Vlada zelo previdna pri pomoči gospodarstvu

Včeraj napovedani vladni reševalni paket za gospodarstvo prinaša precej manj konkretne pomoči gospodarstvu od napovedovane s strani posameznih ministrov ter utegne povzročiti precej razočaranja med gospodarstveniki. Ob zapuščini ukrepov prejšnje vlade v višini 400 milijonov evrov (popolna odprava davka na izplačane plače ter naložbene olajšave podjetjem), se je vlada odločila, da v prvem paketu pripravi le tri nove ukrepe:

Prvič, z namenom preprečevanja odpuščanja, naj bi vlada podjetjem, ki se bodo z zaposlenimi dogovorila za skrajšanje delovnega časa, v pavšalnem znesku za šest mesecev subvencionirala vse prispevke in del plač. Vendar pod pogojem, da ta podjetja ne bodo odpuščala zaposlenih in ne bodo izplačevala nagrad upravam in nadzornim svetom. Ta ukrep je kratkoročno najbolj smiseln in lahko zajezi takojšnji val odpuščanj, vendar dolgoročno, če se bo gospodarska kriza v Evropi razmahnila v napovedane dimenzije, ne bo zadostoval. Morda bo zadostoval do pomladi 2009.

Drugič, vlada je pripravila spremembo zakona o davčnem postopku, s katero bo znižala akontacijo davka na dobiček pravnih oseb v skladu s pričakovanimi nižjimi dobički naslednje leto, kar naj bi gospodarstvu prineslo za okrog 50 miljonov evrov likvidnostne razbremenitve. Ta ukrep je seveda logičen in za proračun povsem netvegan.

In tretjič, vlada naj bi dokapitalizirala SID banko in Slovenski podjetniški klad, da bosta lažje kreditirala podjetja, hkrati pa naj bi tudi poenostavila postopke za prijavo in črpanje EU projektov. Oboje je seveda smiselno, posebej v situaciji, ko banke nočejo posojati denarja in morajo podjetja priti do njega po drugih poteh.

Vlada se je odpovedala zniževanju socialnih prispevkov za delodajalce, bojda zaradi nasprotovanja sindikatov. Vendar se zdi to bolj kot ne priročen izgovor za neuporabo tega instrumenta. Vlada je želela ostati previdna pri ukrepanju, da se ne bi proračunsko preveč izpostavila. Vsi ukrepi skupaj naj bi gospodarstvu prinesli za okrog 400 milijonov evrov pomoči, kar skupaj z ukrepi prejšnje vlade prinese okrog 800 milijonov evrov pomoči – okrog 2,1% BDP. S tem bi se naj proračunski primanjklaj v 2009 povečal na okrog 2,4% BDP, kar nas ob pričakovanem povečanju izdatkov za nadomestila za brezposelnost in socialne transfere kmalu pripelje v bližino maastrichtskega kriterija.

Glavni vprašanji, ki se tukaj ponujata, sta ali bodo ti ukrepi zadostovali oziroma ali je sploh pametno narediti še kaj več? Glede prvega vprašanja verjetno ni dileme, ti ukrepi še zdaleč ne bodo zadostovali. Najkasneje marca 2009 bo vlada morala izpeljati drugi paket ukrepov, če bo seveda hotela pomagati gospodarstvu.

Glede drugega vprašanja, ali naj vlada sploh pomaga realnemu sektorju, pa so mnenja med ekonomisti zelo deljena. V primeru, da bi imeli opravka s kratkoročnim gospodarskim zastojem v razvitih državah, ki bi trajal leto in pol, bi to za slovenska podjetja pomenilo upad povpraševanja v dolžini trajanja te recesije. Kar pomeni, da bi vlada lahko ublažila posledice zmanjšanega povpraševanja podjetjem z začasnim znižanjem davčnega bremena z namenom ciljnega ohranjanja delovnih mest. Če pa bo gospodarska kriza v razvitih državah bolj trajne narave, pa postane smiselnost tovrstnega vladnega ukrepanja bolj vprašljiva. Saj podjetjem dolgoročno ni mogoče nadomestiti upada zunanjega povpraševanja in bi zniževanje davčnega bremena zgolj povzročilo veliko in težko obvladljivo luknjo v proračunu.

Napovedi za razvite države so zelo dinamične navzdol in najverjetneje sploh ne zajemajo celotne dimenzije upada gospodarske rasti. Zadnja napoved gospodarske rasti za ZDA s strani Beacon Economics kaže, da naj bi se do konca leta 2009 ameriško gospodarstvo skrčilo za 3,7 %, dno naj bi bilo doseženo v zadnjem kvartalu 2009. Napovedi za nemško gospodarstvo pa so se v nekaj tednih spremenile iz +0,2% na -2%. Tudi Umarjeva včerajšnja napoved o 1,1 odstotni rasti v 2009 je zelo optimistična, najverjetneje bomo morali računati z negativno rastjo, česar si še pred enim mesecem nismo mogli predstavljati.

Gospodarska recesija, v katero drvimo, lahko dobi dimenzije gospodarske depresije, ki lahko traja tudi dve leti ali več. Za izhod iz takšne depresije je potrebna koordinirana mednarodna akcija, parcialni ukrepi posameznih držav ne bodo dovolj.
Torkovo znižanje ključne obrestne mere s strani FED na zgodovinsko najnižjo raven na ravni med 0 in 0,25% kaže na nemoč gospodarske velesile ZDA, da se obvaruje pred gospodarsko recesijo. Japonska je imela ničelno obrestno mero skoraj šest let, pa zastonj denar ni potegnil gospodarstva iz recesije. Šele odločitev japonske centralne banke, da začne odkupovati  državne vrednostne papirje od podjetij in bank je Japonsko počasi vrnilo na pot gospodarske rasti. Tudi ameriška FED se je sedaj odločila slediti japonskemu zgledu. Vendar ni zagotovila, da bo to delovalo.

V svetovnem merilu bo moralo priti do novega Brettonwoodskega dogovora, ki naj bi po predlogu Lyndona LaRouchea ustvaril nov svetovni kreditni (in ne monetarni) sistem. Problema, ki je nastal s prezadolžitvijo zaradi izdaj finančnih derivativov po deregulaciji s strani Alana Greenspana namreč ni mogoče rešiti drugače kot z medsebojnim odpisom tega dolga, saj toliko denarja, kot znaša celoten svetovni dolg, še zelo dolgo ne bo na voljo v svetovnem merilu. Šele v sistemu, ki bo začel z ničle in kjer si bodo države med seboj posojale denar, bo mogoče vzpostaviti mednarodno zaupanje in povečati kreditno aktivnost domačih bank. Sedanje zapiranje držav v nacionalne okvire in parcialno reševanje bilančnih lukenj v bankah ter parcialno spodbujanje gospodarstev ne more potegniti gospodarstev iz recesije, ker so preveč povezana s trgovinskimi tokovi.

Kaj lahko stori Slovenija v vmesnem času? V bistvu ne prav veliko. S pravočasnim ukrepanjem lahko ublaži kratkoročne negativne učinke recesije na zaposlenost, dolgoročnim negativnim učinkom pa se ne more izogniti, ker pač 70% svojega BDP ustvari z izvozom. Nujna pa bo sanacija domačih bank, če želimo, da banke kratkoročno začnejo kreditirati gospodarstvo. Vendar pa v sedanji finančni krizi, ko države s slabšo boniteto ne morejo pridobiti denarja z izdajo obveznic na mednarodnih finančnih trgih, postaja to vse bolj misija nemogoče. Država, tudi če bi hotela, v sedanjem trenutku ne more prevzeti bilančnih lukenj domačih bank v javni dolg. Rezerve Banke Slovenije ne zadostujejo. Zato bo razmišljanje o tujih strateških lastnikih kmalu na dnevnem redu.

5 responses

  1. Hvala …
    In veselimo se, ker se in da se rast razvoja upočasnjuje. Stvarno sliko bomo dobili, poleg preglednega kreditnega sistema a la Lyndon LaRouche, tedaj, ko bomo BDP knjižili kot strošek, zadovoljstvo in srečo Zemljanov pa kot dobitek.
    In še, med tem ko bodo zaposleni delali v proizvodnji krajši delovni čas, naj v času do polnega delovnega časa pospravijo dvorišča tovarn in pisarne, naj pobarvajo zarjavele ograje in zbetonirajo načete površine in naj zasadijo samoniklo sadno drevje na tovarniških dvoriščih. V času Kraljevine SHS so tisti strašni izkoriščevalski kapitalisti skrbeli, da so bila tovarniška dvorišča oziroma zemljišča okoli tovarn posajena s sadnim drevjem in veliko tovarn je imelo svoje bazene, kjer so se zaposleni in člani njihovih družin v poletnem obodju lahko kopali in naplavali. Mnogo njihovih otrok se je prav v takih bazenih naučilo plavati …. Veselimo se, obdobje kriz je včasih priložnost za nove kvalitete in za boljše življenje.
    In še nekaj je. Nikar brezglavo ne hitimo reševati krizo kar počez; počakajmo, da se bo izkazalo, kje je stvarno treba pomagati .. ker kot rečeno, vsega ne moremo predvideti, imejmo pa nekaj zaloge, ki nam bo še kako prav prišla … Zdaj se bo izkazala inovativnost skupnosti – inteligentnost, kako najti nove rešitve za stare težave – kvalificiran za to je vsak! Prisluhnimo še posebej starim mojstrom, kolikor jih še imamo.

  2. G. Anika,
    gotovo imate prav:”…..med tem ko bodo zaposleni delali v proizvodnji krajši delovni čas, naj v času do polnega delovnega časa pospravijo dvorišča tovarn in pisarne, naj, ….”. Na vsezadnje bodo dobili plačilo. Njega dni so te vrste dela opravili zaposleni izven delovnega časa prostovoljno (udarniško).
    G. Damjanu pa naslednje: gotovo ste z veliko žlico zajemali znanje iz ekonomije (Vi in Vam podobni, domači in tuji “strokovnjaki”). Nihče vam pa najbrž ni povedal stare resnice, da je teorija brez prakse kot kolo brez osi.

  3. Glede trditve avtorja članka, da “Slovenija ustvari 70% BDP z izvozom”, je potrebno vedeti, da merimo v osnovni makroekonomski identiteti le saldo med izvozom in uvozom. Osnova merjenja obeh makroekonomskih agregatov je različna: izvoz blaga in storitev je merjen v skupni vrednosti, BDP pa je vsota dodanih vrednosti. Obseg izvoza realno prikažejo podatki AJPESa: izvozni prihodki gospodarskih družb imajo 30% delež v celotnih prihodkih. Slovenske gospodarske družbe torej ustvarijo 30% prihodkov na tujih trgih.

  4. @Anika – če bi bilo več takšnih kot ste vi, verjetno do recesij sploh ne bi prihajalo. In strinjam se z vami v smislu, da bo ključno vprašanje to, kako bomo to krizo preživeli. Predvsem vprašanje psihe in odnostov med delavci, sosedi, sokrajani,… Če smo povsem odvisni od “sistema”, bomo ob krizi na tenko piskali. Če pa imamo občutek za soljudi, če znamo sami v vrtu kaj postoriti, če organiziramo in se udeležimo udarniških akcij…v podjetju, lokalni skupnosti,… potem lahko recesijo preživimo nič slabše (v smislu kvalitete življenja) kot smo živeli doslej. In če se bo duh prostovoljnega dela in sodelovanja razširil med ljudi, bomo bistveno manj občutili posledice zloma finančnega sistema in gospodarstva. Najslabša varianta bi bila, da bi ljudje, ki bodo zaradi krize izgubili službo, obsedeli pred televizorjem in kopičili nezadovoljstvo. Zato bodimo aktivni in spodbujajmo duh sodelovanja in pozitivnega pogleda na prihodnost!

  5. dr.Tanja -glas razuma; vse ostalo pa na ravni JP”Madoff” Damjanovih zvijačnih špekulacij-cum-prerokovanj: kaj bo, če bo, ko bo? Kaj bi bilo tedaj,ko bo, če bo, dobro storiti, da bi vse ostalo tako, kot je, in bi se spremenilo le to, da bi Slovenija KONČNO izgubila še tiste nekaj gospodarske suverenosti, ki jo je pomotoma ohranila?? Pa tisto ponavljanje vladnih (Lahovnik idr.) litanij o Maastrichtskih kriterijih: to nam želi avtor mirne duše (skupaj z ministri) prodati istočasno, ko že vrabci na Justusu Lipsiusu čivkajo, da se bo/se že EU z največjimi državami na čelu(razen Nemčije) in celo ECB požvižgajo na te kriterije, da bi le ublažila krizo?? Ne zagovarjam divjega zadolževanja a la G.Brown, a to še ne pomeni, da si pustim stresat maastrichski pesek v oči.

    Spoštovani kolegi blogerji in posterji, dovolite- prostovoljna ujetost “vseh nas” v trenutne okvire-in to v času, ko se ti okviri sesuvajo, -še več, “naša” tesnobna ŽELJA, OSTATI v teh okvirih za skoraj vsako ceno – to je pri JP”M”D-ju in večini odzivov- tu in drugje- najbolj groteskno ali že kar grozljivo. Zato ne preseneča neodziv na strokovnjakov kvazi-odgovor na krizo : država ne more nič; istočasno ji seveda očita preveliko “previdnost”; zato pa na koncu pribije : slovenske banke v tujo last, to je edina realnost. In to zavije v celofan neogibnosti, ker da “država ne more prevzeti bačnih lukenj”…Kakšnih lukenj? Kje so številke? Slovenske banke naj bi bile izpostavljene “toksičnim” prevaram Wall Streeta le do kakih 200m €,morda manj : je to že dovolj za “razmišljanje” o nujnih tujih strateških lastnikih?Ali le iste stare (neo)liberalne “vrednote” v malo drugačni obliki?
    Pa vse tisto “internacionalistično” nakladanje o tem, da z nacionalnimi državami ni nič, da bo potreben vse-globalni, transnacionalni dogovor itd.itd.: avtor se dela, da ne ve, da je tak odgovor možen le ob močnem “(eno)nacionalnem”(doslej ameriškem) vodstvu: ker ga ni več, je to iluzija Arhimedove točke.

    Op.I.V.: Se pa seveda ta nove Bretton-Woodska ureditev lahko zgodi kot iluzoren globalni dogovor z iluzornim leaderjem- dobrim stričkom Obamo- ki pa bo le prikrival favoriziranje -poskus favoriziranja -povsem nacionalnih/regionalnih”svobodni svet”) interesov pod krinko “globalne rešitve”.Kot doslej, jovo na novo na novo.
    Kaj pa Slovenija? V tej in takšni JP “Madoff”-ovi zgodbi ne obstaja.Je kvečjemu podružnica- Italije, Avstrije,Belgije, Evroatlantske Unije – take your f****Ng pick.Hvala za tako “rešitev”.

%d bloggers like this: