoletje, vendar, v noosfero!
    Navedeni “mistik” se zavzema za ponovno vpeljavo osnovnega fizikalnega principa namesto matematičnega v vse sfere bivanja in za ontološko v znanosti, voditeljica pa naj nam bo poetika – POEZIJA – skozi generično lastnost človeškega bitja – BESEDO! Za konec in v tem duhu: “Preidimo torej od besed k besedam,” kakor je dejal tisti Slavoj od Žižka!, če hočete.

    http://www.larouchepac.com/news/2008/12/28/how-russia-was-surprised.html

  2. avtorjev (JPD) prispevek in komentar A-AMM se ne izključujeta tako močno, da ne bi bilo mogoče uporabiti “dobre izkušnje za 21 stoletje”.
    A je to res samo na plečih ministra Golobiča ali je del tudi na raziskovalno-univerzitetnem bregu, ki mora priti na dan tudi s ponudbammi vizij in ne samo preigravanjem idej.

  3. Anika, saj Jože vendar piše o čisti poeziji, seveda v smislu ποίησις – poiesis, o ustvarjanju novega in o tem, da jo je treba vsekakor podpreti. Pri čemer pa tiho predpostavi korespondenco med vloženimi sredstvi in pričakovanimi rezultati: v projekte, ki lahko povečajo denarno vrednost, je naj se vlaga denarna sredstva, v projekte kakšne drugaćne vrste pa morda samo vrtenje sedme čakre ali priprošnjo aluvialnim bogovom.

    Pri vseh silnih naštetih Grkih pa ne gre pozabit Platona, ki postavi jezik geometirje, matematike, logike, razuma, včasih so temu rekli filozofija, danes bi temu morda rekli suhe znanosti, visoko nad barvitost in izrazno moč metafore. Kljub temu, da je naša orientacija v svetu metaforično strukturirana, pa večinoma kar konsenzualno sprejemamo znanstvena spoznanja, vsaj kar se naravoslovja in njegove praktične uporabe tiče, kljub njihovi morebitni omejenosti in suhoparnosti. To pa ne velja za tiste, ki bi radi prevrednotili vse vrednote in nujno rabijo denarna sredstva, da nam bodo lahko podarili svoje duhovno bogastvo. Tu se znajdemo na področju političnega, kjer pa pride pisana metaforika še kako prav.

  4. @bp
    Lep komentar, bp. Seveda je treba navesti tudi Platona pa še koga. Samo poudarila sem glavna izhodišča Larouchejevega dolgega eseja, ki ga navajam v povezavi. Če bi ga, spoštovani bp prebrali v celoti, bi vedeli, zakaj gre, in tudi sama nisem za to, da strmimo v svoj popek in da smo za to celo plačani, češ da se bodo stvari potem odvijale same. Tega nikjer ne trdim: razen tega gre za “prevrednotenje vseh VREDNOSTI”, ker, če slišim nekoga, ki s prižnice bodisi rdeče bodisi črne grmi o vrednotah, se primem za denarnico. Ta skovanka VREDNOTA je prisotna zgolj v slovenščini; že Sokrat razjasnjuje, da imamo vrednosti, ki se merijo z utežmi ali dolžinskimi merami in vrednosti, ki jih merimo/presojamo z besedo. Poesis, o kateri govorim, človeka vmešča v prostor in čas njegovega bivanja in ju presega, tako da z besedo, z novimi besedami, kar je edino domena seveda res-nič-nih pesnikov, širi razsežnosti mikro in makrokozmosa. Če je del tega tudi Nokia, ne vem; najbrž. A čas je, da se premaknemo naprej, izhajajoč iz dognanj nesmrtnih in večnih duhov človeštva, ki niso iskali bližnjic ali goljufali, da bi “fizične” vrednosti takoj spreminjali v denarne, ne glede na osnoven fizikalen princip, ki pa nas prej ali slej, če ga ne upoštevamo, udari po žepu, glavi in srcu!

  5. Draga Ana,
    inovacije so ključ sprememb – na kateremkoli področju. Jaz jih samo apliciram na gospodarstvo, ker je pač to moje znanstveno področje.

    Inovacij se ne da usmerjati, prinašajo spremembe na področjih, kjer tega niti ne pričakujemo. Tudi in predvsem na duhovnem in polju vrednot. Pomembno je imeti “infrastrukturo” – ustrezno inovativno klimo v družbi, konkretne ideje in “proizvodi” ter njihove trajektorije razvoja pa so nepredvidljive.

  6. @jpd
    Da, Jože. Se strinjam. A inovacije – 1. vpeljevanje česa novega, novotarstvo; novotarija; sprememba, 2. prenovitev; obnova; (France Verbinc, Slovar tujk, ,osma izdaja, CZ v Ljubljani, 1897) ne potegnemo iz nosa. Nastajajo na osnovi nekih danih ali novih premis. In te premise moramo premisliti v osnovi. Hkrati pa menim, da je že nastopil čas, ko ne moremo več ločevati tkim. duhovnega od materialnega sveta; oba svetova sta v domeni človeka in se prepletata neločljivo; kdor ju ločuje je, ali neveden ali goljuf. In predlagam, da nehamo govoriti o vrednotah, ampak govorimo raje o vrednostih, pa naj bodo tiste vrednote MORALNE VREDNOSI, da ne bo pomote.

  7. JPD, največja inovacija bo uvedba delnice države, ki bo v inovativnost najprej prisilila vse državne uslužbence in šele potem se lahko rodi tudi inovativnost, kako del dobička države investirati v inovativnost posameznikov.

  8. Inovacije in Lisbonska strategija so sodobna EU mantra – copyright Joze Mencinger! Moj ssok v Silicijski dolini je bil, ko sem zvedel, da Kalifornija 40%, najvecji del velikega GDP ustvari s poljodelstvom. Pa sse misel Tonija Stipanica iz Iskre – aspirin je uspel ohraniti ceno! Inovacije in spremembe so inherentne ljudjem. Zal vkljucno z WMD.

    Lep pozdrav v mrzlo LJU iz soncne Srbije 🙂

  9. Super članek! Finski primer je eden boljših in je sinonim za množico inovativnih projektov, ki jih izvaja industrija v sodelovanju s fakultetami in inštituti. Ko je Tekes pokazal, da za vsak vloženi € dobi Finska nazaj tri in več €, so še bolj pospešili vlaganja v razvoj in postali vodilni. Povečali so prodajo, delež novih izdelkov z visoko dodano vrednostjo, podjetja so postala sposobnejša za tekmovanje na globalnem trgu. Fakultete so bolj povezane z realnimi potrebami, raziskave in učne vsebine bolje pripravijo diplomante za uspešno delo v organizacijah.

    Finci so razrešili ključni problem, kako premostiti prepad med univerzami oz. inštituti na eni strani in gospodarstvom na drugi strani. Tudi Slovenija lahko močno pospeši množico inovativnih projektov z viri, ki jih že ima danes!

    Kot direktor razvoja v multinacionalki Goodyear EPE sem vrsto let sodeloval s slovenskimi fakultetami. Na več projektih smo prišli do svetovnih novosti. Majhna skupina je naredila numerično modeliranje gibljivega elastičnega elementa, za katerega je globalna centrala takrat trdila, da ni izvedljiv. Kasneje nam je ta rezultat pomagal pridobiti razvojni projekt v VW. Nov testirni stroj za vzmeti ima bistveno boljše lastnosti od do tedaj znanih, ima dvojno kapaciteto ob polovičnem strošku investicije ter nam je pomagal pridobiti posel pri enem večjih proizvajalcev kamionov. Nov program za preračun jermenskega pogona iz Slovenije je postal globalni standard v korporaciji, močno konstrukcijsko in marketinško orodje ter si ga lahko naložite z interneta (http://www.goodyearep.com/maxpro/), tako kot ga nalagajo uporabniki po celem svetu. Z večino profesorjev smo imeli zelo dobre izkušnje!

    Zakaj ni več tovrstnih inovativnih projektov v sodelovanju z industrijo? Prvič, med industrijo in raziskovalno sfero je prepad, ki ga v našem primeru ne bi premostili brez dolgotrajnega angažiranega sodelovanja s strani industrije. Večina firm tega napora ne bo vložila, niti nima za to potrebnih znanj. Drugič, profesorji so povedali, da je njihova pozicija v prvi meri odvisna od člankov. Nekateri so sodelovanje odklonili, ker so porabili svoje vire na sicer zanimivih raziskavah, za katere pa se bojim, da jih ne bi plačal nihče drug razen država. Verjetno potrebujemo drugačno vrednotenje industrijskih (oz. aplikativnih, uporabnih…) projektov pri napredovanju v nazive. Tretjič, tudi zgornji projekti se ne bi zgodili, če ne bi takrat uspeli na Ministrstvu za gospodarstvo pridobiti sofinanciranja. Vsaka firma ima spisek dobrih projektov, ki pa so ravno malo preveč zahtevni in dolgotrajni, da bi jih financirali iz letošnje bilance, so pa najboljša priložnost za državo, da si z malim vložkom zagotovi delovna mesta in davke v naslednjih letih.
    Menim, da bi v danih razmerah naredili največ, če se najprej močno poveča količina in kakovost aplikativnih razvojnih projektov. Ti razpisi so zaenkrat razdrobljeni med več ministrstev in agencij. Srednjeročno bi stvar kazalo združiti podobno, kot so to naredili Finci s Tekesom?

    Nadalje, raziskovalno sfero je potrebno približati uporabnikom. Srednje velika firma ne more vedeti, na koga naj se obrne na kateri fakulteti, zato jih je potrebno napotiti k pravemu ekspertu. Podobno je s časom, ko ima firma problem je čakanje na naslednji razpis predolgo. Naj navedem primer. Ko pri slovenskih razvojnih organizacijah nismo prišli do projekta, smo šli v Avstrijo v kompetenčni center za to področje. V nekaj tednih je bila pogodba podpisana, ker so imeli stalno odprt budget. Pri tem je Avstrija krila polovico stroška razvoja za slovensko firmo! Kompetenčni center je nastal tako, da je avstrijska univerza odcepila trideset ljudi v nekakšen razvojni d.o.o. z obljubo, da bodo dobili za vsak €, ki ga dobijo od industrije, še en € od države. Tako je tistih trideset ekspertov na svojem področju kmalu dobilo precej več denarja kot prej in so v nekaj letih narasli na 80 zaposlenih. Ker so sočasno delali projekte tudi za Airbus, BMW in podobna podjetja, si lahko predstavljamo, kakšno možnost za podiplomsko usposabljanje in pretok dobrih praks predstavlja takšna organizacija. Tudi druge države gredo po tej poti, Estonija ima s prvimi kompetenčnimi centri dobre izkušnje in ima za nove ravno sedaj odprt razpis v vsoti 55mio €. Drugi primer je iz mojega doktorskega študija v ZDA, tam je profesor publiciral zato, da je obdržal pozicijo, financiral pa se je iz industrijskih projektov in konzultacij. Seveda je bil tržno usmerjen, prav tako vsi njegovi kolegi. Tretji primer je iz nemške fakultete, tam pri kontaktih pomaga posebna pisarna.

    Obstoječe vire se da pognati v spiralo razvoja, ki potem financira samo sebe, z množico inovativnih projektov, ki imajo realne, merljive in preverljive cilje! peter.metlikovic@siol.net

  10. Nekako imam občutek, da vsi, ki tu razpravljajo v življenju še niso razvili ničesar uporabnega kaj šele, da bi to uspeli prodati…

    P.S. Večina uspešnih si podjetji morajo, če želijo preživeti, sama zagotoviti sredstva za razvoj iz rednega poslovanja. Državna pomoč je predvsem potuha za lenuhe.

  11. Andrej, s financiranjem razvoja samo s strani uspešnih obstoječih podjetij, ostane razvoj inovativnih produktov omejen na obstoječe podjetnike in zaposlene v razvojnih oddelkih in podobnih funkcijah teh podjetij. Ti niso nujno edini, ki imajo dobre ideje in pa voljo jih uresničit, drugi pa žal nimajo spodbud, da bi jih uresničili v obstoječih okvirjih. Poleg tega je iz obstoječega poslovanja včasih težko financirat preskok, potreben za spremembo iz lokalnega v nišno podjetje. Seveda pa obstajajo ljudje, ki ne glede na okolje uspejo zlesti preko vseh ovir, vendar jih je malo.

    Pri tem sam ne vidim prav nobenega problema v tem, če poskuša država, v odsotnosti drugega interesa, vzpostavit okolje, ki bo spodbujalo podjetniško tveganje in inovativnost v tem okolju (in v tem primeru ne tudi ekstra dobičkov ali sinekur uslužbencev univerz in drugih zn. inštitucij).

  12. V vzpodbudo inovacijam pri pridobivanju goriva dajem v razpravo kemikom, fizikom in ekonomistom naslednjo idejo, ki pa je že uresničena: pridobivanje “olja” iz najrazličnejših odpadkov-smeti v zaprtem krogu, kjer ni izgube vode, pridobiva pa se plin in “olje” iz “odvrženih” ogljikovodikov, ki so v vsakem materialu … No, prosim za mnenje in če se zadeva izide, zakaj je ne bi spravili v pogon tudi pri nas?

    http://www.pyrabang.com/view.php?ref=rayelan&post_id=5239&visitor=true

  13. Ce bi si Andrej pogledal odgovore podjetij v clanicah EU v okviru inovacijske ankete CIS (Community Innovation Survey), v kateri sodeluje tudi skoraj 3,000 slovenskih podjetij, bi ugotovil, da podjetja kot glavni razlog za neinoviranje navajajo prav pomanjkanje financnih sredstev. Se vec, cim manjse je podjetje, tem hujsa ovira so financne omejitve.

    S kolegi smo glih naredili taksno raziskavo za slovenska podjetja in jo naslednji teden predstavljamo na konferenci na EU Komisiji. Politika EU naj bi sla v smeri, kako majhnim in srednjim podjetjem, ki so najbolj financno omejena, omogociti dostop do ciljnih sredstev za R&R.

  14. @jože, če iz seznama vseh podjetji izberemo dolgoročno najuspešnejša podjetja ostaja pomanjkanje finančnih sredstev še vedno glavni razlog za “neinoviranje”?

    Večina 90% majhnih (pod 50 zaposlenih) podjetji podjetji itak propade v roku 10 let zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Zato upoštevanje vseh podjetji tudi tistih, ki so v naprej obsojena na propad izkrivi sliko.

    Če povzamem vlaganje sredstev državnih ali EU sredstev samo podaljša življenjsko dobo takim podjetjem.

    Po mojem je ključnega pomena okolje, ki omogoča, da tistih preostali 10% preživi zaradi svoje sposobnosti ne pa zaradi pokroviteljstva.

    Sicer pa je to samo moje mnenje…

  15. @jpd
    “S kolegi smo glih naredili taksno raziskavo za slovenska podjetja in jo naslednji teden predstavljamo na konferenci na EU Komisiji. Politika EU naj bi sla v smeri, kako majhnim in srednjim podjetjem, ki so najbolj financno omejena, omogociti dostop do ciljnih sredstev za R&R.”
    No, gotovo so takšna prizadevanja hvalevredna, čeprav tako čez palec (ne da bi bila čustvena) ugotavljam, da je izkoristek cca 20 % z velikim ovinkom, po pregovoru “okoli riti v varžet”. Namreč, ko so bile še vrednosti vrednosti, so se manjši trgovci oziroma podjetniki razvijali sami – iz svojih “dobičkov”, ki so jih vlagali v širitev delovanja oziroma proizvodenj. Če tega niso bili sposobni, so mrknili že na začetku. Če nič drugega pri današnjem načinu bodo pač cca 50 % denarja za te namene porabile komisije, agencije in eksperti za analize, odločanje o tem, katera manjša podjetja bodo deležna pomoči, za merjenje učinkov itd. – ki pa bodo, podjetja namreč, tudi pisala in načrtovala investicije za razpis, potem pa počela kaj drugega ali denar preprosto porabila za nekaj že.
    Spet navajam Larouchea, ki pravi, kar si tudi že sam poudaril, Jože, da je najpoglavitnejša stvar “države” postavitev “infrastruktur” in kreiranje pogojev in prostorov, kjer se morejo dogajati in dogoditi “dobre” stvari. In to je vsa modrost. In še nekaj je. Namesto da ljudje svoje prihranke vlagajo v “nebulozne” investicijske sklade, zakaj ne bi vlagali neposredno v obetajoča mala podjetja, a imeli nato delež pri upravljanju in dobičkih – na osnovi javnih pozivov teh podjetij samih?

  16. ne razumem tistega s pridobivanjem olja? prej pa o rešitvah za 21 stoletje? halo, to pa je vizija kako nazaj v 19 stol. ogljik se še iz odpadnega blata vzame (metan) energetska bilanca tudi s sedanjimi tehnološkimi prijemi ne prinese plusa s kurjenjem olja in posledično svinjajnjem okolja (ni ga olja, ki ne bi vseboval primesi k ogljikovodikom še posebej, če se proizvaja v domačih delavnicah kao pri inovatorjih) z dioksini, furani, dušikovimi oksidi, žveplovimi spojinami,..
    alo, vizija.. energetska neodvisnost EU,.. s hrbtenico obstoječih kapacitet in toplotno črpalko za vsak objekt, .. kako že, sonce, razum in srce.. ne pa kurjenje biomase. goriva druge generacije sploh ne bi bilo toliko, kot se dozdeva,.. z recikliranjem surovin, sežigom (kapacitete v nemčiji in Avstriji niso zapolnjene, lobi fanatičnih gorečnežev kurjenja biomase jih je tako predimenzioniral, da lahko pookuri smeti pol EU) za ogrevanje in elektriko,.. pa je šlo biogorivo druge generacije,. ja, pa končno v kontrolo natalitete, da vsaj naprej ne bo naraščalo prebivalstvo, javni prevoz namesto avtomobilizma, tovorni transport na tirih in to podzemljo, tvorba omrežja majhnih producentov energije v omrežje enakovredno internetu, .. vizije, ne ideje. v majhni državi ravno tako, kot v celotni EU (nenazadnje imamo svojega komisarja za znanost v glavnem mestu, zakaj je bil tako neviden, tudi doma?).
    da pa je znanja kar nekaj, da bodo “podjetniki” znali konkurirati glede na odzive ni bojazni.
    všeč mi je bilo pri avtorju vizionarstvo v smislu Gorenje v proizvodnjo sončnih panelov neke nove generacije,.. ker tudi to mora, potem je tista delnica države zaradi mene lahko tudi uvedena.
    Smer je po moje dal že Ž. Turk (sonce, razum in srca), inovativni smo ravno toliko kot kdorkoli na planetu in po Rifkinu, zakaj ne bi ravno majhna Slovenija pokazala svetu, da se varčevanje z energijo in ideja majhnih producentov energije (fotovoltaika v fasadah in na strehah, toplotne črpalke,..) združenih v energetski internet lahko uresniči hkrati z uvedbo podzemne v majhnih mestih (da ne bodo vsi sanjali o tem, da je to neekonomično, malo morgen pa neekonomično), močno zmanjšano avtomobilnostjo, tovorom v tranzitu na tirih,.. in seksom za zabavo ne pa za tekmovanje kdo zmore več otrok.
    dobre konkretne predloge pa je bp opisal – s tem se na izvršilni ravni strinjam.

  17. Razvojni potencial slovenske industrije, posebej tiste, ki izdeluje tudi končne izdelke in ne samo polizdelkov, poznam iz lastnih izkušenj sodelovanja pri razvojnih projektih. Ocenjujem, da je v uveljavljenih industrijskih podjetjih ta potencial zelo majhen in do aplikacije inovacij v tržno uspešne rešitve lahko pride le slučajno. Takole na pamet se ne morem spomniti niti enega primera. Sem pa opazil slovensko značilnost, da zaradi svoje zaplankanosti pogosto mislimo, da smo v svetovni špici, čeprav tisti, ki tam res so, za nas še niso slišali ali pa so nas komaj opazili. Same špice na robu propada.

    Pri malih tehnoloških start-upih pa se dogaja, da je premalo poslovnega znanja (in izkušenj) in si podjetniki ne znajo dobro odgovoriti niti na vprašanje, zakaj bi nekdo kupil njihov proizvod. Razlog je v tem, da se ne zavedajo, da v rokah nimajo proizvoda ampak šele tehnologijo, ki ima potencial, da postane proizvod. Velikokrat so to ljudje, ki imajo ambicijo in “drive” da bi kaj naredili, vendar bi jih moral nekdo s poslovnimi izkušnjami iz start-up podjetništva pravilno usmeriti, da se ne bi 5-10 let zaletavali v zid nekonkurenčnosti svojega izdelka, na koncu pa obupali.

    Kopija Tekes je dobra ideja, vendar tako, da večino denarja razdeli malim/srednjim podjetjem, ker je med temi veliko več razvojnega potenciala. Največji izziv je itak v tem, kako zagotoviti, da denar ne bo razdeljen po klientelističnih zakonih slovenije. Dvomim, da je GG tukaj kakšna garancija kakovostnega razdeljevanja denarja.
    Poleg tega bi morala takšna agencija delovati kot nekakšen vodnik, ki bi preveč tehnično usmerjenim inovatorjem pomagal postaviti njihovo inovacijo v uporaben poslovni okvir. Ampak ne s pomočjo nekakšnih kvazisvetovalcev iz profesorskih vrst, temveč “been-there-done-that” ljudmi tipa Akrapovič, Boscarol, Jakopin in ajde (čeprav so mi trgovci zoprni) Tuš.

  18. upam, da se bomo tega čimprej pričeli zavedati: citiram “Sem pa opazil slovensko značilnost, da zaradi svoje zaplankanosti pogosto mislimo, da smo v svetovni špici, čeprav tisti, ki tam res so, za nas še niso slišali ali pa so nas komaj opazili. Same špice na robu propada” (konec citata).

    Že ta streznitev bi pomenila korak v pravo smer iz balkanske kaotičnosti, ki jo citirani Beduin opiše v zadnjem odstavku, če del ponovno citiram “Največji izziv je itak v tem, kako zagotoviti, da denar ne bo razdeljen po klientelističnih zakonih slovenije”.

    Ker če bi bilo tako potem bi kar naenkrat bilo konec malikovanja kurjenje biomase v kotlih za kurjenje biomase (človek kar ne more verjeti koliko “inovativnosti” je danes v poimenovanju peči za kurjenje drv), urbanizma po jankovićevem ali kateregakoli že vaškega šerifa (pa naj bo kralja na betajnovi), inflacije titlnov,…

    Pričnimo za začetek s spoštovanjem zakonodaje, postanimo še malo evropski ne samo SFRJ balkanski in kar naenkrat bomo tudi inovativni. Dokler pa so zakoni (od prometnih do okoljskih) v posmeh in zabavo povprečnežu pa ni šans. sledi samo še sonce razum in srce.

  19. @james
    James, prav je, da ste “nejeveren Tomaž”. A pri prikazanem postopku in tehnologiji
    http://www.pyrabang.com/view.p…..sitor=true
    ne gre za sežiganje odpakov, ampak za kuhanje pod visokim pritiskom in nato za destilacijo. Vprašanje je samo, koliko je potrebne vhodne energije, da bi se zadeva izplačala. Povsem čista tehnologija ne obstaja; tudi sončne celice so s tega vidika vprašljive zaradi pridobivanja premazov in miljonov in milijonov kablov … Še najbolj čista je jedrska energija, ki pa je demonizirana zaradi stranskega produkta v reaktorjih, ki se lahko uporabijo … vemo. Obstaja pa baje že metoda za hipno dekontaminacijo radioaktivnosti snovi, ki pa jo seveda tisti, ki jedrsko energijo demonizirajo, preprečujejo. No, v vsaki stvari in živem bitju so sonce, razum in srce; vprašljiva je zgolj njihova raba. Ne gre za “aut Caesar aut nihil”, ali/ali, ampak za ali/in.

  20. z ali/in nimam težav, imam jo z realnostjo. v destilarnah tretjega rajha so tako uspešno kuhali, da so zakuhali svinjarijo, ki jo še danes niso uspeli sanirati,.. pa ja ne, da se pogovarjamo o kakršnem koli drugačnem “kuhanju”. ta prastara tehnologija se je posodobila ravno toliko kot peč za kurjenje premoga – torej nič.
    ker se pogovarjamo za 21 stoletje to pripomnim, mi je pa popolnoma jasno, da je realnost inovativnosti bioplin v obupnih obratih v Prekmurju (še danes mi ni jasno, kako da se kregajo okoli hidroelektrarn, ko pa je tisti obrat s prašičjo farmo in nagomilano “biomaso” oz. koruzno silažo poseg proti kateremu bo hidroelektrarna prav majhna), ponorelo sekanje v socializmu izjemnih in vatikanu podarjenih (človeška neumnost ne pozna meja) pokljuških gozdov za kurjenje “biomase (resonančni les vrhunske kvalitete) v kotlih.., kako že,..Največji izziv je itak v tem, kako zagotoviti, da denar ne bo razdeljen po klientelističnih zakonih slovenije!”
    da je realnost slednje citirano in, da bomo z, tudi z vaše strani omenjenimi destilati, polnili vsaj nemarno velike in ponorelo množeče se avtomobile na novih in novih asfaltnih kvadratnih megakilometrih (ob ponorelem apokaliptičnem tuljenju o izumiranju človeštva, še posebej na lokalni ravni) za ekonomistične delirije ob rasti številk,.. v tovrstno inovativnost poimenovanja nadaljevanje sedanje norosti z vedno novimi predponami (od maksi na mini, od mini na mikro od mikro na nano) ne dvomim. dvomim pa v sposobnost vizije za 21 stoletje s kontrolo natalitete, preskokom iz kvantitete v kvaliteto in v vaš omenjeni “ali/in”.

  21. @james
    Prav imate. Dogaja se. Po Agendi OZN 21 nas sme biti samo 1,5 milijarde. Pipsali nas bodo postopoma s sladkimi koktajli gensko usmerjenih počasnih strupov, še prej pa pahnili v mračen srednji vek. Veliko uspeha.

  22. Agencija za spodbujanje tehnoloških inovacij navadno nima za cilj rešiti vseh svetovnih problemov, še posebej ne na en mah, spoštovana ga. Anika.

    Namen agencije je izboljšati življenje lokalne skupnosti, ki pa je vpeta v obstoječe ekonomske tokove in razmišljanje. Zato takšna agencija navadno ne vlaga v optimizacijo stroškov pos. podjetij, izboljšave procesov, niti v znanstvene dosežke ali raziskovalne ustanove, ampak v podjetja oz. programe, ki imajo zamisli in načrte za produkte ali storitve, ki lahko zaradi svoje novosti ali posebnosti mnogokratno povrnejo vložek.

    Ob majhnem lokalnem trgu, pri katerem je nišna usmeritev inicialno nedobičkonosna, je dodatna spodbuda za tovrstno dejavnost v državah kot sta Finska in Slovenija še toliko bolj pomembna.

    Kaj torej spodbujat? Čez lužo pravijo takole: http://hbswk.hbs.edu/item/6090.html

  23. @bp (Ali je to Borut Pahor?)
    Z delovanjem agencije, kot ga opišete, ni nič narobe. Že samo dejstvo, da obstaja nekje “naslov” za vloge za

    “zamisli in načrte za produkte ali storitve, ki lahko zaradi svoje novosti ali posebnosti mnogokratno povrnejo vložek”

    v okviru lokalnih skupnosti, ki najbolje poznajo domače okolje in intelektualni potencial ter potencial resursov in seveda infrastrukture. Pri tem pa ni nezamerljivo poznati stanje stvari v svetu in upoštevati, da napredek in razvoj prinašata tudi negativne pojave. Eksploziven pojav in razcvet mobilnikov na primer je hkrati prinesel pojav nevarnega sevanja oddajnikov in zaradi strahotvito povečanega povpraševanja po redkem elementu, ki je pomemben del mobilnika, strašne pokole lokalnega prebivalstva v Afriki, kjer se nahajajo rudniki tega redkega elementa. V globalnem svetu moramo razmišljati globalno in se vprašati, kaj s svojim ravnanjem in “proizvodnjo” povzročim v tej globalni vasi. Kakšne posledice bo imela moja dejavnost za moje vnuke ….? Zato pravim, da je primer Finske in njene Nokie načina pospešitve gospodarske rasti z inovacijo značilen za 20. stoletje; danes je stanje sveta povsem drugačno.
    Zelo lepo in poetično je to povedal Jože P. Damijan zgoraj:
    “Inovacij se ne da usmerjati, prinašajo spremembe na področjih, kjer tega niti ne pričakujemo. Tudi in predvsem na duhovnem in polju vrednot. Pomembno je imeti “infrastrukturo” – ustrezno inovativno klimo v družbi, konkretne ideje in “proizvodi” ter njihove trajektorije razvoja pa so nepredvidljive.

    Prebrala sem tudi članek v linku, ki ga navajate in tukaj navajam komentar nanj, ki se mi zdi najbolj relevanten:

    “Where should government invest money? I believe it should invest at the basic high school and college level in math and science. Small business should get tax breaks as well as technological innovators (entrepreneurial start-ups). Let Capitalism pick the technologies to build but government can supply the engineers and math wizards.”

    Jaz bi dodala poleg matematike še fiziko in zlasti fiziko ter filozofijo.

    In kot je dejal Oscar Wilde: “Kdor pozna samo kriket, ne zna igrati kriketa,” če to parafraziram: “Kdor pozna samo materialno plat življenja in produkcije, ne pozna življenja in produkcije”, zato moramo težiti k vsesplošni razgledanosti in imeti radi ter jo brati – tudi poezijo – ker brez poezije in ekonomije in ni bivanja in ni sveta.

    Iz lastne izkušnje pa vem, da če je pri katerem koli projektu “zdrava” namera, če nimamo namena z njim goljufati ali biti šušmar, prej ali slej napoči čas, ko se da in more tak projekt realizirati; morda z nekaterimi spremembami in izboljšavami, a vsekakor se realizira in obrodi zdrave plodove.
    Zato so agencije za spodbujanje tehnoloških inovacij dragocena “institucija” in naj postanejo katedrale duha in srečevanj, kjer se naj krešejo iskre “uma , razuma in srca.” – ne glede na takojšnje rezultate, ki pa ne bodo, če so namere dobre in zdrave, izostali.

  24. @bp
    Zagodel jo je tipkarski škrat, pravilno se glasi:
    … ker brez poezije ni ekonomije in ni bivanja in ni sveta.

    Sem pa medtem prebrala odličen članek Franca Milošiča v Sobotni prilogi DELA z naslovom: ‘”Edina alternativa” premagovanja krize – Odrivanje utapljajočega se od brega’ , v katerem postavi temeljno vprašanje: ali potrebujemo vse te artikle/proivode, ki jih proizvajajo podjetja, ki so se TUDI znašla v krizi, in če ne, ali jih je nujno “reševati”? In pa vprašanje, s katerim denarjem pomaga podjetjem država in na kak način? Vsekakor članek, ki ga je vredno prebrati!

    Menim, da je to pravilno razmišljanje, tudi v luči tistega, kar sem sama že pisala na tem forumu – saj gre za načelna vprašanja in za spremembo PARADIMGME 20. stoletja!

  25. A-AMM: “Pipsali nas bodo postopoma s sladkimi koktajli gensko usmerjenih počasnih strupov, še prej pa pahnili v mračen srednji vek. Veliko uspeha.”
    james: tole pa je abotno, spisal sem sicer komentar, ki pa se je nekje očitno izgubil. A poznate takšen pips, ali kaj? Koktejl bo naredil ženske in moške nezmožne reprodukcije? Vso sedanjo tehnologijo razmnoževanja pa bo enigmatično vrag vzel? a temu rečemo guncanje afen ali paranoja oz. tisti strah pred starostjo, ki ga omenjate v povezavi s sedanjo ponorelo rodnostjo na prenaseljenem planetu. tisti nerazumljivi strah pred samim seboj in pred invdividualnostjo. v osmih milijardah popolnoma ukardeno in kako perverno, z vseh strani blateno, kot vzrok za vso svinjarijo, ki jo počne človek človeku. pa gre le za nikoli videni abotni kolektivizem propagande izumiranja ali malikovanja boga rastočih številk (le kaj drugega kot religija je poimenovanje fiktivnih mehanizmov s svobodnim trgom, ko pa tega ni bilo in ga nikoli ne bo).

  26. @james
    Ah, james, ko bi vi vedeli …. A kdo ve?
    Kar je, je sveto! Ana
    Vsekakor se bo zgodil kvantni skok zavesti oziroma fazni premik, ko bo vsaj 8 % prebivalcev sveta doseglo uvid. In vsak od teh 8 ali 9 milijard je majhen kamenček v tem mozaiku, v tem fraktalu, ki je nam neviden. Zaradi neštetih činiteljev in posledičnih učinkov se bo v naslednjih 50 letih drastično zmanjšalo število Zemljanov; zato, ne se bat’, james!

  27. ko mi je doživeti te čase. no, upam da je uvid ne pomeni večanje mortalitete in, da bo od tega uvida manjšine imelo koristi divje življenje (predpostavimo, da bo kaj od njega preživelo). nak, tehnologija na planetu in vso upravljanje družbe je tukaj, da omogočimo bivanje kolektivu, ki se bo še dolgo večal in večal. to pravi zdravorazumski pogled na dogajanja okoli nas. razen seveda, če govorimo o napovedi apokalipse v neki novi vojni – v to pa sam ne verjamem.
    priklanjam se misli: kar je, je sveto!
    pa sem mislil, da me nič ne more presenetiti na internetu.

  28. Pri takšnih komentarjih, sicer pravilno zastavljenega članka g. Damijana in tudi v drugih komentarjih, najdem kar nekaj dobrih zamisli ali stališč. Toda, vse skupaj je bistveno premalo konkretno in me močno spominja na nekaj stoletij star “medicinski” izrek, ki pove, da pri pacientu ni opaziti nikakršnega izboljšanja, ko mu povemo, kako se njegova bolezen imenuje v latinščini. Zaradi dejstva, da se kot poklicni izumitelj že desetletja borim z mlini na veter slovenskih oblastniških struktur in kamenodobne in nestrokovne miselnosti slovenskih podjetnikov ter v direktni povezavi s tem o čem vsi skupaj pišete, postavljam pred vas konkreten izziv.

    Gre za naslednje: izumil sem in celo izdelal več prototipov posebnih naprav, ki edine na svetu, učinkovito izkoriščajo energijo počasi gibajoče se vodne mase. Zadeva je ekološko izjemno sprejemljiva, saj jo položimo na dno celo zelo plitke in počasne reke, kjer vodnem toku odvzema del energije in jo pretvarja v mehansko rotacijo. S tem pa lahko poganjamo izmetne črpalke za dolgoletno in brezplačno namakanje ali pa celo električne generatorje za izjemno poceni proizvodnjo električne energije. Celotno zadevo si lahko ogledate na moji spletni strani http: http://www.izumi.si Tam pod naslovom “water” najdete brošuro, pod naslovom “movie” pa si lahko ogledate tudi posnetke delujočih prototipov. Vse skupaj je že objavila največja ameriška spletna stran za energetske inovacije PESWIKI in nas uvrstila na 49. mesto najpomembnejših svetovnih dosežkov. S tem v zvezi sem iz USA že dobil tudi ponudbo za prodajo patentov v višini več mio USD.

    Preden izum prodam v tujino sem v krizi proizvodnega gospodarstva, ki jo vsi poznamo, skušal pridobiti podporo teoretično zainteresiranih ministrov slovenske vlade, da brez omembe vrednih vlaganj pričnemo s tovrstno proizvodnjo pri nas, v upanju, da bi od skoraj 100 milijard USD, ki so v letu 2007 v svetu vložene s strani FAO, UNICEFA, UNDP, USAID, itn., samo v probleme namakanja, lahko dobili vsaj del zadevne “pogače”. S tem pa zaposlili in dobro plačali tisoče kovinsko-predelovanih delavcev cele Slovenije. Sočasno pa bi že v sami Sloveniji kmetovalcem ponudili ogromne prednosti, saj bi jim ob neprimerno manjših stroških, kot je enoletna škoda v zvezi s sušo, ponudili desetletja brezplačnega namakanja in celo kompletno pokrivanje energetskih potreb (elektrike). Za vse to sem torej potreboval predvsem podporo slovenske vlade, toda po skoraj dveh mesecih nisem uspel priti niti do tega, da kateri od ministrov moje predloge dobi na vpogled in prebere, konkretnih pozitivnih odgovorov pa tudi ni bilo.

    Torej, gospe in gospodje postavite se v “kožo” nekoga od nas, ki se z zadevno problematiko že desetletja ukvarjamo in mi svetujte kaj naj bi človek v takšni situaciji naredil? Po eni strani imam pisne ponudbe za odkup patentov v tujino in čeprav doma nič takega ne zahtevam, ne uspem dobiti niti sogovornika v vladi, ki nenehno poudarja o pomembnosti natančno takšnih projektov kot je zadeven projekt. Kaj pa naše “veliko” gospodarstvo? O njihovih stališčih je bolje, da ne navedem nič, saj miselno živijo v globoki kameni dobi. Skoraj vsi.

    Prosim le, da mi ne svetujete takojšnjo prodajo izumov v tujino, saj bo kot vse kaže do tega skoraj zanesljivo tudi prišlo. V zvezi s tem kaj bi bilo potrebno narediti, da se pri nas zadeve začnejo globalno spreminjati pa bi bil skrajnji čas, da kdo od vas (ali oblastnikov) vpraša tudi koga od nas, ki za razliko od večine “znanstvenikov” slovenskih inštitutov in brez razvojnih “inkubatorjev” za proizvodnjo jalove perutnine – v resnici občasno kaj novega tudi ustvarimo.

  29. @Markovič

    Dejansko vam svetujem, da svoj izum prodate, dokler ga imate priložnost prodati v deželi, kjer razumejo vrednost in pomen intelektualne lastnine.

    Če kolikortoliko razumem vaš interes, vam gre za dvoje: 1. da vaš izum zaživi v praksi oz. na tržišču, 2. denar. Oboja cilja boste veliko bolje realizirali v ZDA, preden podpišete pogodbo pa ustanovite podjetje v kakšni davčni oazi in prenesite patent nanj, da vam ne bo Slovenija še tega požrla.

    To, da bi s pomočjo nekoga v Sloveniji zadevo industrializirali in zraven zaslužili vsote, ki jih navajate zgoraj, pa rajši kar takoj pozabite. Preprosto nimate sogovornika. Zadeva bi zašla v neskončno razvojno kolobocijo, iz katere zanesljivo ne boste izšli kot zmagovalec. Če pa bi vam slučajno uspelo na svojem patentu v sodelovanju s kakšnim Slovenskim proizvajalcem zadržati dostojen interes (beri:delež od prihodka) in vas ne bi nategnili, ga ni Slovenskega industrijskega podjetja, ki bi iz tega znalo narediti globalno uspešno zgodbo.

    Če pa bi se vseeno na koga radi obrnili, vam svetujem Petriča ali Boljko iz Kolektorja.

  30. @ Markovič

    Se strinjam, pri nas je hudičevo težko dobiti politično podporo za tovrstne inovativne projekte. Če že, pa je pot hudičevo dolga. Po mojih izkušnjah je v primeru nekega mojega posredovanja pri podobnem projektu trajalo 3 leta, da je projekt dobil investitorje in da je prišlo do zagona proizvodnje.

    Ampak iskanje politične podpore za takšne tehnološke projekte je že v osnovi zgrešeno. Nesmiselno je pričakovati, da bodo ministri osebno odobravali tovrstne projekte in iskali zanje investitorje. Tako se je počelo v socializmu in ni bilo prav zelo učinkovito. Ministri morajo poskrbeti za ustrezno infrastrukturo (inovativna klima, informacijska platforma, tehnološki skladi, skladi tveganega kapitala itd.), znotraj katere je potem tovrstne inovativne projekte mogoče identificirati in zanje najti zagonski kapital.

    Pri nas je ta infrastruktura še v kameni dobi. Zaenkrat priporočam, da se obrnete na Razvojni sklad gospodarstva (RSG),
    http://www.rsg-capital.si/intro
    ki ima proračun 10 milj. evrov za tovrstne tehnološke projekte. RSG pomaga na različne načine, od strokovne pomoči pri pripravi projektne in investicijske dokumentacije do odobravanja kreditov ali kapitalskega vstopa v projekt.

  31. Zahvaljujem se gospodu pod psevdonimom Beduin in g. Damijanu za takojšnja odgovora. Glede na vsebino odgovorov nisem presenečen, sem pa precej žalosten, saj vse kaže, da oba mnenja slonita na veliko večjem pesimizmu o dejanskih vrednostih posameznikov, ki gospodarsko in politično vodijo to državo – kot ga sam premorem. Osebno sem s tovrstnimi dilemami opravil že pred nekaj desetletji, ko sem prišel do spoznanja, da oblast (pri tem vedno mislim na politično in gospodarsko) imamo tudi mi natančno takšno kot si jo zaslužimo. Ob tem pa dovoljujem le redke izjeme med posamezniki, globalno pa je moje dolgoletno prepričanje, da nimamo slabih le politikov in gospodarstvenikov temveč imamo relativno slabe tudi inženirje, pravnike, zdravnike in vse ostale izobražence vključno s srednje in nižje izobraženim proletariatom.

    Pred desetletji sem skoraj eno celo desetletje delal v tujini in sem tedaj in pozneje imel priložnosti te razlike ugotavljati, pri čem sem predvsem prišel do spoznanja, da imamo zelo slabe tudi učitelje in profesorje ter, da je edina individualna rešitev v napornem in nenehnem učenju – na žalost ne samo na področju osnovne izobrazbe temveč na čim več področjih in tudi v pogojih, ko to povzroča izjemno velik intelektualen napor. Na žalost pa sem pri nas ugotovil, da povprečen Slovenec z več kot desetletjem formalne izobrazbe v celem svojem poznejšem življenju bistveno več piše kot pa bere !

    Kakorkoli, g. Beduinu se zahvaljujem za iskren odgovor, čeprav menim, da vse skupaj malo preveč poenostavlja. Strinjam se tudi z njegovo domnevo, da pri nas sploh ni gospodarskih družb, ki bi bile usposobljene ustvariti neko novo “slovensko NOKIO”. Toda, še vedno menim, da bi glede na relativno visok odstotek kvalitetnejše izobraženih tehničnih kadrov (4 – 6 % s posameznega področja) kaj takega dejansko bilo možno. Zato si na mednarodnem področju ohranjam možnost prodaje izumov v tujino, pri nas doma pa še vedno ne nameravam kar takoj odnehati.

    V zvezi z mnenjem g. Beduina navedenim pod točko 2. moram omeniti svoje stališče, da interes posameznika, da pridobi denar nikoli ne sme biti eden od osnovnih motivov delovnih aktivnosti. Pridobitev denarja je lahko in mora biti samo posledica kvalitetno opravljenega dela in ne glede na razne vrste samo-tolažbe je temu vedno tako. Če pa si nekdo pridobitev denarja postavi kot cilj svoje dejavnosti, bo zelo hitro prišel v nevarno situacijo izgube osnovnih kriterijev v zvezi z etiko in moralo: lastne laži bo preimenoval v pragmatičnost, pomanjkanje strokovnosti bo nadomestil s prevaro in na svojem delovnem in ustvarjalnem področju zelo verjetno ne bo uspešen, saj je v naši družbi konkurirati pokvarjencem skoraj brezumno početje. Tistih, ki pomanjkanje strokovnega znanja nadomeščajo predvsem s pokvarjenostjo, je namreč veliko preveč.

    Na, sicer tudi dobronameren, odgovor g. Damijana pa želim pripomniti naslednje:

    Malo sem skeptičen na navedbo v prvem odstavku v katerem primerja svoje posredovanje v nekem podobnem projektu. Za moj projekt je verjetno imel premalo časa, da bi si ga ogledal na moji spletni strani in ugotovil, da sem v majhnem obsegu s proizvodnjo že pričel. Pri vsem skupaj pa je še pomembneje poudariti, da sem tehnično in tehnološko celotnao zadevo “napisal na kožo” slovenski kovinsko-predelovalni industriji in za pričetek množične proizvodnje ne potrebujemo skoraj nikakršnih omembe vrednih investicij. Nekaj manjših investitorjev pa že sedaj imam. To kar bi rad poudaril pa so predvsem neverjetne tržne možnosti zadevnega projekta za katerega bom kljub vaši (zanesljivo prisotni) skepsi jasno zapisal, da bi v 2 ali 3 letih v proizvodno sodelovanje lahko vključili do 60.000 proizvodnih delavcev, ki bi ostali zaposleni v istih tovarnah, kjer delajo tudi danes – le spodobneje bi bili plačani. Glede na vse kalkulacije, obseg trga, možne plačilne vire in svetovno naravnanost v projekte, ki rešujejo energetske probleme, ekološke probleme in probleme v zvezi z vodo, pa želim poudariti nekaj čemu se bodo vsi, ki mojih trditev ne preverijo, predvsem zelo sarkastično smejali: če bi brez omembe vrednih investicijskih vlaganj projekt pričeli redno izvajati že v prvi polovici tega leta, bi ob velikih naporih in težavah samo s tem projektom v treh letih kompleten slovenski letni izvoz lahko podvojili ! Torej, zagotavljam vam, da bi zadeva lahko postala prva “slovenska NOKIA”.

    Zaradi zgoraj navedenega se popolnoma strinjam z vašo trditvijo, da je nesmiselno pričakovati, da bodo slovenski ministri osebno odobravali tovrstne projekte in iskali zanje investitorje. Tega od njih nisem niti pričakoval niti sem jih za to prosil. Glede na globalen pomen, ki bi ga ta projekt moral imeti za celotno slovensko gospodarstvo pa sem jih prosil za popolnoma drugačno vrsto podpore kot jo vi navajate. Če vas osebno zanima za kaj gre, najdete na moji spletni strani tudi moj telefon.

    Z vami se v celoti strinjam o tem, da je zakonodajna in motivacijska infrastruktura pri nas še v kameni dobi. Verjetno pa se midva nebi strinjala v vprašanjih na kakšen način in kje jo je potrebno korigirati, saj pri 150 pridobljenih patentih in mednarodno daleč najvišjih nagradah, ki sem jih za svoje izume pridobil, imam pravico o teh zadevah tudi na neko drugačno stališče in poglede.

    Obema gospodoma se zahvaljujem za popolnoma dobronamerne nasvete. Toda mene je dejansko zanimalo, če mi bo kdo od vas lahko svetoval na kakšen način bi prišel v osebni stik z več ministri slovenske vlade, saj pri politikih dejansko nisem pretirano priljubljen – niti pri sedanjih niti pri katerih koli od vseh prejšnjih.

    Opravičujem se ker sem tako dolgovezen.

  32. @Markovič
    Spoštovani gospod,
    svetujem vam, da se najprej obrnete na bivše ministre tistih za vas potencialno “primernih” področij (gospodarstvo z energetiko, okolje, kmetijstvo, promet, znanost itd.) ki so jih “pokrivali” v prejšnji vladi. Prvič, imajo več časa, drugič poznajo “teren” in institucije in morda bodo spet kdaj v prihodnosti zasedli te položaje in so zato verjetno bolj “zagreti” za inovativne preboje oziroma se bodo tega medtem naučili (čeprav od enega izmed njih niste imeli ravno veliko pomoči)! Če je vaš “podvodni mlinček” res tako učinkovit in “prijazen”, vam želim veliko uspeha. Morda vam bomo nekoč vsi hvaležni za vaš “izum” in veliko vztrajnost. Vedeti morate, da je v svetu ogromno odličnih izumov in rešitev za vsa področja človekovega življenja – na povsem novih spoznanjih fizike in EM valovanja itd., a inercija neznalic in korporacij je ogromna!

  33. @Markovič

    Strinjam se z vašo analizo o stanju v slovenski družbi, vendar sam nisem optimist. Stanje, ki ga imamo, je self-perpetuating. Namenoma poenostavljam, ker je podrobnejša analiza situacije preveč obširna za ta medij.

    Glede denarja pa se z vami absolutno ne strinjam. Denar je eden od osnovnih motivov vsake delovne aktivnosti. Koliko denarja bom dobil za to kar delam? Bom lačen ali bom sit? Še posebej za realizacijo takšnih izumov, kot je vaš, je denar eden od osnovnih parametrov in če ga ne upoštevate dovolj, lahko vse skupaj hitro konča v slepi ulici. Pa to nima kaj dosti opraviti z etiko in moralo.

    Dovolite, da komentiram tudi vaše navedbe o 60.000 zaposlenih in podvojitvi slovenskeg izvoza v 3 letih. Ne bom se sarkastično smejal, ampak bom vaše trditve primerjal s par podatki:

    Slovenski izvoz v 2007 … 23.814.000.000 EUR
    Približna letna prodaja Nokie v 2007 … 54.000.000.000 EUR
    Št.zaposlenih v koncernu Siemens (globalno) … cca. 475.000

    Torej, vi trdite, da bi v 2-3 leta lahko z izdelkom SP dosegli 1/2 letne prodaje Nokie in 12% zaposlenosti Siemensa. Ob tem, da je Nokia vodilni proizvajalec izdelka (ter infrastrukture, sistemov, programske opreme itd.), ki ga ima v svojem žepu par miljard ljudi in ob tem, da eden največjih svetovnih koncernov Siemens proizvaja vse od zobne ščetke do letala. Je to realno?

  34. @Anika

    Spoštovana ga. Ana,

    Zahvaljujem se vam za vaše zelo prijazno in koristno sporočilo. Vaš prvi nasvet skoraj zanesljivo ne smem upoštevati, saj če bi sedanji “vladarji” dobili predloge od prejšnjih “vladarjev” bi po mojem globokem prepričanju celotna zadeva dobila neko politično konotacijo in bi pri nas vse skupaj dejansko postalo neuresničljivo. Hvala tudi za lepo misel o mojem “podvodnem mlinčku”.

    V zvezi z vašim mnenjem o velikem številu odličnih izumov na svetu se z vami v celoti strinjam. Toda zavedati se moramo, da je po mojem mnenju osnovni vzrok v dejstvu, da se je v zadnjih nekaj stoletjih količina znanja, ki ga obvladamo neprimerljivo povečala, povprečen IQ – inteligentni kvocient (beri: zmožnost hitre miselne prilagoditve) pa je v veliki meri pogojen biološko in se bistveno ni spremenil. Ob dodatno visoki stopnji popolnoma enostavne intelektualne lenobe prihaja do tega, da večino človeštva odklanja vsako noviteto o kateri je potrebno vsaj malo premisliti. Toda, to je že neka druga zgodba.

    Izjemno sem bil presenečen z vašo zadnjo mislijo, še bolj pa z vsebino mail-a, ki ste mi ga poslala direktno, v zvezi z MEG generatorji brez gibajočih se sestavnih delov, ki so prvotno bili patentirani že v 30 letih prejšnjega stoletja, pred nekaj leti pa jih je ponovno zaščitil g. Tom Bearden. Za majhno število takšnih “zaljubljencev” v fiziko, osebno jo imenujem – temeljna veda stvarstva, je neznansko presenečanje, če na nekem blogu, na katerem se razpravlja predvsem o problemih ekonomije, nekdo omeni skoraj eksotično alternativne variante, ki naj bi jih ponujali MEG generatorji. Na žalost pa se s pisanjem g. Beardena in njegovih predhodnikov nikakor ne strinjam, saj izhajajo iz mešane ortodoksne in “alternativne” fizike, ki temeljno energijo vesolja sploh ne zaznava kot AGP (absolutno gravitacijsko polje), temveč “tlačijo” delce, pod-delce in sevanja v nekakšen “vacuum” brez, da bi jim sploh bilo jasno za kaj pravzaprav gre. Meni osebno je tovrstna problematika tako rekoč nekakšen oseben hobi in se strinjam, da teoretično tovrstne možnosti obstajajo, toda zanesljivo jih ni v patentih g. Bearden-a, saj pri vsakem povečanju izhodne moči takšnega generatorja popolnoma nelinearno narašča potreba po vloženi moči prekinjevalnih tokokrogov. To je tudi vzrok, da operativno ali komercialno takšni generatorji delujejo le v laboratorijskem okolju, saj bi se pri nekaj kW močnem tovrstnem generatorju pridobljena energija v celoti izenačila z vloženo energijo. Sicer pa tovrstna problematika dejansko ne sodi v zadeven blog. Navajam jo le kot zame skoraj neverjetno velik kompliment osebi, ki očitno premišljuje tudi o tim. “nepotrebnih zadevah”. Takšnih ljudi pa nas je danes izjemno malo – celo med tehnično izobraženimi – kaj šele med ekonomisti..

    Za konec se opravičujem zaradi morebitne neprimernosti tega kar pišem, saj dejansko prvič v življenju sodelujem pri nekem blogu in nisem prepričan, da bom to počenjal tudi v bodoče.

    Lep pozdrav vsem sodelujočim.

  35. @Beduin

    zahvaljujem za vaš včerajšnji odgovor in tudi delno podpiram vaše mnenje, da je stanje v naši državi “samo – ohranitveno” (self – prepetuating – kot ste zapisal). Toda, nespremenljivost takšnega stanja bi dobesedno pomenila negacijo evolucije v katero trdno verjamem in v biološkem in v socialno-družbenem pomenu.

    Pišete, da se glede denarja z mojimi stališči v celoti ne strinjate, osebno pa sem prepričan, da izvajanje dobesedno vsakega dela, če ga izvajamo v resnično vrhunski kvaliteti zanesljivo pripelje do tega, da se s takšnim delom lahko preživljamo. Dvomi v to pa so opravičeni predvsem v primerih, ko posameznik glorificira lasno znanje in dejansko kvaliteto dela, ki ga vlaga, kar je pri nas, Slovanih skoraj epidemično kužna bolezen. Zato menim, da ni nič narobe v tem, če imava delno različna stališča in sicer tudi, če gre za primer realizacije nekega izuma ali pa za dejavnosti na popolnoma drugih področjih. Seveda pa se vsakemu posamezniku porajajo običajno upravičeni dvomi, če se bo lahko preživljal ko gre za aktivnosti v katerih je prepuščen samemu sebi. Še vedno pa zastopam stališča, da pridobitev denarja ne sme biti motiv človekove aktivnosti, saj v tem primeru pri posamezniku hitro pride do spremembe kompletne dejavnosti, ko ugotovi, da pri drugi dejavnosti nekdo iztrži več denarja. Takšna sprememba pa vedno odpre vprašanje njegovih kvalifikacij za drugo in drugačno delo, ob pomanjkanju kvalifikacij in znanja pa pride do etične in moralne degradacije, saj pomanjkanje znanja večina posameznikov začne nadomeščati z blefiranjem, lažjo in prevaro.

    Vaša analiza možnosti optimalnega razvoja mojega zadnjega projekta v Sloveniji vsebuje nekaj pomanjkljivosti:

    – Moja navedba podvojitve slovenskega izvoza v 3 letih je mišljena kot letno povečanje izvoza v višini 1/3 celotnega letnega izvoza – na leto;

    – Vsota, ki jo za slovenski izvoz v letu 2007 navajate (23,8 milijarde EUR) ni točna, saj je v tem letu slovenski izvoz dosegal skupno in največ 19,4 milijarde EUR;

    – Menim, da je letna prodaja NOKIE celo nekaj večja in da v navedeni številki niso prikazane realizacije njihovih proizvodnih obratov v tretjih državah;

    – Število zaposlenih v koncernu SIEMENS je morebiti točno toda pri tem moramo poudariti, da gre za koncern VOITH – SIEMENS, ki danes ima kot največjo osnovno dejavnost proizvodnjo strojev za papirno industrijo in pri raznih drugih programih dela bistveno manj (razen v USA).

    Skupen izračun tistega kar navajam bi dejansko pomenil naslednje: po treh letih bi navedenih 60.000 delavcev v predvidenem poslovnem združenju, realizirali okoli 8 milijard EUR letnega izvoza. Tako veliko število aktivnih delavcev bi dejansko potrebovali le ob trenutno obstoječi in dokaj zastareli strojni opremi slovenskih predelovalcev kovine, ob vsaj delnem izboljšanju tehnološke opreme (varilni roboti, CNC rezalni stroji itn.) pa bi to število lahko padlo na 40.000 ali v 5 – 6 letih na samo 29.000 aktivnih delavcev – ob enaki ali celo bistveno višji letni realizaciji. Toda, celo v najslabše navedenem primeru ter ob preverjenem in zelo majhnem strošku porabljenega materiala bi solidno preživetje zaposlenih bilo omogočeno.

    Realnost ali nerealnost navedenih številk je možno preveriti tudi na drugačen način: zanesljivo trdim, da je svetovni trg dovolj velik, da bi po omenjenih 3 letih bilo možno letno plasirati celo štiri krat oz. bistveno več kot 2 mio SP naprav/letno. Zlasti to velja za variante “mikro elektrarn” pri katerih je kalkulacija že danes takšna, da bi individualni porabnik moral začetno investirati okoli 1 EUR za vsak W električne energije. Torej, po tem vložku in inštalaciji SP enote npr. 20 kW bi v naslednjih 20 ali celo več letih vsak posameznih bil nenehno deležen 20 kW močnega lastnega energetskega vira, kar v celoti zadošča za porabo družinske hiše – vključno s porabo elektrike za zimsko ogrevanje z električnim tokom. Če izračunate ceno takšne energetske porabe v eksploataciji samo za 20 let, boste zelo hitro prišel do spoznanja, da se bo v razvitem in nerazvitem svetu našlo kar nekaj milijonov porabnikov, ki bodo zelo radi investirali v takšno pridobitev lastnega energetskega vira. Celo pri nas sem globoko prepričan, da bi ob takšni ponudbi lahko pridobili celo več 20.000 naročnikov, saj je SP enoto možno namestiti v primerno vodo tudi več 100 km oddaljeno od doma ter ob priključitvi v omrežje elektriko odvzemati na lokaciji prebivališča. V grobem pa to pomeni, da bi povprečna stanovanjska hiša za kompletno energetsko porabo – vključno z ogrevanjem imela manj kot 45 EUR mesečnega stroška v zvezi s preskrbo celotne družinske energetske porabe. Dejansko pa bi strošek bil še bistveno manjši, saj bi v večini leta, ko ogrevanje ne poteka, višek pridelane energije prodajali elektro-distribucijskim podjetjem in bi povprečni strošek lahko padel na komaj 30 EUR mesečno – računajoč na eksploatacijo skozi obdobje 20 let. Navedeni izračun pa je popolnoma neprimerljiv s cenami drugih alternativnih virov – vetrnicami ali foto celicami – pa še energijo zagotavlja skozi vseh 24 ur na dan ne pa samo takrat ko je sončen ali vetroven dan. Po grobi oceni pa bi v samo nekaj slovenskih rekah lahko namestili več kakor 40.000 takšnih mikro elektrarn pri čem na površju rek sploh nebi bilo vidno, da so na dno nameščene SP naprave.

    Nekdo mi je zadnjič rekel “Markovič nehaj fantazirati, to vse skupaj ni nič drugega kot sanje izumitelja”, toda še vedno trdim, da bi brez takšnih in podobnih “sanj” človeštvo še vedno tavalo v globoki kameni dobi. Torej, če je to o čem govorim, pišem in sem v praksi že tudi naredil in funkcionalno dokazal, realno ali ni realno lahko presoja vsak sam. Zavedam pa se, da vas bo najmanj 99% trdno prepričanih, da v svojih poizkusih za vzpostavitev proizvodnje SP naprav v Sloveniji nimam niti najmanjših možnosti.

    Hvala za zanimivo in koristno sodelovanje.

  36. @Markovič
    Spoštovani,
    hvala za izčrpen odgovor. Kar pa zadeva “clean zero point energy”. Čudi me, da ste inovatorja in promotorja T.B. tako na hitro odpravili, češ da je to nemogoče in v enem dahu zavrnili njegovo več desetletij dolgo delo. Ko sem ga omenila v zvezi z vašim “podvodnim mlinčkom”, nisem mislila na izvor energije, saj ga vi že imate, ampak na način, kako boste sestavili “dinamo” z rotorjem oziroma generatorjem. Tukaj in s spremenjenim potekom distribucije EE lahko ogromno prihranite. In še nekaj me zanima: ali bodo tako številni “podvodni mlinčki” vplivali na tok oziroma pretok reke, ali te naprave ne bodo povzročile zastojev, vrtincev in celo izlivov vodotokov.
    Kar pa zadeva sprejetje in proizvodnjo vaše naprave v RS – pomembno je, da se ustvari miselni okvir oziroma okolje, ki bo sprejemljivo. Zato sploh ni pomembno, kje potrkati, pomembno je, da vas je kdor koli pripravljen poslušati in poskusiti razumeti za kaj gre. It is important to create an atmosphere … za začetek … kjer se bodo lahko prebili še drugi izumi in naprave in se bodo menedžerji prenehali ukvarjati s finančnim inžineringom in se bodo začeli ukvarjati s proizvodnjo .. !

  37. @ Anika

    Toma Bearden-a v nobenem primeru nisem “na hitro odpravil” s teorijami, ki povezujejo prostor, maso, energijo in čas, se kot s svojim hobijem ukvarjam že veliko let. Zato vam zagotavljam, da niti z Bearden-a niti nikogar drugega ne odpravim na hitro in sem vam, ob morebitnem srečanju ali podobni priložnosti, pripravljen navesti veliko argumentov in dokazov o tem zakaj nad fiziko, ki nenehno niha med filozofsko in matematično podprtimi teorijami, nisem pretirano navdušen. Konkretno, predhodnica današnje fizike je bila stoletja obravnavana v filozofiji. Že tam je nastalo veliko genialnih iztočnic, še več pa neskončno velikih zmot. Podobno, le v manjšem obsegu, se je dogajalo v zadnjem stoletju, ko so vodilno vlogo prevzeli matematiki, saj konec koncev tudi matematika ni eksaktna veda. Danes pa je prišel čas, ko fiziko morajo obravnavati predvsem Fiziki in določene teorije dokazati tudi skozi ustrezen preizkus. Pri Bearden-u pa me moti predvsem njegov patent iz leta 2002 pri katerem je jasno, da dokončna iznajdba rešitve delujočega in uporabnega sistema ni podana, on je pa predvsem zaščitil ogromno število izvedbenih elementov, ki jih bo tudi dokončna rešitev – če do nje sploh kdaj pride – morala vsebovati. V takšnih patentih pa vidim predvsem nekakšen poizkus vnašanja lastnega imena v zgodovino tehničnega in znanstvenega dosežka, pri katerem Tom Bearden ni bil niti začetnik same ideje, še manj pa je njeni uresničitvi pripomogel z zapiranjem izvedbenih možnosti nekomu, ki bo dokončne rešitve problemov MEG generatorjev tudi dejansko našel. Mimogrede povedano, sam Bearden-ov “izum” zajet v patentni dokumentaciji praktično in eksploatacijsko sploh ni uporaben – razen pri zelo majhni moči ter v laboratorijskih pogojih.

    S popolnoma hipotetičnimi izračuni energetske nesprejemljivosti električnega omrežja se popolnoma strinjam, toda o možnostih nekih cenenih in uporabno silno enostavnih “individualnih” energetskih virov se bomo domnevno lahko pogovarjali šele čez kakšnih 50 ali 100 let.

    Današnji problemi fizike, kot temeljne vede stvarstva, so veliko globlji kot to navidezno izgleda. Dnevno so namreč prisotne neverjetno velike zmote, s katerimi se srečujemo celo v izobraževalnih inštitucijah npr. zaradi specifičnih interesov “naftarjev” in njihovih lobijev, se še vedno blebeta o fosilnem gorivu, čeprav je več kot jasno, da je nafta produkt naravne sinteze ogljikovodikov globoko pod Mohoričičevo plastjo Zemljinega površja. Po drugi strani je popolnoma jasno, da že danes lahko izdelamo avtomobilski motor, ki za 100 kW moči nebi porabil več kot 700 g nafte na uro, pri čem bi temperatura izpušnih plinov iz motorja padla s sedanjih 1.100ºC znižali na komaj 350ºC. S tem bi bistveno zmanjšali toplogredne učinke, količine CO2 in uravnovesili bistveno manjšo porabo nafte s procesom njenega naravnega nastajanja. Toda kot ste v svojem prvem odgovoru omenila je “inercija neznalic in (interesov) korporacij ogromna”.

    Zopet ste me izjemno presenetila z izjemno inteligentnem vprašanjem morebitnega vpliva mojih “podvodnih mlinčkov” na vodotoke v katere bodo položeni. Kompleten in natančen odgovor je zelo kompleksen. Toda, najkrajše povedano bi se glasil, da pri manjšem številu (takšnem kot ga predvidevam) bistvenega vpliva zanesljivo ne bo, pri izjemno velikem številu vgrajenih SP naprav pa bi lahko prišlo do nekaj procentov obsežne upočasnitve hitrosti vode pri dnu vodotoka ob sočasnem povečanju hitrosti v vrhnjih plasteh vodotoka. Kakorkoli, problem je fizikalno in hidrodinamično zelo zanimiv, toda zanesljivo ne bo preprečeval vgradnjo tudi zelo velikega števila SP naprav na rečno dno.

    Kot sem že prejšnjikrat omenil sem se v zadevno “bloganje” vključil v upanju, da bom od koga med vami dobil kakšen konkreten nasvet o tem kako bi prišel v oseben stik z ministri slovenske vlade. Na žalost pa prav veliko uporabnih predlogov o konkretnem vprašanju nisem dobil. Danes pa sem skoraj prepričan, da bi večina odgovorov bila: »prodaj vse skupaj v tujino, kupi si otok v Polineziji in tam fantaziraj naprej«. Ker tudi takšni odgovori niso nepričakovani, želim s tem povedati le to, da vam s svojimi problemi več ne nameravam jemati čas, ki ga tudi meni vedno primanjkuje. Počaščen sem, da sem z vami sodeloval, toda v bodoče bom s takšnim sodelovanjem moral prenehati in se vam vsem skupaj ponovno zahvaljujem.

    Vladimir Markovič, 041/377270

  38. @Markovič
    Res hvala za izčrpen odgovor. Všeč mi je, da vztrajate pri svoji “strojniški” rešitvi – “podvodnem mlinu”, ki je očitno učinkovit in uporabljiv ter “čist”. (Ogledala sem si vašo rešitev na navedeni “strani”.)Moji “namigi” so šli predvsem v smeri nadaljnje uporabe tako pridobljene energije, kako jo najučinkoviteje spremeniti v električno energijo in kako jo najučinoviteje, brez izgub, distribuirati do porabnika. Na žalost naprave po Beardonovih “izhodiščnih principih”, ki temeljijo na “utišanih” Teslinih izumih, že delujejo v praksi, a v škodljive namene. Če smem, zadnjič, vam predlagam, da poskusite objaviti svoj izum v DELO-vi prilogi Znanost oziroma v revijah, ki pokrivajo ta področja.
    Želim vam, da uspete. Anika

  39. @ Anika

    Hvala za ponoven odgovor. Za karkoli v nadaljevanju pa vam priporočam osebni stik po mail-u ali telefonu, saj v blogu ali javnih objavah načelno več ne utegnem sodelovati.

    Počaščen sem, da ste si utegnila ogledati mojo spletno stran, verjetno pa bi bila še toliko bolj presenečena, če bi si ogledala kaj Američani menijo o našem delu, saj nas največja baza podatkov na svetu PESWIKI ( Pure Energy System Encyclopaedia) uvršča med 100 najboljših in najperspektivnejših novosti na svetu. Zadevno spletno stran najdete na:

    http://peswiki.com/index.php/Directory:Markovic_SP_River_Pump

    in smo v zadnjih dveh mesecih na njej imeli skoraj 18.000 obiskov s celega sveta. Poleg drugega pa smo dobili tudi zelo atraktivno število kar konkretnih naročil, ki jih nikakor ne moremo izpolniti, saj smo do danes proizvedli le nekaj prototipov.

    Vaš nasvet za objavo vsega skupaj v Delu verjetno ne bom sprejel, saj s takšnimi objavami nimam pretirano dobrih izkušenj. Do danes sem namreč o svojem delu in dosežkih na drugih področjih imel doma in v tujini že več kot 80 različnih objav. Toda od vsega skupaj ni bilo kaj dosti koristnega in celo s televizijskimi oddajami ni bilo nič boljše. Ne čutim pa potrebe, da bi se osebno promoviral ali pa izgubljal čas s “prodajo pameti” v tisku, po televiziji ali pa v blogih. PESWIKI pa omenjam zato, ker gre tam za izjemno kvalificirane ljudi, ki so nam brez običajnega plačila, sami izdelali čudovito predstavitev in celo na naš predstavitveni video sami dodali zvočne komentarje in potrebne napise.

    Kakorkoli, še enkrat hvala in vam in tudi ostalim za sodelovanje.

    V. Markovič

  40. upam da ne bom precec mimo vsekal, ampak tudi jaz ze skoraj dve desetletji razvijam zadevo, povezano z energijo, rece se ji free energy engine, ali perpetuum mobile…
    raje ne bi videl vasih obrazov, ko to berete, tudi vas ne mislim nic prepricevati, pa vseeno, zadeva zgleda nekako takole : mehanotronska naprava, zelo enostavna, poceni, vendar filigramsko natancno izdelana, predvsem pa daje zelo veliko specificno moc, ni v povezavi z magneti ali utezmi…
    ce se ze uvajajo avti ne elektriko in se s tem pocasi poslavljamo od nafte, zakaj ne bi preskocili kar direktno na to tehnologijo, le zakaj je treba blefirati z vetrnicami in soncnimi celicami, ce pa lahko imamo zatonj energijo non stop, neodvisno od narave, 24 ur na dan, v avtu, doma, tovarni ??
    petina svetovnega bogastva ali se vec se danes nameni energiji, pa se skodljiva je za naravo, pomislite kasen ekonomski boom bi dosegli brez teh stroskov, kot bi ukinili DDV
    za zacetek bi predlagal, da se izumi na temo free energy engine vzamejo resno in da se vsaj pomaga pri stroskih patenta, ce pa bo nekdo nekoc imel jajca in se celo razpisal nagrado za konkreten izum, ki gaje zastonj energijo neodvisno od narave, potem pa bomo lahko preskocili kakih 50 let razvoja… podobno kot so to naredili Kitajci
    sedaj, pa me lahko mirno spljuvate in zagovarjate svoje ucenje o termodinamiki, ceprav vem, da si ne upate stavit, da vam zadeve ne morem dokazati…

  41. @ttoomm
    Veseli me, da ste se oglasili, ne glede na to, kako brezupno “mimo” je morda zdaj videti vaša “naprava”. Tudi vas bi napotila na internetni strani
    http://www.energyfromthevacuum.com/Disc7/index.html
    http://www.cheniere.org,
    kjer boste lahko primerjali svoje rešitve z rešitvami vaših somišljenikov. Sicer pa sem slišala, da urednik revije »Misteriji« pomaga »splaviti« marsikakšen izum oziroma udejaniti v praksi marsikateri patent.

    Sama bi si želela, da bi se čim več »izumiteljev« oglasilo na blogih in nam pojasnilo svoje »naprave« na osnovi »filozofije« 21. stoletja.

  42. glede praktičnega perpetum mobile sem seveda popoln nejevernež. Ker sedaj ena dela (filigramsko sestavljena) avtor v njej zasluženo uživa – če prav razumem je sebi rešil težave z energijo (lahko jo pretvarjamo iz ene v drugo obliko, tako da predvidevam, da je vse možno).

  43. hvala za napotke, verjamem, da je moc nase domisljije neomejena in ko bodo nekoc objavljali razpise za take izume, se bo to dokazalo, variant na temo perpetuum mobile je res mnogo…
    v razprave ali je to mogoce ali ne, se sploh ne spuscam, zakaj pa se niso nikjer objavili razpisa, da se isce taka tehnologija, ki proizvaja energijo zastonj?, da bi imeli sploh moznost dokazati
    sicer pa vsem, ki delujete na tem podrocju, zelim veliko volje in veselja s tem, za kasno konkretno podporo bo treba se malo pocakati, samo v Sloveniji nas je kar nekaj

  44. @ttoomm

    Lahko prosim navedete katera termodinamična načela se vaša naprava poslužuje, oz. bolje, katera “krši”? Morda navedete povezavo do vaše (ali vaši podobne) naprave/ideje?
    Ničesar ne prepostavljam/prejudiciram o vaši napravi/ideji, pravzaprav je edino pravilno zavedati se, da pa morda le ni vse postavljeno kot zakon/teorem zacementirano (“set in stone”).

  45. Jože,

    v Sloveniji številni akademiki, gospodarstveniki in politiki delajo primerjave s Finsko in Nokio, niso se pa nikoli poglobili v ozadje uspeha, da bi razumeli, kaj je v ozadju zgodbe o finskem ali Nokijinem uspehu. Odgovor se seveda ne skriva v pregledu osnovnih podatkov iz Eurostatovih baz.

    Vlaganje sredstev v izobraževanje in ustanovitev državne agencije za spodbujanje investicij v tehnološke projekte z visokim proračunom je seveda del spodbudne politike. Še zdaleč pa to ni dovolj. Če bi bilo tako preprosto, bi Finski zgled lahko kopirala vsaka država. Povsod po svetu bi imeli kopije silicijeve doline. Ne gre tako. Pomembno je razumevanje sistemov vodenja, procesov in dejavnikov, ki so ob nekih robnih pogojih privedli do uspeha. Potrebno je razumeti dileme in odločitve, ki so bile odločilne, da so Finska, Nokia in druge finske organizacije šle po poti uspeha. Četudi to poznaš, še ne pomeni, da boš lahko vse to vpeljal v slovensko okolje. In četudi ti uspe, bo trajalo vrsto let, da bodo sadovi obrodili. In prav zato, ker lahko sadove obereš šele čez leta, je potrebna argumentirana razprava in ne prodajanje megle ter poceni receptov. Recepti, ki jih predlagaš, so že vrsto let sestavni del programov slovenskih političnih strank, pa tudi vladnih strateških dokumentov. Pisali so jih akademiki. Če bi bilo teko preprosto kot praviš, bi danes že obrodili sadove in bi imeli svojo Nokio, silicijevo dolino, …, bili bi zgled drugim državam. Pa nismo, ker so parcialni interesi zmeraj prevladali in obvladali ključne institucije, ki so razdeljevale denar.

    Slovenija je imela že veliko projektov, katerih namen je bil spodbuditi tehnološki razvoj. V ta namen je država v zadnjih desetih letih namenila stotine milijonov evrov, a brez omembe vrednih uspehov. Nobene Nokie ni na vidiku. Zakaj? Ključ je v odgovoru na to preprosto vprašanje? Spomnim se mnenj tujih strokovnjakov, ki so pred leti svetovali MG pri nekaterih projektih. Za slovenske razmere ni presenetljivo, da je bila državna politika v nasprotju s priporočili tujih svetovalcev in izkušnjami drugih držav. Zakaj? TIA je samo še eden v vrsti neuspešnih projektov.

    Primer Nokia se pri nas vsak dan zlorablja za razno razne primerjave. Preveč naivno bi bilo misliti, da Finski uspeh temelji zgolj na visokih državnih vlaganjih v izobraževanje in tehnološke projekte ali da Nokijin uspeh temelji zgolj na pametni državni politiki in Tekesu. To je čista zabloda. Še enkrat: če bi bilo tako preprosto, kot praviš, bi vsi kopirali Finski ali Nokijin zgled. Stvari, ki jih predlagaš, so namreč samoumevne. Seveda pa vse to ni tako preprosto. Za razumevanje ključnih razvojnih procesov in dejavnikov jih moraš spoznati v praksi in doumeti, šele potem lahko razumeš vso kompleksnost človeških, organizacijskih, kulturnih, finančnih in številnih drugih dejavnikov, ki ločijo tehnološke zmagovalce od povprečnežev. Umetnost pa je to kompleksno znanje, veščine in izkušnje uspešno uporabiti – v praksi. Pri tem ni niti bližnjic niti receptov, ki bi jih preprosto skopiral. Pomenljivo je, da mnoge uspešne razvojne politike temeljijo na paradigmi »learning by doing«.

  46. tole slednje Dušan (v izjemnem komentarju) se mi zdi tako pomembno, da je treba ponoviti:
    »learning by doing«

  47. Dušan,
    jasno, da ni neposredne mehanične povezave med vlaganji v R&R in inovacijami ter razvojem proizvodov, temelječih na znanju. Je pa ZELO velika verjetnost, da bo do tega prišlo. Pri vseh naših raziskavah na vzorcu vseh 3,000 slovenskih podjetij, ki sodelujejo v CIS anketi o inovativnosti se kaže natanko to: podjetja, ki več vlagajo v R&R bolj verjetno postanejo inovatorji.
    Jasno, da mora biti veliko stvari v družbi ustrezno organiziranih, da lahko pride do kvalitetnih sprememb v organizaciji procesov itd. Za to pa je potrebno dobra infrastruktura, kot sem napisal zgoraj, potrebne so velike investicije v znanje, torej v visoko šolstvo in v sklade, ki finančno podpirajo razvoj novih idej do izdelkov in storitev. Na ta način se ustvari potrebno inovativno podporno okolje.

    Poglej primer Stanforda, navajam kar zapis iz Wikipedije (http://en.wikipedia.org/wiki/Stanford_University ):
    “Stanford was founded in 1885 by the former Governor of California and future U.S. Senator Leland Stanford and his wife, Jane Lathrop Stanford, as a memorial to their only son, Leland Stanford Jr., who died of typhoid in Europe a few weeks before his 16th birthday. The Stanfords used their farm lands to create the university, and hoped to establish a major research university in the West, the first of its kind. In addition, the university was established as a co-educational institution, enrolling both male and female students.

    Stanford University enrolls about 6,700 undergraduates from all over the United States and the world, as well as about 8,000 graduate students. There are approximately over 160,000 living Stanford alumni, both undergraduate and graduate.[6] There are also 18 Nobel Prize laureates affiliated with Stanford. The University, because of its close proximity to Silicon Valley, offers superb programs in business management, medicine, and engineering; many Stanford alumni have founded companies associated with technology, such as HP, Sun Microsystems, NVIDIA, Yahoo, Cisco, Silicon Graphics, and Google. Stanford is a highly selective school and is currently ranked 4th among national universities by U.S. News and World Report for undergraduate education and in the top two for law, business, education, and engineering.”

    Kaj hočem reči s tem? Potrebna je zavestna akcija v smeri ustvarjanja podpornega inovativnega okolja. Čakati na srečo in mano z neba je iluzija. In nobenega zagotovila ni, da bo uspeh res prišel. Obstaja pa visoka stopnja verjetnosti, da bo več inovativnosti v okolju, kjer je velika koncentracija znanja oziroma je na kupu kopica izobraženih ljudi, v katerih vsakodnevni interakciji se krešejo nove ideje. Tukaj pa nastopi pomembna vloga podpornega inovativnega okolja, ki pomaga razvoju od ideje do izdelka oz. storitve. Če v Sloveniji dosedanja vlaganja v R&R še niso dala tako dobrih inovativnih rezultatov, še ne pomeni, da jih ne bodo v prihodnosti. Tudi HP, Sun, Yahoo, Cisco, Google so nastali v glavah nadebudnih diplomantov Stanforda šele 70, 80, 90 let po ustanovitvi Stanforda. In njihovih izdelkov in storitev danes ne bi mogli uporabljati, če ne bi bilo tedaj tam na voljo dovolj kapitala, ki je tem fantom financiral razvoj. Ampak v ZDA je zaradi razvitega kapitalskega trga takega kapitala za visoko rizične tehnološke naložbe bilo vedno ogromno, neka Finska pa je morala v ta namen najprej ustanoviti tehnološko agencijo Tekes. In neka Slovenija mora najti neke podobne rešitve, ker pač naš kapitalski trg tovrstnih naložb ne podpira (v zadovoljivi meri).

    Malodušje in tipično slovenska grenkoba, češ itak se ne da nič narediti, nikoli ne bomo zelo dobri ipd., ni pravi odgovor. Je le pot v prezgodnji grob. Cheer up!

  48. Mi smo najpogosteje v zacetni fazi Stanforda z zidanjem novih stavb za tehnoloske parke! Sreca je nekaj uspehov iz garaze: I-tech, FDS-Reserch itn. Slovenija je prevec domacijsko okolje za vecje preboje. Finska tudi 🙂 V 37. let dela v racunalnistvu sem imel nekaj inovacij. Najvecji trzni uspeh je bil prodaja licence v ZDA. Ostale so potrjene na trgu brez mojega zasluzka 😦

  49. @ jože p. damijan

    Čeprav sem že dvakrat zapisal, da se hipotetičnih razglabljanj problemov ne bom več udeleževal, bi kot poklicni izumitelj z več kot 150 patenti doma in v tujini, želel povedati naslednje:

    Od vsega na koncu zapisanega se strinjam izključno s tem, da je izkušnje drugih okolij treba poznati, toda nemogoče jih je prenesti v drugo sredino. To vam zagotavljam tudi iz osebnih izkušenj, saj sem pred desetletji bil dolgo zaposlen v razvoju in predvsem inovativnih proizvodnih projektih, pri čem sem nekaj časa delal celo v inštitutskih razvojnih okoljih Nemčije, Slovenije in celo Indije. Pri nas pa so zadeve na mojem področju dobesedno pošastne, saj celo ljudje, ki o tem odločajo ne poznajo niti razlik med inovacijo, izumom, konceptualnim in tehnološkim razvojem, snovanjem, konstrukcijo itn.. Vse to pa se meša pod neke pojme R&R ali R&D, pri vsem skupaj pa se ne upošteva najpomembnejših izhodišč:

    1. Inovacija je lahko rezultat tudi skupinskrga dela več posameznikov, ki so sodelovali v določenem razvoju. Ni pa inovacija v svetovnih razmerah neki “big deal”, saj se od inovacije v globalnem pomenu sploh ne zahteva, da je neka posebna novost in nekdo lahko za inovacijo proglasi tudi nekaj kar se že na neštetem številu raznih delov sveta desetletje izdeluje ali uporablja. Torej, inovacija definitivno ni neki širše pomemben pojem temveč le lokalni pripomoček posameznikov, skupine snovalcev, ki jo uporabijo kot le enega od delovnih pripomočkov. Za uspešno uporabljanje inovativnosti v tehničnih vedah pa bi bilo nujno potrebno spremeniti znanje in miselnost velike večine učiteljev in profesorjev v že osnovnih in zlasti srednjih in visokih šolah. Na žalost pa je tudi na tem področju pri nas vse in totalno zavoženo.

    2. Izum po svoji osnovi mora vedno biti potrjen s patentom, ki naj bi se dodeljeval izključno v primerih, ko gre za svetovno in časovno neomejeno, to pomeni popolno, novost. Konkretno, če nekdo skuša dobiti patent tudi za nekaj kar sicer ni bilo patentirano je pa bilo že izdelano in uporabljeno, mora patentni urad zavrniti izdajo patenta po osnovi tim. »znanega stanja tehnike«. Danes imamo v Sloveniji na 2 mio prebivalcev komaj okoli 300 patentnih vlog letno, svetovno dodeljenih patentov pa nekaj deset. To nas uvršča na popolno evropsko dno, saj v Nemčiji poznamo kar nekaj gospodarskih družb z nekaj 100 zaposlenimi, ki imajo toliko patentov letno.

    Zelo skrajšana analiza vzrokov takšnega stanja bi s strani nas, ki smo vse to doživljali, bila naslednja:

    V skoraj 50 letih komunistične vladavine in politično delegiranem vodilnem kadru v gospodarstvu dejansko v delovnih organizacijah ni bilo zaželeno izkazovati kaj več znanja in sposobnosti, kot so ga imeli nadrejeni politikanti. Sicer pa je tudi vsaka individualnost bila ožigosana in nezaželena. Tako sem tudi sam, po nekaj poskusih vpeljave inovativnih predlogov in celo patentiranih rešitev iz več okolij tedanje družbe, bil dobesedno pregnan, pri čem so me označevali za “tehnokrata”. Edini izhod mi je bil odhod v tujino. Za pridobitev delovne vize v Nemčiji pa je zadostovalo, da so v dokumente zapisali, da sem “erfinder” (izumitelj) in mi je delovno dovoljenje tajnica firme prinesla v 1 uri ! Med tem pa so v Jugoslaviji in Sloveniji sestavljali humoristične nadaljevanke o “Izumitelju Ježu”, popolnoma svobodomiselni toda indukrinirani filmski delavci izdelovali humoristične risanke o “Profesorju Baltazarju”, pa še kar nekaj literarnih del za mladino in odrasle je bilo napisanih na temo neuravnovešenosti ali družbeni neprilagojenosti izumiteljev. Ponovno pa poudarjam, da je izumitelj lahko le oseba, ki ima toliko znanja, kreativnosti in tehnične ustvarjalnosti, da mu tudi tujina priznava uspešnost njegovega dela. Pri nas pa je na patentnem uradu še danes možno dobiti odobren patent za karkoli – če je le zahtevek oblikovan po njihovih navodilih !

    Rešitev današnjega stanja do situacije, ko se nasmeh povprečnega Slovenca ne bo raztegnil od ušesa do ušesa takoj, ko se mu predstavim kot izumitelj, bo sigurno zelo dolgotrajen proces. Moj poklic je namreč v razvitem svetu izjemno visoko spoštovan in ga predvsem ne enačijo z inovatorstvom, ki konec koncev sploh ni vezano le ne tehnične vede, temveč dobesedno na vse možne človekove dejavnosti. Za čim hitrejše premike v tej smeri pa odgovorno trdim in to lahko s številkami dokažem, razni “razvojni inkubatorji”, “valilnice” in vse ostalo kar se izvaja v povezavah med znanstvenimi inštituti in potencialno (slabo usposobljenimi) bodočimi obrtniki, v našem okolju zanesljivo ne more pripeljati do pozitivnih rezultatov, zato edino rešitev vidim v naslednjem:

    Do leta 1990/91 smo v zvezi inovatorjev in avtorjev tehničnih izboljšav imeli sklenjenih okoli 11.000 inovatorskih pogodb letno. Vsako leto. Z utemeljitvijo, da je med njimi tudi nekaj goljufov, pa so na pobudo tedanjih “demokratičnih” oblastnikov do leta 1992 ukinili vse do tedaj obstoječe davčne olajšave na prihodke posameznikov in delovnih organizacij po osnovi inovacije ali izuma. Že v nekaj naslednjih letih pa je število tovrstnih pogodb padlo na samo nekaj 10 pogodb letno. Torej, vsaki državi, ki ima vsaj malo državniške razsodnosti, bi moralo biti že samo z navedenim nakazano, da je prvi in najpomembnejši pogoj pričetka sprememb na zadevnem področju: uvedba svetovno najvišjih davčnih olajšav na prihodke, ki se ustvarjajo skozi inovacije in izume. Vse ostalo pa bo prišlo samo po sebi. Država, ki od zadevnih prihodkov tako ali drugače ne dobi nič pa se torej mora odpovedati davčnim prihodkom, ki jih tudi v sedanjem stanju nima niti jih bo, če se takšno stanje nadaljuje, kadarkoli imela. Toda, močno dvomim, da bo naša slovenska “zaplankanost” in predvsem “foušija” lahko pripeljala do navedene spremembe davčnih predpisov. Pri vsem navedenem pa bi bilo zelo koristno prenehati s pisarjenjem o ustvarjanju “nove družbene klime”, “spremembam odnosov” in podobnih visoko zvenečih toda dragih in neučinkovitih ukrepov. Skratka vsi, ki imate kaj družbenega vpliva se pobrigajte le za dodatno izobraževanje učiteljev in profesorjev, o metodologiji prenosa inovativnosti na učence in študente. Pustite zakonodajo in »družbeno klimo« takšne kot so, le dodatno se pobrigajte za uvedbo enormnih davčnih olajšav za posameznike in delno celo za podjetja – po osnovi inovacij in izumov.

    Tako enostavno je vse to skupaj in za enkrat, ne stane popolnoma nič oz. zelo malo, država pa bi izgubila predvsem tisto česar tudi danes ni deležna.Pridobila pa nesluteno veliko.

    Markovič

  50. @Markovič
    Spoštovani gospod,
    še kako res je, kar ste zapisali. In to boli, zelo boli. Koliko mojstrov in inženirjev je v tem času obupalo, se obdalo z žalostjo in zbolelo zaradi nerazumevanja in celo preganjanja s strani “upravljalcev”, ki niso ali vedeli ali znali ali jim hoteli vsaj prisluhniti, ko so predlagali izboljšave v proizvodnih ali upravnih procesih oziroma predlagali inovacije itd. Mnogo jih je odšlo v tujino. A pravijo, da ni v zahodnem svetu na splošno nič bolje. Zahodno človeštvo je skrenilo s poti, ki bi bila pot človekovega navdiha in znanosti temelječe na ontološkem razumevanju sveta, na pot zgrešenih matematičnih formulacij in razlaganja sveta. O tem in še o čem zelo natančno razmišlja Lyndon Larouche v svojih dveh daljših esejih:

    http://www.larouchepac.com/news/2008/11/12/keplers-actual-discovery-mathematics-not-science-preview.html

    http://www.larouchepac.com/news/2008/12/28/how-russia-was-surprised.html

    v katerih govori tudi o tem, kako je izobraževanje obtičalo v slepi ulici in na napačnih premisah in napačni paradigmi. In še nekaj je, kar zadeva splošno vzgojo. Še tako vedoželjen in radoveden otrok, ki bo pustil svoji domišljijo prosto pot in spraševal učitelja, ali ne bi bilo mogoče določen problem reševati tudi drugače, bo naletel na učiteljev odpor in kar je najhuje – na posmeh večine sošolcev. In prav strah, da se nam bodo smejali, če bomo razmišljali drugače, nam vzame pogum in pridružimo se kimajoči večini, znotraj pa boli … Že samo spoznanje tega je dovolj, da pride do sprememb … današnja družba je naravnana na učinkovitost in bojazen staršev in cilj učiteljev je v dobri veri, da ne bi otrok »obtičal«, »narediti« čimbolj učinkovitega in ubogljivega posameznika. Samo ne odstopati, če pa že, pa zgolj v »medijih«, kjer se štanca »zapeljive zvezde in zvezdnike« muhe enodnevnice na meji s pornografijo; in to zgolj zato, da ljudje ne bi RAZMIŠLJALI!.

  51. @Markovič
    “Only government can make, for dozens of years, the patient investment in basic science needed for scientific discoveries. Only then can private business afford to take the considerable risk of licensing the patented discoveries and investing millions of dollars more to develop the technology into a device or medicine that will bring great benefits to society. This process generates new jobs, new companies, sometimes new industries and new wealth. Government then gets back its share through taxing that wealth,” while the public benefits not only from the returned taxes, but from the new products, new companies and new jobs that result, Ms. Nelsen said in an interview Monday.”

    Click to access commercializingIP.pdf

  52. @jože

    Jože, ko praviš in promoviraš državna vlaganja v izobraževanje in RR, imaš seveda prav – tovrstna vlaganja so potrebna. A kot sem omenil že v komentarju zgoraj, uspešne države ali podjetja ne počnejo zgolj tega.

    Pred desetletjem sem preučeval tehnološki razvoj nekaterih držav, ki jih tudi ti postavljaš za vzor. Modeli, s katerimi raziskovalci preučujejo celotno okolje, v katerem se nekatere države bolj in druge manj uspešno razvijajo, so mnogo kompleksnejši od modelov, ki bi temeljili zgolj na vlaganjih v izobraževanje in RR. Kot rečeno, za uspeh ni preprostih rešitev. Nobena država ni (bila) uspešna zgolj zaradi povečanja vlaganj v izobraževanje in RR, ampak je to podkrepila s celovitimi politikami in modrimi odločitvami na številnih področjih. Poleg tega je pomembno, kako se upravlja z denarjem, zato so pravilom uspešnejše tiste države, ki imajo vzpostavljene zelo transparentne mehanizme delitve sredstev. Uspešnejše so tudi države, kjer več vlaga zasebni sektor, ker so nadzorni mehanizmi tam običajno boljši in učinkovitejši. Sicer pa lahko razmerja med javnimi in zasebnimi vlaganji v RR pogledaš v mednarodnih statistikah in jih primerjaš z drugimi pokazatelji.

    Enako je v podjetjih. Na osnovi dolgoletnih izkušenj iz gospodarstva, ki jih imam, ti lahko povem, da zgolj vlaganja nikomur ne prinašajo uspeha. Lahko bi ti naštel nekaj zavoženih projektov v slovenskem gospodarstvu, kjer so menedžerji razvojne projekte vodili s preprostimi recepti in zavozili. Še posebej hudo je v državnih podjetjih, kjer nadzorni sveti svoje vloge ne opravljajo, ampak celo sami pristavijo svoj lonček – na primer člani nadzornih svetov dobijo kakšen projekt in s tem morda celo nagrado za podporo projektov uprave.

    Podrobnejša predstavitev dejavnikov razvojnega uspeha bi zahtevala obširnejši prispevek. Predlogi o tem, kako s povečanjem vlaganj v RR in potem čakanjem, da vlaganja obrodijo sadove, pa spadajo v kategorijo “idealnih modelov”, ki si jih za “prosti trg” utemeljil v komentarju k drugemu prispevku ta teden.

    Sicer pa, če se ne motim, je vlada obljubila, da bo sredstva za RR v svojem mandatu povečala …

  53. @dušan
    Se zelo strinjam, da povečanje sredstev za R&D ne pomeni vsega, čeprav (kot opozoril npr. dr. Gams iz IJS na predvčerajšnji seji Sveta RS za znanost) raziskave (kdo bo rekel zainteresirano samoizpolnjujoče…) kažejo na zelo visoko korelacijo med količino denarja in obsegom dosežkov na tem področju (za razliko od npr. področja visokega šolstva, kjer niti približno ni tako močne povezave). Da je uspela ravno Nokia, je naključje, da se je to zgodilo na Finskem pa veliko manj.
    Sicer pa se bodo pri nas proračunska sredstva za R&D definitivno povečala (po rebalansu podvojila na 98 mio) – kar pa je šele prvi korak k ustvarjanju inovativnega okolja, o katerem piše avtor prispevka. Pri tem gre namreč še bolj kot za finančni vidik za sporočilno vrednost.

  54. Jože,

    težava je, da je raven slovenskih vlaganj v RR že celo desetletje na isti ravni. Nobena vlada ni zmogla, znala ali hotela narediti preboja. Zato lizbonskega cilja 3% do leta 2010 seveda ne moremo doseči, pa tudi v mandatu te vlade skoraj zagotovo ne bo dosežen. Prvič zaradi krize, ki bo zahtevala klestenje proračuna na vseh ravneh, in drugič zato, ker bi hipno povečanje sredstev pomenilo zgolj metanje denarja skozi okno. Tudi tehnološke “podpore”, ki jih načrtuje vlada, so se v preteklosti izkazale zgolj za metanje denarja skozi okno. Zakaj? Ker ni bilo ustreznih nadzornih mehanizmovm, ker so prevladali domačijski dogovori in ker so denar praviloma dobile skupine, ki so jih vodili “pravi” ljudje, ki so denar znali deliti, ne pa ga bogatiti. Sposobnosti, ki jih mora imeti človek za to, da zna deliti, pa so usodno drugačne od sposobnosti, ki jih mora imeti za ustvarjanje vrhunskega, svetovno konkurenčnega znanja.

    Marko Kos je naredil nekaj izjemnih primerjav Slovenije z Avstrijo, ki so pokazale, da je Slovenija svojo priložnost za razvojni preboj zapravila po osamosvojitvi. Podobne ugotovitve veljajo za slovensko telekomunikacijsko in IT industrijo, ki je bila ena redkih z možnostmi za globalni uspeh.

    Seveda imamo tudi pri nas nekaj vrhunskih skupin, ki bi lahko bile nosilke tehnološkega razvoja, a po pogovorih s kolegi z IJS mi je jasno, zakaj raje sodelujejo na evropskih kot domačih projektih. Slabe izkušnje imajo tudi s sodelovanjem z domačo industrijo.

  55. Ne morem si kaj, da ne pripomnim, da dr. Gams trdi tudi, da izumiramo čeprav nas je vsak dan več. No, če pa že ne izumriamop pa se nam zna zgoditi, da bomo izumirali (kaj le to pomeni) – tak pribl. je argument na čudenje pri rasti prebivalstva.
    Mislim pa, da minister Golobič dojema, da je sredstva za raziskave in razvoj treba povečati in, da od tu naprej odgovornost prevzemajo tudi tisti, ki bodo sredstva porabili (eni bolj za doprinos k zakladnici znanja, drugi z uporabnimi patenti, tretji za osvajanje novih znanj in tehnologij potrebnih, da spremljamo svet..). Vsi se strinjamo, da gre za nujno potreben a hkrati ne zadosten predpogoj. Premalo? Tja, vedno in povsod; inovativnost se mora torej pokazati tudi v tukaj, sedaj in v danih okoliščinah.
    Torej imamo razlog, da pripišemo en plus (minuse itak anonimneži talamo vsepovprek) ministru (eh sem navijač bodo rekli…).

  56. @joze p. damijan
    Jože, prebrala sem si to poročilo o vele raziskavi te “p…” Lori Presman
    Commercializing Institutional IP
    Prizes and Pitfalls
    Lori Pressman

    ki vsebuje tudi članek

    MIT TLO says government
    research pays off through $3 billion
    in taxes
    By Kenneth D. Campbell
    MIT News Office
    The US. government gets a very high return on government investment in scientific
    research at universities and research institutions, according to calculations by the MIT
    Technology Licensing Office.
    While research institutions and inventors share royalties worth slightly less than 3% of
    sales of licensed technologies, the government gets back about 15 percent of sales
    through income taxes, payroll taxes, capital gains taxes and corporate income taxes. In
    addition, the government has free use of any patents.
    The government payback is estimated at six times the …

    tukaj gre res za “perpetum mobile” in vzorec, kako “država” (kdo je to država, kje stanuje, kaj je, kako se oblači – dobeseden primer ‘suženjskega govora/jezika'” skoz financiranje škodljivih raziskav in uvajanja takih patentov v prakso, služi ogromne denarce skozi vračanje v državno blagajno s pomočjo davkov in “royalties”. Zato se ni za čuditi, da smo v totalnem dreku!!!! V vseh teh raziskavah in uvajanjih izsledkov v “industrijo” ponovno trčimo ob napačna izhodišča matematike in matematičnih formul zlasti kar zadevo statistiko in nekritično sprejemanje opazovanj v naravi na ekonomiko itd., da ne govorim o farmacevtski “industriji” – O g a b n o! Strahota!

    Kako je “država” pognala in poganja to največjo “potegavščino” ali sleparijo o “globalnem segrevanju in ‘toplogrednem plinu CO2′” v zadnjih 40 letih pa ilustrira članek v linku spodaj!

    In ni se čuditi, zakaj “akademsko izobraženi” preferirajo “socializem”.
    http://www.kusi.com/weather/colemanscorner/38574742.htm

    Sem največja mračnjakinja tega stoletja; in hvala bogu
    za to!

    “Dušan,
    jih je že – uradno za 86 mio eur.”

    Bolje bi bilo, da jih vrže v koš!

  57. @gregorgolobič

    Da ne bo pomote. Absolutno se zavzemam za povečanje izdatkov za RR in povečanje sredstev 98 mio EUR je velik dosežek, kjer je bila odločilna vloga pristojnega ministra.

    Moji komentarji, na osnovi dolgoletnega preučevanja razvojnih modelov, pa so bili namenjeni ozaveščanju, da je poleg povečanja sredstev potrebno oblikovati tudi druge mehanizme in politike, ki bodo spodbudile tehnološki, gospodarski in družbeni razvoj.

    @james

    Se strinjam s komentarjem. Velik plus za ministra, ki mu je uspelo z eno potezo za RR narediti ogromno. Se pa najbrž strinjaš, da je pomembna novost pri vodenju slovenske raziskovalne politike, da pristojni minister ne prihaja iz akademske sfere, ampak je izkušen politik, ki bo lahko dobrohotno gledal na zavajoče korelacije med uporabo zdravil in simptomi, ki vnemar puščajo vzroke bolezni in njihove posledice.

  58. mi je kar všeč Dušan primerjava z zdravili, ki lajšajo vse simptome (čudežne kapljice). No, pa bom potem dodal še tole: bilo bi hvalevredno tudi, če bi enkrat za spremembo raziskovalcem ne bilo potrebno venomer zagovarjati svoje delo pred vso upravljalsko in ocenjevalso nadgradnjo, ki z uporabo različnih vatlov premerja izvršitelja (eni s citiranostjo pa impact factorjem, drugi s pravilnostjo izpolnjenih finančnih poročil ter slovničnih napak v napačno uporabljenem obrazcu, tertji pa kar malo po svoje, četrti pač raje..) sam pa je že davno pozabil kaj za vraga pomeni vsakodnevno trmasto vztrajanje na predpotopni opremi, dokazovanje vsem tem silnim upravljalcem na relaciji bruselj, ljubljana pa še vsa ostal glavna mesta porh, da si je njihovo pozornost zaslužil,.. da se razumemo, da bi že enkrt posameznikom v razvoju in raziskavah vse te piomembneže, ki delajo statistike na njihovih rezultatih dela umaknili iz tilnika. za vraga, že skoraj dan ne mine, da se nebi kakšen iz agencij in ministerstve in iz nadgradenj ustanov, kjer R&D poteka šopiril s korelacijami med barvo brisače, ki jo zjutraj raziskovalec uporabi in količino denarja, ki mu jo bomo namenili.
    Da konec koncev pri vsej tej inovativnosti, ki jo zganjajo tisti, ki so že davno pozabili, da tehnologija v laboratoriju divja neprimerno hitreje od razvoja LCD ali plasma ali OLED ploščatih televizorjev, pozabili kako se pride do rezultata za denimo objavo v vodilni reviji iz področja, patenta,.. pomagamo raziskovalcu da dela tisto kar zna najbolje in to je inovativnost.
    branje vse možnih in ne možnih analiz me spominja na to, da se pri nas največ ljudi – upam, da tudi ne pobere pomembnega dela denarja – ukvarja kako bo upravljala z raziskovalci, namesto da bi se sami vrhnili v laboratorije, zavihali rokave, vključili pamet in pokazali česa so sposobni in ali so sposobni še kaj drugega, kot upravljanja in ocenjevanja ter, da ne napišem manipuliranja, ko pride do plačila dela tistemu, ki ga je (inovativno kakopak le drugače) opravil.

  59. @gregorgolobic
    Hvala za dopolnitev glede izdatkov za R&R.
    Pri moji navedbi sem izhajal sem iz spročila Vlade za javnost po 5. seji, 18. decembra 2008 ( http://www.vlada.si/index.php?&i1=UVI&i2=slo&i3=1&i4=sjv&i5=ter_dvl_021&i10=artic&i12=9A37FF0EF82B397EC1257523007A6F22&i15=on&j1=utf-8&j2=content&j3=gids&j4= ), kjer v tabeli piše:
    Povečanje izdatkov za raziskave in razvoj in izobraževanje: 68 mio EUR (0,2 % BDP). Sem pa zgoraj v naglici obrnil številki (mea culpa).
    Predvidevam pa, da je po predlogu rebalansa proračuna zdaj prava številka 98 mio eur.

  60. vec sredstev… samo o tem je govora, kaj pa s temi sredstvi naredite pa ni vec vazno – ravno to je narobe pri vsej stvari
    z mojega gledisca je problem v Slovenski mentaliteti, akademski hladnosti in nedostopnosti, tu ne pomaga tudi 20% BDPja
    bom povedal svojo izkusnjo : EU komisija ima Slovenskega komisarja za znanost, pa ti na mail iz domovine tudi pod razno ne bo odgovoril, pa EU parlament ima nase poslanke, ki te ne slivijo 5%, doma imamo Nobelovo nagrajenko za ekologjo, tudi povohala te ne bo, ce ji posljes mail
    toliko o globalnem segrevanju, o novih virih energije, vse skupaj je eno samo prazno lapanje, ki ima samo sebi namen
    izumitelji, kot sem jaz, nimamo prav nobene konkretne podpore, pa imamo cisto konkretne resitve, ki bi za vecno resili energetki in okoljski problem
    kljub 3% za razvoj, ali se vec dobimo od tega samo zlozenke in razkosne urade, brez vsake vsebine, polne vzvisenih birokratov, ki nimajo veze z realnimi projekti,
    morda se bo to nekoc spremenilo, dotlej pa bo nasa pamet veselo uhajala ce z mejo, tam kjer to ze znajo s pridom izkoristit

  61. COURTEOUS
    zadeva nima nobene veza z termodimaniko, s prelivanjem energije iz ene v drugo obliko, iz tega se ne da nic napraviti
    kot vsi poizkusi s perpetuum mobilom, gre tudi tu za isti princip : izkoriscas neko silo, jo usmerjas in pri tem ne porabljas
    recimo teznostni stroji, naj bi izkoriscali potencialno energijo utezi, vendar jo pri tem ne porabbili
    ali pa magnetni : magnetno silo usmeriti in izkoristiti
    moja varianta uporablja vecje sile od teh, ker me zanima velika specificna moc naprave, se vecja kot jo imajo elekromotorji

  62. @Anika
    Rečeno je bilo in to povsem umestno, da morajo “upravljalci”, ki so za to dobili mandat, v imenu državljanov poskrbeti za dobro infrastrukturo – tako za prometno, komunalno kot informacijsko. Infrastruktura je hrbtenica in potreben pogoj za zdravo gospodarstvo in bivanje državljanov. Zakaj potem glede na tako učinkovito poslovanje MIT-a in “države” ZDA ob tako velkih vzvratnih dobičkih iz raziskovalnega in znanstvenega sektorja, »država« ne poskrbi za infrastrukturo. Po podatkih ASCE

    U.S. Infrastructure Gets a “D” Grade
    Increase Decrease
    January 28, 2009 (LPAC)–The American Society of Civil Engineers (ASCE) annual “report card” assigned an overall D grade to the nation’s infrastructure, and stated that $2.2 trillion investment would be needed to bring it into a state of good repair — up from its $1.6 trillion estimate in 2005. The report was to be released in March, but the ASCE moved it up to try to influence the debate over the stimulus bill now being negotiated by the Obama administration and Congress. Perhaps the ASCE findings will also reveal the state of some structurally unsound politicians who are in need of repair or replacement.
    Less than a third of the current “stimulus” proposal would be spent on infrastructure, and an even smaller part of that would go toward traditional concrete-and-steel projects like roads and transit, says the New York Times. Instead, “infrastructure” includes computerizing medical records and the like.
    Among the ASCE findings on some key areas of infrastructure:
    * Bridges “C” — More than 26% of the nation’s bridges are structurally deficient or functionally obsolete.
    * Dams “D” — the number of deficient dams has risen to more than 4,000, including 1,819 high hazard potential dams…. There are more than 85,000 dams in the U.S., and the average age is just over 51 years old.
    * Drinking Water “D-” — America’s drinking water systems face an annual shortfall of at least $11 billion to replace aging facilities that are near the end of their useful life and to comply with existing and future water regulations…. Leaking pipes lose an estimated seven billion gallons of clean drinking water a day.
    * Inland Waterways “D-” — The average tow barge can carry the equivalent of 870 tractor trailer loads. Of the 257 locks still in use on the nation’s inland waterways, 30 were built in the 1800s and another 92 are more than 60 years old.
    * Roads “D-” — Americans spend 4.2 billion hours a year stuck in traffic. Poor road conditions cost motorists $67 billion a year in repairs and operating costs, and cost 14,000 Americans their lives. One-third of America’s major roads are in poor or mediocre condition, and 36% of major urban highways are congested.

    Ali se lahko iz tega kaj naučimo?
    To je tudi poglavitna naloga upravljalcev premoženja državljanov, da zagotovijo dobro infrastrukturo, saj so vložki v ta segment izredno visoki. Potem pa morajo ustvarjati “prostor”, kjer se morejo dogajati in goditi dobre stvari.
    MIT je dal na net svoje znanje (MIT* proti zakotnim, MM v Financah). Ali je to generozna poteza, ali pa je zadaj tiha indoktrinacija cele svetovne znanstvene srenje, da ne bi prišlo do novih prebojev. Ti se za tesno zaprtimi vrati dogajajo ne na MIT-u etc., ampak na MIC-u – (Military Industrial Complex). Zato posamezni “inovatorji” in izumitelji nimajo nobenih šans, da bi se prebili skozi ves ta kompleks vase zagledanih znanstvenih in raziskovalnih sfer ter nešteto formularjev in obrazcev upravljalcev premoženja državljanov. Zakaj se g. Markovič in g. Dušan ter ttoomm ne bi najavili pri gospodu ministru na pogovor? Če bi ju seveda sprejel?

    A v uteho nam je morda lahko tudi spletna stran http://videolectures.net/, kjer objavljajo tudi domači predavatelji! No …. ?

  63. @ joze p. damijan

    Hvala za odgovor. Ogledal sem si vse strani v pdf-u in moram zapisati, da nisem pretirano impresioniran. Prvič zato, ker gre za relativno zastarele podatke, drugič zato ker avtorji izvirajo iz izobraževalnih »krogov« in tudi oni poveličujejo svojo vlogo v zadevni problematiki in tretjič zaradi tega, ker se niti članek niti avtorji sploh ne dotikajo osnovne dileme katero sem načel in sicer: kam in kako v družbi vlagati, da bi se kreativnost in inovativnost v industrijski in obrtni proizvodnji čimbolj in čim hitreje razvili. Potrebujemo jih namreč predvsem tam.

    Vsekakor vsako čast ministru Golobiču, če je sredstva za izobraževanje in RR uspel bistveno povečati. To pomeni, da eden redkih ministrov, ki se briga predvsem za vodenje področja, ki mu je zaupano. Tako je prav. Toda, močno dvomim, da bo s tem rešenega kaj več kot izboljšava materialne osnove delovanja visokega šolstva in slovenskih inštitutov. Inovativnost, ki bi bila iz takšnih inštitutov “izvožena” v gospodarstvo pa je utopija, saj je inovativnost potrebno direktno motivirati tam, kjer jo najbolj pogrešamo – v samih gospodarsko-proizvodnih enotah. Zavedajmo se, da smo v finansiranju znanosti in tehnologije, predvsem v inštitutskih okoljih, v zadnjih 50 letih imeli že veliko sprememb in zelo inovativno »iznašli« nešteto rešitev od katerih niti ena ni dala omembe vrednih rezultatov. Zato bi bil zelo vzhičen, če bi mi vi dostavil kakšen dopis v čigar naslovu nebi bilo zapisano tudi “.edu” oz. dopis, ki bi prihajal iz raziskovalne in razvojne enote gospodarstva. Takšnim iz “.edu” okolja pa pretirano ne zaupam.

    Zato, ponovno trdim, da brez ukrepov, ki bi vzbudili materialen in dolgoročen interes gospodarskih subjektov in posameznikov za inoviranje in izumljanje, novih rešitev pri nas še vedno nimamo. Dokler (predvsem) za to področje ne bo kvalitetnih sistemskih rešitev, bistvenega napredka ne bo – mi pa se vsi skupaj preživljamo od ustvarjanja nove vrednosti v gospodarstvu od izvoza takšne ali celo veliko kvalitetnejše slovenske znanosti pa bi nam še veliko bolj »trda predla«.

    Z navedbami @ttoomm–a pa se najine izkušnje v celoti »prekrivajo«, zato se z njim popolnoma strinjam.

  64. Politik Golobic & IJS sindikalist Gams – uspeh RR zagarantiran! Verjetno bosta nasa bela slona UKC & IJS spet dobila levji delez zvisanih sredstev. Ekonomisti vsaj znajo lepo opisati klane…

  65. mislim, da bo treba primerjati primerjljivo Ana. Perimerjanje MIT in IJS je nesmisleno podovbno, kot primerjati Slovenijo z ZDA. Zgodovinsko, ker so ZDA nastale s popolnim genocidom in krajo zemlje staroselcem ter izgradnji uspeha na ekonomsko najučinkovitejši način to je s sužnjelastništvom (ampak to je njihova ne moja ocena, da ne bo nepotrebne ezoterike ob tem dejstvu), v Evropi pa je mešanica s prehodom iz ene skrajnosti v drugo ter verigi risanja političnih meja med ljudmi še bolj nejasna in vsakor po svoje razložljiva. Danes za uspešnost ZDA MIT skrbi lepo število jedrskih letalonosilk, pametnih jedrskih bomb, veriga tajnih konkurenčnih tajnih služb in nekoliko preoblikovano sužnjelastništvo. tako, da je izgradnja infrastrukture v temeljih na MIT-ju pač drugačna kot na IJS. Od tu naprej pa lahko potegnemo paralelo s tem, da napišemo, da vsaka država mora imeti interes v infrastrukturni podpori eminentnih raziskoavlnih institucij, vsaka se izgogibati političnemu kadrovanju v njih in skrbeti predvsem za organizacijsko učinkovitost okolja v katerem raziskovalci delujeju saj je to temelj za inovativnost, ki prinaša merljivi ekonomski učinek,… razliak je seveda tudi v mislenosti na “banalni” ravni. medtem, kot v ZDA (ali denimo v Franciji) od MMM omenjeni zidovi kažejo zadnje uspehe tudi na področju arhitekture, gradbeništva, neinvazivnega ozelenelega umeščanju v okolje (denimo zgradba kalifornijske akademije znanosti), energetske učuinkovitosti, je jankovićev tehnološki park najgrša stvaritev, kar si jih lahko zamisliš, park, kjer ni enega dreveščka (posekan zanj je bil gozd), enega poštenega pločnika, ene fontanice in nič, ampak res nič inovativnosti v pošastno grdih spakah, ki so kriminalno uničile lokalno okolje in ga vsak dan z uporabo uničujejo bolj. In to je odraz naše poti v prihodnjost na najvišjem intelektualnem nivoju? Je ja. Dodajmo še, kot pravi MMM IJS sindikalista gamsa, ki fanatično verjame edinole v izumiranje naroda (tja, verjetno ljudi ne šteje, ampak prikazni iz znanstvene fantazije) ter postSFRJ oceno o ljudeh, kot največjem kapitalu,.. pa je sliak popolna. Seveda ne bomo MIT, seveda ne bomo berlinski Adlershof, lahko pa smo boljši, ker kot pravi Emil E, je kar nekaj kadrov, ki so izjemni. tem potemtakem moramo dati dihati.

  66. @james
    ” … medtem, kot v ZDA (ali denimo v Franciji) od MMM omenjeni zidovi kažejo zadnje uspehe tudi na področju arhitekture, gradbeništva, neinvazivnega ozelenelega umeščanju v okolje (denimo zgradba kalifornijske akademije znanosti), energetske učuinkovitosti, je jankovićev tehnološki park najgrša stvaritev, kar si jih lahko zamisliš, park, kjer ni enega dreveščka (posekan zanj je bil gozd), enega poštenega pločnika, ene fontanice in nič, ampak res nič inovativnosti v pošastno grdih spakah, ki so kriminalno uničile lokalno okolje in ga vsak dan z uporabo uničujejo bolj. In to je odraz naše poti v prihodnjost na najvišjem intelektualnem nivoju? Je ja …”

    DA, james, tako lepo ste to zapisali, da boli. In povsod umazanija in preluknjane ulice in ceste z velikimi lužami ob najmanjšem dežju, sive in propadajoče fasade, mrki in nelepi ljudje v puhovkah in supergah … nikjer niti mesta niti podeželja … le pločevinste temne spake a la Jankovičevi supermarketi in povsod, koder seže pogled, bedasti jumbo plakati … le tu in tam kak človek – sicer pa zombiji … Nihče ničesar več ne vidi … Ljudje, hodimo, glejmo in (u)vidimo in si porečimo: “Ne tako. To je grdo in škodljivo …”.

  67. zato, ker ni nobene vizije, ker se ne ve kdo pije in kdo placa, manjka tiste najbolj osnovne kmecke pameti,
    v svojih vzisenih akademskih debatah, lahko pred njimi pleses z ne vem cim, pa te se povohali ne bodo
    o kasnem odprtem pretoku idej niti govora ni, vse se vrti v zaprtem krogu usmrajene energije, kjer se ukvarjajo edino sami s seboj
    mentaliteta dragi moji, slovanska zaplankanost, osabnost, oholost, kasni delezi v BDPju neki!
    tudi z 30 % ne bi bilo nic drugace, se vedno bi se vrteli v krogu in akademsko razpravljali okoli besed in vejic v svojih statutih in tako nasledjih 20 let
    Slovenija bi edino prosperirala, ce bi zmanjsala delez za znanost in razvoj na 0,0001 % in se resila neproduktivne navlake in stroskov
    malo za salo, malo pa tudi zares, ampak ob vse vecjih izdatkih bi morali slediti rezulatati, visja dodana vrednostin nenazadnje bi se to poznalo tudi v placah ljudi, ki uporabljajo tehnologijo teh umotvorov

  68. Vse lepo in prav, saj je jasno, da ne moremo konkurirati z nizkimi stroški dela, kar se po liniji najmanjšega odpora dejansko v Sloveniji počne.
    Ni pa država tista, ki bi več morala investirati v inovacije temveč gospodarstvo. Ampak je zato potrebna sprememba miselnosti. Očitno tudi iz jugoslavanskega načina razmišljanja, ki nam je dalo tudi veliko pozitivnega kot so velika podjetja, razvojne oddelke, inštitut, kot je Jožef Stefan.
    Država seveda lahko pomaga, ampak ne zgolj z davčnimi olajšavami temveč s skupnimi projekti med inštituti in gospodarstvom, ipd.
    Vzgledi se lahko poiščejo tudi drugje recimo na Nizozemskem. Nizozemsko ministrstvo za gospodarstvo ima agencijo Syntens, ki je namenjena prav povezovanju SME, aplikativnih inštitutov in izobraževalnih inštitucij. Že leta 1930 pa je Nizozemska ustanovila TNO – organizacijo za aplikativno raziskovalno dejavnost, po katero spada 14 inštitutov.

  69. Ali ima spodnja povezava kakšno zvezo z inovacijami in razvojem? Po moje ima, saj kaže smer, v katero naj potekajo, pri tem pa so bazične raziskave in znanstveno delo posebna zgodba. Upoštevaje vse zadnje jamesove pripombe in pozive, kar zadeva človeku in naravi prijazno okkolje, je zdaj čas, da se regenerira realna ekonomija s posebnim poudarko na infrastrukturah z vsemi znanstvenimi dognanji za 21. stoletje. Ha!

    John Hoefle: Enough Bad Banks; We Need Good Ones in a New System

    http://www.larouchepac.com/news/2009/01/31/john-hoefle-enough-bad-banks-we-need-good-ones-new-system.html

    Izvlečka:

    – Fix the Problem –
    … The global economy is unsustainable in its current state. It requires an immediate boost in economic activity. That means we must launch an immediate program to build infrastructure, both nationally and internationally, from mundane projects, such as building and repairing sewer systems, to great projects such as an intercontinental maglev rail network. It means building state-of-the-art nuclear power plants to generate the electricity we need to power the increased economic activity, new steel plants to produce the steel we need, and a greatly expanded machine-tool sector to build the machines we need to build our new economy. …

    … The Federal government will do what it does best, which is to run large-scale infrastructure projects, while providing credit through the national bank to the private companies who will rebuild our productive base. In this way, the balance between the proper roles of government and the private sector can be maintained, with the government helping create the environment in which the entrepreneurial talents of the private sector can be maximized. …

  70. @tami

    Ne morem opisati občutkov resnične žalosti ob prebiranju vašega komentarja, saj sem v 35 letih svojega poklicnega delovanja (tudi znotraj IJS) že dobesedno neštetokrat zaznal podobne članke in mnenja posameznikov, ki vedno ponovno vedo kaj bi bilo potrebno narediti, nihče pa nima nobene konkretne ideje kako narediti to kar bi bilo potrebno. Skratka, v vsaki generaciji mlajših izobražencev najdemo kar večje število oseb, ki se s popolnoma enakimi stališči kot jih deklarirate ponovno “zaletavajo” v neznansko veliko barikado, ki je za naše razmere popolnoma naravno postavljena med inštitute in gospodarstvo.

    Sami pišete, da država ni tista, ki bi morala investirati v inovacije, temveč bi to moralo izvajati samo gospodarstvo. Se strinjam, toda nikakor ne v celoti. Vzrok pa je v tem, kar navajate v zadnjem odstavku svojega mnenja, saj je na Nizozemskem, ob ustanovitvi TNO in Agencije SYNTENS, država dejansko investirala v inovacije v gospodarstvu samo, da je to storila in še vedno izvaja na neprimerno bolj sofisticiran in inteligenten način. Pri nas pa mi najdite konkretne in zlasti uspešne primere prenosa aplikativnega razvoja iz inštitutov v gospodarstvo, saj iz zadnjih 35 let poznam desetine takšnih primerov in vam s konkretnimi podatki lahko postrežem o tem kako jalovo in kako neučinkovito so se končali. Predvsem zato ker naši inštituti potrebnega aplikativnega znanja sploh nimajo niti so ga kadarkoli dejansko imeli. Oni pač živijo svoje življenje in vsakih toliko časa (ko jim zmanjka denarja), neuki in nerazsvetljeni slovenski javnosti zagrozijo s stavkom: “Ta družba se bo morala že enkrat odločiti, če dejansko potrebujemo slovensko znanost ali ne ! “, politiki pač popustijo, saj se bojijo zamere “znanstveno raziskovalnega lobija”, ostali (beri psi) lajamo, karavana pa veselo gre naprej.

    Analiza delovanja večine naših inštitutov zanesljivo ne sodi v blogovsko izmenjavo mnenj, toda v obravnavanju te problematike se na svojo veliko žalost moram pridružiti mnenju g. ttoomm-a in dobesedno velike večine drugih Slovencev (če le niso zaposleni v katerem od naših inštitutov), da velika večina njihovih aktivnosti ne prinaša niti slovenski še manj pa svetovni znanosti nobene koristi. Izjeme so tako nepomembno majhne, da bi vse njihove avtorje lahko imeli zaposlene v enem edinem in celo zelo majhnem inštitutu. Treba pa je priznati, da funkcijo inštitutov vidim le v smislu dodatnega izobraževanja, zlasti mlajših kadrov, ki v inštitutskem okolju pridobijo nekaj znanja in izkušenj, ki jih (na žalost) niso dobili že na univerzah. Ko pa spregledajo neznansko jalovost inštitutskega dela odidejo in marsikdaj pričnejo uspešno delovati v gospodarstvu. Zelo pa podpiram povečana vlaganja v šolstvo.

    Prepričan sem, da se ne zavedate koliko poskusov in organiziranih “kampanj” je do danes bilo v prenosu znanja iz inštitutov v gospodarstvo. Toda, glede na sredstva, ki so v to bila vložena, je bilo vse skupaj popolnoma jalovo tako, kot so brezuspešni poizkusi posnemanja tujih tehnoloških parkov za prenos znanja v gospodarstvo. Vzroki temu so popolnoma jasni, saj se aplikativnost raziskovalnih nalog pri nas od inštitutov nikoli ni zahtevala in se inštitutom že desetletja dovoljuje, da si sami “izmišljajo” kaj bodo raziskovali – ponavadi pa gre za čisto prepisovanje rezultatov delov tujih in objavljenih raziskav, ki jih naši “znanstveniki” zapišejo kot rezultate lastnih raziskav. Takšnih primerov poznam kar nekaj – celo iz IJS, ki ga očitno navajate kot pozitiven referenčni primer.

    Strinjam pa se z vami, da bi bilo nujno potrebno obstoječe stanje bistveno spremeniti, postaviti in zapisati popolnoma nova pravila in usmeritve delovanja večine inštitutov. Predvsem pa bi do najcenejših in najhitrejših rezultatov prišli, če bi z izjemno pomembnimi davčnimi olajšavami motivirali gospodarstvo za čimbolj množično uvedbo inovativne proizvodnje oz. čimbolj množično proizvodnjo izdelkov, ki so v svetovnem merilu tržna noviteta. Na primer, na ministrstvu g. Golobiča bi bilo potrebno ustanoviti komisijo za preverjanje prijavljenih inovacij in verodostojnost v Sloveniji prijavljenih patentov ter prevzeti npr. nemške kriterije za določanje njihove vrednosti. V davčni zakonodaji pa je potrebno omogočiti posamezniku najmanj 5 let popolnoma neobdavčenega prejemanja prihodkov po osnovi inovacij in patentnih licenčnin. Sočasno pa vsem proizvodnim družbam, ki dejansko pričnejo izdelovati tržno noviteto (po soglasju navedene komisije) moramo zadevno tržno noviteto za obdobje od najmanj 3 let popolnoma osvoboditi plačilo prometnega davka, družbi pa dovoliti, da si vrednost prometnega davka lahko prerazporedi v stroške nadaljnjega razvoja, (tudi) v plačila za sodelovanje s kakšnim od inštitutov ali motivacijo lastnih zaposlenih.

    Pri vsem skupaj pa je žalostno predvsem to, da do vsega navedenega skoraj zanesljivo pri nas ne bo prišlo, saj tako kot sem že zapisal slovenska “foušija” tega nikoli nebi prenesla. Če bi pa po kakšnem čudežu do tega prišlo bi Slovenija lahko postala celo “oaza” tujega znanja in pameti, saj bi zaradi zadevnih davčnih olajšav marsikateri tujec prišel k nam in bi ob relativno nižji ceni dela svojo proizvodnjo investiral in organiziral v Sloveniji. Resnično pa je nastopil skrajnji čas za širše spoznanje da izključno “agitacija” o potrebah povezovanja med inštituti in gospodarstvom nikoli ni in ne bo pripeljala do izboljšanja. Tisti, ki nam spomin sega desetletja v nazaj, to zelo natančno vemo.

  71. Peter Florjancic je bil ravno na TV, v tujini uspel, doma ga niso sljivili 5 %, skratka doma od njegovega telenta ne bi bilo nic, v tujini pa je imelo tisoce ljudi z njegovimi izumi lep zasluzek in delo, pa tudi sam seveda.
    Spet smo torej pri odlivu pameti v tujino, pa tu ne gre za neke high tech izdelke, ki jih ne bi zmogli sami
    A kdo ve koliko casa traja, da se v mentaliteti kaj spremeni na bolje, ideje so vendar odprtost duha, dostopnost in odprtost kakrsno poznajo v USA, kjer si v trenutku lahko na ti z vsakomer, pa itak v tem zaplankanem prostoru ne bo nikoli zazivela

  72. ”Inovacije so ključ za prestrukturiranje gospodarstva”

    Strinjam se s tole Jožetovo navedbo, ne strinjam pa se, da je le krepitev TIA (in dodatna sredstva) ključ do rešitve nastale situacije glede spodbujanja tehnološkega razvoja.

    Ni dovolj, da se samo povečuje količina denarja (ne le MVZTj-evih cca 100 mio EUR v letošnjem letu, tu zraven gre prišteti še MG-jevih 50mio EUR ), ampak kako izkušeni, dojemljvi, out of the box thinking ljudje delajo na agenciji (poleg tega tudi na ministrstvih: MVZT, MG), in kar se tega tiče, je situacije precej slaba.

    Člankov na temo kaj vse je narobe v raziskovalni sferi in povezovanju z gospodarstvom je bilo tudi na razgledi.net objavljenih že precej. Poglavitni problem je kot navaja g. Markovič, da nihče ne pove, ne samo kaj , temveč predvsem kako nekaj spremeniti na bolje.

    Raziskovalci bolj ali manj samo jamrajo, da je denarja premalo za raziskave in da bog ne daj, da bi se ukinili temeljne raziskave na račun večjega deleža aplikativnih raziskav. Menim, da morata biti tipa raziskav, tako temeljne kot aplikative. Temeljne, za povečevanje fonda znanja v družbi in aplikativne, ki imajo koristi za družbo. Rado se pozablja, da imajo vsi trije svetovi: znanost ( visoko šolstvo), gospodarstvo in državna uprava naloge prispevati k razvoju družbe; torej znanost, prispevati k uporabni vrednosti tistega kar dela, gospodarstvo, ne le hlepenje za dobičkom temveč prispevek k razvoju in državna uprava, da s svojim delovanjem prispeva k zagotavljanjem pogojev za oba svetova da delujeta v ustreznih pogojih. Problem Slovenije je, da so vsi trije svetovi preveč sam k sebi, pa s(mo) vi v istem čolnu…

    V precejšnji meri se strinjam z razmišljanjem gospoda Dušana, verjamem, da imajo inštituti slabe izkušnje s sodelovanjem z gospodarstvom, velja pa tudi obratno. Marsikateri raziskovalec na inštitutu/fakulteti ni stimuliran za sodelovanje z gospodarstvom, tudi zato, ker je denarja v raziskovalni sferi kljub vsemu veliko: ARRS financira preko razsikovalnih programov in projektov, CRPov, pa tu so še mednarodni programi 7FP, pa še razne študije in analize, ki jih naročajo ministrstva…denarja se tu obrne kar veliko. In če se še pogleda pravilnike ARRS, ki vrednotijo znanstveno vs. aplikativno raziskovanje, je več kot očitno, da je metodologija prvega bistveno bolje razdelana kot drugega. Torej, zakaj bi se matrali s sodelovanjem z gospodarstvom, če pa je je bolj preprosto pisati članke, študije ipd…kakšna je njihova kakovost pa raje ne izgubljam besed…nekateri znani prof.dr. dajo od sebe take izdelke (študije, analize itd na nivoju seminarske naloge), da se človek vpraša od kje jim doseženi naziv…Torej tole je moja osebna izkušnja in ne govorim kar na splošno.

    Pa še o dodatnem denarju za tehnološki razvoj, ki ga dodatno letos namenja MVZT, poleg MG-ja. V okviru reševanja finančno-gospodarske krize se praktično panično namenja 150 mio EUR za RR projekte podjetij (in za njihovo sodelovanje z inštituti/fakultetami)…precej populistično, ja, moramo nujno pomagati gospodarstvu v teh kriznih časih. Nihče se ne vpraša, kaj se želi s tem doseči oz. kaj bomo odgovorili, ko nas bo Evropska komisija čez čas vprašala kaj smo s tem denarjem naredili/podprli (poleg klasičnega odgovora koliko denarja smo namenili in koliko podjetij/projektov podprli). Pa tukaj ne gre toliko za Evrospko komisijo kot za nas same….

    Spomnimo se tegale Jožetovega stavka ””Inovacije so ključ za prestrukturiranje gospodarstva” ….torej verjetno je smiselno porabiti prej omenjene zneske (150 mio EUR, ki so načrtovani za letos) s ciljem, da bomo prišlo do postopnega prestrukturiranja gospodarstva. Jože je pred kratkim objavil prispevek na razgledih ”kam in kaj izvažamo je ključno” …glede na to, da pripravljalcem razpisov na ministrstvih/agencijah (ja tudi opevana TIA) je med njimi tako razmišljanje ni blizu oz. mariskdo sploh ne ve kaj in zakaj se nekaj dela (razpisi v podporo RR projektom podjetij), se bojim, da ima Anika prav, ko pravi , da lahko dodaten denar, ki ga MVZT namenja za tehnološki razvoj letos, vržemo v koš…

    Čas pa neusmiljeno teče in ko bo tale kriza mimo, bo konkurenca še močnejša, mi pa se mi zdi, pa spet zamujamo oz. precej brezglavo ministrstva načrtujejo zakaj in kako bodo sredstva namenila/porabila…

    Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, če pa je zraven denar, gre pa vse še malo hitreje….

  73. @andreja

    V tejle razpravi se mi zdi, da se uporablja besede inovacija, izum in pa raziskava precej poljubno, včasih celo kot sinonime. Vendar tu ne škodi nekaj pazljivosti.

    Jože govori o inovacijah in spodbujanju inovacij, beseda inovacija navadno označuje vpeljavo nečesa novega v splošno uporabo, v običaje, procese, prakso. Izum, kot tehnološka ali procesna novost, pa čeprav potrjen s patentom ni inovacija, dokler se ne začne delat na njegovi dejanski uporabi. Raziskava pa mora od svojega prispevka k znanju, prehodit korake najprej do praktične uporabnosti in nato še do inovacije.

    Inovacije niso nekaj, česar ne bi znali vrednotit, pomembna je predvsem, kaj nam ta inovacija dejansko lahko prinese. In v trenutnem svetu to merimo (kljub drugačnim usmeritvam nekaterih razpravljalcev tu) kar v denarju, torej v potencialnem dobičku. Pri tem seveda ovrednotimo tudi tveganja, torej kakovost same ideje ali izuma, trg, potreben kapital in pa sposobnost ekipe, ki se spravi vpeljevat to novost v življenje.

    Američani ugotavljajo, da znanje nima meja, da je svet raven, morda imajo trenutno prednost na raziskovalnem področju, vendar to ne bo vedno in povsod tako. Vidijo pa, kot sem tudi tukaj pred tem podal povezavo na članek, svojo sposobnost inoviranja, torej udejanja novosti, novih idej, ne glede na njihovo siceršnje poreklo, kot bistveno prednost in sposobnost, ki jo želijo ohraniti ali še razviti.

    Zato sam upam, da se bo počasi začelo poleg spodbujanja znanosti spodbujat tudi inovativnost, torej da se bo govorilo tudi o poslovnih načrtih in tudi o trženju in ne več samo o patentih in pa člankih ali pa posebnem financiranju časa in opreme, ko nekakšen raziskovalec dela na kakšnem konkretnem projektu v gospodarstvu.

%d bloggers like this: